Mednarodna fonetična abeceda

(Preusmerjeno s strani Pomoč:IPA/Francoščina)

Mednarodna fonetična abeceda (MFA, angleško International Phonetic Alphabet, IPA[1], francosko Alphabet phonétique international, API) je mednarodno standardiziran sistem zapisa glasov v črkovni obliki, ki temelji predvsem na latinici. Njen glavni namen je zapis glasov, ki je splošno veljaven za vse jezike[2] in se danes uporablja v vseh modernih slovarjih in jezikovnih priročnikih. Zasnovalo jo je Mednarodno glasoslovno združenje (International Phonetic Association) konec 19. stoletja[3] in je nespremenjena od leta 2005, obsega 107 osnovnih in približno 55 pomožnih znakov.[4]

Uradna karta MFA, posodobljena leta 2020

MFA je zasnovan tako, da predstavlja tiste lastnosti govora, ki so del leksikalnih (in v omejenem obsegu prozodičnih) zvokov v ustnem jeziku: glasove, foneme, intonacijo ter ločevanje besed in zlogov.[5] Za predstavitev dodatnih lastnosti govora, kot so škripanje z zobmi, šumenje in zvoki z razcepom ustnice in neba, se lahko uporablja razširjen nabor znamenj[6].

Mednarodna fonetična abeceda sedaj predstavlja standard za zapis izgovorjave v vseh jezikih, najdemo jo v veliki večini slovarjev z zapisano izgovorjavo ter vsakem zapisu izgovorjave v Wikipediji (razen na specifičnih straneh o drugih fonetičnih abecedah).

Abeceda spada v posebno vejo abeced, imenovano fonetične abecede, v kateri vsak glas strogo predstavlja le ena črka, ki se ne uporablja za katerikoli drugi glas (vendar so lahko dodane diakritike za natančnejši opis glasa).

Mednarodno glasoslovno združenje občasno doda, odstrani ali spremeni črke ali diakritične znake. Od zadnje spremembe leta 2005[4] je v IPA 107 segmentnih črk, nedoločljivo veliko število suprasegmentnih črk, 44 diakritičnih znakov (brez upoštevanja kompozitov) in štirje zunajleksikalni prozodični znaki. Večina teh znakov je prikazana v trenutni tabeli IPA [7].

ZgodovinaUredi

Leta 1886 je skupina francoskih in britanskih učiteljev jezikov pod vodstvom francoskega jezikoslovca Paula Passyja ustanovila Mednarodno glasoslovno združenje (v francoščini l'Association phonétique internationale). Njihova prvotna abeceda je temeljila na pravopisni prenovi angleščine, znani kot Romic alphabet, vendar so se lahko zaradi njene uporabnosti tudi za druge jezike, vrednosti simbolov spreminjale od jezika do jezika. Na primer, glas [ʃ] (š) je bil v angleščini prvotno predstavljen s črko ⟨c⟩, v francoščini pa z dvočrkjem ⟨ch⟩. Leta 1888 je bila abeceda prenovljena, da bi bila enotna za vse jezike, kar je bila osnova za vse prihodnje spremembe. Zamisel o oblikovanju MFA je prvi predlagal Otto Jespersen v pismu Passyju. Razvili so jo Alexander John Ellis, Henry Sweet, Daniel Jones in Passy.

Od svoje ustanovitve je bila MFA večkrat spremenjena. Po spremembah in razširitvah od devetdesetih let 19. stoletja do štiridesetih let 20. stoletja je ostala večinoma nespremenjena do Kielske konvencije leta 1989. Manjša sprememba je bila opravljena leta 1993, ko so bile dodane štiri črke za sredinske samoglasnike[8] in odstranjene črke za nezveneče implozive (vzdišne glasove). Abeceda je bila nazadnje spremenjena maja 2005, ko je bila dodana črka za zobno-ustnični tap/flap. Poleg dodajanja in odstranjevanja simbolov so bile spremembe večinoma povezane s preimenovanjem simbolov in kategorij ter spreminjanjem pisav.[8]

Razširitve mednarodne fonetične abecede za govorno patologijo (razširjena MFA) so bile oblikovane leta 1990, Mednarodno združenje za klinično glasoslovje in jezikoslovje pa jih je uradno sprejelo leta 1994.

