Živost

O živosti

Živost je v jezikoslovju slovnična lastnost oziroma podspol samostalniških besed moškega spola, ki poimenujejo bitja in ki se kaže v tožilniku ednine; le-ta je enak rodilniku ednine (npr. videti jelena; srečati našega pismonošo). Po kategoriji živosti se sklanjajo samostalniki moškega spola v tožilniku končnico -a, izjemoma -u (Vidim brata/tatu.).To lahko pojmujemo kot pravilo enakih drugega in četrtega sklona (pravilo 2. = 4.).  

Tabela prikazuje razliko med skloni živega in neživega samostalnika

	ŽIVO	NEŽIVO
Imenovalnik	človek	beton
Rodilnik	človeka	betona
Tožilnik	človeka	beton

Pregled skupin, pri katerih velja pravilo 2. = 4.

Do ujemanja rodilnika in tožilnika prihaja pri naslednjih skupinah:

• ljudje

imenovalnik: Blaž, rodilnik: Blaža, tožilnik: Blaža → 2. = 4. imenovalnik: Urh, rodilnik: Urha, tožilnik: Urha  2. = 4.

Blaža in Urha ni bilo na sredinih vajah. Blaža sem ta čas videl v centru Ljubljane, za Urha pa se govori, da je študij opustil.v

• živali

imenovalnik: slon, rodilnik: slona: tožilnik: slona → 2. = 4. imenovalnik: skovir, rodilnik: skovirja, tožilnik: skovirja 2. = 4.

Slona in skovirja v tem živalskem vrtu pač nimamo. Povozil je skovirja. Nič čudnega, tako je neroden, da bi še slona.

• karte

imenovalnik: as, rodilnik: asa, tožilnik: asa → 2. = 4. imenovalnik: kralj, rodilnik: kralja, tožilnik: kralja  2. = 4. imenovalnik: pik, rodilnik: pika, tožilnik: pika  2. = 4.

Pri sebi ni imel ne asa ne kralja ne pika. Asa in pika je pozneje gotovo izvlekel, kje je našel kralja, pa res ne razumem.

• avtomobili

imenovalnik: audi, rodilnik: audija, tožilnik: audija → 2. = 4. imenovalnik: fičko, rodilnik: fička, tožilnik: fička  2. = 4.

Ko je naredil izpit, ni imel niti fička, danes pa ima audija. Ker audija nima več (ukraden), mora voziti kar tistega starega fička.

• rak

imenovalnik: rak, rodilnik: raka, tožilnik: raka → 2. = 4.

Nimam raka. Prebolel je raka.

• vina demonimi

imenovalnik: ritoznojčan, rodilnik: ritoznojčana, tožilnik: ritozojčana v 2. = 4.

Ni hotel lanskega ritoznojčana, raje se je odločil za sok. Sosed ima nad Slovensko Bistrico zidanico. Tam prideluje ritoznojčana.

• športni klubi, društva

imenovalnik: Rudar, rodilnik: Rudarja, tožilnik: Rudarja → 2. = 4.

Trboveljskega Rudarja že nekaj časa ni med vodilnimi klubi. Kot najstnik je igral za Rudarja.

• gobe

imenovalnik: goban, rodilnik: gobana, tožilnik: gobana → 2. = 4.

Gobana ni na mojem jedilniku. Poglej tega velikega gobana, ki raste pri štoru!

Izjeme, pri katerih pazimo

• pravilo 2. = 4. se nanaša le na raka, ne pa tudi na druge bolezni

imenovalnik: prehlad, rodilnik: prehlada, tožilnik: prehlad

Prebolel je prehlad.

• pri vinih, ki niso demonimi, pravilo 2. = 4. ne velja

imenovalnik: teran, rodilnik: terana, tožilnik: teran

Bojujemo bitko za teran.

• da se pravilo ne obnese v vseh primerih, se pokaže tudi pri športnih klubih – pri tistih, ki so toponimi, se tožilnik ujema z imenovalnikom, ne pa z rodilnikom

imenovalnik: Maribor, rodilnik: Maribora, tožilnik: Maribor

Zahovič je bil primoran zapustiti Maribor.

Zanimivosti o živosti

• če se s pravilom 2. = 4. v slovenščini srečamo samo pri edninskih samostalnikih moškega spola, to ne velja za ruščino – tam sta rodilnik in tožilnik enaka tudi pri živih samostalnikih v množini in za vse spole

• pri osebnih zaimkih poznamo kategorijo živosti tudi v množini (opaziti nas/vas/njih) --> primer še zaimek kdo: videti koga

• slovnično smo večni, saj se kot živa sklanjata tudi samostalnika mrtvec in pokojnik

• vse s slovnično značilnostjo človeškega ima tudi značilnost živega (A je vprašal B-ja)

• živost se nanaša tudi na nežive samostalnike, ki so poosebljeni oz. rabljeni metonimično – Toporišič navaja primer Tega klinca/prdca bo že izučilo.

• živost se nanaša tudi na bitjeliko, kar vidimo v primerih Naredil bom snežaka. in Ubil bom ljubljanskega zmaja.

• kategorija živosti je pogosto »zlorabljena« v otroškem in pootročenem govoru – dokaz sta primera Sladoleda bi! in A boš pil soka?

Vira

• Toporišič, Jože. Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja, 2000. 266–267.
• Toporišič, Jože. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.