Timuridi (perzijsko تیموریان‎‎), ki so sami sebe imenovali Gurkani (perzijsko گورکانیان‎‎, Gūrkāniyān), so bili sunitska muslimanska[1] dinastija ali klan turško-mongolskega porekla.[2][3][4][5] Timuridi so bili potomci ustanovitelja dinastije, emirja Timur Lenka.

Beseda Gurkani izhaja iz besede gurkan, iranizirane različice mongolske besede kuraga, ki pomeni zet,[6] ker so bili Timuridi priženjeni v Džingiskanovo rodbino.[7] Na Timuride je imela močan vpliv perzijska kultura.[2][8] Ustanovili so dva velika imperija: Timuridsko cesarstvo (1370-1507) s središčem v Perziji in Centralni Aziji in Mogulsko cesarstvo (1526-1857) na Indijskem podkontinentu.

Izvor

uredi

Timuridska dinastija je izvirala iz ostankov mongolskega plemena Barlas, ki je služilo v vojski Džingiskana, ustanovitelja Mongolskega imperija.[2][9][10] Po mongolski osvojitvi Centralne Azije so se Barlasi naselili v sedanjem južnem Kazahstanu od Šimkenta do Taraza in Alma Ate, ki je v svojem času postal znan kot Mogulistan – dežela Mongolov. V novi domovini so se v veliki meri pomešali z lokalnimi turškimi in turško govorečimi prebivalci, tako da so bili v Timur Lenkovem času tako po jeziku kot po navadah popolnoma poturčeni.

Ko so za svojo vero privzeli islam, so se Turki in Mongoli v Centralni Aziji navzeli perzijske književnosti in visoke kulture,[11] ki je v Centralni Aziji prevladovala od začetka islamskega vpliva. Perzijska književnost je bila eno od orodij za asimilacijo timuridske elite v perzijsko-islamsko dvorno kulturo.[12]

