Möbiusova funkcija je v matematiki pomembna multiplikativna funkcija, ki se največ uporablja v teoriji števil in kombinatoriki, ter tudi pri nekaterih problemih teorije grafov.

Funkcijo je leta 1832 vpeljal nemški matematik in astronom August Ferdinand Möbius.[a][b][3] Klasična Möbiusova funkcija je posebni primer splošnega objekta v kombinatoriki.

Opredelitev uredi

 
Graf Möbiusove funkcije  

Möbiusova funkcija, po navadi označena z  , je določena za vsa pozitivna naravna števila. Lahko zavzema tri različne vrednosti {-1, 0, 1}, kar je odvisno od razcepa danega števila   na prafaktorje. Določena je z:

 

Zgoraj je   praštevilo. Pri   je   deljiv brez kvadrata, drugače pa je deljiv s kvadratom. Vrednost   je v splošnem nedoločena. Maple za   vrne -1.

Če je za dano celo število   vrednost Möbiusove funkcije enaka 1, ima   sodo število različnih prafaktorjev. Če je enaka -1 ima   liho število različnih prafaktorjev.

Če se definira dve funkciji:

Očitno velja:

 

S funkcijama je potem Möbiusova funkcija določena kot:

 

kjer je   Liouvillova funkcija,   pa Kroneckerjeva delta.

Zgledi:

 
 
 

Za vsa klinasta števila je Möbiusova funkcija enaka -1. Enaka je -1 tudi za vsa praštevila, obratno pa ne velja.

Prve vrednosti Möbiusove funkcije so (OEIS A008683) ( ):

1, -1, -1, 0, -1, 1, -1, 0, 0, 1, -1, 0, -1, 1, 1, 0, -1, 0, -1, 0, 1, 1, -1, 0, 0, ...

Značilnosti in uporabe uredi

Möbiusova funkcija nastopa v Möbiusovi inverzni formuli.

Uporaba Möbiusove funkcije v kombinatoriki je povezana s Pólyevim izrekom pri kombinatoričnih grupah in kombinatoričnem preštevanju.

V teoriji števil je pomembna vsota, ki se imenuje tudi Mertensova funkcija:

 

Ta funkcija je v tesni zvezi z lego ničel Euler-Riemannove funkcije ζ. Zvezo med obnašanjem funkcije   in Riemannovo domnevo je poznal že Stieltjes (glej Mertensova domneva).

Obrat funkcije ζ se lahko izrazi s pomočjo Möbiusove funkcije  :

 

za vsako kompleksno število   z realnim delom > 1. To dejstvo skupaj z vrednostjo funkcije   se lahko uporabi za dokaz, da je verjetnost, da sta si dve naključno izbrani celi števili tuji enaka  .

Lambertova vrsta za Möbiusovo funkcijo je:

 

Razredi števil glede na Möbiusovo funkcijo uredi

 , če je   deljiv s kvadratom. Prva števila s to značilnostjo so (OEIS A013929):

4, 8, 9, 12, 16, 18, 20, 24, 25, 27, 28, 32, 36, 40, 44, 45, 48, 49, 50, 52, 54, 56, 60, 63, ...

Če je   praštevilo, je  , obratno pa ne velja. Prvo sestavljeno število  , za katerega je  , je 30 = 2 · 3 · 5. Prva takšna števila s tremi različnimi prafaktorji (klinasta števila) so (OEIS A007304):

30, 42, 66, 70, 78, 102, 105, 110, 114, 130, 138, 154, 165, 170, 174, 182, 186, 190, 195, 222, ...

in prva takšna števila s petimi različnimi prafaktorji so (OEIS A046387):

2310, 2730, 3570, 3990, 4290, 4830, 5610, 6006, 6090, 6270, 6510, 6630, 7410, 7590, 7770, 7854, 8610, 8778, 8970, 9030, 9282, 9570, 9690, ...

Posplošitve uredi

Incidenčna algebra uredi

V kombinatoriki ima vsaka lokalno končna delno urejena množica incidenčno algebro. En pomemben član te algebre je »Möbiusova funkcija« množice. Klasična Möbiusova funkcija je popolnoma enaka Möbiusovi funkciji množice vseh pozitivnih celih števil urejenih glede na deljivost.

