Sovjetska vojna mornarica
Sovjetska vojna mornarica (rusko Вое́нно-морско́й флот СССР (ВМФ), Vojenno-morskoj flot SSSR (VMF)) je bila pomorska veja Sovjetskih oboroženih sil. Vpliv Sovjetske vojne mornarice je imel pomembno vlogo pri dogodkih med hladno vojno, saj je bila večina konfliktov, v katerih je bila udeležena, povezana z zvezo NATO ali projiciranjem moči za ohranjanje svojega vplivnega območja v vzhodni Evropi.[2]
Sovjetska vojna mornarica | |
---|---|
Военно-морской флот СССР Military Maritime Fleet of the USSR | |
Ustanovitev | 1918 |
Razpustitev | 14. februar 1992 |
Država | Sovjetska zveza |
Tip | Vojna mornarica |
Velikost | 467.000 mornarjev (1984)[1] 1053 ladij (1990) 1172 zrakoplovov (1990) 5 letalonosilk (1990) 2 nosilki helikopterjev (1990) 3 bojne križarke 30 križark 45 rušilcev 113 fregat 124 korvet 63 strateških jedrskih podmornic 72 jurišnih jedrskih podmornic z manevrnimi izstrelki 68 jurišnih jedrskih podmornic 63 dizel-električnih podmornic 9 podmornic za posebne namene 35 amfibijskodesantnih ladij 425 patruljnih čolnov |
Struktura poveljstva | Sovjetske oborožene sile |
Vzdevki | Rdeča flota |
Konflikti | Ruska revolucija Ruska državljanska vojna Druga svetovna vojna Hladna vojna |
Poveljniki | |
Trenutni poveljnik | Admiral flote Vladimir Černavin (zadnji poveljnik) |
Znani poveljniki | Admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov Admiral flote Sovjetske zveze Nikolaj Kuznecov Admiral Ivan Jumašev |
Oznake | |
Pomorski prapor | |
Gardni mornariški prapor rdeče zastave |
Sovjetska vojna mornarica je bila razdeljena na štiri večje flote: Severno floto, Tihooceansko floto, Črnomorsko floto in Baltsko floto. Poleg tega so bili del vojne mornarice tudi Kaspijska flotilja in 5. operativna eskadra ter Pomorsko letalstvo, Mornariška pehota in Obalne enote.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je največji del Sovjetske vojne mornarice pripadel Ruski vojni mornarici.
Zgodovina
urediMed prvo svetovno vojno in rusko revolucijo je zaradi dezertacij Ruska vojna mornarica izgubila precej mornarjev, po ruski revoluciji pa je bilo zaradi zahtev centralnih sil potopljenih tudi precej ladij in podmornic, ali pa so jih potopile sile antante v vojaškem posredovanju proti boljševikom.
De facto prva ladja Sovjetske vojne mornarice je bila križarka Avrora, katere posadka se je med oktobrsko revolucijo uprla in prestopila na stran boljševikov. Sovjetska vojna mornarica je bila uradno ustanovljena leta 1918 kot Delavsko-kmečka rdeča flota.
V porevolucionarnih letih se je financiranje vojne mornarice zmanjšalo in šele po začetku industrializacije v 30. letih 20. stoletja se je začela množična gradnja podmornic razreda Dekabrist, bojnih ladij razreda Sovjetski sojuz, križark razreda Kirov ter rušilcev razredov Gnevni in Soobrazitelni.[3]
Drugo svetovno vojno je Sovjetska vojna mornarica pod vodstvom admirala Nikolaja Kuznecova pričakala v višji stopnji pripravljenosti od ostalih vej vojske in bila zaradi tega prizadeta z manjšimi izgubami. Bila je udeležena v več bitkah v Baltskem in Črnem morju, ob koncu vojne pa tudi v Japonskem morju. Poleg tega so plovila Severne flote spremljala zavezniške konvoje v Murmansk. Sovjetska zveza je v sklopu pomoči zaveznikov prejela na posojo tudi ameriško križarko USS Milwaukee (preimenovana v Murmansk) in britansko bojno ladjo HMS Royal Sovereign (preimenovana v Arhangelsk).