Vladarji Timuridske dinastije

uredi

Timuridsko cesarstvo

uredi
Uradni naziv Lastno ime Vladanje
Timur je vladal v Čagatajskem kanatu skupaj s Sujurgtamiš Kanom kot uradnim vladarjem in njegovim naslednikom Sultan Mahmud Kanom in privzel muslimanski arabski vladarski naslov emir. Kanat je s tem v bistvu prenehal obstajati in se pretvoril v Timuridsko cesarstvo.
Emir
امیر
Timur Lenk
تیمور لنگ
Timur Beg Gurkani
تیمور بیگ گورکانی
1370 – 1405
Emir
امیر
Pir Mohamed Bin Džahangir Mirza
پیر محمد بن جہانگیر میرزا
1405–1407
Emir
امیر
Halil Sultan Bin Miran Šah
خلیل سلطان بن میران شاہ
1405–1409
Emir
امیر
Šahruh Mirza
شاھرخ میرزا
1405–1447
Emir
امیر
Ulug Beg
الغ بیگ
Mirza Mohamed Taragaj
میرزا محمد طارق
1447–1449
Delitev Timuridskega cesarstva
  • Zelena barva označuje vladarje izvirnega Timuridskega cesarstva.
Transoksanija Horasan/Herat/Fars/Irak Adžam
Abdel Latif Mirza
میرزا عبداللطیف
Padarkuš
(Očetov Morilec )
1449 – 1450
  • Ala Ud Daulah Mirza Bin Bajsongor
    علاء الدولہ میرزا بن بایسنقر
    ?
  • Mirza Abul Kasim Babur Bin Bajsongor
    میرزا ابوالقاسم بابر بن بایسنقر
    1449–1457
  • Sultan Mohamed Bin Bajsongor
    سلطان محمد ابن بایسنقر
    1447–1451
Abdalah Mirza
میرزا عبد اللہ
1450 – 1451
Mirza Abul Kasim Babur bin Bajsongor
میرزا ابوالقاسم بابر بن بایسنقر
1451–1457
Mirza Šah Mahmud
میرزا شاہ محمود
1457
Ibrahim Mirza Bin Alaud Daulah
ابراھیم میرزا
1457–1459
Abu Said Mirza
ابو سعید میرزا
(Čeprav je Abu Said Mirza s pomočjo uzbeškega poglavarja Abulhajr Kana ponovno združil večino timuridskega ozemlja v Centralni Aziji, je pristal, da bo Iran delil s turkmensko plemensko zvezo Kara Kojunlu (Črne ovce) pod Džanah Šahom. Turkmeni iz plemenske zveze Ak Kojunlu (Bele ovce) pod Uzun Hasanom so porazili in ubili najprej Džanah Šaha in nato Abu Saida. Po Abu Saidovi smrti je sledilo drugo drobljenje timuridskega ozemlja.)
1451–1469
** Delitev Transoksanije Sultan Husein Mirza Bajkarah
سلطان حسین میرزا بایقرا
1469 (1. vladanje)
Jagdar Mohamed Mirza
میرزا یادگار محمد
1470 (6 tednov)
Sultan Husein Mirza Bajkarah
سلطان حسین میرزا بایقرا
1470–1506 (2. vladanje)
  • Badi Al Zaman Mirza
    بدیع الزمان میرزا
    1506–1507
  • Muzafar Husein Mirza
    مظفر حسین میرزا
    1506–1507
Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem osvojijo Herat
Samarkand Buhara Hisar Fargana Balh Kabul
Sultan Ahmed Mirza
سلطان احمد میرزا
1469 – 1494
Omar Šejk Mirza II.
عمر شیخ میرزا ثانی
1469 – 1494
Sultan Mahmud Mirza
سلطان محمود میرزا
1469 – 1495
Ulug Beg Mirza II.
میرزا الغ بیگ
1469 – 1502
Sultan Bajsongor Mirza Bin Mahmud Mirza
بایسنقر میرزا بن محمود میرزا
1495 – 1497
Sultan Ali Bin Mahmud Mirza
سلطان علی بن محمود میرزا
1495 – 1500
Sultan Masud Mirza Bin Mahmud Mirza
سلطان مسعود بن محمود میرزا
1495 – ?
Zahiruddin Mohamed Babur
ظہیر الدین محمد بابر
1494 – 1497
Husroe Šah خسرو شاہ
(Usurper)
? – 1503
Mukim Beg Argun مقیم ارغون
(Usurper)
? – 1504
Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem
محمد شایبک خان ازبک
1500–01
Džahangir Mirza II.
جہانگیر میرزا
(lutka Slltana Ahmeda Tambola)
1497 – ?
Zahiruddin Mohamed Babur
ظہیر الدین محمد بابر
1503 – 1504
Uzbeki pod Mohamedom Šajbanijem Kan Uzbekom
محمد شایبک خان ازبک
1503–04
Zahiruddin Mohamed Babur
ظہیر الدین محمد بابر
1504 – 1511
Zahiruddin Mohamed Babur
ظہیر الدین محمد بابر
(Do osvojitve Indije Baburjeve posesti nikoli niso bile tako obsežne. Baburju je, podobno kot njegovemu staremu očetu Abu Saidu, uspelo s pomočjo iranskega šaha Ismaila I. ponovno združiti jedro timuridskih posesti v Centralni Aziji. Njegova država je segala do Kaspijskega jezera in Urala in zajemala Kabul, Gazni, Kunduz, Hisar, Samarkand, Buharo, Taškent in Seiram.)
1511 – 1512
Uzbeki pod Ubajdaluh Sultanom عبید اللہ سلطان ponovno osvojijo Transoksanijo in Balh
1512
Zahiruddin Mohamed Babur
ظہیر الدین محمد بابر
1512 – 1530
Timuridsko cesarstvo v Centralni Aziji začne pod uzbeškim Buharskim kanatom ugašati. Timuridska dinastija pod Baburjem se je leta 1526 preusmerila na osvajanje Indije in ustanovila indijsko Mogulsko dinastijo.