ZnamenjaUredi

Mednarodno glasoslovno združenje deli črke MFA v tri razrede: pljučne soglasnike, nepljučne soglasnike in samoglasnike.

 
Položaj jezika pri osnovnih sprednjih samoglasnikih z označeno najvišjo točko. Položaj najvišje točke se uporablja za določanje višine samoglasnika in položaja spredaj-zadaj.

Glavna razporeditev samoglasnikov[9]Uredi

MFA opredeljuje samoglasnik kot glas, ki se pojavlja kot nosilec zloga. V nadaljevanju je prikazana preglednica samoglasnikov, ki so prikazani glede na položaj jezika.

Navpična os diagrama ponazarja višino samoglasnika. Samoglasniki, ki se izgovarjajo s spuščenim jezikom (nizki samoglasniki) so spodaj; samoglasniki, ki se izgovarjajo z dvignjenim jezikom (visoki samoglasniki) pa so zgoraj. Na primer [ɑ] je spodaj, ker je jezik pri tem izgovoru spuščen, [i] pa je na vrhu, ker se izgovarja z jezikom, dvignjenim do néba.

Na podoben način vodoravna os karte ponazarja položaj spredaj-zadaj. Samoglasniki, pri katerih je jezik pomaknjen proti sprednjemu delu ust (kot je [ɛ], široki e) so v preglednici levo, medtem ko so samoglasniki, pri katerih je jezik pomaknjen nazaj (kot je [ɔ], široki o), v preglednici desno.

Na mestih, kjer so samoglasniki v paru, desna stran predstavlja zaokroženi samoglasnik (pri katerem so ustnice zaokrožene), leva pa njegovo nezaokroženo ustreznico.

Nobena samoglasniška črka ni izpuščena iz preglednice, čeprav so bili v preteklosti nekateri srednji samoglasniki navedeni med "drugimi simboli".

 
Rentgenska slika kaže glasove [i, u, a, ɑ].
Sprednji Srednji Zadnji
Visoki
 
 
 
Zelo ozki sredinski
 
 
Ozki sredinski
 
 
 
Nevtralni sredinski
Široki sredinski
 
 
 
Zelo široki sredinski
Nizki
 
 
 

da

DvoglasnikiUredi

Dvoglasniki so običajno določeni z nesklonljivim diakritičnim znakom, kot v ⟨uɪ̯⟩ ali ⟨u̯ɪ⟩, ali z nadpisom za povezanost samoglasnika, kot v ⟨uᶦ⟩ ali ⟨ᵘɪ⟩. Včasih se uporablja vezaj: ⟨u͡ɪ⟩, zlasti če je težko ugotoviti, ali je za dvoglasnik značilna povezanost ali je spremenljiv.

Opombe

  • a⟩ uradno predstavlja sprednji samoglasnik, vendar je razlika med sprednjimi in sredinskimi odprtimi samoglasniki majhna ali pa je sploh ni  in ⟨a⟩ se pogosto uporablja za odprt srednji samoglasnik.[10] Če je potrebno razlikovanje, se lahko za označevanje odprtega srednjega samoglasnika doda umaknjeni ali osrednji diakritični znak, kot v ⟨⟩ ali ⟨ä⟩.

Glavna razporeditev pljučnih soglasnikov[9]Uredi

Pljučni soglasnik je soglasnik, ki nastane z zaporo glasilk (prostora med glasilkama) ali ustne votline (ust) in hkratnim ali kasnejšim izpuščanjem zraka iz pljuč. Pljučni soglasniki predstavljajo večino soglasnikov v MFA in tudi v človeškem jeziku. Vsi soglasniki v slovenščini spadajo v ta razred. Sem jih spada večina in so pogosti.

Tabela pljučnih soglasnikov, ki vključuje večino soglasnikov, je urejena v vrsticah, ki označujejo način izgovarjave, torej kako se soglasnik tvori; in stolpcih, ki označujejo mesto izgovarjave, torej kje v glasovnem prostoru se soglasnik tvori. Glavna preglednica vključuje le soglasnike z enim samim mestom izgovorjave.

