Nèzvóčnik je soglasnik manjše zvonkosti in najmanjše odprtostne stopnje.[1][2] V slovenščini jih je 15; delimo jih na 6 zvenečih in 9 nezvenečih nezvočnikov.

Zveneči so /b/, /d/, /z/, /ž/, /dž/, /g/, nezveneči pa /p/, /t/, /s/, /š/, /č/, /k/, /f/, /h/, /c/. Nezveneče nezvočnike si lahko zapomnimo s pomočjo povedi: »Ta suhi škafec pušča«, tako da izpustimo samoglasnike, zveneče nezvočnike pa s povedjo »Gad zbeži« (tudi tukaj izpustimo samoglasnike).

Delitev uredi

Glede na način izgovarjave jih lahko povezujemo v pare:

  • /b/ – /p/ (ustnični),
  • /d/ – /t/, /z/ – /s/ (zobni),
  • /ž/ – /š/, /dž/ – /č/ (dlesnični),
  • /g/ – /k/ (mehkonebni);
  • v splošnem velja, da so /f/, /h/ in /c/ brez parnega glasnika.
Nezvočniki
Zveneči Nezveneči Par
b p ustnični
d t zobni
z s zobni
ž š dlesnični
č dlesnični
g k mehkonebni
(/) f zobno-ustnični
/ h mehkonebni
(dz) c dlesnični

Glede na zaporo oziroma priporo govorne cevi jih delimo na:[2][3]

  • pripornike − soglasniški glas, tvorjen s priporo govorne cevi (f, s, š, h, z, ž)
  • zapornike – govorno cev pregradimo, jo tako držimo skoraj ves čas trajanja glasu, na koncu pa zaporo sunkovito odpravimo (p, t, k, b, d, g)
  • zlitnike – glas sestoji iz zapornega dela v prvi polovici in istovrstnega pripornega dela v drugi polovici (c, č, )

Glej tudi uredi

Viri uredi

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
  2. 2,0 2,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  3. Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  • Več avtorjev, Na pragu besedila, Rokus, 2003, (COBISS)