Naglas [naglàs] je fonološka kategorija, ki določa prominentnost oz. nadrejenost določenega zloga v besedi oziroma besedni zvezi.

Naglas je jezikovni izraz, ki pomeni način intoniranja besede ali besedne zveze s spreminjanjem enot prozodije (mor) ali melodije zlogovnih fonemov v višini. Treba ga je razlikovati od tonskega naglasa. Višina zvoka je lahko pomembna. Zgledi japonskega naglasa so: »rob« (, hashi), »jedilni palčki« (, ха↓си) in »most« (, hashi↓). Glasbeni poudarek je prisoten v nekaterih skandinavskih, južnoslovanskih jezikih, v stari grščini, vedskem sanskrtu, japonščini, korejščini in tudi šanghajskem narečju jezika vu.

Eno- in večglasnice

uredi

Načeloma velja, da je primarni naglas natanko eden v vsaki besedi, medtem ko slovenska jezikoslovna znanost uči, da obstajajo tudi besede z več naglasi (t. i. večnaglasnice), npr. živinozdravnik, slovenskokoroški, avtocesta, ali brez naglasa (t. i. breznaglasnice oz. klitike, tudi naslonke), npr. smo, ga, bo, že.

Mesto naglasa

uredi

Naglas je skupaj s kvantiteto in tonom ena od t. i. nadsegmentnih oziroma prozodičnih značilnosti. V slovenščini naglas ni omejen glede na mesto v besedi in ni predvidljiv. Naglasa se v slovenščini nauči skupaj z besedo oziroma njenim pomenom.[1] Neomejenost naglasa se najde tudi v angleščini, ruščini, ukrajinščini, italijanščini, nemščini itd.

Obstajajo pa jeziki, kjer je naglas omejen, npr. v latinščini je lahko kvečjemu na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, v hrvaščini ne more biti na zadnjem, razen v enozložnicah, v francoščini samo na zadnjem zlogu, v češčini, slovaščini, lužiški srbščini, madžarščini samo na prvem, v makedonščini samo na predpredzadnjem zlogu, v poljščini samo na predzadnjem.

Tipi naglasa

uredi

Poleg t. i. primarnega naglasa, obstajajo tudi sekundarni, terciarni, kvartarni itd. naglasi, v nekaterih jezikih pa se naglas organizira ritmično (najpogosteje trohejsko ali jambsko). Fonetično se naglas realizira kot kombinacija jakosti, osnovne frekvence, trajanja in spektralnih značilnosti.

Naglasna znamenja

uredi

Sklici

uredi
  1. Tivadar H. Fonetično-fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku. Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 1, jan.–marec.

Zunanje povezave

uredi