Odpre glavni meni

Andrej II. Ogrski

Andrej II. Ogrski (madžarsko II. András, hrvaško Andrija II., slovaško Ondrej II., ukrajinsko Андрій II) je bil ogrski in hrvaško-dalmatinski kralj iz dinastije Arpadovičev, ki je vladal od leta 1205 do 1235,[1] * okoli 1177, † 12. september 1235.

Andrej II. Arpad
Andrew II seal 1224.jpg  *
Pečat Andreja II. iz leta 1224
Kralj Ogrske in Hrvaške
Vladanje1205–1235
Kronanje29. maj 1205
PredhodnikLadislav III.
NaslednikBéla IV.
Knez Haliča
Vladanje1188–1189 ali 1190
1208 ali 1209–1210
Predhodnik
  • Roman Mstislavič
  • Roman II. Igorevič
Naslednik
  • Vladimir II. Jaroslavič
  • Vladimir III. Igorevič
Rojstvookoli 1177
Smrt21. september 1235 (57–58 let)
Budim
PokopOpatija Igriș
Zakonec
Otroci
DinastijaArpadoviči
OčeBéla III. Ogrski
MatiAgneza Antioška
Veroizpovedkatoliška

Pred prihodom na prestol je bil v letih 1197-1203 herceg (kraljev namestnik) v Hrvaški in Dalmaciji. Znan je kot pobudnik pete križarske vojne (1217) in podpisnik Zlate bule (1222), ki je omejila oblast ogrskih kraljev.[2]

Otroštvo in mladostUredi

Andrej je bil mlajši sin Béle III. Ogrskega in Agneze Antioške, hčerke antioškega kneza. Rojen je bil okoli leta 1177. Ker je bil mlajši sin, je bil kandidat za Bélovega naslednika po načelu prvorojenstva brat Emerik, ki se je moral za prestol boriti s svojim sorodnikom Štefanom III. Ogrskim. Emerik je bil kronan leta 1182, ko je bil oče še živ. V borbi za oblast je napadel Galicijo in za njenega kneza imenoval Andreja.[3][4] Andrej se je na oblasti obdržal štiri leta. Leta 1189 je v Galiciji izbruhnil upor, ki ga je podpirala Poljska, in Andrej je bil primoran odstopiti in zapustiti Galicijo.[4][5][6]

Borba za oblastUredi

 
Аndrej s svojo prvo ženo Gertrudo

Béla III. je leta 1196 umrl. Nasledil ga je sin Emerik, Andrej pa je za dediščino dobil denar in posesti. Že naslednje leto sta se brata sprla. Papež Celestin III. je Andreju zagrozil z izobčenjem, če ne izpolni očetovih zahtev, vendar se Andrej na grožnje ni zmenil. Vojna se je končala s kratkotrajnim premirjem. Andrej je dobil naslov hercega in oblast v Hrvaški in Dalmaciji,[7] kjer je vladal zelo absolutistično.[8][9]

Leta 1189 se je ponovno uprl in bil ob jezeru Balaton težko poražen. Po porazu se je umaknil v Avstrijo k vojvodi Leopoldu VI. S posredovanjem papeža Inocenca III. je bilo med bratoma ponovno sklenjeno premirje, s katerim je bil Andreju vrnjen naslov hercega, vendar z manjšimi pooblastili.

Emerik se je obvezal, da bo sprožil križarsko vojno proti nevernikom. Priprave so se začele leta 1201. V Emerikovi odsotnosti je bil za regenta imenovan Andrej.

Andrej se je leta 1203 poročil z Gertrudo Meransko in se že tretjič uprl bratu. Ponovno je bil poražen in zaprt v Knegincu. Naslednje leto je Emerik za naslednika kronal svojega mladoletnega sina Ladislava III. Brata sta se spravila in Andrej je postal skrbnik mladoletnega Ladislava. Emerik je leta 1204 umrl, Andrej pa je z državnim udarom zasedel ogrski prestol. Emerikova žena Konstanca je s sinom Ladislavom pobegnila v Avstrijo, kjer je mladi prestolonaslednik 7. maja 1205 umrl. Andrej je po njegovi smrti tudi uradno postal ogrski kralj.

Prvo obdobje vladanjaUredi

Andrejeva borba za prestol je oslabila oblast ogrskega kralja in okrepila oblast lokalnih vladarjev. Stanje v kraljestvu je še poslabšalo Andrejevo razsipništvo. Najpomembnejše položaje je podelil svojim sorodnikom, popoln nadzor nad njim pa je imela žena Gertruda. Takšno stanje v kraljestvu je povzročilo upor in kraljičin umor. Leta 1216 se je Andrej drugič poročil, tokrat z Jolando Courtenaysko, sestro latinskih cesarjev Balduina I. in Henrika I.

Peta križarska vojnaUredi

 
Andrej v peti križarski vojni
 
Kip Andreja II. na Trgu herojev v Budimpešti

Četrta križarska vojna leta 1204 se je pokazala kot velika sramota za krščansko Evropo, saj se je namesto pohoda proti muslimanom sprevrgla v napad na bizantinsko prestolnico, njeno izropanje in ustanovitev več križarskih držav. Kristjani v Sveti deželi so bili še naprej prepuščeni sami sebi. Četudi je bil Jeruzalem izgubljen že leta 1189, se je skladno z določili mirovnega sporazuma iz Jafe ustanovila križarska država na ozkem pasu sredozemske obale od Bejruta do Jafe. Vanjo so spadala mesta Tir, Haifa, Cezareja, Arsuf, Jafa, Lida in Ramla. Saladinov naslednik Malik el Adil je bil pristaš miru in sodelovanja s kristjani. Z jeruzalemskim kraljem Ivanom Brienskim je leta 1214 sklenil mirovni sporazum, ki ga je leta 1217 zrušil Andrej II. Ogrski.

Med vladanjem Andrejevega očeta Béle IV. je bila v Sveti deželi tretja križarska vojna, v kateri zaradi vojne z Benetkami ni sodeloval. Pred smrtjo je kljub temu obljubil križarjem svojo pomoč.

Andrej je težave v kraljestvu na začetku svojega vladanja pripisoval božji kazni zaradi svoje neodločnosti in z Baboniči in drugimi plemiškimi družinami organiziral peto križarsko vojno. Ker ni imel denarja zanjo, se je odrekel Zadru v korist Beneške republike. Ogrska vojska je izvedla več roparskih pohodov v Galileji in se brez večjih uspehobv vrnila v domovino. Andrej je s seboj prinesel več relikvij.

Drugo obdobje vladanjaUredi

Po vrnitvi na Ogrsko je vladal tako kot prej. Na veliko si je sposojal denar pri Judih in ga trošil, kar je sprožilo upor pod vodstvom Andrejevega sina Béle. Kralj je leta 1222 sklical skupščino in izdal Zlato bulo, s katero je omejil svojo oblast. Bula je kasneje postala pomemben državni akt. Vsak kralj je moral pred prihodom na prestol pristati na pogoje, zapisane v Andrejevi buli. Leta 1226 je Béla postal očetov sovladar, naslov hrvaškega hercega pa je pripadel njegovemu bratu Kolomanu. Koloman je zadušil upore v Bosni in Hrvaški.

Ogrska je bila v zadnjih letih Andrejevega vladanja v vojni z avstrijskim vojvodom Friderikom II. Andrej je umrl 21. septembra 1235. Nasledil ga je sin Béla IV.

DružinaUredi

Predniki [10][11][12][13]Uredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Almoš Hrvaški
 
 
 
 
 
 
 
8. Бéla II.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Predislava KIjevska
 
 
 
 
 
 
 
4. Géza II.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Uroš I. Vukanović
 
 
 
 
 
 
 
9. Jelena Vukanović
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Ana Diogenesa
 
 
 
 
 
 
 
2. Béla III.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Vladimir Monomah
 
 
 
 
 
 
 
10. Mstiskav I. Veliki
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Gita Eseška
 
 
 
 
 
 
 
5. Eufrozina Kijevska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Andrej II. Árpád
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Raynald Châtillonski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Agneza Antioška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Bohemond Tarantski
 
 
 
 
 
 
 
14. Bohemond II. Antioški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Konstanca Francoska
 
 
 
 
 
 
 
7. Konstanca Antioška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Balduin II. Jeruzalemski
 
 
 
 
 
 
 
15. Alica Antioška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Morfina Melitenska
 
 
 
 
 
 


OtrociUredi

Z Gertrudo Meransko (rojena okoli 1185) je imel več otrok:

Z Jolando Antioško je imel hčerko

  • Jolando (1219), poročeno z Jakobom I. Aragonskim

Z Beatriko d'Este je imel sina

  • Štefana

SkliciUredi

  1. Peter Rokai (2002). Историја Мађара од најстаријих времена до Мохачке битке 1526. године. Историја Мађара. Beograd: Clio. str. 7—183.
  2. Srpska porodična enciklopedija, Knj. 1, Beograd: Narodna knjiga: Politika NM; (2006). str. 156.
  3. Kristó, Gyula (1994). II. András. V Kristó, Gyula; Engel, Pál; Makk, Ferenc (ur.). Korai magyar történeti lexikon (9–14. század) [Encyclopedia of the Early Hungarian History (9th–14th centuries)] (madžarščina). Akadémiai Kiadó. str. 224. ISBN 963-05-6722-9.
  4. 4,0 4,1 Dimnik, Martin (2003). The Dynasty of Chernigov, 1146–1246. Cambridge University Press. str. 191, 193. ISBN 978-0-521-03981-9.
  5. Érszegi, Géza; Solymosi, László (1981). Az Árpádok királysága, 1000–1301 [The Monarchy of the Árpáds, 1000–1301]. V Solymosi, László (ur.). Magyarország történeti kronológiája, I: a kezdetektől 1526-ig [Historical Chronology of Hungary, Volume I: From the Beginning to 1526] (in Hungarian). Akadémiai Kiadó. str. 122. ISBN 963-05-2661-1.
  6. Berend, Nora; Urbańczyk, Przemysław; Wiszewski, Przemysław (2013). Central Europe in the High Middle Ages: Bohemia, Hungary and Poland, c. 900-c. 1300. Cambridge University Press. str. 249. ISBN 978-0-521-78156-5.
  7. Érszegi, Géza; Solymosi, László (1981). Az Árpádok királysága, 1000–1301 [Monarhija Árpádov, 1000–1301]. V Solymosi, László (ur.). Magyarország történeti kronológiája, I: a kezdetektől 1526-ig [Zgodovinska kronologija Ogrske, Vol. I: Od začetka do leta 1526] (madžarščina). Akadémiai Kiadó. str. 124. ISBN 963-05-2661-1.
  8. Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge University Press. str. 347. ISBN 978-0-521-89452-4.
  9. Fine, John V.A. (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. The University of Michigan Press. str. 22. ISBN 0-472-08260-4.
  10. Kristó, Gyula (1994). "II. András". In Kristó, Gyula; Engel, Pál; Makk, Ferenc (ur.). Korai magyar történeti lexikon (9–14. század) [Encyclopedia of the Early Hungarian History (9th–14th centuries)] (madžarščina). Akadémiai Kiadó. str. 229, Priloge 2-4. ISBN 963-05-6722-9.
  11. Runciman, Steven (1989a). A History of the Crusades, Volume II: The Kingdom of Jerusalem and the Frankish East 1100–1187. Cambridge University Press. str. 345. Priloga III. ISBN 0-521-06162-8
  12. Hamilton, Bernard (2000). The Leper King and His Heirs: Baldwin IV and th Crusader Kingdom of Jerusalem. Cambridge University Press. str. 104. ISBN 978-0-521-64187-6.
  13. Dimnik, Martin (1994). The Dynasty of Chernigov, 1054–1146. Pontificial Institute of Mediaeval Studies. str. 85, 95. ISBN 0-88844-116-9.
Andrej II. Ogrski
Rojen: okoli 1177 Umrl: 12. september 1235
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ladislav III.
Ogrski kralj
1205–1235
Naslednik: 
Béla IV.