Síčnik[1] je soglasnik, in sicer nezvočnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo (pripornik) ali z zaporo, ki preide v priporo (zlitnik).[2] Tvorijo se z robom razprte jezične konice ob zadnji strani sekalcev. S in z se tvorita s priporo (pripornika), pri c pa s kratko zaporo in počasnim odpravljanjem le-te (zlitnik).[3] Značilen šum je v primerjavi s šumevci višji;[4] so razpršeni in svetli.[3]

Če sičniku sledi šumevec ali nekdanji mehki l ali n, se sičnik prilikuje (lisališček; zvezekzvešček; vozitivožnja; mislitimišljen).[3]

Slovenski sičniki

uredi
Preglednica slovenskih sičnikov[4]
Po mestu tvorbe Zobni
Po načinu tvorbe Nezveneči Zveneči
Pripornika s z
Zlitnik c

Sklici

uredi
  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
  2. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021.
  3. 3,0 3,1 3,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  4. 4,0 4,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.