Bertold II. Andeški

Bertold II. Andeški (Bertold IV., Berchtold, Bertholf; † 27. junij 1151) je bil iz rodbine Andeških grofov, ki je nosil naslove grofa Dießenskega-Andeškega-Plasenburškega-Kulmbaškega na Bavarskem in odvetnik (Vogt) samostana Benediktbeuern.

Življenje in deloUredi

Verjetno je bil sin grofa Arnolda Diesenskega († 1098) in Gizele iz Schweinfurta , hčere vojvode Ota III.

Bertold I./II. (†1151)[1], ki je bival v mladosti na dreissinškem gradu, se v listini iz leta 1135 omenja kot „comes de Plassenberch“; domnevno je tedaj pridobil posesti ob zgornji Majni s Kulmbachom in dal tam zgraditi grad Plassenburg. Za svojo novo rezidenco je zgradil nov grad v Andechsu na vzhodni strani jezera Ammer. S tem je začel andeško vejo diessenških grofov.

Grof Bertold je verjetno kmalu po letu 1100 ustvaril nov rodbine Andeških na Andeški gori. Grad Plassenburg (severno od Bayreuth) pa je verjetno bil zgrajen v začetku 1130-tih let, saj se naslov („grofje Plasenburški“ pojavlja po letu 1137). V tem času je verjetno prišlo do ustanovitve Kulmbacha, ki leži ob vznožju gora in se pojavlja v virih po letu 1174.

Bertold je po očetu podedoval posesti ležeče okoli Ammersee-ja in Starnberger See in verjetno tudi gornjefrankovske posesti. Najkasneje do leta 1120 je lahko nasledil grofa Sigimare, odvetnika (Vögte) samostana Benediktbeuern in s tem znatno povečal svoj vpliv. Skrbel je tudi za samostan hiše disenskih grofov samostan Samostan Dießen, ki ga je soustanovil (odvetništvo podeljeno 1130), ter imel dobre odnose tudi s samostanom Admont, kateremu je podaril 15 Hub posesti v Možberku ali Blatogradu na Koroškem, ko je v ta samostan vstopila njegova hči Kunigunda.


Poroka s Sofijo Istrsko († 1132), hčerko mejnega grofa Poppom II. Istrskim († 1103) iz rodbine grofov Weimar-Orlamünde, je prinesla pridobitje posesti prvič na jugovzhodu Alp in rodbini dodatno dvignila ugled. Sofija je bila kraljevske krvi: Njena babica po očetu je bila Sofija, hči ogrskega kralja Bela I. iz rodu Arpadovcev. Smrt Sofijinega brata, mejnega grofa Ulrik II. Weimar-Orlamünde iz Istre leta 1112 je omogočila Bertoldu, da si je poleg Spanheimov in Bogenskih pridobil tudi večino dediščine. Ta dediščina je postala osnova posesti Andeških ležeče na Kranjskem , Spodnjem Štajerskem in na Koroškem (Me leti 1143/47 se je nazival tudi grof Kamniški (von Stein (Kamnik)).

Od leta 1140 naprej je bil Bertold stalni gost na dvoru kralja Konrada III.; domnevno je šlo za spore med Andeškimi in Bamberški škofi, ki so videli, da je njihova posvetno gospostvo na Zgornjem Frankovskem ogroženo.

DružinaUredi

Bertold je bil prvič poročen s Sofijo Istrsko († 1132), hčerko mejnega grofa Poppom II. Istrskim († 1103), ki je izhajal iz rodbine grofov Weimar-Orlamünde, drugič pa je poročil Kunigundo, hčerko grofa Ekberta II. iz Formbach-Pittena, po katerem je tudi dedovala.

Otroci iz prvega zakona:

Otroci iz drugega zakona:

  • Matilda († 1160), opatinja samostana Edelstetten
  • Eufemija († 1180), opatinja v samostanu Altomünster
  • Kunigunda († po 1139), nuna v ženskem samostanu Admont

Zunanje povezaveUredi

  1. pri številčenju andeških Bertoldov zgodovinarji niso enotni; Enciklopedija Slovenije in Zgodovina Slovencev Bertolda (†1151) označuje kot I., nemški viri in Milko Kos pa kot II. (prednik širše rodbine, ki je bil leta 990 prvi omenjen v virih, je bil tudi Bertold). Posledično imajo tudi naslednji Bertoldi večjo ali manjšo zaporedno številko; zanesljivejša je identifikacija z letnico smrti.