Popovicijeva funkcija uredi

Popovici je definiral posplošeno Möbiusvo funkcijo  , ki je  -tera Dirichletova konvolucija Möbiusove funkcije s samo seboj. Tako je spet multiplikativna funkcija z:

 

kjer je binomski koeficient enak 0 pri  . Definicija se lahko razširi na kompleksni  , če se binom prebere kot polinom v  .[4]

Fizika uredi

Möbiusova funkcija se pojavlja tudi v modelu primonskega plina, oziroma prostega riemannovskega plina supersimetrije. V tej teoriji imajo osnovni delci ali »primoni« energije  . Pri drugi kvantizaciji se upoštevajo vplivi več delcev, ki so dani z   za poljubno naravno število  . To izhaja iz dejstva da je razcep naravnih števil v prafaktorje enoličen. Primonski plin je model, ki na preprost način ponazarja nekatere povezave med teorijo števil, kvantno teorijo polja in dinamičnimi sistemi. Zamisel primonskega plina je uvedel francoski fizik Bernard Julia.

V prostem riemannovskem plinu se lahko pojavi poljubno naravno število, če se primone obravnava kot bozone. Če se jih obravnava kot fermione, potem zaradi Paulijevega izključitvenega načela kvadrati ne pridejo v poštev. Operator (−1)F, ki razlikuje fermione od bozonov, ni nič drugega kot Möbiusova funkcija  .

Prosti riemannovski plin ima še druge zanimive povezave s teorijo števil, vključno z dejstvom da je particijska funkcija iz statistične mehanike Riemannova funkcija ζ(·). Ta zamisel tvori osnovo poskusa dokaza Riemannove domneve Alaina Connesa, prejemnika Fieldsove medalje leta 1982.[5]

Glej tudi uredi

Opombe uredi

  1. Hardy in Wright, Opombe v poglavju XVI: »...   se implicitno pojavlja v Eulerjevem delu leta 1748, Möbius pa je leta 1832 prvi sistematično raziskal njene značilnosti.«[1]
  2. Gauss je v svojem delu Disquisitiones Arithmeticae (1801) pokazal, da je vsota primitivnih korenov ( ) enaka  , vendar ni naprej rabil funkcije. V Disquisitiones ni rabil Möbiusovega obrata.[2]

Sklici uredi

Viri uredi

  • Bost, J.-B.; Connes, Alain (1995). »Hecke Algebras, Type III factors and phase transitions with spontaneous symmetry breaking in number theory«. Selecta Math. (New Series). Zv. 1. str. 411–457.
  • Gauss, Carl Friedrich (1986), Disquisitiones Arithemeticae, Arthur A. Clarke (prevod v anglešino) (popravljena 2. izd.), New York: Springer, ISBN 0-387-96254-9
  • Gauss, Carl Friedrich (1965), Untersuchungen uber hohere Arithmetik (Disquisitiones Arithemeticae & other papers on number theory), H. Maser (prevod v nemščino) (2. izd.), New York: Chelsea, ISBN 0-8284-0191-8
  • Hardy, Godfrey Harold; Wright, Edward Maitland (1980). An Introduction to the Theory of Numbers (5. izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0198531715.
  • Jacobson, Nathan (2009) [1985], Basic algebra I (2. izd.), Dover Publications, ISBN 978-0-486-47189-1
  • Möbius, August Ferdinand (1832), »Über eine besondere Art von Umkehrung der Reihen.«, Journal für die reine und angewandte Mathematik, 9: 105–123
  • Sándor, József; Mitrinović, Dragoslav S.; Crstici, Borislav, ur. (2006), Handbook of number theory I, Dordrecht: Springer-Verlag, str. 187–226, ISBN 1-4020-4215-9, Zbl 1151.11300
  • Sándor, Jozsef; Crstici, Borislav (2004), Handbook of number theory II, Dordrecht: Kluwer Academic, ISBN 1-4020-2546-7, Zbl 1079.11001

Zunanje povezave uredi