Šindžjang
Šindžjang (ujgursko شىنجاڭ, SASM/GNC: Šindžjang; kitajsko: 新疆; pinjin: Xīnjiāng, alternativno latinizirano kot Sinkjang; uradno Ujgurska avtonomna pokrajina Šindžjang (UARŠ))[8] je avtonomna pokrajina Ljudske republike Kitajske (LRK), ki se nahaja na severozahodnem delu države blizu Srednje Azije. Kot največja kitajska provinca in 8. največja državna podenota na svetu, Šindžjang obsega območje 1,6 milijona kvadratnih kilometrov in ima približno 25 milijonov prebivalcev.[1][9] Šindžjang meji na Mongolijo, Rusijo, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Afganistan, Pakistan in Indijo. Razgibane gorske verige Karakorum, Kunlun Šan in Tjan Šan zasedajo večino meja Šindžjanga, pa tudi njegove zahodne in južne regije. Regiji Aksaj Čin in pas Trans-Karakoram, ki ju upravlja Kitajska, zahteva Indija. Šindžjang meji tudi na avtonomno pokrajino Tibet ter provinci Gansu in Činghaj. Najbolj znana pot zgodovinske svilne poti je potekala po ozemlju od vzhoda do njegove severozahodne meje.
Avtonomna pokrajina Šindžjang-Ujgur | |
---|---|
Avtonomna pokrajina | |
Ime transkripcije | |
• kitajščina | 新疆维吾尔自治区 (Xīnjiāng Wéiwú'ěr Zìzhìqū) |
• Okrajšava | XJ / 新 (Pinjin: Xīn) |
• Ujgurščina | شىنجاڭ ئۇيغۇر ئاپتونوم رايونى |
• Ujgurska transl. | Shinjang Uyghur Aptonom Rayoni |
Zemljevid, ki prikazuje lokacijo Avtonomne pokrajine Šindžjang-Ujgur | |
Koordinati: 41°N 85°E / 41°N 85°E | |
Država | Ljudska republika Kitajska |
Poimenovano po | |
Glavno mesto (in največje mesto) | Urumči |
Enote | 14 prefektur, 99 okrajev, 1005 mestnih okrožij |
Upravljanje | |
• Vrsta | Avtonomna pokrajina |
• Telo | Ljudski kongres ujgurske avtonomne pokrajine Šindžjang |
• Sekretar KKP | Čen Čuanguo |
• Predsednik kongresa | Ševket Imin |
• Župan | Šohrat Dzakir |
• Predsednik CPPCC-ja | Nurlan Abelmandžen |
Površina | |
• Skupno | 1.664.897 km2 |
Rang | 1. |
Najvišja (K2) | 8.611 m |
Najnižja | −154 m |
Prebivalstvo (Popis prebivalstva 2020)[3] | |
• Skupno | 25.852.345 |
• Rang | 21. |
• Gostota | 16 preb./km2 |
• Rang gostote | 29. |
Demografija | |
• Etnična sestava (Popis prebivalstva 2010) | |
• Jeziki in narečja |
|
Koda ISO 3166 | CN-XJ |
BDP (2020) | CNY 1,38 bilijona $200 milijard ( |
- na prebivalca | CNY 53.371 USD 7.735 (21.) |
• rast | 3,4% |
HDI (2010) | 0.667[6] (visok) (22.) |
Spletna stran | Xinjiang Uygur Autonomous Region |
V pokrajini živijo številne etnične skupine, med njimi turški Ujguri, Kazahi in Kirgizi, Kitajci Han, Tibetanci, Hui, Tadžiki, Mongoli, Rusi in Sibe.[10] V Šindžjangu obstaja več kot ducat avtonomnih prefektur in okrajev namenjenim manjšinam. Starejša dela v angleškem jeziku to območje pogosto omenjajo kot kitajski Turkestan,[11][12] Vzhodni Turkestan[13] in Vzhodni Turkistan.[14] Šindžjang je z gorsko verigo razdeljen na Džungarsko kotlino na severu in Tarimsko kotlino na jugu. Le približno 9,7 % površine Šindžjanga je primerno za bivanje ljudi.[15]
Med dokumentirano zgodovino staro do 2500 let se je vrsta ljudi in imperijev potegovala za nadzor nad celotnim ozemljem ali njegovimi deli. Ozemlje je v 18. stoletju prešlo pod oblast dinastije Čing, ki ga je kasneje zamenjala vlada Republike Kitajske. Od leta 1949 in kitajske državljanske vojne je del Ljudske republike Kitajske. Leta 1954 je bil ustanovljen Proizvodni in gradbeni korpus Šindžjang (Šindžjang Bingtuan), da bi okrepil mejno obrambo pred Sovjetsko zvezo in spodbujal lokalno gospodarstvo z naselitvijo vojakov v pokrajino.[16] Leta 1955 je bil Šindžjang upravno spremenjen iz province v avtonomno pokrajino. V zadnjih desetletjih so v Šindžjangu našli številne zaloge nafte in mineralov, pokrajina pa je trenutno tudi največji kitajski proizvajalec zemeljskega plina.
Od leta 1990 do 2010 so gibanje za neodvisnost vzhodnega Turkestana, separatistični konflikt in vpliv radikalnega islama povzročili nemire v regiji z občasnimi terorističnimi napadi in spopadi med separatističnimi in vladnimi silami.[17][18] Zaradi teh konfliktov je kitajska vlada v pokrajini ustanovila internacijska taborišča, kjer s pomočjo miselne reforme poskuša muslimansko prebivalstvo prisiliti k opustitvi vere.[19][20][21][22] Nekateri opazovalci so te ukrepe označili za ujgurski genocid.[23]
Imena
urediŠindžjang | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kitajsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Kitajsko | 新疆 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Hanju pinjin | Xīnjiāng | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poštna romanizacija | Sinkiang | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dobesedni pomen | "New Frontier" | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ujgurska avtonomna pokrajina Šindžjang | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 新疆维吾尔自治区 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tradicionalno kitajsko | 新疆維吾爾自治區 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Hanju pinjin | Xīnjiāng Wéiwú'ěr Zìzhìqū | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poštna romanizacija | Sinkiang Uyghur Autonomous Region | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tibetansko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tibetansko | ཞིན་ཅང་ཡུ་གུར་རང་སྐྱོང་ལྗོངས། | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mongolsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mongolska cirilica | Шиньжян Уйгурын өөртөө засах орон | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mongolska pisava | ᠰᠢᠨᠵᠢᠶᠠᠩ ᠤᠶᠢᠭᠤᠷ ᠤᠨ ᠥᠪᠡᠷᠲᠡᠭᠡᠨ ᠵᠠᠰᠠᠬᠤ ᠣᠷᠤᠨ | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ujgursko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ujgurščina | شىنجاڭ ئۇيغۇر ئاپتونوم رايونى | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mandžursko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mandžurska pisava | ᡳᠴᡝ ᠵᡝᠴᡝᠨ ᡠᡳᡤᡠᡵ ᠪᡝᠶᡝ ᡩᠠᠰᠠᠩᡤᠠ ᡤᠣᠯᠣ | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Möllendorff | Ice Jecen Uigur beye dasangga golo | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Rusko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Ruščina | Синьцзян | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Romanizacija | Sin'tsjan | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kazahsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kazahsko | شينجياڭ ۇيعۇر اۆتونوميالى رايونى Shyńjań Uıǵyr aýtonomııalyq aýdany | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kirgizisko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kirgizisko | شئنجاڭ ۇيعۇر اپتونوم رايونۇ Шинжаң-Уйгур автоном району Şincañ-Uyğur avtonom rayonu | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Oiratsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Oiratsko | ᠱᡅᠨᡓᡅᡕᠠᡊ ᡇᡕᡅᡎᡇᠷ ᡅᠨ ᡄᡋᡄᠷᡄᡃᠨ ᠴᠠᠰᠠᡍᡇ ᡆᠷᡇᠨ Šinǰiyang Uyiγur-in ebereen zasaqu orun | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Šibe ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Šibe | ᠰᡞᠨᡪᠶᠠᡢ ᡠᡞᡤᡠᠷ ᠪᡝᠶᡝ ᡩᠠᠰᠠᡢᡤᠠ ᡤᠣᠯᠣ Sinjyang Uigur beye dasangga golo |
Splošno območje Šindžjanga je bilo v preteklosti znano pod številnimi različnimi imeni, tako v avtohtonih kot tudi v drugih jezikih. Ta imena vključujejo Altišahr ((Predloga:Ug, Predloga:Ug, Predloga:Ug; romanizirano: Altä-şähär ali Alti-şähär),[24]), zgodovinsko ujgursko ime za južno polovico pokrajine, ki se nanaša na »šest mest« porečja Tarimske kotline, pa tudi Khotan, Khotaj (Khotay), kitajski Tartari, visoki Tartari, vzhodni Čagataj (to je bil vzhodni del Čagatajskega kanata), Moghulistan ('dežela Mongolov'), Kašgarija, mala Bokhara, Serindia (zaradi indijskega kulturnega vpliva)[25] in v kitajščini 'zahodne regije'.[26]
Med 2. stoletjem pr. n. št. in 2. stoletjem n. št. je imperij Han ustanovil protektorat zahodnih regij ali protektorat Šiju (西域都護府), da bi zavaroval donosne svilne poti.[27] Zahodne regije v obdobju Tang so bile znane kot Čiši (磧西). Či se nanaša na puščavo Gobi, medtem ko se Ši nanaša na zahod. Imperij Tang je leta 640 ustanovil generalni protektorat za pomiritev Zahoda ali protektorat Anši (安西都護府) za nadzor nad regijo.
