Navadni gad

Navadni gad[2] (znanstveno ime Vipera berus) zraste od 60 do 70 cm, izjemoma do 85 cm. Ovalna glava polagoma prehaja v trup. Na zgornjem delu glave je temna lisa v obliki črke X ali V. Glava je pokrita z majhnimi luskami, vidne so največ 3 večje ploščice. Je strupena kača in se od nestrupenih loči po navpični, zoženi zenici, čokatosti in cik - cak vzorcu na hrbtu. Njegov bližnji sorodnik je laški gad, ki živi tudi v Sloveniji.

Navadni gad
Vipera berus (Marek Szczepanek).jpg
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Sauropsida (plazilci)
Red: Squamata (luskarji)
Podred: Serpentes (kače)
Družina: Viperidae (gadi)
Poddružina: Viperinae
Rod: Vipera
Vrsta: V. berus
Znanstveno ime
Vipera berus
(Linnaeus, 1758)
Sinonimi

Življenjski prostorUredi

Živi na vlažnih hladnejših območjih z velikimi temperaturnimi spremembami med dnevom in nočjo, vendar se rad zadržuje na sončnih mestih. Najdemo ga na robu močvirij, na planinskih meliščih, barjih, ob planinskih poteh, na jasah, ekstenzivno gojenih travnikih in pašnikih.

PrehranaUredi

Hrani se z malimi sesalci, ptiči in dvoživkami. Je živoroden.

PodvrsteUredi

Podvrste[3] Avtoriteta[3] Ime Razširjenost
V. b. berus (Linnaeus, 1758) Navadni evropski gad[2] Norveška, Švedska, Finska, Estonija, Francija, Danska, Nemčija, Avstrija, Švica, severna Italija, Belgija, Nizozemska, Združeno kraljestvo, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Rusija,Slovenija, Mongolija, severozahodna Ljudska republika Kitajska (severni Xinjiang)
V. b. bosniensis Boettger, 1889 Bosanski gad[4] Balkanski polotok
V. b. sachalinensis Zarevskij, 1917 Sahalinski gad[5] Ruski daljni vzhod (Amurska oblast, Primorski kraj, Habarovski kraj, Sahalin), Severna Koreja, severovzhodna Kitajska (Džilin)

Navadni gad v SlovenijiUredi

 
V. berus

V Sloveniji navadni gad večinoma živi v Julijskih in Kamniških Alpah, Karavankah, Trnovskem gozdu, na Javorniku in Snežniku (bosanski gad). V nižinah ga le ponekod najdemo na bolj vlažnih mestih.

Viri in opombeUredi

  1. McDiarmid RW, Campbell JA, Touré T. 1999. Snake Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference, vol. 1. Herpetologists' League. 511 pp. ISBN 1-893777-00-6 (series). ISBN 1-893777-01-4 (volume).
  2. 2,0 2,1 Mallow D, Ludwig D, Nilson G. 2003. True Vipers: Natural History and Toxinology of Old World Vipers. Krieger Publishing Company, Malabar, Florida. 359 pp. ISBN 0-89464-877-2.
  3. 3,0 3,1 "Vipera berus". Integrirani taksonomski informacijski sistem.
  4. Steward JW. 1971. The Snakes of Europe. Cranbury, New Jersey: Associated University Press (Fairleigh Dickinson University Press). 238 pp. LCCCN 77-163307. ISBN 0-8386-1023-4.
  5. Mehrtens JM (1987). Living Snakes of the World in Color. New York: Sterling Publishers. ISBN 0-8069-6460-X.

Zunanje povezaveUredi