Mogulsko cesarstvo

uredi
Cesar Datum rojstva Vladanje Datum smrti Opombe
Babur 23. februar 1483 1526–1530 26. december 1530 Babur je bil po materini strani neposreden Džingiskanov potomec, po očetovi strani pa neposreden Timurjev potomec. Po prvi bitki pri Panipatu (1526) in bitki pri Hanui (1527) je ustanovil Mogulsko cesarstvo.
Humajun 6. marec 1508 1530–1540 januar 1556 Njegovo vladavino je prekinilo Sursko cesarstvo. Zaradi mladosti in neizkušenosti je bil manj učinkovit vladar kot uzurpator Šer Šah Suri.
Šer Šah Suri 1472 1540–1545 maj 1545 Odstavil je Humajuna in ustanovil Sursko cesarstvo.
Islam Šah Suri okrog 1500 1545–1554 1554 Drugi in zadnji vladar Surskega cesarstva. Zahteve njegovih sinov Sikandarja in Adil Šaha je preprečil Humajun in ponovno zasedel mogulski prestol.
Humajun 6. marec 1508 1555–1556 januar 1556 Med drugo vladavino je bil bolj učinkovit kot med prvo. Združil je kraljestvo za svojega sina Akbarja.
Akbar 15. oktober 1542 1556–1605 27. oktober 1605 Akbar in Bajram Kan sta v drugi bitki pri Panipatu (1556) porazila hinujskega cesarja Hemuja in uspešno oblegala Čitorgarh (1567) in Rantambore (1568). Cesarstvo je postopoma razširil. Akbar se šteje za najsijajnejšega vladarja Mogulskega cesarstva, ker je vzpostavil več državnih institucij. Poročen je bil z radžputsko princeso Mariam Uz Zamani. Ena od njegovih najslavnejših zgradb je Lahorska trdnjava.
Džahangir oktober 1569 1605–1627 1627 Džahangir je bil prvi vladar, ki se je uprl svojemu očetu. Vzpostavil je prve stike z Britansko vzhodnoindijsko družbo. Bil je alkoholik, zato je bila realna oblast v rokah njegove žene, kompetentne cesarice Nur Džahan.
Šah Džahan 5. januar 1592 1627–1658 1666 Med njegovo vladavino sta umetnost in arhitektura dosegli svoj višek. Zgradil je Tadž Mahal, Veliko mošejo v Delhiju, Rdečo trdnjavo, Džahangirski mavzolej in Šalimarske vrtove v Lahoreju. Sin Aurangzeb ga je odstavil.
Aurangzeb 21. oktober 1618 1658–1707 3. marec 1707 Zahteval je, da se na novo raztolmači islamsko pravo in zahteval, da se v zakoniku Fatava Al Alamgiri zberejo vsi obstoječi zakoni. Osvojil je rudnike diamantov Golgondskega sultanata. Večji del zadnjih 27 let vladavine je preživel v vojni z maratskimi uporniki in razširil cesarstvo na njegov največji obseg. V velikem delu njegovega obsežnega cesarstva so vladali Mansabdarji, ki so po njegovi smrti začeli ogrožati cesarstvo. Znan je po tem, da je v svojem lastnem kaligrafskem slogu prepisal Koran. Umrl je na pohodu proti razdiralnim Maratom v Dekanu.
Bahadur Šah I. 14. oktober 1643 1707–1712 februar 1712 Med njegovo vladavino so se v cesarstvu prvič začeli nekontrolirani upori. Po njegovi smrti je začelo cesarstvo postopoma propadati, predvsem zaradi pomanjkanja vodstvenih sposobnosti nekaj njegovih neposrednih naslednikov.
Džahandar Šah 1664 1712–1713 februar 1713 Nepriljubljen in nekompetenten vladar.
Furuksijar 1683 1713–1719 1719 Njegovo vladavino je zaznamoval vpliv manipulativnih bratov Sajid in usmrtitev upornega Banda Singa Bahadurja. Leta 1717 je s fermanom podelil Britanski vzhodnoindijski družbi pravico, da brez dajatev svobodno trguje v Bengaliji. Bengalski vladar Muršid Kuli Kan je ferman zavrnil.
Rafi Ul Dardžat ni znano 1719 1719  
Rafi Ud Daulat ni znano 1719 1719  
Nikusijar ni znano 1719 1743  
Mohamed Ibrahim ni znano 1720 1744  
Mohamed Šah 1702 1719–1720, 1720–1748 1748 Znebil se je bratov Sajed. Poskušal je preprečiti vzpon Maratov, vendar je njegovo cesarstvo razpadlo. Leta 1739 ga je napadel perzijski Nadir Šah.[13]
Ahmed Šah Bahadur 1725 1748–54 1775
Alamgir II. 1699 1754–1759 1759 Cesarja sta umorila njegov vezir Gazi Ud Din Kan in njegov maratski pomagač Sadašivrao Bhau.
Šah Džahan III. ni znano In 1759 1772 Na prestol je zaradi zapletov v Delhiju prišel z dekretom s pomočjo Imada Ul Mulka. Kasneje so ga maratski serdarji odstavili.[14][15]
Šah Alam II. 1728 1759–1806 1806 Za mogulskega cesarja so ga razglasili Marati.[14] Kasneje ga je po tretji bitki pri Panipatu leta 1761 za mogulskega cesarja ponovno priznal tudi Ahmed Šah Durani.[16] Leta 1764 je združene sile mogulskega cesarja, Navaba Outskega, Navaba Bengalskega in Biharskega v bitki pri Buksarju porazila Vzhodnoindijska družba. Šah Alam II. je po porazu odšel iz Delhija v Alahabad in z Alahabadskim mirovnim sporazumom leta 1765 prekinil sovražnosti. Mahadadži Šinde ga je leta 1772 ponovno postavil na delhijski prestol pod zaščito Maratasov.[17] Cesar je bil samo de iure. Med njegovo vladavino je Britanska vzhodnoindijska družba leta 1793 razpustila Nizamat (mogulsko suverenost) in sama prevzela oblast v nekdanji mogulski provinci Bengaliji, kar je pomenilo začetek uradne britanske vladavine v delih vzodne Indije.
Akbar Šah II. 1760 1806–1837 1837 Po porazu Maratov v tretji angleško-maratski vojni je postal britanski upokojenec. Pod pokroviteljstvom Vzhodnoindijske družbe je bilo njegovo ime po kratkem sporu umaknjeno z uradnih kovancev.
Bahadur Šah II. 1775 1837–1857 1862 Zadnjega mogulskega cesarja je Vzhodnoindijska družba po vojni leta 1857 in padcu Delhija leta 1858 odstavila in izgnala v Burmo. Njegova smrt je pomenila konec Mogulske dinastije.