V času dinastije Čing, je bil severni del Šindžjanga, Džungarija, znan kot Džunbu (準部, regija Dzungar), južna Tarimska kotlina pa Huidžjang (回疆, Muslimanska meja), preden sta bili obe regiji združeni in postali regija Šiju Šindžjang (西域新疆, lit. Zahodna regija, Nova meja), kasneje poenostavljena v Šindžjang (新疆; romanizirano Sinkjang). Uradno ime je bilo dano med vladavino cesarja Guangšuja leta 1878.[28] V skladu s poročilom kitajskega državnika Dzuo Dzongtanga cesarju Činga, Šindžjang pomeni »nova dežela, ki se je na novo vrnila« (故土新歸) ali »nova stara dežela«.[op. 1]
Izraz so dobila tudi druga območja, ki so jih osvojila kitajska cesarstva, na primer današnji okraj Džinčuan je bil takrat znan kot "Džinčuan Šindžjang". Na enak način je bil današnji Šindžjang znan kot Šiju Šindžjang (kitajsko: 西域新疆; dob.: 'Zahodne regije' Nova meja') in Gansu Šindžjang (kitajsko: 甘肅新疆; dob.: 'Nova meja province Gansu', posebej za današnji vzhodni Šindžjang).[30]
Leta 1955 se je provinca Šindžjang preimenovala v »avtonomna pokrajina Šindžjang-Ujgur«. Prvotno predlagano ime je bilo preprosto »avtonomna pokrajina Šindžjang«. Saifuddin Azizi, prvi predsednik Šindžjanga, je ostro nasprotoval predlaganemu imenu pri Mao Cetungu in trdil, da »avtonomija ni podeljena goram in rekam, temveč določenim narodnostim.«[31]
Opis
urediŠindžjang sestavljata dve glavni geografsko, zgodovinsko in etnično ločeni regiji z različnimi zgodovinskimi imeni, Džungarija severno od gorovja Tjanšan in Tarimska kotlina južno od gorovja Tjanšan, preden ju je dinastija Čing leta 1884 združila v eno politično enoto, imenovano provinca Šindžjang. V času osvajanja Čingov leta 1759 je bila Džungarija poseljena s stepskimi bivališči v katerih so živeli nomadski tibetanski budistični Džungari, medtem ko so v Tarimski kotlini živeli turško govoreči muslimanski kmetje, danes znani kot Ujguri. Regiji sta bili pod ločeno upravo do leta 1884. Domače ujgursko ime za Tarimsko kotlino je Altišahr.
Dinastija Čing se je dobro zavedala razlik med nekdanjim budističnim mongolskim območjem severno od Tjanšana in turško muslimanskim območjem južno od Tjanšana in jima je sprva vladala v ločenih upravnih enotah.[32] Vendar pa so prebivalci Činga začeli razmišljati o obeh območjih kot o delu ene posebne pokrajine, imenovane Šindžjang.[33] Sam koncept Šindžjanga kot ene posebne geografske identitete so ustvarili Čingi. Prvotno na regijo tako niso gledali domači prebivalci, pač pa so to stališče imeli Kitajci.[34] Med vladavino Čingov navadni prebivalci Šindžjanga do območja niso čutili »regionalne identitete«; Šingžjangu so svojo regionalno identiteto podelili Čingi, saj je območje imelo ločeno geografijo, zgodovino in kulturo, bilo ločeno od Srednje Azije za več kot stoletje in pol, hkrati pa so jo ustvarili multikulturni Kitajci ter naselili Han in Hui.[35]
V poznem 19. stoletju so nekateri še vedno predlagali, naj se iz Šindžjanga ustvarita dve ločeni regiji, na območju severno od Tjanšana in na območju južno od Tjanšana, debatirali pa so tudi ali naj se Šindžjang spremeni v provinco.[36]
Šindžjang je veliko, redko poseljeno območje s površino več kot 1,6 milijona km2 (po velikosti primerljivo z Iranom), ki zavzema približno šestino ozemlja države. Šindžjang meji na Avtonomno pokrajino Tibet in indijsko okrožje Leh v kraju Ladak na jugu ter provinci Činghaj in Gansu na jugovzhodu, Mongolijo (province Bayan-Ölgii, Govi-Altai in Khovd) na vzhodu, rusko republiko Altaj na severu in Kazahstan (regiji Almati in Vzhodni Kazahstan), Kirgizistan (regije Isik-Kul, Narin in Oš), tadžikistansko avtonomno regijo Gornji Badahšan, afganistansko provinco Badahšan, Pakistan (Azad Kašmir in Gilgit-Baltistan) ter indijsko Džamu in Kašmir na zahodu.
Vzhodno-zahodna veriga Tjanšan ločuje Džungarijo na severu od Tarimske kotline na jugu. Džungarija je suha stepa, Tarimska kotlina vsebuje ogromno puščavo Takla Makan, obdano z oazami. Na vzhodu je Turpanska depresija, na zahodu pa razdelitev Tjanšana, kjer se tvori dolina reke Ili.
Zgodovina
urediZgodnja zgodovina
urediNajzgodnejši prebivalci regije, ki obsega današnji Šindžjang, so bili genetsko starodavne severne Evrazije in severovzhodne Azije, kasnejši genski tok iz bronaste dobe pa je povezan s širitvijo zgodnjih Indoevropejcev. Ta populacijska dinamika je povzročila heterogeno demografsko sestavo. Vzorci iz železne dobe iz Šindžjanga kažejo okrepljene stopnje mešanja stepskih pastirjev in severovzhodnih Azijcev, pri čemer severni in vzhodni Šindžjang kažeta več sorodnosti s severovzhodnimi Azijci, južni Šindžjang pa kaže večjo afiniteto s srednjeazijskimi prebivalci.
Železna doba v Srednji Aziji se je začela, ko so se med indoevropskimi Saki v današnjem Šindžjangu med 10. in 7. stoletjem pred našim štetjem pojavili železni predmeti, kakršni so bili najdeni na pokopališču Čavuhukov (pinjin Chawuhukou).[37]
Po navedbah J. P. Malloryja in Victorja H. Mairja so Kitajci v besedilu Šan Haj Džing (pinjin Shan Hai Jing) opisovali »bele ljudi z dolgimi lasmi« (Baj), ki so živeli onkraj njihove severozahodne meje. Na istem območju Tarimske kotline so bile najdene dobro ohranjene tarimske mumije z delnimi kavkazijskimi značilnostmi (pogosto z rdečkastimi ali svetlimi lasmi).[38] Mumije so razstavljene v muzeju Urumči in segajo v 2. tisočletje pred našim štetjem (4000 let pr. n. št).[39] Med letoma 2009 in 2015 so na pokopališču Šjaohe (pinjin Xiaohe) na posmrtnih ostankih 92 posameznikov analizirali Y-kromosomske in mitohondrijske DNK označevalce. Genetske analize mumij so pokazale, da materinsko poreklo ljudstva Šjaohe izvira iz Vzhodne Azije in Zahodne Evrazije; očetovski rodovi so vsi izvirali iz Sibirije.[40]
Nomadska plemena, kot so Juedži (pinjin Yuezhi), Saki in Vusun (pinjin Wusun), so bila verjetno del migracije indoevropskih govorcev, ki so se naselili v zahodni osrednji Aziji. Ko je dinastija Han pod vodstvom cesarja Vuja (vladal 141–87 pr. n. št.) zahodno Tarimsko kotlino prevzela od njenih prejšnjih vladarjev (Šjongnu), so bila v njej naseljena različna ljudstva, ki so vključevala indoevropsko govoreče Toharce v Turpanu in Kuči, pa tudi ljudstvo Saki s središčem v kraljestvu Šule in kraljestvu Hotan ter tibetansko-burmanske skupine, zlasti ljudi, povezane z etnično skupino Čjang, pa tudi Kitajce Han.[41]
Regiji Tarim in Dzungaria, ki ju je prečkala Severna svilna pot, sta bili znani kot zahodni regiji. Na začetku dinastije Han (206 pr. n. št. – 220 n. št.) je regiji vladalo Šjongnu, močno nomadsko ljudstvo s sedežem v današnji Mongoliji. V 2. stoletju pred našim štetjem se je dinastija Han pripravljala na vojno proti Šjongnu, ko je cesar Vu iz Hana poslal Džang Čjana, da razišče skrivnostna kraljestva na zahodu in sklene zavezništvo z Juedži proti Šjongnu. Zaradi vojne so Kitajci nadzorovali strateško regijo od koridorja Ordos in Gansu do Lop Nora. Ločili so Šjongnu od ljudstva Čjang na jugu in pridobili neposreden dostop do zahodnih regij. Han Kitajska je poslala Džang Čjana kot odposlanca v države v regiji, s čimer se je začelo več desetletij boja med Šjongnu in Han Kitajsko, v kateri je Kitajska na koncu prevladala. Leta 60 pr. n. št. je Han Kitajska ustanovila protektorat zahodnih regij (西域都護府) v Vuleiju (烏壘, da bi nadzoroval regijo vse do zahoda do gorovja Pamir. Protektorat je bil zasežen med državljansko vojno proti Vang Mangu (vladal 9–23 n. š.), leta 91 pa se je zaradi prizadevanj generala Ban Čaoja vrnil pod nadzor Hanov.
