Odpre glavni meni
Grb Andeških grofov
Grb Andeških grofov

Andeški, Andeško-Meranski, grofje Andeški, kasneje vojvode Meranski.

V 12. in prvi polovici 13. stoletja so bili ena najuglednejših bavarskih plemiških rodbin. Posesti so imeli tudi na Kranjskem in Mislinjski dolini[1], ter bili deželni upravitelji na Kranjskem in mejni grofje (krajišniki) v Istri. Višek ugleda in moči so dosegli v zadnjih dveh desetletjih 12. stoletja, po imenovanju za vojvode Meranske. Leta 1208 so bili brez dokazov obtoženi sodelovanja pri umoru nemškega kralja Filipa Švabskega. Izgubili so ugled in leta 1251 izumrli po moški strani.

Vsebina

Uvod, grofje von DiessenUredi

Grofje Andeški izhajajo iz stare bavarske rodbine von Diessen, ki je imela svoje matične posesti med zgornjim tokom reke Lech in jezerom Ammer (Ammersee) ter rezidenco na Schönenbergu pri Diessnu na jugozahodni strani jezera. Zelo vpliven je bil grof Oton II., ki si je okrog leta 1116 zgradil nov grad Wofratshausen (vzhodno od Starnberger See), ki je postal njegova nova rezidenca. Oton II. je svojo oblast iz porečja reke Isar razširil v dolini Inna in Isarca ter v Pustriško dolino.

Grofje AndeškiUredi

Otonov nečak Bertold I./II. (†1151)[2], ki je bival tačas na dreissinškem gradu, se v listini iz leta 1135 omenja kot „comes de Plassenberch“; domnevno je tedaj pridobil posesti ob zgornji Majni s Kulmbachom in dal tam zgraditi grad Plassenburg. Za svojo novo rezidenco je zgradil nov grad v Andechsu na vzhodni strani jezera Ammer. S tem je začel andeško vejo diessenških grofov.

Staro rezidenco rodbine na Schönenbergu pri Diessnu so opustili; obe veji rodbine, wofratshausenska in andeška, sta tam skupaj ustanovili samostan, ki je bil obenem pokopno mesto rodbine.

Bertold I./II. se je poročil z Zofijo (†1132), hčerko istrskega mejnega grofa Popona iz turingijske rodbine Weimar-Orlamünde. Z njeno doto je rodbina Andeških stopila tudi na ozemlja južno od Alp.

Dobri odnosi s cesarjem Friderikom I. Barbaroso in ugodne dedovalne okoliščine so njegovemu sinu, Bertoldu II./III.[3] (†1188), omogočili hiter vzpon med plemstvom in v državni politiki. Leta 1157 je podedoval posesti wolfratshausenske veje, ki je tedaj ostala brez moškega naslednika. Naslednje leto je umrl zadnji gospodar grofije Formbach-Pitten, Ekbert III., in Bertold je iz dednega spora s štajerskim mejnim grofom Otokarjem III. iztržil Neuburg in Schärding ob spodnjem Innu. Brat Oton (†1196), ki je bil leta 1165 izvoljen za škofa v Briksnu, mu je prepustil v upravljanje škofijo Briksen in samostan Neustift in mu dal v fevd grofovske pravice v Noritalu [4] in Pustriški dolini. Bertold je s tem dobil nadzor nad brennersko potjo preko Alp v Italijo. Ob starem andeškem gradu Ambras v dolini Inna je ustanovil trg, ki se je kasneje razvil v mesto Innsbruck. Leta 1173, po smrti Spanheima Engelberta III.[5], je od cesarja dobil v fevd mejno grofijo Istro.

