Humoristična povest

Humoristična povest je ena izmed pripovednoproznih form, v sorodstvu s humoresko, šaljivo zgodbo, satiro, grotesko, parodijo, pamfletom in drugimi. Smeh je po svoji naravi kratek, zato daljša pripovedna proza ni najprimernejša zanj. Komične scene se v njej izmenjavajo z resnimi.

Sinonim za slovenski humor je priimek Milčinski, najsi imamo v mislih očeta Frana (1867–1932) ali sina Franeta, radijskega »Ježka«. Humor se je v slovenski literaturi začel pojavljati z Linhartovima deloma Županova Micka in Matiček se ženi.

Humoristični avtorji

uredi

Slovenski

Tuji

Tipi humorja

uredi

Humor se odraža v kompleksnejših žanrih, kot so: satira, groteska, parodija, ki jih določajo jeza, kritika, ironija, resignativni nasmešek, sarkazem, na drugi strani pa so preprostejši: šala (vic, dovtip), burka, švank in burleska. Tip humorja ni odvisen toliko od avtorja kot od snovi, ki si jo je izbral za smešenje. Nekateri motivi in družbeni sloji so primerni le za smešnice in šale oziroma za nizke oblike humornosti, npr. pijančevanje, vojaško življenje, lik tašče, fantovanje na vasi, drugi za humoreske. Vrste komike so še situacijska (nizka), kjer je v središču smešna situacija, karakterna, kjer so smešne osebe in njihov jezik in besedna, tukaj pa je bistveno smešno pripovedovanje. Humoristična literatura se odloča med dvema ponujenima tipoma glavne osebe: med tepčkom in zvitim porednežem, ki je povzročitelj smešnih situacij, norčav junak.

  • Miran Hladnik: Dolga humoristična proza za »čas kratenje Slovencom«. XVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1982. 63–81. [1]
  • Fran Milčinski: Gospodična Mici. Ljubljana: Mihelač, 1993 (Zbirka Slovenska povest, 21). 63–69. [2]

Zunanje povezave

uredi

  Portal:Literatura

Glej tudi

uredi