Sklici

uredi
  1. Maria E. Subtelny. Timurids in Transition: Turko-Persian Politics and Acculturation in Medieval Persia, Vol. 7, Brill, 2007), str. 201.
  2. 2,0 2,1 2,2 B.F. Manz. Tīmūr Lang. Encyclopaedia of Islam, Online Edition, 2006.
  3. Timurid Dynasty. Encyclopædia Britannica, Online Academic Edition, 2007.
  4. Timurids. The Columbia Encyclopedia, 6. izdaja. New York City: Columbia University. Pridobljeno 8. novembra 2006.
  5. Consolidation & expansion of the Indo-Timurids. Encyclopædia Britannica, Online Edition, 2007.
  6. Vernon Egger. A History of the Muslim World Since 1260: The Making of a Global Community, str. 193.
  7. The Man Behind the Mosque Arhivirano 2020-11-09 na Wayback Machine..
  8. Maria Subtelny. Timurids in Transition, str. 40.
  9. Timur. The Columbia Encyclopedia, Sixth Edition, 2001–2005. Columbia University Press.
  10. Consolidation & expansion of the Indo-Timurids. Encyclopædia Britannica.
  11. B. Spuler. Central Asia in the Mongol and Timurid periods. Encyclopædia Iranica, Online Edition, 2006/7.
  12. David J. Roxburgh. The Persian Album, 1400–1600: From Dispersal to Collection. Yale University Press, 2005. str 130.
  13. S. N. Sen (2006). History Modern India. New Age International. str. 11–13, 41–43. ISBN 81-224-1774-4.
  14. 14,0 14,1 Advanced Study in the History of Modern India 1707–1813, str. 140
  15. S.R. Sharma. Mughal Empire in India: A Systematic Study Including Source Material. Zv. 3. str. 765.
  16. S.R. Sharma. Mughal Empire in India: A Systematic Study Including Source Material. Zv. 3. str. 767.
  17. N. G. Rathod. The Great Maratha Mahadaji Scindia, (Sarup & Sons, 1994), 8:[1]