Bertold II./III. se je poročil z Hedviko von Wittelsbach-Dachau (†1174), sestro meranskega vojvode Konrada III., ki je leta 1182 umrl brez sina. Cesar je za novega meranskega vojvodo imenoval njunega sina Bertolda III./IV.[6]

Vojvode MeranskiUredi

Bertolda II./III. je kot andeški grof in istrski mejni grof nasledil njegov najstarejši sin Bertold III./IV.[3] (†1204). Po padcu Welfa Henrika Leva, ko je cesar Friderik Barbarosa za bavarskega vojvodo imenoval Wittelsbacha Otona I., je bil Bertold imenovan za vojvodo Meranije[7], Hrvaške in Dalmacije (verjetno za izravnavo moči dveh največjih, med seboj tekmujočih bavarskih rodbin), kar je rodbino Andeških povzdignilo v stan državnih knezov. Tudi Bertold III./IV. je bil namreč zvest pristaš Štaufovcev. Poročen je bil z Agnes von Rochlitz iz rodbine Wettincev (†1195), ki mu je rodila štiri sinove in pet hčera.

Bertold III./IV. je leta 1186 spremljal kralja Henrika VI. v Italijo. V tretji križarski vojni je vodil enega od štirih delov vojske cesarja Friderika Barbarose (1190) in je bil med maloštevilnimi, ki so po cesarjevi smrti v reki Göksu nadaljevali pot in prestali vse tegobe križarskega pohoda v Sveto deželo. Po povratku v Nemčijo se je udeležil večine državnih zborov cesarja Henrika VI. Po Henrikovi smrti (1197) in dvojnih volitvah (1198) je ostal s svojimi štirimi sinovi Otonom, Henrikom, Ekbertom in Bertoldom dosledno na štaufovski strani in mnogo pripomogel pri uspehu Filipa Švabskega v boju proti Welfu Otonu IV. Tudi njegovi sinovi so bili za zvestobo nagrajeni z visokimi položaji, hčere pa z ženitnimi ponudbami iz evropskih vladarskih rodbin. Rodbina Andeških je v njegovem času dosegla višek ugleda; andeške posesti so se nahajale na območju od Frankovske do Jadrana (poglej si skico andeških posesti v viru Die Andechs – Meranier).[8]

Izguba ugleda. Izumrtje rodbine po moški straniUredi

Bertolda III./IV. je na položaju meranskega vojvode nasledil najstarejši sin Oton, kot Oton I. (†1234). Na položaju istrskega krajišnika je očeta nasledil drugi sin Henrik IV. (†1228). Že leta 1203 je bil njun brat Ekbert imenovan za škofa v Bambergu, najmlajši brat, Bertold, pa je leta 1206 postal nadškof v ogrski Kalocsi. Kralj Filip je pokazal naklonjenost Andeškim tudi tako, da je dal Otonu za ženo svojo nečakinjo Beatriks (†1231), hčerko in edino dedinjo burgundskega grofa Otona I. (†1200)[9] in z njo tudi svobodno grofijo Burgundijo, skupaj s častjo palatinskega grofa.

Visok položaj Andeških v kraljestvu naj bi prikazala tudi slavnostno zasnovana poroka Otona in Beatriks na dvoru Otonovega brata, bamberškega škofa Ekberta. 21. julija 1208 se je tam zbralo Štaufovcem zvesto plemstvo, da bi praznovalo ob prisotnosti kralja. Toda slavje se je končalo s katastrofo. Kralja Filipa je v palači bamberškega škofa umoril Wittelsbach, bavarski palatinski grof Oton VIII.; šlo je za osebno maščevanje, morda tudi za zaroto. Andeška brata Ekberta in Henrika so osumili, da sta vedela za priprave. Zbor državnih knezov ju je, tako kot storilca, ki je pobegnil, obsodil na »reichsaht«, kar je pomenilo izgubo vseh lastnih posesti in državnih fevdov, služb in dohodkov ter izločitev iz pravne varnosti (vsakdo bi ju lahko nekaznovano ubil). Dogodek je pomenil konec vzpona rodbine Andeških.