Dinastija Zahodni Džin je v začetku 4. stoletja podlegla zaporednim valom vpadov nomadov s severa. Kratkotrajna kraljestva, ki so eno za drugim vladala severozahodni Kitajski, vključno z nekdanjim Ljangom, nekdanjim Čin, kasnejšim LJangom in zahodnim LJángom, so poskušala obdržati protektorat z različnimi stopnjami uspeha. Po dokončni ponovni združitvi severne Kitajske pod cesarstvom Severni Vei je njen protektorat nadzoroval današnjo jugovzhodno regijo Šindžjang. Lokalne države, kot so Šule, Jutian, Guizi in Čjemo, so nadzorovale zahodno regijo, medtem ko je osrednjo regijo okoli Turpana nadzoroval Gaočang, ostanki države (Severni Ljang), ki je nekoč vladala delu današnje province Gansu na severozahodu Kitajske.
Med obdobjem dinastije Tang je bila izvedena vrsta ekspedicij proti zahodnemu turškemu kaganatu in njihovim vazalom: oaznim državam južnega Šindžjanga. Kampanje proti oaznim državam so se začele pod cesarjem Taizongom s priključitvijo Gaočanga leta 640. Tangi so leta 644 zavzeli bližnje kraljestvo Karasahr, leta 649 pa kraljestvo Kuča. Dinastija Tang je nato leta 640 ustanovila generalni protektorat za pomiritev Zahoda (安西都護府) ali protektorat Anši za nadzor nad regijo.
Med uporom Anši, ki je skoraj uničil dinastijo Tang, je Tibet napadel Tange na široki fronti od Šindžjanga do Junana. Leta 763 je za 16 dni zasedla prestolnico Tangov Čangan in do konca stoletja nadzorovala južni Šindžjang. Ujgurski kaganat je istočasno prevzel nadzor nad severnim Šindžjangom, večjim delom Srednje Azije in Mongolijo.
Ko sta Tibet in Ujgurski kaganat sredi 9. stoletja propadla, je Kara-kanidski kanat (konfederacija turških plemen, vključno s Karluki, Čigili in Jagmi)[42] nadzoroval zahodni Šindžjang v 10. in 11. stoletju. Potem ko so Kirgizi leta 840 uničili Ujgurski kaganat v Mongoliji, so se veje Ujgurov ustanovile v Čoča (Karakhoja) in Bešbalik (blizu današnjega Turpana in Urumčija). Ujgurska država je ostala v vzhodnem Šindžjangu do 13. stoletja, čeprav so ji vladali tuji vladarji. Kara-kanidi so se spreobrnili v islam. Ujgurska država, sprva manihejska, se je kasneje spreobrnila v budizem.
Ostanki dinastije Ljao iz Mandžurije so leta 1132 vstopili v Šindžjang, bežali pred uporom sosednjih Džurčenov. Ustanovili so nov imperij, Kara Khitaj, ki je naslednje stoletje vladal delom Tarimske kotline, ki so bili v rokah Kara-Khanidov in Ujgurov. Čeprav sta bila kitanščina in kitajščina primarna upravna jezika, sta se uporabljala tudi perzijščina in ujgurščina.[43]
Islamizacija
urediDanašnji Šindžjang je bil sestavljen iz Tarimske kotline in Dzungarije in je bil prvotno naseljen z indoevropskimi Toharci in iranskimi Saki, ki so prakticirali budizem in zoroastrstvo. Turpansko in Tarimsko kotlino so naselili govorci toharskih jezikov, v regiji pa so našli kavkaške mumije.[44] Območje je postalo islamizirano v 10. stoletju s spreobrnitvijo kanata Kara-Khanid, ki je zasedel Kašgar. Sredi 10. stoletja je saško budistično kraljestvo Khotan napadel turški muslimanski karakhanidski vladar Musa; karahanidski voditelj Jusuf Kadir Kan je okoli leta 1006 osvojil Khotan.[45]
Mongolsko obdobje
urediPotem ko je Džingiskan združil Mongolijo in začel napredovati proti zahodu, je ujgurska država v regiji Turpan-Urumči ponudila svojo zvestobo Mongolom leta 1209 ter prispevala davke in vojake za mongolski imperialni napor. V zameno so ujgurski vladarji obdržali nadzor nad svojim kraljestvom; Džingiskanovo mongolsko cesarstvo je osvojilo Kara Khitai leta 1218. Šindžjang je bil trdnjava Ögedej kana in je kasneje prišel pod nadzor njegovega potomca Kaiduja. Ta veja mongolske družine je ustanovila dinastijo Juan v zalivu, dokler se njihova vladavina ni končala.
V času Mongolskega cesarstva se je dinastija Juan borila s Čagatajskim kanatom za oblast nad regijo in slednji je nadzoroval večino regije. Potem ko se je Čagatajski kanat sredi 14. stoletja razdelil na manjše kanate, so politično razdrobljeni regiji vladali številni perzizirani mongolski kani, vključno s tistimi iz Mogulistana (s pomočjo lokalnih emirjev Dughlat), Uigurstana (kasneje Turpan) in Kašgarija. Ti voditelji so se vojskovali med seboj ter s Timuridi iz Transoksiane na zahodu in Oirati na vzhodu: naslednik čagatajskega režima s sedežem v Mongoliji in na Kitajskem. V 17. stoletju so Dzungarji vzpostavili imperij nad večjim delom regije.
Mongolski Dzungarji so bili kolektivna identiteta več plemen Oirat, ki so oblikovala in vzdrževala enega zadnjih nomadskih imperijev. Džungarski kanat je pokrival Džungarijo, ki se je raztezala od zahodnega Kitajskega zidu do današnjega vzhodnega Kazahstana in od današnjega severnega Kirgizistana do južne Sibirije. Večino regije so Kitajci preimenovali v Šindžjang po padcu imperija Dzungar, ki je obstajal od začetka 17. do sredine 18. stoletja.[46]
Naseljenim turškim muslimanom v Tarimski kotlini je prvotno vladal Čagatajski kanat, nomadski budistični Oirat Mongoli v Džungariji pa so vladali Džungarskemu kanatu. Nakšbandi Sufi Khojas, potomci Mohameda, so nadomestili Čagatajske kane kot vladarje Tarimske kotline v začetku 17. stoletja. Prišlo je do boja med dvema frakcijama Khoja: Afaki (Bela gora) in Išaki (Črna gora). Išaki je premagal Afaki in Afak Khoja je leta 1677 povabil 5. dalajlamo (vodja Tibetancev), da posreduje v njegovem imenu. Dalajlama je nato pozval svoje budistične privržence Dzungar v kanatu Dzungar, naj ukrepajo po povabilu. Džungarski kanat je leta 1680 osvojil Tarimsko kotlino in postavil Afaki Khoja za svojega marionetnega vladarja. Po spreobrnitvi v islam so potomci prej budističnih Ujgurov v Turpanu verjeli, da so »neverni Kalmuki« (Džungarji) v njihovi regiji zgradili budistične spomenike.[47]
Dinastija Čing
urediTurški muslimani iz oaz Turpan in Kumul so se nato podredili dinastiji Čing in prosili Kitajsko, naj jih osvobodi Dzungarjev; Čing so sprejeli vladarje kot vazale. Proti Džungarjem so se vojskovali desetletja, preden so jih premagali; Čing Mančujski praporščaki so nato izvedli genocid nad Džungarji, jih skoraj izkoreninili in Džungarijo izpraznili. Čing so osvobodili voditelja Afaki Khoja Burhan-ud-dina in njegovega brata, Khoja Džihana, iz Dzungarskega zapora in ju imenoval za vladarja Tarimske kotline kot vazala Čingov. Brata Khoja sta odstopila od sporazuma in se razglasila za neodvisna voditelja Tarimske kotline. Čing in turpanski voditelj Emin Khoja sta zadušila njihov upor in do leta 1759 je Kitajska nadzorovala Dzungarijo in Tarimsko kotlino.
Mančurska dinastija Čing je pridobila nadzor nad vzhodnim Šindžjangom kot rezultat dolgega boja z Dzungarji, ki se je začel v 17. stoletju. Leta 1755 si Čingi s pomočjo plemiča Oirat Amursana napadli Ghuljo in ujeli kana Dzungarjev. Potem ko je Amursana na prošnjo, da bi ga razglasili za dzungarskega kana, ostal brez odgovora, je vodil upor proti Čingom. Vojske Čingov so v naslednjih dveh letih uničile ostanke Džungarskega kanata in številni Han Kitajci in Hui so se preselili na pomirjena območja.[48]
Domači Dzungar Oirat Mongoli so močno trpeli zaradi brutalnih pohodov in sočasne epidemije črnih koz. Pisatelj Vei Juan je nastalo opustošenje v današnjem severnem Šindžjangu opisal kot »prazno ravnino za več tisoč lijev, brez jurt Oirat, razen tistih, ki so se predali«.[49] Ocenjeno je bilo, da je 80 odstotkov od 600.000 (ali več) Dzungarjev umrlo zaradi kombinacije bolezni in vojskovanja, okrevanje pa je trajalo več generacij.[50]
Trgovcem Han in Hui je bilo sprva dovoljeno trgovati le v Tarimski kotlini; njihova naselitev je bila prepovedana do invazije Mohameda Jusufa na Khoja leta 1830, ko je Čing nagradil trgovce za boj proti Khoji tako, da jim je dovolil, da se naselijo v kotlini. Ujgurskega muslimanskega Sajida in Nakšbandi sufijskega upornika iz podreda Afaki, Jahangirja Khoje, so Mandžurci leta 1828 usmrtili (Lingči), ker je vodil upor proti Čingom. Po besedah Roberta Montgomeryja Martina je bilo leta 1870 v Džungarijo naseljenih veliko Kitajcev z različnimi poklici; v Turkestanu (Tarimska kotlina) pa je bilo le nekaj kitajskih trgovcev in garnizijskih vojakov posejanih z muslimanskim prebivalstvom.