Znamenja pljučnih soglasnikov so razporejena posamično ali v parih nezvenečih (tenuis - neaspirirani nezveneči zapornik) in zvenečih glasov, ti pa so nato razvrščeni v stolpce od sprednjih (ustničnih) glasov na levi do zadnjih (glotalnih/glasilčnih) glasov na desni. V uradnih dokumentih MFA sta zaradi varčevanja s prostorom izpuščena dva stolpca, pri čemer so črke navedene med "drugimi simboli", čeprav teoretično spadajo v glavno tabelo, preostali soglasniki pa so razvrščeni v vrste od popolnoma zaprtih (ustnični in nosni zaporniki),  kratko zaprtih (tresljavci: vibranti in tap/flap), do delno zaprtih (priporniki) in najmanj zaprtih (drsniki), pri čemer je ena vrsta zaradi varčevanja s prostorom izpuščena. V spodnji tabeli je nekoliko drugačna razporeditev: Vsi pljučni soglasniki so vključeni v tabelo pljučnih soglasnikov, vibranti in obstranski glasovi pa so ločeni, tako da vrstice odražajo stopnjevanje zapornik → pripornik → drsnik, pa tudi dejstvo, da je več črk v dvojni vlogi tako pripornika kot drsnika; zlitniki lahko nastanejo z zlitjem zapornikov in pripornikov iz sosednjih celic.

V praznih prostorih se nahajajo tehnično izvedljivi samoglasniki, vendar se ne pojavljajo v nobenem jeziku, v osenčenih pa naj bi bili soglasniki nemogoči za izgovoriti.

Na levi strani posamezne kategorije so nezveneči soglasniki, na desni pa zveneče različice.

Kraj Ustnični Koronalni Dorsalni Laringalni
Nosnik m ɱ n ɳ̊ ɳ ɲ̊ ɲ ŋ̊ ŋ ɴ
Zapornik p b t d ʈ ɖ c ɟ k ɡ q ɢ ʡ ʔ
Sičniški zlitnik ts dz t̠ʃ d̠ʒ ʈʂ ɖʐ
Nesičniški zlitnik p̪f b̪v t̪θ d̪ð tɹ̝̊ dɹ̝ t̠ɹ̠̊˔ d̠ɹ̠˔ ɟʝ kx ɡɣ ɢʁ ʡʢ ʔh
Sičniški pripornik s z ʃ ʒ ʂ ʐ ɕ ʑ
Nesičniški pripornik ɸ β f v θ̼ ð̼ θ ð θ̠ ð̠ ɹ̠̊˔ ɹ̠˔ ɻ˔ ç ʝ x ɣ χ ʁ ħ ʕ h ɦ
Drsnik ʋ ɹ ɻ j ɰ ʔ̞
Tap/flap ⱱ̟ ɾ̼ ɾ̥ ɾ ɽ̊ ɽ ɢ̆ ʡ̆
Vibrant ʙ̥ ʙ r ɽ̊r̥ ɽr ʀ̥ ʀ ʜ ʢ
Obstranski zlitnik ʈɭ̊˔ ɖɭ˔ cʎ̝̊ ɟʎ̝ kʟ̝̊ ɡʟ̝
Obstranski pripornik ɬ ɮ ɭ̊˔ ɭ˔ ʎ̝̊ ʎ̝ ʟ̝̊ ʟ̝
Obstranski drsnik l ɭ ʎ ʟ ʟ̠
Obstranski tap/flap ɺ̥ ɺ ɭ̥̆ ɭ̆ ʎ̆ ʟ̆

da

Opombe:

  • V vrsticah, kjer se nekatere črke pojavljajo v parih (nezvočniki), predstavlja črka na desni strani zveneči soglasnik (razen zvenečega [ɦ]). V drugih vrsticah (zvočnik) ena črka predstavlja zveneči soglasnik.
  • Čeprav MFA določa eno črko za koronalna mesta izgovorjave (za vse soglasnike razen pripornikov), jih ni treba vedno natančno uporabljati. Pri obravnavi določenega jezika se lahko črke brez diaktričnih znakov obravnavajo kot zobne, dlesnične ali zadlesnične, kot je pač najprikladnejše za ta jezik.
  • Osenčena območja označujejo izgovorjave, ki so ocenjene kot nemogoče.
  • Črke [β, ð, ʁ, ʕ, ʢ] so izvorno zveneči priporniki, vendar se lahko uporabljajo za drsnike.
  • V mnogih jezikih, kot je angleščina, [h] in [ɦ] pravzaprav nista glotalna/glasilčna, priporna ali drsniška glasova, ampak sta goli obliki.
  • Priporniki [ʃ ʒ], [ɕ ʑ] in [ʂ ʐ] se razlikujejo predvsem po obliki krčenja jezika in ene po njegovem položaju
  • [ʜ, ʢ] so v uradni preglednici MFA v razdelku "drugi simboli" opredeljeni kot epiglotalni priporniki, vendar jih lahko obravnavamo kot vibrante na istem mestu izgovorjave kot [ʜ, ʢ], saj se vibranti ariepiglotalnih gub običajno pojavljajo hkrati.
  • Zaa nekatere naštete glasove ni znano, da bi obstajali kot glasovi v katerem koli jeziku.