Izgledalo je sicer, da sta se znašli med seboj tekmujoči bavarski rodbini Andeških in Wittelsbachov v enako neugodnem položaju. A je morilčev bratranec, bavarski vojvoda Ludvik I., dotlej tudi zavzet pristaš Štaufovcev, nemudoma prestopil v tabor protikralja Otona IV. Sodeloval je na Otonovem prvem državnem zboru v Frankfurtu, ki je Otona IV. priznal za novega nemškega kralja. S tem ni le rešil vseh wittelsbaških posesti, ampak je kot izvršitelj reichsachta dobil tudi andeške bavarske fevde in lastne posesti. Brata sta se zatekla k sestri Gertrudi (Jeri) na ogrski dvor.

Ekbert se je lahko vrnil na položaj bamberškega škofa šele leta 1211, ko so štaufovski pristaši ob pomoči papeža Inocenca III. pripravljali vzpon mladega Friderika II. na položaj nemškega kralja in so pri tem potrebovali pomoč. Rehabilitacija brata Henrika IV. pa se je dogodila šele tik pred njegovo smrtjo.

Po Henrikovi smrti (1228), umrl je brez otrok, je večji del njegove dediščine pripadel bratu Otonu I. (†1234), na katerega ni nikdar padel sum sodelovanja pri umoru in je zato obdržal nedotaknjene tudi svoje frankovske in burgundske posesti. Po njem je andeške bavarske in burgundske posesti podedoval njegov sin Oton II. (†1248). Po stari tradiciji pa je prišel glede posesti ob Ammersee in Starnberger See v spor z Wittelsbachom, bavarskim vojvodo Otonom II. (†1253). Da bi pokril stroške bojevanja, je svoje burgundske posesti dal v zastavo burgundskemu vojvodi, a je kljub temu izgubil wolfratshausensko posest. Tik pred smrtjo, ko so se Wittelsbachi pobotali s cesarjem Friderikom II., je prestopil v welfski tabor in si prislužil cesarjevo izobčenje.[10]

S smrtjo Otona II. in kmalu za njim Bertolda (†1251), oglejskega patriarha, je andeška rodbina po moški strani izumrla. Naslov meranskega vojvode je ugasnil. Dediščino si je delilo pet sestra Otona II.

Iz rodbine Andeških prihajata tudi dve svetnici: sveta Hedvika Šlezijska (†1213, hči Bertolda III./IV. in Agneze iz Rochlitza) in sveta Elizabeta Turingijska (†1231, hči Gertrude/Jere in ogrskega kralja Andreja II.)

Rodbinsko drevo Andeških[11]Uredi

Bertold I. (†1151),
grof Andeški, Diessen-Plassenburški, Kamniški.
Ženi: 1. Zofija Waimar-Orlamünde
2. Kunigunda Püttenska (†1151)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Popon I. (†1148),
grof Andeški, Giechski, Plassenburški.
Žena Kunigunda iz Giecha (†1143)
 
Bertold II. (†1188),
grof Andeški, Plassenburški, Kranjski, Kamniški, Wolftratshausenski, istrski mejni grof.
Ženi: 1. Hedvika iz Dachaua (†1174)
2. Liotgarda, hči danskega kralja Svena IV.
 
Oton (†1196),
od 1165 škof v Briksnu,
od 1177 škof v Bambergu
 
Matilda (†1160),
opatinja v
Edelstettnu
 
Evfemija (†1180),
opatinja v
Altomünstru
 
Gizela.
Mož Diepold,
grof iz
Berga
 
Kunigunda
(†1139),
nuna v samostanu
v Admontu
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Henrik (†1180/86),
opat v
Millstadtu
 
Bertold III. (†1204),
grof Andeški,
istrski mejni grof,
vojvoda Meranski.
Žena Agnes
iz Rochlitza
(†1195)
 