Ujgurski upor proti Mandžurcem leta 1765 se je začel po tem, ko so ujgurske ženske posilili služabniki in sin mandžurskega uradnika Su-čenga.[51] Rečeno je bilo, da so »Uš muslimani dolgo želeli spati na [Sučeng in sinovih] kožah in jesti njihovo meso« zaradi večmesečnih zlorab. Mandžujski cesar je ukazal pokol ujgurskega uporniškega mesta; Sile Čingov so zasužnjile ujgurske otroke in ženske ter pobile ujgurske moške. Spolna zloraba ujgurskih žensk s strani mandžurskih vojakov in uradnikov je sprožila globoko sovražnost Ujgurov proti mandžurski vladavini.[52]
Republika Kitajska
urediLeta 1912 je dinastijo Čing zamenjala Republika Kitajska. Juan Dahua, zadnji Čing guverner Šindžjanga, je pobegnil. Eden od njegovih podrejenih, Jang Zengšin, je prevzel nadzor nad provinco in marca istega leta poimensko pristopil k Republiki Kitajski. Z uravnoteženjem mešanih etničnih volilnih enot je Jang nadzoroval Šindžjang do svojega atentata leta 1928 po severni ekspediciji Kuomintanga.
Upor Kumula in drugi so izbruhnili v zgodnjih1930-ih proti Jin Šurenu, Jangovemu nasledniku, v katerega so bili vpleteni Ujguri, druge turške skupine in Kitajci Hui (muslimani). Jin je angažiral bele Ruse, da zadušijo upore. V regiji Kašgar je bila 12. novembra 1933 po razpravi o tem, ali naj se imenuje Vzhodni Turkestan ali Ujguristan, samorazglašena kratkotrajna Prva republika Vzhodnega Turkestana.[53][54] Regija, ki si jo je lastil ETR, je obsegala prefekture Kašgar, Khotan in Aksu v jugozahodnem Šindžjangu. Kitajska muslimanska 36. divizija Kuomintanga (nacionalna revolucionarna armada) je leta 1934 v bitki pri Kašgarju premagala vojsko Prve vzhodnoturkestanske republike in končala republiko, potem ko so kitajski muslimani usmrtili njena dva emirja: Abdulaha Bughro in Nur Ahmada Jan Bughra. Sovjetska zveza je vdrla v pokrajino; po vojni v leta 1937 je bilo pod nadzorom severovzhodnega Hanskega poveljnika Šeng Šikaija. Šeng je vladal Šindžjangu naslednje desetletje s podporo Sovjetske zveze, katere številne etnične in varnostne politike je uvedel. Sovjetska zveza je v pokrajini ohranila vojaško bazo in napotila več vojaških in gospodarskih svetovalcev. Šeng je povabil skupino kitajskih komunistov (vključno z Mao Cetungovim bratom, Mao Zeminom), vendar jih je leta 1943 v strahu pred zaroto vse usmrtil. Leta 1944 je predsednik in premier Kitajske Čang Kaj Šek, ki ga je Sovjetska zveza obvestila o nameri Šikaija, da se ji pridruži, ga naslednje leto premestil v Čongčing kot ministra za kmetijstvo in gozdarstvo. Med uporom Ili je Sovjetska zveza podprla ujgurske separatiste pri oblikovanju Druge republike vzhodnega Turkestana (2. ETR) v regiji Ili, medtem ko je večina Šindžjanga ostala pod nadzorom Kuomintanga.
Ljudska republika Kitajska
urediLjudska osvobodilna vojska je vstopila v Šindžjang leta 1949, ko sta jima poveljnik Kuomintanga Tao Zhiyue in predsednik vlade Burhan Šahidi predala provinco.[85] Pet voditeljev ETR, ki naj bi se pogajali s Kitajci o suverenosti ETR, je tistega leta umrlo v letalski nesreči v Kazahstanski Sovjetski socialistični republiki. LRK je nadaljevala sistem naseljenskega kolonializma in prisilne asimilacije, ki je opredeljeval prejšnji kitajski ekspanzionizem v Šindžjangu.[55]
Avtonomna regija LRK je bila ustanovljena 1. oktobra 1955 in je nadomestila provinco; tistega leta (prvi moderni popis prebivalstva na Kitajskem je bil opravljen leta 1953) so Ujguri predstavljali 73 odstotkov celotnega prebivalstva Šindžjanga, ki znaša 5,11 milijona. Čeprav je bil Šindžjang od leta 1954 imenovan za »ujgursko avtonomno regijo«, je več kot 50 odstotkov njegovega območja označenih kot avtonomna območja za 13 domorodnih neujgurskih skupin. Sodobni Ujguri so razvili etnogenezo leta 1955, ko je LRK priznala prej ločeno samoopredeljena oazna ljudstva. V 1950-ih je general Vang Džen prisilil na tisoče hunanskih žensk v spolno suženjstvo v enotah PLA v Šindžjangu.[56]
V južnem Šindžjangu živi večina ujgurskega prebivalstva, približno devet milijonov ljudi, od skupno dvajsetmilijonskega prebivalstva; petinpetdeset odstotkov Hanskega prebivalstva Šindžjanga, večinoma mestnega, živi na severu. To je ustvarilo gospodarsko neravnovesje, saj je severni Džungarski bazen (Džungarija) bolj razvit kot južni.[57]
Zemljiška reforma in kolektivizacija sta na ujgurskih kmetijskih območjih potekali z enakim splošnim tempom kot v večini Kitajske.[58](str.134) Lakota v Šindžjangu ni bila tako velika kot drugod na Kitajskem med velikim pohodom naprej in milijon Han Kitajcev, ki so bežali pred lakoto, so preselili leta Šindžjang.
Leta 1980 je Kitajska dovolila Združenim državam vzpostaviti elektronske prisluškovalne postaje v Šindžjangu, da bi lahko Združene države spremljale sovjetske izstrelitve raket v srednji Aziji v zameno za to, da so ZDA dovolile prodajo civilne in vojaške tehnologije z dvojno rabo ter nesmrtonosne vojaške opreme Kitajski.[59]
Geografija
urediŠindžjang je največja politična enota Kitajske, saj obsega več kot eno šestino celotnega ozemlja Kitajske in četrtino dolžine njene meje. Šindžjang je večinoma prekrit z nenaseljivimi puščavami in suhimi travišči, z oazami, ki so primerne za bivanje, ki predstavljajo 9,7 odstotka celotne površine Šindžjanga do leta 2015 ob vznožju Tjanšana, gorovja Kunlun in Altaj.
Šindžjang je razdeljen na gorovje Tjanšan (تەڭرى تاغ, Tengri Tagh, Тәңри Тағ), ki ga deli na dve veliki kotlini: Dzungarsko kotlino na severu in Tarimsko kotlino na jugu. Majhen klin v obliki črke V med tema dvema velikima kotlinama, omejen z glavno verigo Tjanšana na jugu in gorovjem Borohoro na severu, je porečje reke Ili, ki se izliva v kazahstansko Balhaško jezero; še manjši klin bolj severno je dolina Emin.
Druge večje gorske verige Šindžjanga so Pamir in Karakorum na jugozahodu, gore Kunlun na jugu (ob meji s Tibetom) in gore Altaj na severovzhodu (deljeno z Mongolijo). Najvišja točka regije je gora K2, osemtisočak, ki je 8611 metrov visok v gorovju Karakorum na meji s Pakistanom.
Večji del Tarimske kotline prevladuje puščava Takla Makan. Severno od nje je Turpanska depresija, ki vsebuje najnižjo točko v Šindžjangu in v celotni LRK, na -155 metrih pod morsko gladino.
Džungarska kotlina je nekoliko hladnejša in prejme nekoliko več padavin kot Tarimska kotlina. Kljub temu ima v središču tudi veliko puščavo Gurbantünggüt (znano tudi kot Dzoosotoyn Elisen).
Gorovje Tjanšan označuje mejo Šindžjang-Kirgizistan na prelazu Torugart (3752 m). Karakorumska avtocesta povezuje Islamabad v Pakistanu s Kašgarjem čez prelaz Khundžerab.
Šindžjang je geološko mlada dežela. Trk indijske in evrazijske plošče je oblikovalo gorovja Tjanšan, Kunlun in Pamir; zaradi navedene tektonike je zelo aktivno potresno območje. Starejše geološke formacije so na skrajnem severu, kjer je Kazahstan in na vzhodu, kjer je del Severnokitajskega kratona.
Šindžjang ima znotraj svojih meja, v puščavi Gurbantünggüt, lokacijo v Evraziji, ki je najbolj oddaljena od morja v kateri koli smeri (kontinentalni pol nedostopnosti): 46°16.8′N 86°40.2′E / 46.2800°N 86.6700°E. Od katere koli obale je oddaljena najmanj 2647 km (razdalja po ravni črti).
Leta 1992 so lokalni geografi določili drugo točko znotraj Šindžjanga – 43°40′52″N 87°19′52″E / 43.68111°N 87.33111°E v jugozahodnem predmestju Urumčija v okrožju Urumči – za »središče Azije«. V ta namen so nato tam postavili spomenik in mesto je postalo lokalna turistična atrakcija.[60]
Reke in jezera
urediZaradi vročega poletja in malo padavin je večina Šindžjanga endoreična. Njegove reke bodisi izginejo v puščavi bodisi se končajo v slanih jezerih (znotraj samega Šindžjanga ali v sosednjem Kazahstanu), namesto da bi tekle proti oceanu. Edina izjema je najsevernejši del regije z reko Irtiš, ki izvira v gorovju Altaj in teče (čez Kazahstan in Rusijo) proti Arktičnemu oceanu. Toda kljub temu je bil znaten del voda Irtiša umetno preusmerjen preko kanala Irtiš–Karamaj–Urumči v bolj suha območja južne Džungarske kotline.
Drugje je večina rek Šindžjanga sorazmerno kratkih, ki se napajajo iz snega različnih pogorij Tjanšana. Ko enkrat vstopijo v naseljena območja v vznožju gora, se njihove vode v veliki meri uporabljajo za namakanje, tako da reka pogosto izgine v puščavi, namesto da bi prišla do jezera, katerega porečju nominalno pripada. To velja celo za glavno reko Tarimske kotline, Tarim, ki je bila zajezena na številnih lokacijah vzdolž svojega toka in katere vode so bile popolnoma preusmerjene, preden lahko dosežejo jezero Lop Nor. V porečju Dzungarije se podobna situacija dogaja z večino rek, ki so se v preteklosti izlivale v jezero Manas. Nekatera slana jezera, ki so izgubila velik del dotoka sladke vode, se zdaj v veliki meri uporabljajo za proizvodnjo mineralnih soli (uporabljajo se npr. pri proizvodnji kalijevih gnojil); to vključuje jezero Lop Nor in jezero Manas.
Časovni pas
urediKljub temu, da je najbolj vzhodna točka province več kot 1600 kilometrov zahodno od Pekinga, je Šindžjang, tako kot preostala Kitajska, uradno v časovnem pasu UTC+8, ki ga prebivalci poznajo kot pekinški čas. Kljub temu nekateri prebivalci, lokalne organizacije in vlade upoštevajo UTC+6 kot standardni čas in to območje imenujejo čas Šindžjang.[61] Ljudje Han običajno uporabljajo pekinški čas, medtem ko Ujguri običajno uporabljajo čas Šindžjang kot obliko odpora proti Pekingu. Ne glede na časovne pasove se večina šol in podjetij odpre in zapre dve uri pozneje kot v drugih regijah Kitajske.
Puščave
urediPuščave so:
- Puščava Gurbantüngüt, znana tudi kot Dzoosotoyn Elisen
- Takla Makan
- Puščava Kumtag, vzhodno od Takla Makana
Glavna mesta
urediZaradi pomanjkanja vode večina prebivalstva Šindžjanga živi znotraj dokaj ozkih pasov, ki se raztezajo vzdolž vznožja gorskih verig v regiji na območjih, ki so primerna za namakano kmetijstvo. V teh pasovih je večina mest v regiji: Urumči, Turpan, Kašgar, Karama, Ghulja, Šihezi, Hotan, Atuš, Aksu, Korla.
Opombe
uredi- ↑ The imperial-era Chinese word gui 歸 is not descriptive, but normative: It is a term which seeks to justify new conquests by presenting them as a naturally appropriate "return." It does not indicate that the territory already had been conquered earlier. Thus, the term "Xinjiang" was also used in many other places newly conquered, but never were ruled by Chinese empires before, including in what is now Southern China.[29]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 6-1 自然资源划 [6-1 Natural Resources] (v kitajščini). Statistics Bureau of Xinjiang. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2015. Pridobljeno 19. decembra 2015.
- ↑ Mackerras, Colin; Yorke, Amanda (1991). The Cambridge handbook of contemporary China. Cambridge University Press. str. 192. ISBN 978-0-521-38755-2. Pridobljeno 4. junija 2008.
- ↑ »Communiqué of the Seventh National Population Census (No. 3)«. National Bureau of Statistics of China. 11. maj 2021. Pridobljeno 11. maja 2021.
{{navedi splet}}
: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava) - ↑ »Spatial Results of the 2010 Census in Xinjiang«. 7. marec 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2021. Pridobljeno 22. junija 2021.
- ↑ »China«. Ethnologue. Arhivirano iz spletišča dne 26. decembra 2018. Pridobljeno 3. junija 2015.
- ↑ United Nations Development Program (2013). China Human Development Report 2013: Sustainable and Liveable Cities: Toward Ecological Urbanisation (PDF). Beijing: Translation and Publishing Corporation. ISBN 978-7-5001-3754-2. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne Junija 11, 2014. Pridobljeno Maja 14, 2014.
- ↑ GDP-2020 is a preliminary data »Home - Regional - Quarterly by Province« (tiskovna objava). China NBS. 1. marec 2021. Pridobljeno 23. marca 2021.
- ↑ »新疆维吾尔自治区政府网(英文)«. The Government of Xinjiang Uygur Autonomous Region of China. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne Decembra 7, 2020. Pridobljeno Avgusta 18, 2020.
- ↑ »National Data«. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2020. Pridobljeno 16. septembra 2020.
- ↑ »Regions and territories: Xinjiang«. BBC News. 7. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2011.
- ↑ »Turkestan«. Catholic Encyclopedia. Zv. XV. New York: Robert Appleton Company. 1912. Arhivirano iz spletišča dne Aprila 20, 2008. Pridobljeno Novembra 26, 2008.
- ↑ »EXCAVATIONS iv. In Chinese Turkestan«. Encyclopædia Iranica. Pridobljeno 24. septembra 2020.
In contemporary geographic terminology, Chinese Turkestan refers to Xinjiang (Sinkiang), the Uighur Autonomous Region of the People's Republic of China.
- ↑ Sheila Hollihan-Elliot (2006). Muslims in China. Mason Crest Publishers. str. 55. ISBN 1-59084-880-2.
For most of their history, the Uyghurs lived as tribes in a loosely affiliated nation on the northern Chinese border (sometimes called East Turkestan).
- ↑ William Samolin (1964). East Turkistan to the Twelfth Century. The Hague: Mouton & Co. str. 9.
The general boundaries of East Turkistan are the Altai range on the northeast, Mongolia on the east, the Kansu corridor or the Su-lo-ho basin on the southeast, the K'un-lun system on the south, the Sarygol and Muztay-ata on the west, the main range of the T'ien-shan system on the north to the approximate longitude of Aqsu (80 deg. E), then generally northeast to the Altai system which the boundary joins in the vicinity of the Khrebët Nalinsk and Khrebët Sailjuginsk.
- ↑ 新疆绿洲面积已从4.3%增至9.7%. 人民网 (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 11. oktobra 2017. Pridobljeno 27. maja 2017.
- ↑ O'Neill, Mark (13. april 2008). »The Conqueror of China's Wild West«. Asia Sentinel. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 22. aprila 2011.
- ↑ Tiezzi, Shannonb (Oktober 3, 2015). »China's 'Protracted War' in Xinjiang«. The Diplomat. Arhivirano iz spletišča dne Oktobra 24, 2016. Pridobljeno Oktobra 29, 2016.
- ↑ »East Turkestan: Chinese Authorities Confiscate Passports Amid Security Crackdown«. Unrepresented Nations and Peoples Organization (UNPO). Oktober 21, 2016. Arhivirano iz spletišča dne Oktobra 30, 2016. Pridobljeno Oktobra 29, 2016.
- ↑ Sudworth, John (4. julij 2019). »China separating Muslim children from families«. BBC News (v britanski angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 5. julija 2019. Pridobljeno 9. septembra 2020.
- ↑ Feng, Emily (26. september 2019). »'Afraid We Will Become The Next Xinjiang': China's Hui Muslims Face Crackdown«. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2019. Pridobljeno 8. oktobra 2019.
- ↑ Rob, Schmitz (3. maj 2019). »China Detains Hundreds Of Thousands Of Muslims In 'Training Centers'«. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 10. julija 2019. Pridobljeno 10. julija 2019.
- ↑ Beydoun, Khaled A. »For China, Islam is a 'mental illness' that needs to be 'cured'« (v angleščini). Al Jazeera. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2018. Pridobljeno 10. decembra 2018.
- ↑ »Uighurs: 'Credible case' China carrying out genocide«. BBC News. 8. februar 2021. Pridobljeno 8. februarja 2021.
- ↑ Brophy, David (4. april 2016). Uyghur Nation: Reform and Revolution on the Russia-China Frontier. Harvard University Press. str. 319–. ISBN 978-0-674-97046-5.
- ↑ Tyler (2004), str. 3.
- ↑ Hill (2009), str. ;xviii, 60.
- ↑ Whitfield, Susan (2004). The Silk Road: trade, travel, war and faith. Serindia Publications. str. 27. ISBN 9781932476118.
- ↑ »Introduction«. The Lost Frontier Treaty Maps that Changed Qing's Northwestern Boundaries. Arhivirano iz spletišča dne 29. januarja 2020. Pridobljeno 29. januarja 2020.
The Qianlong emperor (1736-1796) named the region Xinjiang, for New Territory.
- ↑ Weinstein (2013), str. 4
- ↑ 任, 可澄; 杨, 恩元 (1948). 贵州通志·前事志.
- ↑ Bovingdon (2010), str. 199.
- ↑ Liu & Faure (1996), str. 69.
- ↑ Liu & Faure (1996), str. 70.
- ↑ Liu & Faure (1996), str. 67.
- ↑ Liu & Faure (1996), str. 77.
- ↑ Liu & Faure (1996), str. 78.
- ↑ Mark E. Hall, "Towards an absolute chronology for the Iron Age of Inner Asia," Antiquity 71.274 [1997], 863–874.
- ↑ »The Dead Tell a Tale China Doesn't Care to Listen To«. The New York Times. 18. november 2008. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 11. aprila 2020.
- ↑ Coonan, Clifford (28. avgust 2006). »A meeting of civilisations: The mystery of China's celtic mummies«. Independent. Arhivirano iz spletišča dne 4. januarja 2016. Pridobljeno 3. januarja 2020.
- ↑ Chunxiang Li; Hongjie Li; Yinqiu Cui; Chengzhi Xie; Dawei Cai; Wenying Li; Victor H Mair; Zhi Xu; Quanchao Zhang; Idelis Abuduresule; Li Jin; Hong Zhu; Hui Zhou (2010). »Evidence that a West-East admixed population lived in the Tarim Basin as early as the early Bronze Age«. BMC Biology. 8 (15): 15. doi:10.1186/1741-7007-8-15. PMC 2838831. PMID 20163704.
- ↑ Tremblay, Xavier (2007). »The Spread of Buddhism in Serindia: Buddhism Among Iranians, Tocharians and Turks before the 13th Century«. V Ann Heirman & Stephan Peter Bumbacker (ur.). The Spread of Buddhism. Leiden & Boston: Koninklijke Brill. str. 77. ISBN 978-90-04-15830-6.
- ↑ Soucek, Svatopluk (2000). »Chapter 5 – The Qarakhanids«. A history of Inner Asia. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-65704-4.
- ↑ The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World, p. 94
- ↑ Millward (2007), str. 16.
- ↑ Millward (2007), str. 55.
- ↑ Haines, R Spencer (2016). »The Physical Remains of the Zunghar Legacy in Central Eurasia: Some Notes from the Field«. Paper Presented at the Social and Environmental Changes on the Mongolian Plateau Workshop, Canberra, ACT, Australia. The Australian National University.
- ↑ Hamilton Alexander Rosskeen Gibb; Bernard Lewis; Johannes Hendrik Kramers; Charles Pellat; Joseph Schacht (1998). The Encyclopaedia of Islam. Brill. str. 677. Arhivirano iz spletišča dne 1. januarja 2016. Pridobljeno 10. julija 2015.
- ↑ Millward (2007), str. 98.
- ↑ Wei Yuan, 聖武記 Sheng Wu Ji, vol. 4.
- ↑ Tyler (2004), str. 55.
- ↑ Millward (1998), str. 124.
- ↑ Millward (1998), str. ;206–207.
- ↑ R. Michael Feener, "Islam in World Cultures: Comparative Perspectives", ABC-CLIO, 2004, ISBN 1-57607-516-8
- ↑ »Uighurs and China's Xinjiang Region«. Council on Foreign Relations. Arhivirano iz spletišča dne 13. septembra 2018. Pridobljeno 13. oktobra 2018.
- ↑ Clarke, Michael (2021). »Settler Colonialism and the Path toward Cultural Genocide in Xinjiang«. Global Responsibility to Protect. 13: 9–19. doi:10.1163/1875-984X-13010002. S2CID 233974395. Pridobljeno 22. junija 2023.
- ↑ {{navedi splet |last1=Turland |first1=Jesse |title=Op-Ed in China Draws Backlash for Advocating Women 'Warm Rural Bachelor's Beds' |url=https://thediplomat.com/2021/10/op-ed-in-china-draws-backlash-for-a
- ↑ Howell (2009), str. 37.
- ↑ Harrell, Stevan (2023). An Ecological History of Modern China. Seattle: University of Washington Press. ISBN 9780295751719.
- ↑ Zhao, Suisheng (2022). The Dragon Roars Back: Transformational Leaders and Dynamics of Chinese Foreign Policy. Stanford University Press. str. 54. doi:10.1515/9781503634152. ISBN 978-1-5036-3415-2.
- ↑ »DCP: Geographic Center of Asia (visit #1)«. Confluence.org. Arhivirano iz spletišča dne 2. junija 2016. Pridobljeno 13. oktobra 2013.
- ↑ »The Working-Calendar for The Xinjiang Uygur Autonomous Region Government«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. decembra 2011.
Viri
uredi- Andreyev, Alexandre (2003). Soviet Russia and Tibet: The Debarcle of Secret Diplomacy, 1918-1930s. Brill's Tibetan Studies Library. Zv. 4. BRILL. ISBN 978-90-04-12952-8.
- Andreyev, Alexandre (2014). The Myth of the Masters Revived: The Occult Lives of Nikolai and Elena Roerich. BRILL. ISBN 978-90-04-27043-5.
- Baabar (1999). Kaplonski, Christopher (ur.). Twentieth Century Mongolia, Volume 1. White Horse Press. ISBN 978-1-874267-40-9.
- Baabar, Bat-Ėrdėniĭn Batbayar (1999). Kaplonski, Christopher (ur.). History of Mongolia. Monsudar Pub. ISBN 978-99929-0-038-3.
- Beckwith, Christopher I. (2009). Empires of the Silk Road: A History of Central Eurasia from the Bronze Age to the Present. Princeton University Press. ISBN 978-0-691-13589-2.
- Bellér-Hann, Ildikó, ur. (2007). Situating the Uyghurs Between China and Central Asia. Ashgate Publishing, Ltd. ISBN 978-0-7546-7041-4. ISSN 1759-5290.
- Bellér-Hann, Ildikó (2008). Community Matters in Xinjiang, 1880–1949: Towards a Historical Anthropology of the Uyghur. BRILL. ISBN 978-90-04-16675-2.
- Bovingdon, Gardner (2010). The Uyghurs: Strangers in Their Own Land. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-51941-0.
- Hopper, Ben; Webber, Michael (2009), »Migration, Modernisation and Ethnic Estrangement: Uyghur migration to Urumqi, Xinjiang Uyghur Autonomous Region, PRC«, Inner Asia, Global Oriental Ltd., 11 (2): 173–203, doi:10.1163/000000009793066460
- Sautman, Barry (2000), »Is Xinjiang an Internal Colony?«, Inner Asia, 2 (33): 239–271, doi:10.1163/146481700793647788
- Qiu, Yuanyao (1994), 《跨世纪的中国人口:新疆卷》 [China's population across the centuries: Xinjiang volume], Beijing: China Statistics Press
- The Encyclopædia Britannica: A Dictionary of Arts, Sciences, and General Literature, Volume 23 (9th izd.). Maxwell Sommerville. 1894.
- Harvard Asia Quarterly. Zv. 9. Harvard Asia Law Society, Harvard Asia Business Club, and Asia at the Graduate School of Design. 2005.
- Association for Linguistic Typology (1998). Linguistic Typology. Zv. 2. Mouton de Gruyter.
- »Contents«. Journal of the North-China Branch of the Royal Asiatic Society. New Series. Shanghai: Printed at the "Celestial Empire" Office 10-Hankow Road-10. X. 1876. (Another online copy)
- Great Britain. Parliament. House of Commons (1871). Parliamentary Papers, House of Commons and Command. Zv. 51. H.M. Stationery Office.
- Great Britain. Parliament. House of Commons (1914). Papers by Command. Zv. 101. H.M. Stationery Office.
- Great Britain. Foreign Office. Historical Section, George Walter Prothero (1920). Handbooks Prepared Under the Direction of the Historical Section of the Foreign Office, Issues 67–74. H.M. Stationery Office.
- Great Britain. Foreign Office. Historical Section (1973). George Walter Prothero (ur.). China, Japan, Siam. Peace Handbooks. Zv. 12. ISBN 978-0-8420-1704-6.
- Burns, John F. (6. julij 1983). »On Soviet-China Border, The Thaw Is Just A Trickle«. The New York Times.
- Bretschneider, E. (1876). Notices of the Mediæval Geography and History of Central and Western Asia. Trübner & Company.
- Bridgman, Elijah Coleman; Williams, Samuel Wells (1837). The Chinese Repository (reprint izd.). Maruzen Kabushiki Kaisha.
- The Chinese Repository. Zv. 5 (reprint izd.). Kraus Reprint. 1837.
- Britannica Educational Publishing (2010). Pletcher, Kenneth (ur.). The Geography of China: Sacred and Historic Places. Britannica Educational Publishing. ISBN 978-1-61530-182-9.
- Britannica Educational Publishing (2011). Pletcherb, Kenneth (ur.). The Geography of China: Sacred and Historic Places. The Rosen Publishing Group. ISBN 978-1-61530-134-8.
- Falkenheim, Victor C.; Hsieh, Chiao-Min (9. avgust 2018) [Online article added 26 July 1999]. »Xinjiang: autonomous region, China«. Encyclopædia Britannica.
- Benson, Linda; Svanberg, Ingvar C. (1998). China's Last Nomads: The History and Culture of China's Kazaks. M.E. Sharpe. ISBN 978-1-56324-782-8.
- Clarke, Michael E. (2011). Xinjiang and China's Rise in Central Asia - A History. Taylor & Francis. ISBN 978-1-136-82706-8.
- Clarke, Michael Edmund (2004). In the Eye of Power: China and Xinjiang from the Qing Conquest to the 'New Great Game' for Central Asia, 1759–2004 (PDF) (diplomska naloga). Brisbane: Dept. of International Business & Asian Studies, Griffith University. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne Julija 6, 2011. Pridobljeno Maja 7, 2014.
- Crowe, David M. (2014). War Crimes, Genocide, and Justice: A Global History. Palgrave Macmillan. ISBN 978-1-137-03701-5.
- Dunnell, Ruth W.; Elliott, Mark C.; Foret, Philippe; Millward, James A. (2004). New Qing Imperial History: The Making of Inner Asian Empire at Qing Chengde. Routledge. ISBN 978-1-134-36222-6.
- Debata, Mahesh Ranjan; Central Asian Studies Programme (2007). China's Minorities: Ethnic-religious Separatism in Xinjiang. Pentagon Press. ISBN 978-81-8274-325-0.
- Dickens, Mark (1990). »The Soviets in Xinjiang 1911-1949«. OXUS COMMUNICATIONS. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. oktobra 2008. Pridobljeno 27. junija 2021.
- Dillon, Michael (2008). Contemporary China - An Introduction. Routledge. ISBN 978-1-134-29054-3.
- Dillon, Michael (2003). Xinjiang: China's Muslim Far Northwest. Routledge. ISBN 978-1-134-36096-3.
- Dupree, Louis; Naby, Eden (1994). Black, Cyril E. (ur.). The Modernization of Inner Asia. Contributor Elizabeth Endicott-West (reprint izd.). M.E. Sharpe. ISBN 978-0-87332-779-4.
- Dwyer, Arienne M. (2007). Salar: A Study in Inner Asian Language Contact Processes, Part 1. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-04091-4.
- Elliott, Mark C. (2001). The Manchu Way: The Eight Banners and Ethnic Identity in Late Imperial China. Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-4684-7.
- Fairbank, John K., ur. (1978). The Cambridge History of China: Late Ch'ing 1800-1911. Zv. 10, Part 1. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-21447-6.
- Fisher, Richard Swainson (1852). The book of the world. Zv. 2. J. H. Colton.
- Forbes, Andrew D. W. (1986). Warlords and Muslims in Chinese Central Asia: A Political History of Republican Sinkiang 1911–1949. CUP Archive. ISBN 978-0-521-25514-1.
- Garnaut, Anthony (2008). »From Yunnan to Xinjiang : Governor Yang Zengxin and his Dungan Generals« (PDF). Etudes Orientales N° 25 (1er Semestre 2008). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. marca 2012. Pridobljeno 17. aprila 2014.
- Gernet, Jacques (1996). A History of Chinese Civilization. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-49781-7.
- Gorelova, Liliya M., ur. (2002). Manchu Grammar, Section 8 Uralic & Central Asian Studies. Handbook of Oriental Studies. Zv. 7. Brill Academic Pub. ISBN 978-90-04-12307-6.
- Guo, Baogang; Hickey, Dennis V., ur. (2009). Toward Better Governance in China: An Unconventional Pathway of Political Reform. Lexington Books. ISBN 978-0-7391-4029-1.
- Guo, Sujian; Guo, Baogang, ur. (2007). Challenges facing Chinese political development. Lexington Books. ISBN 978-0-7391-2094-1.
- Harris, Rachel (2004). Singing the Village: Music, Memory and Ritual Among the Sibe of Xinjiang. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-726297-9.
- Hill, John E. (2009). Through the Jade Gate to Rome: A Study of the Silk Routes during the Later Han Dynasty, 1st to 2nd centuries CE. Charleston, South Carolina: BookSurge. ISBN 978-1-4392-2134-1.
- Howell, Anthony J. (2009). Population Migration and Labor Market Segmentation: Empirical Evidence from Xinjiang, Northwest China (diplomska naloga). Michigan State University. ISBN 978-1-109-24323-9 – prek ProQuest.
- Islamic Culture Board (1971). Islamic Culture. Zv. 27–29. Deccan. ISBN 978-0-8420-1704-6.
- Juntunen, Mirja; Schlyter, Birgit N., ur. (2013). Return To The Silk Routes. Routledge. ISBN 978-1-136-17519-0.
- Lattimore, Owen; Nachukdorji, Sh (1955). Nationalism and Revolution in Mongolia. Brill Archive.
- Lattimore, Owen (1950). Pivot of Asia; Sinkiang and the inner Asian frontiers of China and Russia. Little, Brown. ISBN 978-0-404-10634-8.
- Levene, Mark (2008). »Empires, Native Peoples, and Genocides«. V Moses, A. Dirk (ur.). Empire, Colony, Genocide: Conquest, Occupation, and Subaltern Resistance in World History. Oxford and New York: Berghahn. str. 183–204. ISBN 978-1-84545-452-4.
- Liew, Leong H.; Wang, Shaoguang, ur. (2004). Nationalism, Democracy and National Integration in China. Taylor & Francis. ISBN 978-0-203-40429-4.
- Lin, Hsiao-ting (2007). »Nationalists, Muslims Warlords, and the "Great Northwestern Development" in Pre-Communist China« (PDF). China and Eurasia Forum Quarterly. 5 (1). ISSN 1653-4212. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. septembra 2010.
- Lipman, Jonathan Neaman (1998). Familiar strangers: a history of Muslims in Northwest China. University of Washington Press. ISBN 978-0-295-80055-4.
- Liu, Tao Tao; Faure, David (1996). Unity and Diversity: Local Cultures and Identities in China. Hong Kong University Press. ISBN 978-962-209-402-4.
- Lorge, Peter (2006). War, Politics and Society in Early Modern China, 900–1795. Routledge. ISBN 978-1-134-37286-7.
- Marks, Robert B. (2011). China: Its Environment and History. Rowman & Littlefield Publishers. ISBN 978-1-4422-1277-0.
- Martin, Robert Montgomery (1847). China; Political, Commercial, and Social: In an Official Report to Her Majesty's Government. Zv. 1. London: J. Madden.
- Martyn, Norma (1987). The Silk Road. Australia: Methuen. ISBN 978-0-4540-0836-4.
- Meehan, Lieutenant Colonel Dallace L. (Maj–junij 1980). »Ethnic Minorities in the Soviet Military implications for the decades ahead«. Air University Review. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. maja 2014. Pridobljeno 27. junija 2021.
- Mentelle, Edme; Malte Conrad Brun; Pierre-Etienne Herbin de Halle (1804). Géographie mathématique, physique & politique de toutes les parties du monde. Zv. 12. H. Tardieu.
- Mesny, William (1896). Mesny's Chinese Miscellany. Zv. II. Shanghai.
- Mesny, William (1899). Mesny's Chinese Miscellany. Zv. III. Shanghai.
- Mesny, William (1905). Mesny's Chinese Miscellany. Zv. IV. Shanghai.
- Michell, Robert (2015). Eastern Turkestan and Dzungaria, and the rebellion of the Tungans and Taranchis, 1862 to 1866. Sagwan Press. ISBN 978-1-3405-4298-6. Reprint of: Romanovski, M., ur. (1870). Notes on the Central Asiatic Question. Calcutta: Office of Superintendent of Government Printing.
- Millward, James A. (1998). Beyond the Pass: Economy, Ethnicity, and Empire in Qing Central Asia, 1759–1864. Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-2933-8.
- Millward, James A. (2007). Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-13924-3.
- Morozova, Irina Y. (2009). Socialist Revolutions in Asia: The Social History of Mongolia in the 20th Century. Routledge. ISBN 978-1-135-78437-9.
- Myer, Will (2003). Islam and Colonialism Western Perspectives on Soviet Asia. Routledge. ISBN 978-1-135-78583-3.
- Nathan, Andrew James; Scobell, Andrew (2013). China's Search for Security. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-51164-3.
- Newby, L. J. (2005). The Empire And the Khanate: A Political History of Qing Relations With Khoqand C.1760-1860. Brill's Inner Asian Library. Zv. 16. BRILL. ISBN 978-90-04-14550-4.
- Nyman, Lars-Erik (1977). Great Britain and Chinese, Russian and Japanese interests in Sinkiang, 1918-1934. Lund studies in international history. Zv. 8. Esselte studium. ISBN 978-91-24-27287-6.
- Paine, S. C. M. (1996). Imperial Rivals: China, Russia, and Their Disputed Frontier. M.E. Sharpe. ISBN 978-1-56324-724-8.
- Palmer, James (2011). The Bloody White Baron: The Extraordinary Story of the Russian Nobleman Who Became the Last Khan of Mongolia (reprint izd.). Basic Books. ISBN 978-0-465-02207-6.[mrtva povezava]
- Parker, Charles H. (2010). Global Interactions in the Early Modern Age, 1400–1800. Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-49141-9.
- Pegg, Carole (2001). Mongolian Music, Dance, & Oral Narrative: Performing Diverse Identities. Zv. 1. University of Washington Press. ISBN 978-0-295-98030-0.
- Perdue, Peter C. (2009). China Marches West: The Qing Conquest of Central Eurasia (reprint izd.). Harvard University Press. ISBN 978-0-6740-4202-5.
- Perdue, Peter C. (Oktober 1996), »Military Mobilization in Seventeenth and Eighteenth-Century China, Russia, and Mongolia«, Modern Asian Studies, 30 (4 Special Issue: War in Modern China): 757–793, doi:10.1017/s0026749x00016796, JSTOR 312949, S2CID 146587527
- Pollard, Vincent, ur. (2011). State Capitalism, Contentious Politics and Large-Scale Social Change. Studies in Critical Social Sciences. Zv. 29. BRILL. ISBN 978-90-04-19445-8.
- Powers, John; Templemanb, David (2012). Historical Dictionary of Tibet. Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-7984-3.
- Prakash, Buddha (1963). The modern approach to history. University Publishers.[mrtva povezava]
- Rahul, Ram (2000). March of Central Asia. Indus Publishing. ISBN 978-81-7387-109-2.
- Reed, J. Todd; Raschke, Diana (2010). The ETIM: China's Islamic Militants and the Global Terrorist Threat. ABC-CLIO. ISBN 978-0-313-36540-9.
- Roberts, John A.G. (2011). A History of China (revised izd.). Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-34411-2.[mrtva povezava]
- Rudelson, Justin Jon; Rudelson, Justin Ben-Adam (1992). Bones in the Sand: The Struggle to Create Uighur Nationalist Ideologies in Xinjiang, China (reprint izd.). Harvard University.
- Rudelson, Justin Jon (1997). Oasis Identities: Uyghur Nationalism Along China's Silk Road. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-10786-0. ISBN 0-231-10787-0 (pbk.).
- Ryan, William L. (2. januar 1969). »Russians Back Revolution in Province Inside China«. The Lewiston Daily Sun. str. 3.
- Sanders, Alan J. K. (2010). Historical Dictionary of Mongolia. Historical Dictionaries of Asia, Oceania, and the Middle East. Zv. 74 (3., illustrated izd.). Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-7452-7.
- Shelton, Dinah C. (2005). Shelton, Dinah (ur.). Encyclopedia of genocide and crimes against humanity. Zv. 3. Macmillan Reference. ISBN 978-0-02-865850-6.
- Sinor, Denis (ur.). Aspects of Altaic Civilization III: Proceedings of the Thirtieth Meeting of the Permanent International Altaistic Conference, Indiana University, Bloomington, Indiana, June 19-25, 1987. Aspects of Altaic civilization. Zv. 3.
- Sinor, Denis, ur. (1990). Aspects of Altaic Civilization III: Proceedings of the Thirtieth Meeting of the Permanent International Altaistic Conference, Indiana University, Bloomington, Indiana, June 19-25, 1987. Psychology Press. ISBN 978-0-7007-0380-7.
- Starr, S. Frederick, ur. (2004). Xinjiang: China's Muslim Borderland. M.E. Sharpe. ISBN 978-0-7656-1318-9.
- Seymour, James D.; Anderson, Richard (1999). New Ghosts, Old Ghosts: Prisons and Labor Reform Camps in China. Socialism and Social Movements Series. Contributor - Sidong Fan. M.E. Sharpe. ISBN 978-0-7656-0510-8.
- Tamm, Eric (2013). The Horse that Leaps Through Clouds: A Tale of Espionage, the Silk Road, and the Rise of Modern China. Counterpoint. ISBN 978-1-58243-876-4.[mrtva povezava]
- Theobald, Ulrich (2013). War Finance and Logistics in Late Imperial China: A Study of the Second Jinchuan Campaign (1771–1776). BRILL. ISBN 978-90-04-25567-8.
- Tinibai, Kenjali (28. maj 2010). »China and Kazakhstan: A Two-Way Street«. Bloomberg Businessweek. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2015.
- Tinibai, Kenjali (27. maj 2010). »Kazakhstan and China: A Two-Way Street«. Transitions Online.
- Tyler, Christian (2004). Wild West China: The Taming of Xinjiang. Rutgers University Press. ISBN 978-0-8135-3533-3.
- Walcott, Susan M.; Johnson, Corey, ur. (2013). Eurasian Corridors of Interconnection: From the South China to the Caspian Sea. Routledge. ISBN 978-1-135-07875-1.
- Wang, Gungwu; Zheng, Yongnian, ur. (2008). China and the New International Order. Taylor & Francis. ISBN 978-0-203-93226-1.
- Wayne, Martin I. (2007). China's War on Terrorism: Counter-Insurgency, Politics and Internal Security. Routledge. ISBN 978-1-134-10623-3.
- Wong, John; Zheng, Yongnian, ur. (2002). China's Post-Jiang Leadership Succession: Problems and Perspectivesb. World Scientific. ISBN 978-981-270-650-8.
- Westad, Odd Arne (2012). Restless Empire: China and the World Since 1750. Basic Books. ISBN 978-0-465-02936-5.[mrtva povezava]
- Wong, John; Zheng, Yongnian, ur. (2002). China's Post-Jiang Leadership Succession: Problems and Perspectives. World Scientific. ISBN 978-981-270-650-8.
- Zhao, Gang (2006). »Reinventing China Imperial Qing Ideology and the Rise of Modern Chinese National Identity in the Early Twentieth Century«. Modern China. 32 (1): 3–30. doi:10.1177/0097700405282349. JSTOR 20062627. S2CID 144587815.
- Znamenski, Andrei (2011). Red Shambhala: Magic, Prophecy, and Geopolitics in the Heart of Asia (illustrated izd.). Quest Books. ISBN 978-0-8356-0891-6.
Nadaljnje branje
uredi- Côté, Isabelle (2011). »Political mobilization of a regional minority: Han Chinese settlers in Xinjiang«. Ethnic and Racial Studies. 34 (11): 1855–1873. doi:10.1080/01419870.2010.543692. S2CID 144071415.
- Croner, Don (2009). »False Lama – The Life and Death of Dambijantsan« (PDF). dambijantsan.doncroner.com. Ulaan Baatar: Don Croner. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. septembra 2014.
- Croner, Don (2010). »Ja Lama – The Life and Death of Dambijantsan« (PDF). dambijantsan.doncroner.com. Ulaan Baatar: Don Croner. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. septembra 2014.
- Hierman, Brent. "The Pacification of Xinjiang: Uighur Protest and the Chinese State, 1988–2002." Problems of Post-Communism, May/June 2007, Vol. 54 Issue 3, pp. 48–62.
- Kim, Hodong (2004). Holy War in China: The Muslim Rebellion and State in Chinese Central Asia, 1864-1877. Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-6723-1.
- Kim, Kwangmin (2008). Saintly Brokers: Uyghur Muslims, Trade, and the Making of Qing Central Asia, 1696–1814. University of California. ISBN 978-1-109-10126-3.
- Nan, Susan Allen; Mampilly, Zachariah Cherian; Bartoli, Andrea, ur. (2011). Peacemaking: From Practice to Theory. ABC-CLIO. ISBN 978-0-313-37576-7. OCLC 715288234. ISBN 978-0-3133-7576-7 (set); ISBN 978-0-3133-7578-1 (v. 1); ISBN 978-0-3133-7580-4 (v. 2); ISBN 978-0-3133-7577-4 (ebk.).
- Norins, Martin R. Gateway to Asia : Sinkiang, Frontier of the Chinese Far West (1944)
- Yap, Joseph P. (2009). Wars With The Xiongnu – A translation From Zizhi Tongjian. AuthorHouse. ISBN 978-1-4490-0604-4
- Yellinek, Roie (5. marec 2019). »Islamic Countries Engage with China Against the Background of Repression in Xinjiang«. China Brief. Zv. 19, št. 5. Jamestown Foundation. Pridobljeno 8. maja 2020.
- Asiatische Forschungen, Volumes 73-75. Universität Bonn. Ostasiatische Seminar (v nemščini). O. Harrassowitz. 1982. ISBN 978-3-447-02237-8.
- Bulletin de la Section de géographie (v francoščini). Zv. 10. Comité des travaux historiques et scientifiques. Section de géographie. Paris: IMPRIMERIE NATIONALE. 1895.
{{navedi knjigo}}
: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava) - Ethnological Information on China: A Collection; Articles from Various Issues of Sovetskai͡a Ėtnografii͡a (Moscow). CCM Information Corporation. 1969.
- Inner Asia, Volume 4, Issues 1–2. Mongolia and Inner Asia Studies Unit at the University of Cambridge. The White Horse Press. 2002. ISBN 978-0-8047-2933-8.
{{navedi knjigo}}
: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava) - »Radio war aims at China Moslems«. The Montreal Gazette. UPI. 22. september 1981. str. 11 – prek Google News.
Glej tudi
urediZunanje povezave
uredi- Colin Renfrew, Before Silk: Unsolved Mysteries of the Silk Road, video of lecture, Penn Museum, 13 May 2011.
- Xinjiang Travel Information Website
- Xinjiang Government website(kitajsko) and an additional government site
- Economic profile for Xinjiang at Hong Kong Trade Development Council (HKTDC)
- »Xinjiang: autonomous region, China«. Encyclopædia Britannica.
- General Atlas of Xinjiang
- Xinjiang Video Project