Naglas

Naglas [naglàs] je fonološka kategorija, ki določa prominentnost oz. nadrejenost določenega zloga v besedi oz. besedni zvezi.

Eno- in večglasniceUredi

Načeloma velja, da je primarni naglas natanko eden v vsaki besedi, medtem ko slovenska jezikoslovna znanost uči, da obstajajo tudi besede z več naglasi (t. i. večnaglasnice), npr. živinozdravnik, slovenskokoroški, avtocesta, ali brez naglasa (t. i. breznaglasnice oz. klitike, tudi naslonke), npr. smo, ga, bo, že.

Mesto naglasaUredi

Naglas je skupaj s kvantiteto in tonom ena od t. i. nadsegmentnih lastnosti oz. prozodičnih lastnosti. V slovenščini naglas ni omejen glede na mesto v besedi in ni predvidljiv. Naglasa se v slovenščini naučimo skupaj z besedo oziroma njenim pomenom.[1] Neomejenost naglasa najdemo tudi v angleščini, ruščini, ukrajinščini, italijanščini, nemščini itd.

Obstajajo pa jeziki, kjer je naglas omejen, npr. v latinščini je lahko kvečjemu na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, v hrvaščini ne more biti na zadnjem, razen v enozložnicah, v francoščini samo na zadnjem zlogu, v češčini, slovaščini, lužiški srbščini, madžarščini samo na prvem, v makedonščini samo na predpredzadnjem zlogu, v poljščini samo na predzadnjem.

Tipi naglasaUredi

Poleg t. i. primarnega naglasa, obstajajo tudi sekundarni, terciarni, kvartarni itd. naglasi, v nekaterih jezikih pa se naglas organizira ritmično (najpogosteje trohejsko ali jambsko). Fonetično se naglas realizira kot kombinacija jakosti, osnovne frekvence, trajanja in spektralnih značilnosti.

Naglasna znamenjaUredi

SkliciUredi

  1. Tivadar H. Fonetično-fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku. Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 1, jan.–marec.

Zunanje povezaveUredi