Zofija (†1218).
Mož Popon,
grof v Hennebergu
 
Kunigunda
(† po 1207).
Mož
Eberhard III., grof Ebersteinski
 
hči N.
Mož Ompud,
«župan«
komitata
Szolnok
 
Matilda
(†1245).
Mož
Engelbert III.,
grof
Goriški
 
Popon II.
(†1245),
od 1239 škof
v Bambergu
 
Berta
(†1190),
opatinja v Gerbstadtu
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Oton I. (†1234),
vojvoda Meranski,
palatinski grof v Burgundiji.
Ženi:
1. Beatriks Štaufovska
2. Zofija Anhaltska
 
Henrik IV. (†1228),
istrski mejni grof,
po 1208 s sedežem
v Kamniku.
Žena Zofija Višnjegorska
 
Ekbert
(†1237),
od 1203 bamberški škof
 
Bertold IV.
(†1251),
1206-1218 nadškof v Kalocsi,
od 1218 oglejski patriarh
 
hči N.,
1190 načrtovana poroka
z nečakom
Štefana Nemanje
 
Neža Marija (†1201).
Mož
Filip II. Avgust, francoski kralj
 
Jera(†1213).
Mož
Andrej II.,
ogrski kralj
 
Hedvika
(†1243), svetnica.
Mož
Henrik I.,
šlezijski vojvoda
 
Matilda
(†1254),
od 1215 opatinja v
Kitzingenu
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Oton II.
(†1248),
vojvoda
 
Neža (†1262).
Moža:
1229 Friderik Bojeviti,
Babenberžan,
ločena 1240
2. 1248/59 Ulrik II. Spanheimski,
koroški vojvoda
 
Beatriks († po 14.11.1265).
Mož Herman IV.,
grof Orlamündski
 
Marjeta
(†1261/71).
Moža:
1. Přemysl, moravski mejni grof
(†1239)
2. Friderik grof Truhendingenski
 
Adelajda
(†1279).
Moža:
1. Hugo Burgund-Salis (†1266)
2. Filip,
grof Savojski
 
Elizabeta (†1272).
Mož Friderik, grajski grof
Nürnberški
 
Bela IV. (†1270)
ogrski kralj
 
Elizabeta (†1231)
svetnica
Mož
Ludvik IV.
turingijski deželni grof


Andeški na SlovenskemUredi

Rodbina Andeških je na južni strani Alp pridobila prve posesti z doto in potem dediščino žene grofa Bertolda I./II. (†1151). Zofija (†1132) je bila ena od dveh hčera Popona (†1101), kranjskega upravitelja in istrskega krajišnika iz turingijske rodbine grofov Weimar-Orlamünde. Že Bertold I./II. se je imenoval tudi po Kamniku ,comes de Stain. Njegov sin Bertold II./III. (†1188) je poleg kranjskih posesti in deželnega upraviteljstva, ki ga je imel v imenu oglejskega patriarha, pridobil še krajiško oblast v Istri. Njegov sin Bertold III./IV. pa je že nosil naziv, vojvoda Meranije, Dalmacije in Hrvaške, ki mu ga je za zasluge podelil cesar.[12]

Po smrti Bertolda III./IV. je postal istrski krajišnik in oglejski deželni upravitelj na Kranjskem in obenem dedič obsežnih andeških fevdov in lastnih posesti na slovenskih tleh njegov drugi sin Henrik IV. (†1228). V Istri so se njegovi oblasti vse bolj izmikala mesta, ki so ob podpori Benečanov razvijala vse bolj samostojno mestno oblast. Svoj položaj na Kranjskem pa je utrdil z ženitvijo z Zofijo Višnjegorsko, dedinjo vsega velikega višnjegorskega gospostva. Svojim posestim na vzhodnem Gorenjskem med Savo in Savinjskimi alpami, od Kokre do Motnika in Trojan, je tako dodal višnjegorsko gospostvo in Belo krajino. Lastno in priženjeno posest je še povečal s cerkvenimi fevdi, ki jih je pridobil. Med njimi velja omeniti salzburško Krško, freisinški trg Otok ob Krki (Gutenwerd[13]) ter veliko krško gospostvo Ljubek nad Litijo, ki je povezovalo Henrikovo gorenjsko in dolenjsko posest. V Kamniku, Otoku in Slovenj Gradcu je celo koval denar. Kazalo je že, da bo oglejskega patriarha popolnoma izrinil in vzpostavil deželno oblast na Kranjskem.[14][15]

