Odpre glavni meni

Vodnjan (italijansko Dignano) je istrsko mesto na Hrvaškem, sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo. Od leta 2003 ima Vodnjan status mestnega naselja.

Vodnjan
Naselje in občina
Vodnjan
Vodnjan

Zastava
Vodnjan is located in Hrvaška
Vodnjan
Vodnjan
Položaj Vodnjana na Hrvaškem
Koordinati: 44°57′40″N 13°51′10″E / 44.96111°N 13.85278°E / 44.96111; 13.85278
Država Zastava Hrvaške Hrvaška
Županija Zastava Istarske županije.svgIstrska
Ustanovitev
Upravljanje
 • župan Klaudio Vitasović (IDS)
 • zavetnik mesta Sveti Blaž
Površina
 • Skupno 100 km2
Nadmorska višina 135 m
Prebivalstvo (2001)
 • Skupno 6.119
 • Gostota 61 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
Poštna številka 52215 Vodnjan
Omrežna skupina +385 (52)
Avtomobilska oznaka PU
Spletna stran Vodnjan.hr

Vodnjan se nahaja v zahodnem delu Istre, okoli 10 km severno od Pulja, ob železniški progi Divača - Pulj, na nadmorski višini 135 mnm, ter je 6 km oddaljeno od morja.

ZgodovinaUredi

V okolici Vodnjana je več arheoloških najdišč iz antičnega obdobja ter več manjših srednjeveških cerkvic.

Ob koncu 13. stoletje je Vodnjan, tako kot večji del Istre, spadal pod oblast oglejskih patriarhov. Ko je leta 1331 Vodnjan sprejel oblast Beneške republike, je bilo mesto priključeno puljskemu okrožju. Podatki o začetkih tukajšnje urbane naselbine se niso ohranili, vednar se je ohranil spomin na grad, ki je do leta 1808 stal na območju današnjega glavnega trga. Okoli njega se je polagoma razvilo naselje, ki se je nato širilo ob obeh straneh ulice, ki vodi proti glavni cesti. Leta 1492 je občina sprejela novi statut, ki pa je bil le posodobljena verzija starega iz 13. stoletja. Vodnjan niso dosegle epidemije kuge, ki so od 16. do 17. stoletja razhajale po jugu Istre, in zaradi katere so opustela mnoga naselja. Prebivalci Vodnjana so ostali večinoma romanskega porekla, za razliko od priseljencev od drugod, ki so poselili izpraznjena območja v okolici. Oblast Benetk je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu je Istra za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

 
Razglas iz Vodnjana o obvezni rabi Italijanskega jezika, iz obdobja 20-letnega fašističnega zatiranja Istranov
Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Vodnjan je tedaj spadal pod Avstrijsko primorje, deželo Istro. Razvoj ladjedelništva, pomorstva in industrije ter razglasitev Pulja za glavno pristanišče avstrijske vojne mornarice je odvzel Vodnjanu primat v tem delu Istre. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra v okviru kraljevine Italije, vse do njene kapitulacije leta 1934.

PrebivalstvoUredi

V občini Vodnjan, ki jo sestavljajo še naselja Gajana, Galižan in Peroj, stalno živi 6119 prebivalcev (popis 2001).

DemografijaUredi

Pregled števila prebivalcev po letih[1]
1857 1869 1880 1890 1900 1910 1921 1931 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2001
3824 4731 5315 5152 5540 5916 5642 5424 3482 2576 3623 3636 3566 3678 3406

Značilnosti in znamenitostiUredi

Mestece je ohranilo značilno obliko srednjeveškega naselja z gosto nepravilno razporeditvijo hiš znotraj zunanjega venca hiš, ki so bile istočasno v funkciji obrambnega zidu. Ohranjenih je nekaj gotskih, renesančnih in baročnih hiš iz obdobij od 15. do 18. stoletja. Od drugih istrskih naselij se Vodnjan razlikuje po dolgi in ravni cesti (znani kot najdaljša ulica v Istri), ki poteka od odcepa z glavne ceste do starega mestnega trga. Ob ulici je tudi nekaj elegantih meščanskih palač z gotskimi detajli.

Stolnica sv. Blaža na glavnem trgu je mogočna 56 m dolga cerkvena stavba, zgrajena v baročnem slogu (1760-1800), s tremi vzidanimi romanskimi reliefi in kupolo, katere višina dosega 25 m. Načrte za ločeni cerkveni zvonik, zgrajen 1815-1883, ki velja za najvišjega v Istri (60 m), je po vzoru beneškega na trgu sv. Marka izdelal piranski arhitekt Domenico Dongetti. Kipe sv. Lovrenca, sv. Petra, sv. Blaža in sv. Kvirina na pročelju je izdelal krajevni umetnik Giovanni Trevisano. Mumificirana trupla sv. Nicolose Bursa (u. 1512), Leoneja Bembo (u.1188) ter Giovannija Olinija, v stolni cerkvi, so popolnoma ohranjena. V muzeju stolnice hranijo več kot 300 relikvij svetnikov, ki jih uvrščajo med največje dragocenosti mesta. V času francoskega pustošenja jih je s hrambo v svoji palači pred uničenjem rešil slikar Gaetan Gresler.

V občinski novogotski stavbi je na ogled zbirka slik beneških slikarjev iz obdobja od 16. do 18. stoletja.

Istriotski jezikUredi

V Istri so zastopani hrvaški jezik (čakavščina), slovenski in italijanski (istrobeneški) jezik. Manjše število prebivalcev na posameznih območjih pa govori še istroromunski (t.i. vlaški in žejanski) ter romanski istriotski jezik. Večina prebivalstva je dvo ali večjezična.

Romanski Istriotski jezik sodi med avtohtone jezike istrskega polotoka, ki se je v Istri obdržal še iz časov pred razširitvijo istrobeneškega jezika. Območje njegove uporabe je tvorilo jezikovni otok na jugu Istre. Do danes se je v Istri ohranil samo v šestih mestih, ponekod v Rovinju, Vodnjanu, Balamu, Fažani, v Galižani in v Šišanu, vendar je bil v preteklosti bolj razširjen. Danes ga v italijanski narodni skupnosti poleg Italijanščine neustavljivo nadomešča še istrobeneški jezik. Govorniki so samo še starejše osebe. Po ocenah naj bi jezik imel v Istri samo še nekaj deset aktivnih govornikov in okoli 300 ljudi, ki ga razumejo in ga delno obvladajo. Govorijo ga še nekatere osebe v Trstu in morda še posamezniki v manjših skupnostih nekdanjih istrskih ezulov v Fertiliji in Maristelli pri Algeru na Sardiniji.

Vsebina [skrij]

Znane osebnostiUredi

Sklici in opombeUredi

ViriUredi

  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki (2004). Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin. Bruno Fachin, Trst. COBISS 2069228. ISBN 88-85289-67-3. 
  • Longyka, Primož; et al. (2011). Matej Zalar, ur. Potepanja 4, Slovenska in hrvaška Istra. Ljubljana: As-Press. COBISS 255995904. ISBN 978-961-92578-5-2. 

Geografska lega občine v IstriUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi