Odpre glavni meni

Ivan Grafenauer, slovenski literarni zgodovinar, etnolog, * 7. marec 1880, Velika vas (Micheldorf) pri Šmohorju, † 29. december 1964, Ljubljana.

Ivan Grafenauer
Portret
Rojstvo7. marec 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2]
Smrt29. december 1964({{padleft:1964|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2] (84 let)
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklicjezikoslovec, literarni zgodovinar

ŽivljenjeUredi

Bil je sin Mihaela Grafenauerja. Ljudsko šolo je obiskoval na Brdu (Egg) in v Beljaku. Leta 1900 je dokončal beljaško gimnazijo. V letih 1900–1904 je na Dunaju študiral slavistiko in germanistiko. Najprej je učil na gimnaziji v Kranju, od leta 1908 pa v Ljubljani. Leta 1917 je doktoriral na Dunaju, 1919. pa se je habilitiral v Zagrebu, kjer so se pripravljali učitelji za novo ljubljansko univerzo, vendar s kandidaturo v Ljubljani 1919 ni uspel in je predaval kot privatni docent samo en semester (1920/21). Leta 1940 je postal dopisni, 1946 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1947 je ustanovil komisijo, nato (1951) Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU (zdaj ISN ZRC SAZU) in bil njegov upravnik do smrti. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev mednarodne zveze narodopiscev vzhodnoalpskih dežel – Alpes Orientales. Leta 1964 je bil izvoljen za častnega člana Mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva.

Raziskoval je predvsem srednjeveško pismenstvo in starejšo slovensko književnost ter s primerjalno in kulturnozgodovinsko metodo motive in verzne oblike ljudskega slovstva.

Z Ljudmilo, rojeno Dolžan iz Zabreznice je ustvaril veliko družino. Njuni potomci so bili Bogo Grafenauer, Stanko Grafenauer, Marija Grafenauer (por. Vogelnik), Radogost Grafenauer, Gorazd Grafenauer, Marica, Milica, Vida (por. Hribar), Slavka (por. Hronek), Blagica, Vlasta, Svetoslava Ana (por. Zorč), Irena; vnuk Andrej Grafenauer in drugi, vnukinje: Martina Zupan, Darja Mihelič, Irena Grafenauer, Eka Vogelnik in druge.

DeloUredi

Kot publicist je največ sodeloval pri Domu in svetu. Pripravljal je gimnazijske čitanke in pisal članke o novejših slovenskih pisateljih za enciklopedična dela. Podrobno je raziskoval srednji vek in zagovarjal tezo o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Vanjo se je najbolj poglobil z monografijo o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov. Njegova Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II je bila med vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik.

Po upokojitvi leta 1940 se je skoraj popolnoma usmeril v narodopisje. Spojitev etnološke kulturnozgodovinske metode s primerjalno književnozgodovinsko mu je prinesla pomembne dosežke z dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, njihovi motiviki in oblikovnih značilnostih. Monografija o Lepi Vidi (1943) velja za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja. Svoja etnološka in kulturnozgodovinska dognanja je strnil z obravnavo književnosti v zadnji, nedokončani verziji Kratke zgodovine starejšega slovenskega slovstva.

Izbrana bibliografijaUredi

  • Zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1909–1911 (COBISS)
  • Iz Kastelčeve zapuščine (komentirane objave), 1911 (COBISS)
  • Kratka zgodovina slovenskega slovstva I–II, 1917–1919 (COBISS), 2. izdaja, 1920 (COBISS)
  • Valentin Vodnik - pesnik, 1918 (COBISS)
  • Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov, 1936 (COBISS)
  • Lepa Vida: študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o Lepi Vidi, 1943 (COBISS)
  • Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, 1951 (COBISS)
  • Narodno pesništvo, 1945 (COBISS)
  • Narodopisje Slovencev, 1952 (COBISS)
  • Spokorjeni grešnik: študija o izvoru, razvoju in razkroju slovensko-hrvaško-vzhodnoalpske ljudske pesmi, 1965 (COBISS)
  • Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, 1973 (COBISS)
  • Literarno-zgodovinski spisi, 1980 (COBISS)

Uredniško deloUredi

  • Josip Jurčič, Spisi, I–X, 1917–1923 (COBISS)
  • Valentin Vodnik, Izbrano delo, 1935 (COBISS)

Dela o Ivanu GrafenauerjuUredi

Glej tudiUredi