Wikipedija

Šindžjang

Šindžjang /ʃɪnˈdʒæŋ/, (ujgursko شىنجاڭ, SASM/GNC: Šindžjang; kitajsko: 新疆; pinjin: Xīnjiāng) alternativno romanizirano kot Sinkjang; uradno Ujgurska avtonomna regija Šindžjang (UARŠ)[8] je avtonomna regija Ljudske republike Kitajske (LRK), ki se nahaja na severozahodnem delu države blizu Srednje Azije. Kot največja kitajska provinca in 8. največja državna podenota na svetu, Šindžjang obsega območje 1,6 milijona kvadratnih kilometrov in ima približno 25 milijonov prebivalcev.[1][9] Šindžjang meji na Mongolijo, Rusijo, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Afganistan, Pakistan in Indijo. Razgibane gorske verige Karakorum, Kunlun Šan in Tjan Šan zasedajo večino meja Šindžjanga, pa tudi njegove zahodne in južne regije. Regiji Aksaj Čin in pas Trans-Karakoram, ki ju upravlja Kitajska, zahteva Indija. Šindžjang meji tudi na avtonomno regijo Tibet ter provinci Gansu in Činghaj. Najbolj znana pot zgodovinske svilne ceste je potekala po ozemlju od vzhoda do njegove severozahodne meje.

Ujgurska avtonomna regija Šindžjang
Avtonomna regija
Ime transkripcije
 • kitajščina新疆维吾尔自治区
(Xīnjiāng Wéiwú'ěr Zìzhìqū)
 • OkrajšavaXJ / 新 (Pinjin: Xīn)
 • Ujgurščinaشىنجاڭ ئۇيغۇر ئاپتونوم رايونى‎
 • Ujgurska transl.Shinjang Uyghur Aptonom Rayoni
A glance at Urumqi from Hongshan Park.jpg
Karakul-muztagh-ata-d09.jpg
喀什城市规划展示馆 - Kashgar City Planning Exhibition Hall - 2015.04 - panoramio.jpg
Khotan-mezquita-d04.jpg
火焰山 - panoramio.jpg
(v smeri urinega kazalca od vrha)
Zemljevid, ki prikazuje lokacijo ujgurske avtonomne regije Šindžjang
Zemljevid, ki prikazuje lokacijo ujgurske avtonomne regije Šindžjang
Koordinati: 41°N 85°E / 41°N 85°E / 41; 85Koordinati: 41°N 85°E / 41°N 85°E / 41; 85
DržavaLjudska republika Kitajska
Poimenovano po
  • 新, xīn ("nova")
  • 疆, jiāng ("meja" ali "mejno območje")
Glavno mesto
(in največje mesto)		Urumči
Enote14 prefektur, 99 okrajev, 1005 mestnih okrožij
Upravljanje
 • VrstaAvtonomna regija
 • TeloLjudski kongres ujgurske avtonomne regije Šindžjang
 • Sekretar KKPČen Čuanguo
 • Predsednik kongresaŠevket Imin
 • ŽupanŠohrat Dzakir
 • Predsednik CPPCC-jaNurlan Abelmandžen
Površina
 • Skupno1.664.897 km2
Rang1.
Najvišja
(K2)
8.611 m
Najnižja−154 m
Prebivalstvo
 • Skupno25.852.345
 • Rang21.
 • Gostota16 preb./km2
 • Rang gostote29.
Demografija
 • Etnična
 sestava (Popis prebivalstva 2010)
 • Jeziki
 in narečja
ISO 3166 kodaCN-XJ
BDP (2020)CNY 1.38 bilijona
$200 milijard ([[Seznam kitajskih upravnih enot po BDP |25.]])[6]
 - na prebivalcaCNY 53.371
USD 7.735 (21.)
 • rastRast 3,4%
HDI (2010)0.667[7] (visok) (22.)
Spletna stran[Xinjiang Uygur Autonomous Region Xinjiang Uygur Autonomous Region]

V regiji živijo številne etnične skupine, med njimi turški Ujguri, Kazahi in Kirgizi, Kitajci Han, Tibetanci, Hui, Tadžiki, Mongoli, Rusi in Sibe.[10] V Šindžjangu obstaja več kot ducat avtonomnih prefektur in okrajev namenjenim manjšinam. Starejša dela v angleškem jeziku to območje pogosto omenjajo kot kitajski Turkestan,[11][12] Vzhodni Turkestan[13] in Vzhodni Turkistan.[14] Šindžjang je z gorsko verigo razdeljen na Džungarsko kotlino na severu in Tarimsko kotlino na jugu. Le približno 9,7 % površine Šindžjanga je primerno za bivanje ljudi.[15]

Med dokumentirano zgodovino staro do 2500 let se je vrsta ljudi in imperijev potegovala za nadzor nad celotnim ozemljem ali njegovimi deli. Ozemlje je v 18. stoletju prešlo pod oblast dinastije Čing, ki ga je kasneje zamenjala vlada Republike Kitajske. Od leta 1949 in kitajske državljanske vojne je del Ljudske republike Kitajske. Leta 1954 je bil ustanovljen Šindžjang Bingtuan (PGKŠ), da bi okrepil mejno obrambo pred Sovjetsko zvezo in spodbujal lokalno gospodarstvo z naselitvijo vojakov v regijo.[16] Leta 1955 je bil Šindžjang upravno spremenjen iz province v avtonomno regijo. V zadnjih desetletjih so v Šindžjangu našli številne zaloge nafte in mineralov, regija pa je trenutno tudi največji kitajski proizvajalec zemeljskega plina.

Od 1990. do 2010. let so gibanje za neodvisnost vzhodnega Turkestana, separatistični konflikt in vpliv radikalnega islama povzročili nemire v regiji z občasnimi terorističnimi napadi in spopadi med separatističnimi in vladnimi silami.[17][18] Zaradi teh konfliktov je kitajska vlada v regiji ustanovila internacijska taborišča, kjer s pomočjo miselne reforme poskuša muslimansko prebivalstvo prisiliti k opustitvi vere.[19][20][21][22] Nekateri opazovalci so te ukrepe označili za ujgurski genocid.[23]

ImenaUredi

Šindžjang
 
"Šindžjang" v kitajskih pismenkah
Kitajsko ime
Kitajsko新疆
Hanju pinjinXīnjiāng
Poštna romanizacijaSinkiang
Dobesedni pomen"New Frontier"
Ujgurska avtonomna regija Šindžjang
Poenostavljeno kitajsko新疆维吾尔自治区
Tradicionalno kitajsko新疆維吾爾自治區
Hanju pinjinXīnjiāng Wéiwú'ěr Zìzhìqū
Poštna romanizacijaSinkiang Uyghur Autonomous Region
Tibetansko ime
Tibetansko ཞིན་ཅང་ཡུ་གུར་རང་སྐྱོང་ལྗོངས།
Mongolsko ime
Mongolska cirilicaШиньжян Уйгурын өөртөө засах орон
Mongolska pisava ᠰᠢᠨᠵᠢᠶᠠᠩ
ᠤᠶᠢᠭᠤᠷ
 ᠤᠨ
ᠥᠪᠡᠷᠲᠡᠭᠡᠨ
ᠵᠠᠰᠠᠬᠤ
ᠣᠷᠤᠨ
Ujgursko ime
Ujgurščina
شىنجاڭ ئۇيغۇر ئاپتونوم رايونى ‎
Mandžursko ime
Mandžurska pisava ᡳᠴᡝ
ᠵᡝᠴᡝᠨ
ᡠᡳᡤᡠᡵ
ᠪᡝᠶᡝ
ᡩᠠᠰᠠᠩᡤᠠ
ᡤᠣᠯᠣ
MöllendorffIce Jecen Uigur beye dasangga golo
Rusko ime
RuščinaСиньцзян
RomanizacijaSin'tsjan
Kazahsko ime
Kazahskoشينجياڭ ۇيعۇر اۆتونوميالى رايونى
Shyńjań Uıǵyr aýtonomııalyq aýdany
Kirgizisko ime
Kirgiziskoشئنجاڭ ۇيعۇر اپتونوم رايونۇ
Шинжаң-Уйгур автоном району
Şincañ-Uyğur avtonom rayonu
Oiratsko ime
Oiratskoᠱᡅᠨᡓᡅᡕᠠᡊ
ᡇᡕᡅᡎᡇᠷ
ᡅᠨ
ᡄᡋᡄᠷᡄᡃᠨ
ᠴᠠᠰᠠᡍᡇ
ᡆᠷᡇᠨ
Šinǰiyang Uyiγur-in ebereen zasaqu orun
Šibe ime
Šibeᠰᡞᠨᡪᠶᠠᡢ
ᡠᡞᡤᡠᠷ
ᠪᡝᠶᡝ
ᡩᠠᠰᠠᡢᡤᠠ
ᡤᠣᠯᠣ
Sinjyang Uigur beye dasangga golo

Splošno območje Šindžjanga je bilo v preteklosti znano pod številnimi različnimi imeni, tako v avtohtonih kot tudi v drugih jezikih. Ta imena vključujejo Altišahr (Altishahr), zgodovinsko ujgursko ime za južno polovico regije, ki se nanaša na »šest mest« porečja Tarimske kotline, pa tudi Khotan, Khotaj (Khotay), kitajski Tartari (Tartary), visoki Tartari, vzhodni Čagataj (to je bil vzhodni del Čagatajskega kanata), Moghulistan ("dežela Mongolov"), Kašgarija, mala Bokhara, Serindia (zaradi indijskega kulturnega vpliva)[24] in v kitajščini "zahodne regije".[25]

V kitajščini je bil v času dinastije Han Šindžjang znan kot Šiju (pinjin: Xiyu; kitajščina: 西域), kar pomeni "zahodne regije". Med 2. stoletjem pr. n. št. in 2. stoletjem n. št. je cesarstvo Han ustanovilo protektorat zahodnih regij ali protektorat Šiju (西域都護 府), da bi si zagotovilo donosne poti svilne ceste.[26] Zahodne regije v času Tanga so bile znane kot Čiši (pinjin: Qixi; kitajščina: 磧 西). Či se nanaša na puščavo Gobi, Ši pa na zahod. Tangov imperij je leta 640 ustanovil Generalni protektorat za pokoritev Zahoda ali Protektorat Anši (安西 都 護 府) za nadzor nad regijo. V času dinastije Čing, je bil severni del Šindžjanga, Džungarija, znan kot Džunbu (準 部, "regija Džungar"), južna kotlina Tarim pa Huidžjang (pinjin; Huijiang; 回疆, "Muslimanska meja"), preden sta bili obe regiji združeni in postali regija "Šiju Šindžjang", kasneje poenostavljena v "Šindžjang".

Sedanje ime kitajsko-mandarinskega porekla Šindžjang (Sinkjang), ki dobesedno pomeni "Nova meja", "Novo mejno območje" ali "Novo ozemlje", je regiji v času dinastije Čing podelil cesar Guangšu.[27] V skladu s poročilom kitajskega državnika Dzuo Dzongtanga cesarju Činga, Šindžjang pomeni "nova dežela, ki se je na novo vrnila" (故土 新 歸) ali "nova stara dežela".[op. 1]

Izraz so dobila tudi druga območja, ki so jih osvojila kitajska cesarstva, na primer današnji okraj Džinčuan je bil takrat znan kot "Džinčuan Šindžjang". Na enak način je bil današnji Šindžjang znan kot Šiju Šindžjang (kitajsko: 西域新疆; dob.: 'Zahodne regije' Nova meja') in Gansu Šindžjang (kitajsko: 甘肅新疆; dob.: 'Nova meja province Gansu', posebej za današnji vzhodni Šindžjang).[navedi vir]

Leta 1955 se je provinca Šindžjang preimenovala v »ujgursko avtonomno regijo Šindžjang«. Prvotno predlagano ime je bilo preprosto »avtonomna regija Šindžjang«. Saifuddin Azizi, prvi predsednik Šindžjanga, je ostro nasprotoval predlaganemu imenu Mao Cetungu in trdil, da »avtonomija ni podeljena goram in rekam, temveč določenim narodnostim.« Posledično se je upravna regija preimenovala v »ujgurska avtonomna regija Šindžjang«.[29]

OpisUredi

Šindžjang sestavljata dve glavni geografsko, zgodovinsko in etnično ločeni regiji z različnimi zgodovinskimi imeni, Džungarija severno od gorovja Tjanšan in Tarimska kotlina južno od gorovja Tjanšan, preden ju je Čingova Kitajska leta 1884 združila v eno politično enoto, imenovano provinca Šindžjang. V času osvajanja Činga leta 1759 je bila Džungarija poseljena s stepskimi bivališči v katerih so živeli nomadski tibetanski budistični Džungari, medtem ko so v Tarimski kotlini živeli turško govoreči muslimanski kmetje, danes znani kot Ujguri. Regiji sta bili pod ločeno upravo do leta 1884. Domače ujgursko ime za Tarimsko kotlino je Altišahr (Altishahr).

Dinastija Čing se je dobro zavedala razlik med nekdanjim budističnim mongolskim območjem severno od Tjanšana in turško muslimanskim območjem južno od Tjanšana in jima je sprva vladala v ločenih upravnih enotah.[30] Vendar pa so prebivalci Činga začeli razmišljati o obeh območjih kot o delu ene posebne regije, imenovane Šindžjang.[31] Sam koncept Šindžjanga kot ene posebne geografske identitete je ustvaril Čing. Prvotno na regijo tako niso gledali domači prebivalci, pač pa so to stališče imeli Kitajci.[32] Med vladavino Činga navadni prebivalci Šindžjanga do območja niso čutili "regionalne identitete"; Šingžjangu je svojo regionalno identiteto podelil Čing, saj je območje imelo ločeno geografijo, zgodovino in kulturo, bilo ločeno od Srednje Azije za več kot stoletje in pol, hkrati pa so jo ustvarili multikulturni Kitajci ter naselili Han in Hui.[33]

V poznem 19. stoletju so nekateri še vedno predlagali, naj se iz Šindžjanga ustvarijo dve ločeni regiji, na območju severno od Tjanšana in na območju južno od Tjanšana, debatirali pa so tudi ali naj se Šindžjang spremeni v provinco.[34]

Šindžjang je veliko, redko poseljeno območje s površino več kot 1,6 milijona km2 (po velikosti primerljivo z Iranom), ki zavzema približno šestino ozemlja države. Šindžjang meji na avtonomno regijo Tibet in indijsko okrožje Leh v kraju Ladak na jugu ter provinci Činghaj in Gansu na jugovzhodu, Mongolijo (province Bayan-Ölgii, Govi-Altai in Khovd) na vzhodu, rusko republiko Altaj na severu in Kazahstan (regiji Almati in Vzhodni Kazahstan), Kirgizistan (regije Issyk-Kul, Naryn in Osh), Tadžikistansko avtonomno regijo Gornji Badahšan, afganistansko provinco Badahšan, Pakistan (Azad Kašmir in Gilgit-Baltistan) ter indijski Džamu in Kašmir na zahodu.

Vzhodno-zahodna veriga Tjanšan ločuje Džungarijo na severu od Tarimske kotline na jugu. Džungarija je suha stepa in Tarimska kotlina vsebuje ogromno puščavo Takla Makan, obdano z oazami. Na vzhodu je turpanska depresija, na zahodu pa razdelitev Tjanšana, kjer se tvori dolina reke Ili.

ZgodovinaUredi

Zgodnja zgodovinaUredi

Glavni članek: Zgodovina Šindžjanga.

Železna doba v Srednji Aziji se je začela, ko so se med indoevropskimi Saki v današnjem Šindžjangu med 10. in 7. stoletjem pred našim štetjem pojavili železni predmeti, kakršni so bili najdeni na pokopališču Čavuhukov (pinjin: Chawuhukou).[35]

Po navedbah J. P. Malloryja in Victorja H. Mairja so Kitajci v besedilu Šan Haj Džing (pinjin: Shan Hai Jing) opisovali "bele ljudi z dolgimi lasmi" (Baj), ki so živeli onkraj njihove severozahodne meje. Na istem območju Tarimske kotline so bile najdene dobro ohranjene tarimske mumije z delnimi kavkazijskimi značilnostmi (pogosto z rdečkastimi ali svetlimi lasmi).[36] Mumije so razstavljene v muzeju Urumči in segajo v 2. tisočletje pred našim štetjem (4.000 let pr. n. št).[37] Med letoma 2009 in 2015 so na pokopališču Šjaohe (pinjin: Xiaohe) na posmrtnih ostankih 92 posameznikov analizirali Y-kromosomske in mitohondrijske DNK označevalce. Genetske analize mumij so pokazale, da materinsko poreklo ljudstva Šjaohe izvira iz Vzhodne Azije in Zahodne Evrazije; očetovski rodovi so vsi izvirali iz Sibirije.[38]

Nomadska plemena, kot so Juedži (pinjin: Yuezhi), Saki in Vusun (pinjin: Wusun), so bila verjetno del migracije indoevropskih govorcev, ki so se naselili v zahodni osrednji Aziji. Ko je dinastija Han pod vodstvom cesarja Vuja (vladal 141–87 pr. n. št.) zahodno Tarimsko kotlino prevzela od njenih prejšnjih vladarjev (Šiongnu), so bila v njej naseljena različna ljudstva, ki so vključevala indoevropsko govoreče Toharce v Turpanu in Kuči, pa tudi ljudstvo Saki s središčem v kraljestvu Šule in kraljestvu Hotan ter tibetansko-burmanske skupine, zlasti ljudi, povezane z etnično skupino Čjang, pa tudi Kitajce Han.[39]

OpombeUredi

  1. ↑ The imperial-era Chinese word gui 歸 is not descriptive, but normative: It is a term which seeks to justify new conquests by presenting them as a naturally appropriate "return." It does not indicate that the territory already had been conquered earlier. Thus, the term "Xinjiang" was also used in many other places newly conquered, but never were ruled by Chinese empires before, including in what is now Southern China.[28]

SkliciUredi

  1. ↑ 1,0 1,1 6-1 自然资源划 [6-1 Natural Resources] (v kitajščini). Statistics Bureau of Xinjiang. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2015. Pridobljeno 19. decembra 2015.
  2. ↑ Mackerras, Colin; Yorke, Amanda (1991). The Cambridge handbook of contemporary China. Cambridge University Press. str. 192. ISBN 978-0-521-38755-2. Pridobljeno 4. junija 2008.
  3. ↑ »Communiqué of the Seventh National Population Census (No. 3)«. National Bureau of Statistics of China. 11. maj 2021. Pridobljeno 11. maja 2021.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  4. ↑ »Spatial Results of the 2010 Census in Xinjiang«. 7. marec 2016.
  5. ↑ »China«. Ethnologue. Arhivirano iz spletišča dne 26. decembra 2018. Pridobljeno 3. junija 2015.
  6. ↑ GDP-2020 is a preliminary data »Home - Regional - Quarterly by Province« (Press release). China NBS. 1. marec 2021. Pridobljeno 23. marca 2021.
  7. ↑ United Nations Development Program (2013). China Human Development Report 2013: Sustainable and Liveable Cities: Toward Ecological Urbanisation (PDF). Beijing: Translation and Publishing Corporation. ISBN 978-7-5001-3754-2. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne junija 11, 2014. Pridobljeno maja 14, 2014.
  8. ↑ »新疆维吾尔自治区政府网（英文）«. The Government of Xinjiang Uygur Autonomous Region of China. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne decembra 7, 2020. Pridobljeno avgusta 18, 2020.
  9. ↑ »National Data«. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2020. Pridobljeno 16. septembra 2020.
  10. ↑ »Regions and territories: Xinjiang«. BBC News. 7. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2011.
  11. ↑ »Turkestan«. Catholic Encyclopedia. Zv. XV. New York: Robert Appleton Company. 1912. Arhivirano iz spletišča dne aprila 20, 2008. Pridobljeno novembra 26, 2008.
  12. ↑ »EXCAVATIONS iv. In Chinese Turkestan«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 24. septembra 2020. In contemporary geographic terminology, Chinese Turkestan refers to Xinjiang (Sinkiang), the Uighur Autonomous Region of the People's Republic of China.
  13. ↑ Sheila Hollihan-Elliot (2006). Muslims in China. Mason Crest Publishers. str. 55. ISBN 1-59084-880-2. For most of their history, the Uyghurs lived as tribes in a loosely affiliated nation on the northern Chinese border (sometimes called East Turkestan).
  14. ↑ William Samolin (1964). East Turkistan to the Twelfth Century. The Hague: Mouton & Co. str. 9. The general boundaries of East Turkistan are the Altai range on the northeast, Mongolia on the east, the Kansu corridor or the Su-lo-ho basin on the southeast, the K'un-lun system on the south, the Sarygol and Muztay-ata on the west, the main range of the T'ien-shan system on the north to the approximate longitude of Aqsu (80 deg. E), then generally northeast to the Altai system which the boundary joins in the vicinity of the Khrebët Nalinsk and Khrebët Sailjuginsk.
  15. ↑ 新疆绿洲面积已从4.3%增至9.7%. 人民网 (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 11. oktobra 2017. Pridobljeno 27. maja 2017.
  16. ↑ O'Neill, Mark (13. april 2008). »The Conqueror of China's Wild West«. Asia Sentinel. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 22. aprila 2011.
  17. ↑ Tiezzi, Shannonb (oktober 3, 2015). »China's 'Protracted War' in Xinjiang«. The Diplomat. Arhivirano iz spletišča dne oktobra 24, 2016. Pridobljeno oktobra 29, 2016.
  18. ↑ »East Turkestan: Chinese Authorities Confiscate Passports Amid Security Crackdown«. Unrepresented Nations and Peoples Organization (UNPO). oktober 21, 2016. Arhivirano iz spletišča dne oktobra 30, 2016. Pridobljeno oktobra 29, 2016.
  19. ↑ Sudworth, John (4. julij 2019). »China separating Muslim children from families«. BBC News (v britanski angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 5. julija 2019. Pridobljeno 9. septembra 2020.
  20. ↑ Feng, Emily (26. september 2019). »'Afraid We Will Become The Next Xinjiang': China's Hui Muslims Face Crackdown«. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2019. Pridobljeno 8. oktobra 2019.
  21. ↑ Rob, Schmitz (3. maj 2019). »China Detains Hundreds Of Thousands Of Muslims In 'Training Centers'«. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 10. julija 2019. Pridobljeno 10. julija 2019.
  22. ↑ Beydoun, Khaled A. »For China, Islam is a 'mental illness' that needs to be 'cured'« (v angleščini). Al Jazeera. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2018. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  23. ↑ »Uighurs: 'Credible case' China carrying out genocide«. BBC News. 8. februar 2021. Pridobljeno 8. februarja 2021.
  24. ↑ Tyler (2004), str. 3.
  25. ↑ Hill (2009), str. xviii, 60.
  26. ↑ Whitfield, Susan (2004). The Silk Road: trade, travel, war and faith. Serindia Publications. str. 27. ISBN 9781932476118.
  27. ↑ »Introduction«. The Lost Frontier Treaty Maps that Changed Qing's Northwestern Boundaries. Arhivirano iz spletišča dne 29. januarja 2020. Pridobljeno 29. januarja 2020. The Qianlong emperor (1736-1796) named the region Xinjiang, for New Territory.
  28. ↑ Weinstein (2013), str. 4Predloga:Full citation needed
  29. ↑ Bovingdon (2010), str. 199.
  30. ↑ Liu & Faure (1996), str. 69.
  31. ↑ Liu & Faure (1996), str. 70.
  32. ↑ Liu & Faure (1996), str. 67.
  33. ↑ Liu & Faure (1996), str. 77.
  34. ↑ Liu & Faure (1996), str. 78.
  35. ↑ Mark E. Hall, "Towards an absolute chronology for the Iron Age of Inner Asia," Antiquity 71.274 [1997], 863–874.
  36. ↑ »The Dead Tell a Tale China Doesn't Care to Listen To«. The New York Times. 18. november 2008. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 11. aprila 2020.
  37. ↑ Coonan, Clifford (28. avgust 2006). »A meeting of civilisations: The mystery of China's celtic mummies«. Independent. Arhivirano iz spletišča dne 4. januarja 2016. Pridobljeno 3. januarja 2020.
  38. ↑ Chunxiang Li; Hongjie Li; Yinqiu Cui; Chengzhi Xie; Dawei Cai; Wenying Li; Victor H Mair; Zhi Xu; Quanchao Zhang; Idelis Abuduresule; Li Jin; Hong Zhu; Hui Zhou (2010). »Evidence that a West-East admixed population lived in the Tarim Basin as early as the early Bronze Age«. BMC Biology. 8 (15): 15. doi:10.1186/1741-7007-8-15. PMC 2838831. PMID 20163704.
  39. ↑ Tremblay, Xavier (2007). »The Spread of Buddhism in Serindia: Buddhism Among Iranians, Tocharians and Turks before the 13th Century«. V Ann Heirman & Stephan Peter Bumbacker (ur.). The Spread of Buddhism. Leiden & Boston: Koninklijke Brill. str. 77. ISBN 978-90-04-15830-6.

ViriUredi

Nadaljnje branjeUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Šindžjang.
 
Poglejte si besedo Xinjiang, Sinkiang, Hsin-chiang, Chinese Turkestan, ali East Turkestan v Wikislovarju, prostem slovarju.
 
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodič, ki se nanaša na: Šindžjang


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šindžjang&oldid=5884713«