poljubna realna števila ali kompleksna števila. Polinome uvrščamo med cele racionalnefunkcije. Preprosti polinomi so realne funkcije ene realne spremenljivke:
Osnovni parametri polinoma so:
stopnja polinoma st(p) = n
vodilni koeficient an
prosti člen a0.
Glede stopnje polinoma ločimo
polinom ničte stopnje (n = 0) ali konstantni polinom
polinom prve stopnje (n = 1) ali linearni polinom
polinom druge stopnje (n = 2) ali kvadratni polinom
polinom tretje stopnje (n = 3) ali kubični polinom
Graf polinoma je nepretrgana ravninska polinomska krivuljan-te stopnje:
Seštevanje dveh ali več polinomov izvajamo tako, da seštevamo med seboj člene z enakimi potencami. Stopnja vsote je manjša ali kvečjemu enaka najvišji stopnji izmed vseh polinomov v vsoti.
Polinome med seboj množimo po distributivnostnem pravilu ali pravilu o razčlenjevanju.
Velja naslednje: Vodilni koeficient produkta dveh ali več polinomov je enak produktu vodilnih koeficientov posameznih polinomov. Prosti člen produkta dveh ali več polinomov je prav tako enak produktu prostih členov posameznih polinomov. Stopnja produkta dveh ali več polinomov je enaka vsoti stopenj posameznih polinomov.
Pri deljenju polinomov se oprimemo osnovnega izreka odeljenju, ki pravi: Za poljubna polinoma p stopnje n in q stopnje m, kjer velja n > m, obstajata natanko določena polinoma k in r, tako da velja
Polinom k imenujemo količnik (stopnje n - m), polinom r pa ostanek (stopnje 0 ≤ st(r) < m).
Posebej zanimiv primer deljenja je deljenje polinoma p z linearnim polinomom oblike (x − a). Ker je stopnja ostanka vedno manjša od stopnje delitelja, mora biti ostanek pri takem deljenju stopnje 0 - ostanek je torej konstanten polinom (število):
Če v zgornjo enakost vstavimo vrednost x = a, se izkaže, da je vrednost p(a) ravno enaka zgoraj omenjenemu ostanku. Torej velja pomembna zakonitost:
Ostanek pri deljenju polinoma p s polinomom (x − a) je vedno enak kot vrednost polinoma p v točki a.
Če je število aničla polinoma p, je ostanek seveda enak 0 in to pomeni, da lahko polinom zapišemo v obliki produkta dveh faktorjev:
Če poznamo vse ničle, lahko polinom stopnje n zapišemo v razcepljeni (ničelni) obliki:
Število A je vodilni koeficient polinoma, števila a1, a2, ..., an pa so ničle.
Pri tem se lahko upravičeno vprašamo, ali polinom sploh ima ničle. Obstoj ničel zagotavlja osnovni izrek algebre (imenovan tudi Gaussov izrek). Žal pa ne obstaja noben splošni postopek, s katerim bi lahko izračunali vse ničle katerega koli polinoma. Pri iskanju ničel si zato pomagamo z različnimi postopki, med katerimi so najpomembnejši:
polinom stopnje , koeficienti polinoma in Z označimo (ne nujno različne) ničle polinoma . Potem med ničlami polinoma in njegovimi koeficienti obstajajo relacije, ki jih imenujemo Vietove formule polinoma. Imenujejo se po francoskem matematiku Françoisu Vièteu.
Viètove formule za polinom stopnje 3 z ničlami in se glasijo:
Oglejmo si lahek zgled uporave Viètovih formul:
Naloga: Polinomnaj bopodan zzinpa označimo njegove ničle. Ne da bi izračunal ničle polinomaizračunaj vrednost izraza
Rešitev: Izraz je enak V njem opazimo Viètove formule za polinom , ki so in .
Vidimo, da se produkt ničel ne ponavlja v našem izrazu, zato uporabimo samo prvi dve in dobimo
Opomba:
Če bi poskušali izračunati ničle zgoraj podanega polinoma bi se zelo namučili. Osnovni izrek algebre nam zagotavlja obstoj treh kompleksnih ničel, ne vemo pa kako se jih izračuna. Ena izmed metod so Cardanove formule, ki so zelo računsko zahtevne. S kakšnim spletnim programom za simbolno računanjem lahko pokažemo, da so ničle polinoma :
Opazimo, da nam Viètove formule dajo zelo lepo povezavo med ničlami in koeficienti polinoma. Pomislimo sedaj, kako bi preverili, da je res enako , če ne bi poznali formul in bi se računanja lotili z izračunanimi ničlami.