Prebava pomeni mehanski in kemični proces pretvorbe zaužite hrane v manjše molekule, ki se v prebavilih lahko absorbirajo. S pomočjo prebave se zaužita hrana spremeni v obliko, ki omogoča organizmu pridobitev energije in sestavin za katabolične procese.

Prebava
Podrobnosti
Identifikatorji
Latinskosystema digestorium
MeSHD004063
Anatomska terminologija

Ločimo:

  • znotrajcelično prebavo, ki poteka v prebavni vakuoli celice in
  • zunajcelično prebavo, ki poteka izven celice, zlasti v svetlini prebavil.

Pregled prebave pri strunarjih

uredi

Pri večini strunarjev je prebava proces v več različnih stopnjah. Začne se z vnosom surovega hranilnega materiala, večinoma drugih organizmov. Prebava vključuje mehansko in kemično predelavo. Deli se v štiri stopnje:

  1. vnos hrane v usta;
  2. žvečenje in gnetenje bolusa (grižljaja) z vodo, kislino, sluzjo, encimi v želodcu in črevesju, ki razbijejo večje zapletene molekule v manjše strukture;
  3. absorpcija hranilnih snovi kot rezultat prebave v obtočila;
  4. iztrebljanje.[1]

Prebava pri človeku

uredi

V prebavilih poteka prebava na različnih odsekih na različne načine:

Prekrvavitev prebavil

uredi

Prebavni sistem pridobiva hranilne snovi preko obtočil. Kri prehaja preko ven in žil okoli trebuha in vranice. Največji dotok krvi pride preko trebušne aorte. Trebušna aorta se deli na vranično arterijo, skupno jetrno arterijo in želodčno arterijo. Aorta tako oskrbuje jetra, želodec, vranico in zgornjo tretjino dvanajstnika. Večina krvi se takoj vrne nazaj v srce preko ven.

Druga veja aorte ožiljuje črevesje, drobovje, preostali dvanajstnik.Tretja veja pa vodi po celotni poti debelega črevesja. Po prebavljanju hrane se vidno okrepi pretok krvi in doživi vrhunec ob mirovanju človeka 20-40 minut po zaužitju obroka. Pretok se pomiri po slabih 2 urah.

Predelava v hranilne snovi

uredi

Prebavljanje beljakovin

uredi

Prebavljanje beljakovin se odvija v želodcu in dvanajstniku. Beljakovine se prebavijo do polipeptidov, ki jih nato eksopeptidaze in dipeptidaze nadalje prebavijo v aminokisline.

Pomemben encim v prebavi beljakovin je tripsin. V neaktivni obliki, kot tripsinogen, ga izloča trebušna slinavka, nato pa se aktivira v dvanajsterniku ob prisotnosti enterokinaz. Tripsin cepi beljakovine do manjših polipeptidov.

Prebavljanje maščob

uredi

Prebava nekaterih maščob se prične celo v ustih, a daleč največji delež maščob se prebavi v tankem črevesju.[2] Prisotnost maščob v tankem črevesju sproži proizvodnjo hormonov, ki pospešujejo sproščanje pankreazne lipaze in žolča iz jeter, kar pomaga pri emulgiranju maščobnih kislin, tako da se lahko absorbirajo v krvni obtok.[2] Pri popolni prebavi ene molekule maščobe (triglicerida) nastane mešanica maščobnih kislin, monogliceridov, digliceridov, nekaj nepredelanih trigliceridov, vendar pa ne nastane nobena prosta molekula glicerola.[2]

Prebavljanje ogljikovih hidratov

uredi

Polisaharidi se med prebavo razgradijo na manjše enote s pomočjo sline, sluznice, trebušne slinavke; nastanejo preposti sladkorji, ki jih tanko črevo z lahkoto predeluje.

Laktaza in galaktaza sta encima, ki predelata še disaharide v glukozo in galaktozo. Nekaj prebivalstva nima dovolj encima laktaze in tako ne more primerno predelovati mlečnih sladkorjev. To prebivalstvo reagira neugodno na laktozo. Večinoma gre za prebivalstvo Vzhodne Azije, a gre tudi za prebivalstvo v Severni Evropi in tudi drugje v manjših odstotkih.[3]

Sukraza predeluje saharozo.

Prebavni hormoni

uredi
 
Naloge prebavnih organov in hormonov v želodcu, dvanajstniku, trebušni slinavki in žolčniku

Poznamo vsaj pet zelo pomembnih hormonov, ki uravnavajo prebavo pri sesalcih:

Sklici

uredi
  1. Maton, Anthea; Jean Hopkins; Charles William McLaughlin; Susan Johnson; Maryanna Quon Warner; David LaHart; Jill D. Wright (1993). Human Biology and Health. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall. ISBN 978-0-13-981176-0. OCLC 32308337.
  2. 2,0 2,1 2,2 »Digestion of fats (triacylglycerols)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2013. Pridobljeno 1. maja 2023.
  3. »Genetics Home Reference«. US National Library of Medicine. US National Institutes of Health. Pridobljeno 27. junija 2015.