Imenoválnik ali nóminativ je prvi sklon[1] oziroma sklon, s katerim poimenujemo stvari, bitja in pojme okoli sebe. Po njem se vprašamo z vprašalnico kdo ali kaj. Imenovalnik je dobesedni prevod latinske besede nominativus, torej 'sklon, ki poimenuje'.[2] Je sklon osebka in povedkovega določila.[1] V slovenščini je prevzel tudi vlogo zvalnika; zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja.[3]

Raba imenovalnika v slovenščini uredi

V slovenščini imenovalnik v stavku izraža:[4]

  • osebek: Čudni časi so prišli. – Pri oknu je bila miza.
  • povedkovo določilo: Hrast je drevo. – Hrast je zelen.
  • prisamostalniški ujemalni prilastek: ptica pevka, človek žabatemen oblak.
  • pristavek osebka ali povedkovega določila: Ivan Cankar, naš veliki pisatelj. – To je on, Cankar.
  • imenovalni prilastek: hotel Turist, stanuje v hotelu Turist. (Tak imenovalnik se ne ujema s svojo odnosnico in ga imenujemo imenovalni imenovalnik.)
  • povedkov prilastek: Sin se je od vojakov vrnil možak. – Sava teče motna.
  • zvalnik: Prinesi mi vodo, prijatelj. (Tak imenovalnik imenujemo ogovorni imenovalnik).
  • izpostavljeni osebek: Janez, ta pa zna.
  • jedro neglagolskega enojedrnega stavka: Mir. – Tišina! – Kakšna lepota!
  • medmet: Bog nebeški! – Strela vendar.

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  2. Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.
  3. Marko Snoj (oktober 2013). Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 4. 1. 2018.
  4. Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.