Franjo Frančič

slovenski pesnik, pisatelj in dramatik

Franjo Frančič, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, prevajalec* 21. februar 1958, Ljubljana.

Franjo Frančič
Rojstvo21. februar 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1] (63 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklicpisatelj, pesnik, dramatik
Poznan poknjiževnik

ŽivljenjepisUredi

Frančič je mladost preživljal v vzgojnem zavodu, kjer se je izučil za galvanizerja. Leta 1979 je v Ljubljani diplomiral na Fakulteti za socialno delo. Po končanem študiju se je od leta 1979 do 1986 preživljal s priložnostnimi deli, nato pa je postal svoboden kulturni delavec.

Franjo Frančič je prejel tudi veliko nagrad in priznanj. Za roman Domovina, bleda mati (preveden v šest tujih jezikov), ki velja za njegovo najbolj razvpito delo, je leta 1986 prejel nagrado zlata ptica, ki pa jo je odklonil. Leta 1989 je prejel nagrado za poezijo na natečaju tržaške revije Mladika. Zbirka Dobro jutro, Charles Bukowski! pa je bila leta 1989 nagrajena na natečaju za erotično zgodbo, preko 50 nagrad na natečajih v Italiji, Avstriji, Srbiji. 30 njegovih knjig je prevedeno v deset tujih jezikov.

DeloUredi

V slovenskem literarnem prostoru se je prvič pojavil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno delo – zbirka kratke proze z naslovom Egotrip – pa je izšlo leta 1984. Doslej je izdal že več kot trideset knjig, to so zbirke kratkih zgodb, romani, pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, k temu pa je treba pridati še radijske igre in dramska besedila. Njegova dela so prežeta z mladostnimi travmatskimi spomini in poznejšimi življenjskimi izkušnjami. V svojih delih Frančič teži k upodabljanju realnega življenja, odkrito in neposredno govori o temah, ki po navadi ostanejo zamolčane. Junaki njegovih zgodb so praviloma ljudje, ki jih je življenje pahnilo na rob, marginalci, izročeni na milost in nemilost ostalim. V otroških in mladinskih delih pa se pogosto loteva problematike odraščanja v neurejenih socialnih razmerah. Za njegovo pisanje velja, da ima poseben, samosvoj jezik, ki je pravzaprav preplet dveh slogov – verizma in liričnosti. Z verizmom skuša čim bolj verno upodobiti realno življenje, z liričnostjo pa izraziti delež sanj in hrepenenja v njem.

Franjo Frančič se uvršča med najbolj kritične avtorje svoje generacije.

BibliografijaUredi

Novele in črticeUredi

  • Egotrip (1984)
  • Ne (1986)
  • Milostni strel - Orgija (1989)
  • Rosa (1993)
  • Istra, gea mea (1993)
  • Male vojne (1994)
  • Kam se skrijejo metulji pred dežjem (2008)

RomaniUredi

  • Domovina, bleda mati (1986)
  • Jeb (1989)
  • Sovraštvo (1993)
  • Škorpijonova balada (1995)
  • Poševni stolp v Pisi (1995)
  • Shizo (1998)
  • Ljubezni in sovraštva (2002)
  • Grauženčas (2007)
  • Hipo (2009)
  • Demoni, angeli in kurbe (2009)
  • Je zima v krilu poletja (2010)
  • Slepe ulice (2012)

Pesniške zbirkeUredi

  • Klovnova obzorja (1990)
  • Začasno osvobojeno ozemlje (1992)
  • Janočka (2000)

DrugoUredi

  • 12 knjig za otroke (Ulica svobode, Ne povej luni, da sem sama, Angelo, O princu, ki mu je počilo srce...)
  • Uprizorjeni dramski teksti (Janočka, Imej se rad, Ulica svobode...)
  • 24 knjižnih prevodov v 7 tujih jezikov

Glej tudiUredi

ViriUredi

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002

Zunanje povezaveUredi

  • Sosič Fabjan Nataša. "Frančič Franjo". Primorski slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
  1. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/francic-franjo/