Glavna razporeditev nepljučnih soglasnikov[9]Uredi

Nepljučni soglasniki so glasovi, pri katerih pretok zraka ni odvisen od pljuč, oz. ne potrebujejo zraka iz pljuč za izgovorjavo. Mednje spadajo kliki (ki jih najdemo v jezikih Khosian in nekaterih sosednjih jezikih Bantu v Afriki), vdišni glasovi /implozivi (ki jih najdemo v jezikih, kot so sindhi, hausa, svahili in vietnamščina) in izdišni glasovi /ejektivi (ki jih najdemo v številnih ameriških in kavkaških jezikih).

Ejektiv
(izdišni glas)
Zapornik ʈʼ ʡʼ
Zlitnik t̪θʼ tsʼ t̠ʃʼ ʈʂʼ kxʼ qχʼ
Pripornik ɸʼ θʼ ʃʼ ʂʼ ɕʼ χʼ
Obstranski zlitnik tɬʼ cʎ̝̊ʼ kʟ̝̊ʼ
Obstranski pripornik ɬʼ
Klik
(zgoraj: mehkonebni;
spodaj: uvularni)
Tenusni


k‼
q‼

Zveneči ɡʘ
ɢʘ
ɡǀ
ɢǀ
ɡǃ
ɢǃ
ɡ‼
ɢ‼
ɡǂ
ɢǂ
Nosni ŋʘ
ɴʘ
ŋǀ
ɴǀ
ŋǃ
ɴǃ
ŋ‼
ɴ‼
ŋǂ
ɴǂ
ʞ
 
Tenusni obstranski
Zveneči obstranski ɡǁ
ɢǁ
Nosni obstranski ŋǁ
ɴǁ
Imploziv
(vdišni glas)
Zveneči ɓ ɗ ʄ ɠ ʛ
Nezveneči ɓ̥ ɗ̥ ᶑ̊ ʄ̊ ɠ̊ ʛ̥

da

Fonetični znaki v slovenščiniUredi

Soglasniki
Soglasniki Samoglasniki z visokim tonom Samoglasniki z nizkim tonom Nenaglašeni samoglasniki
Znak Primer IPA Ime Znak Primer IPA ime Znak Primer IPA ime Znak Primer IPA ime
p pero, apno Voiceless bilabial stop

