Dimitrij Ivanovič Mendelejev
Dimitrij Ivanovič Mendelejev [dimítrij ivánovič mendeléjev] (rusko Дми́трий Ива́нович Менделе́ев), ruski kemik in akademik, * 8. februar 1834, Tobolsk, Tobolska gubernija, Sibirija, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 2. februar 1907, Sankt Peterburg.
| Dimitrij Ivanovič Mendelejev | |
|---|---|
 | |
| Izvirno ime | Дмитрий Иванович Менделеев |
| Rojstvo | Дмитрій Ивановичъ Менделѣевъ 27. januar (8. februar) 1834[1][2][…] Tobolsk, Tobolska gubernija[d], Ruski imperij[1][4][…] |
| Smrt | 20. januar (2. februar) 1907[1][5][6] (72 let) Sankt Peterburg, Sanktpeterburška gubernija[d], Ruski imperij[5][4][…] |
| Narodnost |  ruska |
| Področja | kemija, fizika |
| Alma mater | Univerza v Sankt Peterburgu |
| Znani študenti | Dimitrij Petrovič Konovalov, Valerij Gemilian, Aleksander Bajkov |
| Poznan po | tabela periodnega sistema elementov |
| Pomembne nagrade | Davyjeva medalja (1882) Copleyjeva medalja (1905) |
| Zakonec | Feozva Nikitična Leščeva (1862 - 1871) Ana Ivanovna Popova (1882) |
| Starši | Ivan Pavlovič Mendelejev Marija Dimitrijevna Mendelejeva (rojena Korniljeva) |
| Podpis |  |
Znan je po tem, da je formuliral zakon periodike lastnosti kemičnih elementov, na podlagi katerega je sestavil periodni sistem elementov in napovedal lastnosti še neodkritih elementov ter popravil podatke o obstoječih znanih.
Življenje in delo
urediMendelejev se je rodil v družini očeta Ivana Pavloviča Mendelejeva in matere Marije Dimitrijevne Korniljeve. Najverjetneje je bil Mendelejev najmlajši od 11, 13, 14 ali 17 bratov in sester (točno število ni znano). Njegov oče Ivan je bil učitelj. Čez nekaj časa je oslepel in tako izgubil službo, zato je bila njegova mati primorana znova zagnati opuščeno družinsko steklarno. S trinajstimi leti je postal dijak gimnazije v Tobolsku.
Steklarna je kmalu po tistem pogorela, umrl mu je tudi oče. Mati je z obubožano družino odšla najprej v Moskvo in od tam v Sankt Peterburg, kjer je bil Mendelejev sprejet na pedagoški inštitut tamkajšnje državne univerze. Po diplomi je zbolel za tuberkulozo, zaradi česar se je moral preseliti na polotok Krim. Zaljubil se je v Ano Ivanovo Popovo, čeprav je bil prej že v zakonu. Kasneje jo je zaprosil in ji dejal, da bo naredil samomor, če ga bo zavrnila. Mesec po poroki s Popovo se je zaključila ločitev od dotedanje žene Leščeve. V življenju je imel šest otrok.
Zelo veliko je potoval po svetu in se udeleževal številnih prireditev za kemike. Kasneje je postal profesor na univerzi v Sankt Petersburgu. Napisal je knjigo Organska kemija in učbenik Osnove kemije. Ob pisanju učbenika je ugotovil, da v organski kemiji manjka sistem oz. red. Kmalu je začel iskati sistem, po katerem bi najbolje uredil elemente, njihove spojine ter lastnosti. Sestavil je periodni sistem elementov, ki v Rusiji nosi njegovo ime. Ker je ugotovil, da so lastnosti elementov v ponavljajoči/periodni odvisnosti od njihove atomske teže in valence, je 56 takrat znanih elementov razporedil po naraščajoči atomski teži. Napovedal je tudi tri elemente in njihove značilnosti, ki so jih po odkritju poimenovali po deželah, kjer so jih odkrili: germanij (Ge), skandij (Sc) in galij (Ga). Periodni sistem elementov je formalno predstavil 6. marca 1869 Ruskemu kemijskemu društvu pod naslovom Odvisnost med lastnostmi atomskih tež elementov, pri čemer je opisal atomsko težo (zdaj pravilno imenovano relativna atomska masa) in valenco.[7][8]
Bil je pobudnik uvedbe metričnega sistema enot v Ruskem imperiju. Na njegovo pobudo so leta 1893 ustanovili Glavni urad za mere in uteži. Letu 1893 je bil izvoljen za direktorja urada in to delo opravljal do svoje smrti. Izjavil je: »V naravi so mere in uteži glavna orožja spoznanja in nič ni tako majhno, da od tega ne bi bilo odvisno največje.«
Umrl je 2. februarja 1907 v Sankt Peterburgu v Rusiji zaradi gripe.
