Wikipedija

Humoreska

Humoreska je vedra, s humorjem prežeta zgodba oziroma pripoved. Smeh vzbuja s smešnimi imeni, dogodki, značaji oseb... Norčuje se in opozarja na napake ljudi.

Humoristična književnost

uredi

Humoreska spada na področje humoristične književnosti, tj. književnosti, ki vsebuje humor, komičnost ali vedro šaljivost in z njimi zbuja smeh. Sem štejemo še druge krajše zvrsti v vezani besedi in prozi (smešnico, aforizem, anekdoto, satiro, parodijo, travestijo in grotesko) ter v dramatiki (komedijo in farso). Daljša pripovedna proza je redka.

Razvoj

uredi

Stari Grki so poznali šaljive zgodbe o Abderitih, v 13. stoletju se je za to zvrst udomačil francoski izraz fabliaux, v 15. stoletju facetije (šaljive novele).

Značilnosti

uredi

V šaljivi zgodbi gre za to, da iznajdljivi in zviti junak pretenta nespametnega nasprotnika ali pa se bralec nasmeje na račun čudnih navad drugih skupnosti. Na koncu se pojavlja komični preobrat – poanta. Motivi so zvijača, laž, bahaštvo, jezičnost, razkritje zakonske nezvestobe in pokvarjenost duhovščine. Osebe so tipi, v zgodbi nastopajo far, študent, krčmar, kmet, oblastnik ali cigan. Far in kmet sta prikazana v svoji slabši podobi, študent za svoje hudomušnosti ostaja nekaznovan. Smeh povzročajo človekove naravne potrebe po hrani, pijači, erotiki in povezane telesne dejavnosti (skatološka tematika), kar prispeva k robatosti komike. Po zgradbi so humoreske preproste, enopramenske in večinoma enoepizodne, a se pogosto povezujejo v zbirke. Komika je situacijska ali besedna, pri slednji komični učinek nastaja iz besedne igre, npr. iz nalašč dobesedno in narobe razumljenih izjav in z uporabo dialekta. Humoreske so dramatizirali v burke in veseloigre. Od anekdote se razlikujejo po dobrodušnosti, ruralnih temah, interesu za dejanje (namesto za značaj) osebe in po nagnjenosti k pretiravanju.

V okviru mladinske književnosti so literarni teoretiki odkrili posebno vrsto humoreske: »nadrealno komično pripoved«. Zanjo je značilen motiv narobesveta, kar pomeni, da dogajanje v zgodbi ne poteka po zakonih logike. Povezava med realnim in irealnim svetom je obrnjena. Junakom se zdi fantastičen svet edini resničen, realni svet je zanje zlagan; taka je tudi perspektiva otroškega bralca.

Humoreska na Slovenskem

uredi

V drugi polovici 19. stoletja se je humoreska uveljavila tudi v slovenski literaturi. Med humoreske lahko prištevamo nekatere kratke zgodbe Josipa Jurčiča (Po tobaku smrdiš), a je svoja dela kot humoresko izrecno označil šele Janko Kersnik (Nova železnica, Dva adjunkta, Dohtar Konec in njegov konj, Kolesarjeva snubitev). Humoreske so pisali še Fran Detela, Rado Murnik, Ljudevit Pivko, Niko Kuret, Manko Golar, Janko Mlakar in Fran Milčinski, ki je med naštetimi najpomembnejši. Poleg ustnega izročila ljudskih šal in zgodb, ki je sooblikovalo začetke umetne proze pri vajevcih (še posebej pri Simonu Jenku – Kaznovana tercijalka, Predpustnica) so na Slovenskem poznali šaljive zgodbe iz evropske ljudske knjige o Nemškem Pavlihi v slovenski preobleki. Serijska junaka tujega izvora sta bila še Lažnivi Kljukec (kako se mu je na morju, na suhem in v vojski godilo) in turški Pavliha Nasredin hodža (Nasredinove burke). V središče je lahko postavljen tudi bebček (npr. Poldrugi Martin) oz. bebasti kolektiv: Višnjegorci (J. Jurčič, Kozlovska sodba v Višnji Gori), Marberžani (L. Pivko), Butalci in Ribničani (F. Milčinski), Lemberžani (N. Kuret), Verženci (M. Golar).

Slovenski avtorji humoresk

uredi

Glej tudi

uredi

Viri

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Humoreska&oldid=4842627«