Za prvo dinastijo v zgodovini Kitajske glej članek: dinastija Čin.

Dinastija Čing (v tuji literaturi večinoma Qing), znana tudi kot dinastija Mandžu, je bila zadnja vladajoča dinastija Kitajske. Vladala je med letoma 1644 in 1912 (s kratkim, neuspelim prevratom leta 1917). Pred njo je vladala dinastija Ming, sledila pa je Kitajska republika.

Veliki Čing
大清
1644–1912
Zastava Dinastija Čing
Zastava (1890–1912)
Himna: Gong Džin'ou (1911)
Ozemlje Čing Kitajske leta 1820
Ozemlje Čing Kitajske leta 1820
StatusImperij
Glavno mestoŠengdžing
(1636–1644)

Peking
(1644–1912)

39°54′N, 116°23′E
Skupni jezikikitajščina
manču
Vladamonarhija
cesar 
• 1626–1643
Huang Taidži
• 1908–1912
cesar Šuantong
premier 
• 1911
Jikuang
• 1911–1912
Juan Šikai
Zgodovina 
• preimenovanje v Veliki Čing
1636
• osvojen Peking
1644
• zmaga nad Ming dinastijo
1662
• začetek: revolucija Xinhai
10. oktober 1911
• abdikacija zadnjega cesarja
12. februar 1912
Prebivalstvo
• 1740
140.000.000
• 1776
268.238.000
• 1790
301.000.000
• 1812
361.000.000
• 1820
383.100.000
Valutajuan
Predhodnice
Naslednice
dinastija Šun
dinastija Ming
zgodovina republike Kitajske
Dinastija Čing
Starševska hiša
DržavaKitajska
Ustanovljeno1644
UstanoviteljNurhaci
Trenutni vodjaprinc Héngdžèn
Zadnji vladarŠuāntǒng (Pǔjí)
Nazivicesar
PosestvaKitajska
Odstavitev1912: razpad monarhije

Dinastijo je osnoval klan Mandžu (Aisin Gioro) v severovzhodnem delu Kitajske, ki je poznan tudi po imenu Mandžurija. Izvirno je bila ustanovljena kot pozna dinastija Jin (Amaga Aisin Gurun) () leta 1616, leta 1636 pa je spremenila ime v Čing (Qing) (kar pomeni čist ali jasen, prozoren). Leta 1644 je Peking zasedla koalicija uporniških sil, ki jih je vodil Li Zičeng, nižji uradnik dinastije Ming - organiziral je kmečki upor. Zadnji cesar dinastije Ming, Čongdžen, je ob padcu mesta naredil samomor in s tem naznačil uradni konec dinastije. Nato so se Mandžurci povezali z generalom (Vu Sangui) dinastije Ming, prevzeli oblast v Pekingu in uničili Li-jevo kratko dinastijo Šun.

Med svojo vladavino se je dinastija Čing močno povezala s kitajsko kulturo. Svoj vrhunec je dosegla v 18. stoletju, ko sta se povečala tako teritorij kot število prebivalstva. Odtlej je vojaška moč cesarstva sčasoma pešala in je bila soočena z masovnimi upori, porazi v vojnah, sredi 19. stoletja pa je dinastija začela izgubljati vladarske vajeti. Strmoglavila je med revolucijo Šinhai, ko je kraljica Dovager Longju abdicirala v imenu zadnjega cesarja, Pujija, 12. februarja leta 1912.