Priznanja
uredi
Za njegove dosežke mu je britanska Kraljeva družba leta 1882 podelila Davyjevo medaljo in leta 1905, kot prvemu Rusu, tudi prestižno Copleyjevo medaljo. Leta 1892 ga je sprejela za tujega člana. Podobnih časti je bil deležen od več evropskih združenj učenjakov, za člana Ruske akademije znanosti pa ni bil izvoljen zaradi kontroverznosti glede zakonskih zvez – po merilih ruske pravoslavne Cerkve je bil namreč bigamist še več let po ločitvi od Leščeve.
Leta 1906 je Nobelov komite predlagal Kraljevi švedski akademiji znanosti, da Mendelejevu podeli Nobelovo nagrado za kemijo. Vendar pa je eden od članov komiteja, Peter Klason, namesto tega predlagal Henrija Moissana, za katerega se je zavzel tudi vplivni kemik Svante Arrhenius (čeprav ni bil član komiteja). Sledila je burna razprava, po kateri je komite na glasovanju izbral Moissana z enim glasom razlike. Po mnenju sodobnikov naj bi Arrhenius preprečeval podelitev nagrade Mendelejevu zato, ker je ta kritiziral njegovo teorijo disociacije.[9] Arrhenius je oviral tudi nominacijo Mendelejeva leta 1907.[10]
Poimenovanja
urediV Rusiji je še zdaj razširjeno poimenovanje »Mendelejeva tabela« za periodni sistem elementov. Formalno je po njem poimenovanih več stvari, med drugim:
- mesto Mendelejevsk v Tatarstanu, kjer je vzpostavil proizvodnjo brezdimnega smodnika[11]
- 101. kemični element, radioaktivna kovina mendelevij s simbolom Md
- udarni krater Mendelejev na Luni
- mineral mendelejevit[12]
- Ruska akademija znanosti od leta 1965 občasno podeljuje zlato medaljo Mendelejeva za doseže na področju kemije
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 1,2 Л. Чугаев Менделеев, Дмитрий Иванович // Новый энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: 1915. — Т. 26. Мацеевский — Молочная кислота. — С. 263-269.
- ↑ И. Чельцов, В. К. Менделеев, Дмитрий Иванович // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1896. — Т. XIX. — С. 82-85.
- ↑ 3,0 3,1 https://www.biography.com/people/dmitri-mendeleyev-9405465
- ↑ 4,0 4,1 Погодин С. А. Менделеев Дмитрий Иванович // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1974. — Т. 16 : Мёзия — Моршанск. — С. 67-69.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Mendeléeff, Dmitri Ivanovich // Encyclopædia Britannica: a dictionary of arts, sciences, literature and general information — 11 — New York, Cambridge, England: University Press, 1911.
- ↑ Менделеев, Дмитрий Иванович // Маммилярия — Мера стоимости — 1938. — Т. 38.
- ↑ Seaborg, Glenn T (20. maj 1994). »The Periodic Table: Tortuous path to man-made elements«. Modern Alchemy: Selected Papers of Glenn T Seaborg. World Scientific. str. 179. ISBN 978-981-4502-99-3. Pridobljeno 5. marca 2016.
- ↑ Pfennig, Brian W. (3. marec 2015). Principles of Inorganic Chemistry. Wiley. str. 109. ISBN 978-1-118-85902-5. Pridobljeno 4. marca 2016.
- ↑ Gribbin, J (2002). The Scientists: A History of Science Told Through the Lives of Its Greatest Inventors. New York: Random House. str. 378. Bibcode:2003shst.book.....G. ISBN 978-0-8129-6788-3.
- ↑ Friedman, Robert M. (2001). The politics of excellence: behind the Nobel Prize in science. New York: Times Books. str. 32–34. ISBN 978-0-7167-3103-0.
- ↑ »МЕНДЕЛЕ́ЕВСК«. Большая российская энциклопедия [Velika ruska enciklopedija] (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2021. Pridobljeno 5. oktobra 2020.
- ↑ »Mendeleevite-(Ce)«. Mindat. Pridobljeno 5. oktobra 2020.
Zunanje povezave
uredi- Eugene V. Babaev, Dmitriy Mendeleev Online (angleško)
- Repinov portret Mendelejeva (1885)
- Slika Mendelejeva Arhivirano 2004-03-07 na Wayback Machine. - Edgar Fahs Smithova zbirka, Univerza Pennsylvanie
- Izvirna periodna preglednica elementov Arhivirano 2004-08-03 na Wayback Machine. (angleško)
- Prvi osnutek Mendelejeva periodne preglednice Arhivirano 2004-05-14 na Wayback Machine. - 17. februar 1869
- Leta 1889 so Mendelejeva povabili na letno Faradayevo predavanje. Ob tej priliki je prikazal svoje nove poglede:
- Faradayevo predavanje Arhivirano 2002-10-18 na Wayback Machine. - 4. julij 1889 (angleško)