nezveneči dvoustnični zapornik

ìː hiša Close front unrounded vowel

visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik

í bik Close front unrounded vowel

visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik

i biti Close front unrounded vowel

visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik

b biti, žaba Voiced bilabial stop

zveneči dvoustnični zapornik

ùː truplo Close back rounded vowel

visoki zadnji zaokroženi samoglasnik

íː list Close front unrounded vowel

visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik

u mamut Close back rounded vowel

visoki zadnji zaokroženi samoglasnik

t trava, otrok Voiceless alveolar stop

nezveneči dlesnični zapornik

èː cerkev Close-mid front unrounded vowel

ozki sredinski sprednji nezaokroženi samoglasnik

ý Türk Close front rounded vowel

visoki sprednji zaokroženi samoglasnik

ə danes Mid central vowel

nevtralni sredinski srednji samoglasnik

d do, oditi Voiced alveolar stop

zveneči dlesnični zapornik

òː erotičen Close-mid back rounded vowel

ozki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik

ú kruh Close back rounded vowel

visoki zadnji zaokroženi samoglasnik

ɛ medved Open-mid front unrounded vowel

široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik

k klepet, kolo Voiceless velar stop

zveneči mehkonebni zapornik

ə̀ sem Mid central vowel

nevtralni sredinski srednji samoglasnik

úː romunščina Close back rounded vowel

visoki zadnji zaokroženi samoglasnik

ɔ potok Open-mid back rounded vowel

široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik

g govor, gora Voiced velar stop

zveneči mehkonebni zapornik

ɛ̀ː zemlja Open-mid front unrounded vowel

široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik

éː kreda Close-mid front unrounded vowel

ozki sredinski sprednji nezaokroženi samoglasnik

a žena Open central unrounded vowel

nizki srednji nezaokroženi samoglasnik

m mati, Istanbul Voiced bilabial nasal

zveneči dvoustnični nosnik

ɔ̀ː poten Open-mid back rounded vowel

široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik

óː pot Close-mid back rounded vowel

ozki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik

əɾ koder
ɱ simfonija, informacija Voiced labiodental nasal

zveneči zobno-ustnični nosnik

àː danes Open central unrounded vowel

nizki srednji nezaokroženi samoglasnik

ə́ pes Mid central vowel

nevtralni sredinski srednji samoglasnik

n ne Voiced alveolar nasal

zveneči dlesnični nasnik

ə̀ɾ vrba ɛ́ met Open-mid front unrounded vowel

široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik

ŋ banka Voiced velar nasal

zveneči mehkonebni nosnik

ɛ́ː adverb Open-mid front unrounded vowel

široki sredinski sprednji nezokroženi samoglasnik

r riba Voiced alveolar trill

zveneči dlesnični vibrant

ɔ́ on Open-mid back rounded vowel

široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik

ɾ robot Voiced alveolar tap

zveneči dlesnični tap

ɔ́ː alkova Open-mid back rounded vowel

široki sredinski zadnji zaokrožen samoglasnik

f figa, film Voiceless labiodental fricative

nezveneči zobno-ustnični pripornik

á brat Open central unrounded vowel

nizki srednji nezaokroženi samoglasnik

v filozof Dolar Voiced labiodental fricative

zveneči zobno-ustnični pripornik

áː grad Open central unrounded vowel

nizki srednji nezaokroženi samoglasnik

s sestra, most Voiceless alveolar fricative

nezveneči dlesnični pripornik

ə́ɾ tržnica
z zob, zima Voiced alveolar fricative

zveneči dlesnični pripornik

ʃ šum, šivanka Voiceless postalveolar fricative

nezveneči zadlesnični pripornik

ʒ žival, koža Voiced palatoalveolar fricative

zveneči zadlesnični pripornik

x hrib, harfa Voiceless velar fricative

nezveneči mehkonebni pripornik

ɣ vrh Voiced velar fricative

zveneči mehkonebni pripornik

ʋ vrata, voda Voiced labiodental approximant

zveneči zobno-ustnični drsnik

j jaz Voiced palatal glide

zveneči trdonebni drsnik

l luna, luka Voiced alveolar lateral liquid

zveneči dlesnični obstranski drsnik

t͡s car Voiceless alveolar affricate

nezveneči dlesnični zlitnik

t͡ʃ čaj, način Voiceless palato-alveolar affricate

nezveneči zadlesnični zlitnik

d͡z brivec Voiced alveolar affricate

zveneči dlesnični zlitnik

d͡ʒ ip, ez Voiced post-alveolar affricate

zveneči zadlesnični zlitnik

Glej tudi Glasoslovje slovenskega knjižnega jezika.

Oklepaji in ločila za transkripcijoUredi

Obstajata dve glavni vrsti oklepajev, ki se uporabljata za razlikovanje prečrkovanj v MFA:

simbol uporaba
[ ... ] Oglati oklepaji se uporabljajo pri podrobnem glasoslovnem zapisu z znaki z omejeno vrednostjo,[11] torej za dejansko izgovarjavo, po možnosti vključno s podrobnostmi izgovarjave, ki se morda ne uporabljajo za razlikovanje besed v jeziku, ki se prečrkuje, a jih pisec kljub temu želi zabeležiti. Takšen glasoslovni zapis je glavna naloga MFA.
/ ... / Poševni oklepaji se uporabljajo za abstraktne glasoslovne zapise,[11] ki označujejo le značilnosti, ki so značilne za jezik, brez kakršnih koli zunanjih podrobnosti. Čeprav se na primer glasova "p" v angleščini pin in spin izgovarjata različno (in bi bila ta razlika v nekaterih jezikih pomenljiva), ta razlika v angleščini ni pomenljiva. Tako se besedi glaoslovno običajno zapisujeta kot /ˈpɪn/ in /ˈspɪn/, z istim glasom /p/. Da bi zajeli razliko med njima (premena od /p/), ju lahko prečrkujemo kot [pʰɪn] in [spɪn]. Pri zapisu se običajno uporabljajo simboli MFA, ki so precej blizu privzeti izgovorjavi glasu, vendar se zaradi čitljivosti ali drugih razlogov lahko uporabljajo simboli, ki se razlikujejo od določenih vrednosti, na primer /c, ɟ/ za zlitnike, ki se običajno izgovarjajo [t͜ʃ, d͜ʒ], kot najdemo v priročniku, ali /r/, ki je v glasoslovnem zapisu vibrant, za angleški r, tudi če se izgovarja [ɹʷ].

Drugi načini označevanja so manj pogosti:

simbol uporaba
{ ... } Za prozodični zapis se uporabljajo zaviti oklepaji.[12] Za primere v tem sistemu glej razširitve MFA.
( ... ) Navadni, oz.okrogli oklepaji se uporabljajo za nerazločne[11] ali neidentificirane izreke. Uporabljamo jih tudi za nemo izgovorjava, kjer pričakovani glasoslovni zapis izhaja iz branja z ustnic[13] in s točkami za označevanje nemih premorov, na primer (...) ali (2 sek.). Slednja raba je uradno uveljavljena v razširjeni MFA, kjer so neidentificirani segmenti obkroženi.[14]
⸨ ... ⸩ Dvojni navadni oklepaji označujejo bodisi prečrkovanje zakritega govora bodisi opis zakritega šuma. MFA določa, da označujejo nejasen zvok,[15] kot v ⸨2σ⸩, dva slišna zloga, ki ju zasenči drug zvok. Trenutne specifikacije razširjene MFA predpisujejo dvojne oklepaje za zamolkli zvok, kot sta npr. ⸨kašelj⸩ ali ⸨trkanje⸩ za trkanje na vrata, vendar Priročnik IPA opredeljuje uporabo MFA in razširjene MFA kot enakovredno.[16] V zgodnjih objavah razširjene MFA so dvojni oklepaji pojasnjeni kot oznaka za "negotovost zaradi šuma, ki zastira poslušano", in da se v njih "lahko navede toliko podrobnosti, kolikor jih prepisovalec lahko zazna".[17]

Vse tri zgoraj navedene možnosti so navedene v priročniku MFA. Naslednje niso, vendar jih je mogoče zaslediti v prečrkovanju MFA ali v pripadajočem gradivu (zlasti oglati oklepaji):

simbol uporaba
⟦ ... ⟧ Dvojni oglati oklepaji se uporabljajo za zelo podrobno (določeno) prečrkovanje. To je v skladu z dogovorom MFA o podvojitvi simbola za označevanje večje natančnosti. Dvojni oklepaji lahko označujejo, da ima črka svojo osnovno vrednost MFA. Na primer ⟦a⟧ je odprt sprednji samoglasnik in ne morda nekoliko drugačna vrednost (na primer odprt srednji), ki se lahko v določenem jeziku uporablja za prepis "[a]". Tako se lahko dva samoglasnika, ki sta zaradi lažje berljivosti zapisana kot ⟨[e]⟩ in ⟨[ɛ]⟩, pojasnita kot ⟦e̝⟧ in ⟦e⟧; ⟨[ð]⟩ je lahko bolj natančen ⟦ð̠̞ˠ⟧.[18] Dvojni oklepaji se lahko uporabljajo tudi za določen znak ali govorca; na primer za izgovorjavo otroka v nasprotju z izgovarjavo odraslega, ki je tudi cilj.[19]
⫽ ... ⫽
| ... |
‖ ... ‖
{ ... }
Za morfofonemsko prečrkovanje se uporabljajo dvojne poševnice. To je tudi v skladu z dogovorom MFA o podvojitvi simbola, ki označuje večjo natančnost (v tem primeru bolj abstraktno kot glasniško prečrkovanje).

