Sičnik
Síčnik[1] je soglasnik, in sicer nezvočnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo (pripornik) ali z zaporo, ki preide v priporo (zlitnik).[2] Tvorijo se z robom razprte jezične konice ob zadnji strani sekalcev. S in z se tvorita s priporo (pripornika), pri c pa s kratko zaporo in počasnim odpravljanjem le-te (zlitnik).[3] Značilen šum je v primerjavi s šumevci višji;[4] so razpršeni in svetli.[3]
Če sičniku sledi šumevec ali nekdanji mehki l ali n, se sičnik prilikuje (lisa – lišček; zvezek – zvešček; voziti – vožnja; misliti – mišljen).[3]
Slovenski sičniki
uredi| Po mestu tvorbe | Zobni | |
| Po načinu tvorbe | Nezveneči | Zveneči |
| Pripornika | s | z |
| Zlitnik | c | |
Sklici
uredi- ↑ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
- ↑ Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ 4,0 4,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.