Tedaj pa se je dogodil nesrečni uboj kralja Filipa in državni zbor je zaradi suma sokrivde Henriku odvzel vso njegovo lastno zemljo ter fevde in funkcije, ki jih je imel od države. Med temi je bila tudi mejna grofija Istra, ki jo je leta 1208 dobil bavarski vojvoda Ludvik I. Tej dodelitvi se je uprl oglejski partriarh Wolfger in leta 1209 je kralj Oton IV. Istro in Kranjsko formalno spet podeli oglejskemu patriarhatu. Vendar so številne zveze in zvesti ministeriali na Kranjskem (kot bavarski Gali, ki jim je Kranjska postala nova domovina), še zlasti v Kamniku in Slovenj Gradcu, Henriku omogočali, da je na Kranjskem dejansko še vedno gospodaril on.[16]

Težave z oglejskim patriarhatom so prenehale, ko je papež Honorij III. po Wolfgerjevi smrti za oglejskega patriarha postavil Henrikovega mlajšega brata Bertolda. Bertold je prepustil gospodarjenje na Kranjskem in v Slovenj Gradcu Henriku, sam pa se je močno angažiral v krepitev oblasti v Istri. Pri tem je imel podporo cesarja Friderika II.

Henrik je leta 1228 umrl na svojem gradu v Slovenj Gradcu. Bavarske posesti, ki jih je malo pred smrtjo dobil od bavarskega vojvode nazaj, je podedoval brat Oton I. (†1234), za posesti tostran Alp pa sta se brata Oton in Bertold sprla. Cesar je odločil v prid Bertolda, ki ga je imel za zaveznika v boju proti sovražnim mu lombardskim mestom. V sporu med novim papežem Gregorjem IX. in cesarjem je bil Bertold eden od posredovalcev sprave v San Germanu (Cassino, 1230). Oglejske posesti so bile tedaj patriarhatu podeljene kot cesarski fevd. A s tem Bertoldovih težav ni bilo konec.

Pojavili so se je nov nasprotnik, avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik Bojeviti. Že njegov oče, vojvoda Leopold VI., si je ob gospodarski stiski freisinške škofije pridobil veliko freisinških fevdov med Mirno in Krko, ki jih je poprej imel od nje pokojni Henrik in jih priključil babenberškim posestim ob spodnji Savinji in okrog Kuma. Leta 1229 se je z Friderikom omožila Agneza (Neža), hči Otona I., in po tastovi smrti se je bojeviti Friderik začel nazivati dominus Carniolie, gospod Kranjske. Friderik Bojeviti je leta 1246 padel v Litvi v boju proti Čehom in Ogrom.[17]

V sporu med papežem in cesarjem je Bertold dolgo časa skušal pomagati cesarju, nazadnje pa se je tudi on pridružil njegovim nasprotnikom. Cesar se je odzval tako, da je Kranjsko proglasil za državi zapadlo deželo in postavil za novega državnega upravitelja goriškega grofa Majnharda III. (†1258). V stiski je Bertold iskal zavezništvo pri novem glavnem tekmecu za deželnoknežjo oblast na Kranjskem, Ulriku III. Spanheinskemu. Slednji se je leta 1248 poročil s patriarhovo nečakinjo Agnezo (Nežo), vdovo po Frideriku Bojevitem, ki mu je z doto prinesla večino andeško-višnjegorske dediščine. A smrt cesarja Friderika II. (decembra 1250), je napetostim na Kranjskem odvzela ostrino.[18]