Drugi simboli, ki se včasih uporabljajo za morfofonemsko prečrkovanje, so pokončni oklepaji in dvojni pokončni oklepaji iz ameriškega glasoslovnega zapisa ter oklepaji iz teorije množic, zlasti kadar zapirajo množico fonemov, ki sestavljajo morfofonem, npr. {t d} ali {t|d} ali {/t/, /d/}. Nedvoumne so le dvojne poševnice: tako pokončni oklepaji kot navadni oklepaji so v nasprotju s prozodičnim prečrkovanjem MFA.[note 1]

 ... ⟪ ... ⟫ Lomljeni oklepaji[note 2] se uporabljajo za označevanje izvirnega latiničnega pravopisa in transliteracije iz druge pisave; uporabljajo se tudi za označevanje posameznih znamenj katere koli pisave.[20][21] V MFA se uporabljajo za označevanje samih črk in ne zvočnih vrednosti, ki jih nosijo. Dvojni lomljeni oklepaji so lahko občasno uporabni za razlikovanje med izvirnim pravopisom in prečrkovanjem ali med posebnim črkovanjem rokopisa in normaliziranim pravopisom jezika.

Na primer, ⟨cot⟩ bi uporabili za pravopis angleške besede cot v nasprotju z njeno izgovarjavo /ˈkɒt/. Poševna pisava je običajna, kadar so besede zapisane same po sebi (kot cot v prejšnjem stavku), ne pa da bi posebej opozorili na njihov pravopis.

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. Laver, John (1994). Principles of Phonetics. New York: Cambridge University Press. str. 561. ISBN 0-521-45031-4 (hb); ISBN 0-521-45655-X (pb). The acronym ‘IPA’ strictly refers…to the ‘International Phonetic Association’. But it is now such a common practice to use the acronym also to refer to the alphabet itself (from the phrase ‘International Phonetic Alphabet’) that resistance seems pedantic. Context usually serves to disambiguate the two usages.
  2. International Phonetic Association (1999). Handbook of the International Phonetic Association: A guide to the use of the International Phonetic Alphabet. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-65236-7 (hb); ISBN 0-521-63751-1 (pb).
  3. International Phonetic Association (IPA), Handbook.
  4. MacMahon, Michael K. C. (1996). "Phonetic Notation". V P. T. Daniels and W. Bright (eds.) (ur.). The World’s Writing Systems. New York: Oxford University Press. str. 821–846. ISBN 0-19-507993-0.CS1 vzdrževanje: dodano besedilo: editors list (link)
  5. International Phonetic Association (IPA), Handbook.
  6. MacMahon, Michael K. C. (1996). "Phonetic Notation". V P. T. Daniels; W. Bright (ur.). The World's Writing Systems. New York: Oxford University Press. str. 821–846. ISBN 0-19-507993-0.
  7. "Full IPA Chart". International Phonetic Association. Pridobljeno dne 24 April 2017.
  8. 8,0 8,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani :1 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  9. 9,0 9,1 9,2 "IPA Chart with Sounds | International Phonetic Alphabet Sounds". www.internationalphoneticalphabet.org. Pridobljeno dne 2020-05-01.
  10. Sally Thomason (2 January 2008). "Why I Don't Love the International Phonetic Alphabet". Language Log.
  11. 11,0 11,1 11,2 IPA Handbook p. 175
  12. IPA Handbook p. 176
  13. IPA Handbook p. 191
  14. IPA (1999) Handbook, p 188, 192
  15. IPA Handbook p. 176
  16. IPA (1999) Handbook, p 176, 192
  17. Duckworth et al. (1990) Extensions to the International Phonetic Alphabet for the transcription of atypical speech. Clinical Linguistics & Phonetics 4: 4: 278.
  18. Basbøll (2005) The Phonology of Danish pp. 45, 59
  19. Karlsson & Sullivan (2005) /sP/ consonant clusters in Swedish: Acoustic measurements of phonological development
  20. Richard Sproat (2000) A Computational Theory of Writing Systems. Cambridge University Press. Page 26.
  21. Barry Heselwood (2013) Phonetic Transcription in Theory and Practice. Edinburgh University Press. Page 8 ff, 29 ff.

Zunanje povezaveUredi

Brezplačne pisave IPAUredi

IPA za dokumente LaTeX


Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=note> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=note}} (glej stran pomoči).