Odpre glavni meni

Pridévnik ali adjektív je pregibna beseda, ki izraža kakovost (lep, mlad, pravi), mero oziroma količino (majhen), vrsto (zadnji) ali svojino (očetov) in spada med pridevniške besede.[1][2][3] Pridevniku lahko praviloma določimo sklon, spol in število, ki se ujema s samostalnikom, na katerega se pridevnik nanaša.[4] V manjšini so pridevniki, ki se ne pregibajo z glasovnimi končnicami (npr. lila krilo, lila cvet).[3]

V stavku opravlja vlogo levega prilastka (ljubezniv otrok); v čustveno poudarjenih zvezah (strela božja) in ob zaimkih (jaz sam) lahko opravlja tudi vlogo desnega prilastka, ob pomožniku pa se prevrača v povedkovnik in opravlja vlogo povedkovega prilastka (Sava teče motna.).[2]

Vsebina

Vrste pridevnikovUredi

Glede na vprašalnico ločimo:

  • lastnostni (kakovostni) pridevnik (Kakšen?/Kolikšen?): lepa, trda, velika ...
  • vrstni pridevnik (Kateri?): pisalna, jedilna, delovna ...
  • svojilni pridevnik (Čigav?): moj, Mojčin, sosedov, Tinin, Larin ...

PregibanjeUredi

Pridevniki se po navadi ujemajo s samostalniško besedo v spolu, sklonu in številu (na primer ljubezniv, ljubeznivega). Nekateri pridevniki pa se ne pregibajo z glasovnimi končnicami in ostajajo v vseh oblikah enaki (na primer poceni --, lila --).[3]

DoločnostUredi

Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na soglasnik, imajo v imenovalniku ednine in tožilniku, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -i za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).[5] Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, določna oblika pa v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi. Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo neživosti še v tožilniku) doda -i (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta naglasa (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter primerniki in presežniki, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).[6]

Glej tudiUredi

ViriUredi

  1. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 12. 2018.
  2. 2,0 2,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  3. 3,0 3,1 3,2 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  4. Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.
  5. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 102.
  6. http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000112.html, vpogled: 12. 12. 2010.