Februarja 1946 se vojna mornarica preimenuje v Sovjetsko vojno mornarico.[4] Na začetku hladne vojne je bila njena glavna strateška naloga prekinjanje čezatlantskih konvojev ladij v primeru vojne v Evropi, zaradi česar se je osredotočala na gradnjo artilerijskih križark z dobro plovnostjo v oceanu v vseh vremenskih razmerah in velikega števila podmornic.[5]
Med letoma 1956 in 1985 je vojno mornarico vodil admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov, ki je v tem času izvedel celovito reformo in vojni mornarici dal modrovodne sposobnosti. V 60. letih pride do tehnološke revolucije, ki spremeni tudi strateške prioritete vojne mornarice. Pojav jedrskih podmornic in izstrelkov povzroči premik k novim razredom plovil, ki postanejo v 70. letih bolj napredna in se začnejo približevati zahodnim kakovostnim standardom ter jih v 1980-ih letih dosežejo.[6] Sovjetska zveza doseže z zmanjševanjem hrupnosti jedrskih podmornic velik napredek z razredom Ščuka (koncept viseče strojnice, anehoičnih ploščic, dodatne zvočne izolacije, zmanjšanje števila jedrskih reaktorjev in propelerjev z dva na ena ter natančnejše rezkanje propelerjev) in kakovost ameriških podmornic doseže z razredom Ščuka-B (zmogljivejši pasivni sonar, dodatna zvočna izolacija, avtomatizacija).[7]
V 70. letih pride do uveljavitve koncepta bastijona, po katerem strateške jedrske podmornice patruljirajo po močno branjenih in težko dostopnih morjih ob sovjetski obali (Barentsovo morje in Ohotsko morje), glavna strateška naloga preostanka vojne mornarice pa je varovanje bastijonov (protipodmorniško bojevanje). V 70. in 80. letih vojna mornarica prejme prve letalonosilke in ladje na jedrski pogon.[8]
Glej tudi
urediSklici
uredi- ↑ »Soviet Military Power 1984 - Chapter III - Theater Forces«. Federation of American Scientists. Arhivirano iz spletišča dne 4. septembra 2015. Pridobljeno 9. januarja 2021.
- ↑ Gottfried, Kurt; Bracken, Paul (2019). Reforging European Security: From Confrontation To Cooperation (google books) (v ameriški angleščini). Routledge. ISBN 978-1-000-30934-8.
- ↑ Periods of Activities (1926–1941), Online (Accessed 5/24/2008) Arhivirano 8 February 2008 na Wayback Machine., SOE CDB ME "Rubin" Arhivirano 16 September 2007 na Wayback Machine., Russia, Saint-Petersburg
- ↑ »Красный Флот (Советский Военно-Морской Флот) 1943-1955 гг«. army.armor.kiev.ua. Arhivirano iz spletišča dne 14. julija 2011.
- ↑ Congressional Research Service (Oktober 1976). »Soviet Oceans Development«. 94th Congress, 2nd session. U.S. Government Printing Office. 69-315 WASHINGTON : 1976. Pridobljeno 23. aprila 2013.
- ↑ Основные военные проблемы создания современного флота (ruščina)
- ↑ J.E. Moore, "The Modern Soviet Navy", in: Soviet War Power, ed. R. Bonds (Corgi 1982)
- ↑ "The Self-Designing High-Reliability Organization: Aircraft Carrier Flight Operations at Sea Arhivirano 17 August 2000 na Wayback Machine.." Rochlin, G. I.; La Porte, T. R.; Roberts, K. H. Footnote 39. Naval War College Review. Autumn, 1987, Vol. LI, No. 3.