Naslednje leto je umrl tudi patriarh Bertold. Tik pred smrtjo je še posvetil novo cerkev v Slovenj Gradcu svoji nečakinji Elizabeti Turingijski, hčerki sestre Gertrude (Jere) in ogrskega kralja Andreja II., ki je bila že leta 1235 razglašena za svetnico. Slovenjgraško andeško posest je zapustil oglejskemu patriarhatu.[19]

Z Bertoldovo smrtjo se je zavezništvo me oglejsko patriarhijo in Spanheimi razdrlo. Ulrik III. je uspešno nastopil zoper Bertoldovega naslednika, patriarha Gregoria da Montelonga, si prisvojil posesti nekdanjega Henrikovega dominija, jih združil s svojimi in si najpozneje do leta 1251 nadel naslov gospod Kranjske, dominus Carnioliae.

PosestiUredi

V času okoli 1100 je del nekdanje posesti Weimar-Orlamünde prešel na Andeške grofe. To so bila področja med Motnikom in Trojanami do Kokre in Kranja, med Kamniškimi Alpami in do reke Save, s Kaminkom kot centrom z gradovi:

Po letu 1209 je družini Andeško-Meranskih pripadla tudi večina posesti Višnjegorskih. Ti gradovi in dvori ter gospostva so bili:

Sklici in opombeUredi

  1. Dolinar, str. 68
  2. pri številčenju andeških Bertoldov zgodovinarji niso enotni; Enciklopedija Slovenije in Zgodovina Slovencev Bertolda (†1151) označuje kot I., nemški viri in Milko Kos pa kot II. (prednik širše rodbine, ki je bil leta 990 prvi omenjen v virih, je bil tudi Bertold). Posledično imajo tudi naslednji Bertoldi večjo ali manjšo zaporedno številko; zanesljivejša je identifikacija z letnico smrti.
  3. 3,0 3,1 številčenje ni enotno
  4. dolina Inna med pritokoma Melach in Ziller, širše območje današnjega Innsbrucka
  5. Engelbert III. je bil bratranec Bertoldove matere Zofije, Engelbert I. je bil njun skupni ded
  6. Appelt, Berthold III.
  7. Zgodovinarji nimajo enotnega odgovora na vprašanje, od kod prihaja ime Meranija, lahko le ugibajo (po eni varianti prihaja iz povezave »am Meer«, ob morju, mišljena je kvarnerska obala med Reko in Brsečem, kjer je imela posesti rodbina Orlamünde; po drugi varianti naj bi ime prišlo od mesta Merano ob Adiži, kjer so Andeški tudi imeli posesti). Ime se je pojavilo leta 1152/53, ko je Friderik Barbarosa želel zmanjšati vojvodino Bavarsko, preden jo vrne bratrancu Henriku Levu, in je na delu bavarskih ozemelj ustanovil samostojno vojvodino, vojvodino Meranijo, in jo dal v fevd svojemu zvestemu pristašu, wittelsbaškemu grofu Konradu II. von Scheyern-Dachau (†1159). Konradova mati je bila Willibirg iz plemiške rodbine Orlamünde, ki je posedovala tudi posesti na Kranjskem in v Istri.
  8. Appelt, Berthold IV.
  9. Oton I. je bil četrti sin cesarja Friderika Barbarose
  10. Arneth
  11. Enciklopedija Slovenije 1, str. 76
  12. Kos, str.256
  13. V umetno izkopani okljuki reke Krke je blizu današnjega Šentjerneja že od rimskih časov stal trg s pristaniščem; leta 1473 so ga uničili Turki. Dolinar, str. 96
  14. Štih, str. 120-122
  15. Kos, str.275
  16. Kos, str.276
  17. Kos, str.279
  18. Štih, str.124
  19. Štih, str.197

ViriUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi