Odpre glavni meni
Valin
L-valine-skeletal.svg
L-valine-3D-sticks.png
IUPAC-ime valin
Druga imena 2-amino-3-metilbutanojska kislina
Identifikatorji
Številka CAS 516-06-3,
72-18-4 (L-izomer)
640-68-6 (D-izomer)
PubChem 1182
EC-number 208-220-0
SMILES
Lastnosti
Molekulska formula C5H11NO2
Molska masa 117,15 g mol−1
Gostota 1,316 g/cm3
Tališče

298 °C (razpade)

Topnost (voda) topljiv
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Valin (okrajšano kot Val ali V)[1] je α-aminokislina s kemijsko formulo HO2CCH(NH2)CH(CH3)2. L-valin je ena od 20 proteinogenih aminokilin(ki tvorijo beljakovine v človeškem organizmu). Kodoni, ki zapisujejo valin, so GUU, GUC, GUA in GUG. Valin je nepolarna esencialna aminokislina; človeško telo jo mora pridobiti s hrano (predvsem s skuto, ribami, perutnino, lešniki, sezamovimi seme in lečo).

Poleg izolevcina in levcina spada valin med aminokisline z razvejano verigo. Poimenovan je po rastlini valeriana (slovensko zdravilna špajka ali baldrijan).

Pri anemiji srpastih celic se v hemoglobinu valin nahaja na mestih, kjer bi se morala nahajati glutaminska kislina. Slednja je hidrofilna, valin pa hidrofoben, zato se pri omenjeni bolezni hemoglobin napačno zvije.

BiosintezaUredi

Izolevcin je esencialna aminokislina in ga torej živalski organizmi ne sintetizirajo in ga morajo pridobiti s hrano, predvsem v obliki beljakovin. V rastlinah in mikroorganizmih se sintetizira v več korakih iz piruvične kisline. Začetna pot je ista kot pri biosintezi levcina. Intermediat α-ketovalerat se reduktivno aminira z glutamatom. Encimi, ki so vključeni v biosintezno pot valina, so:[2]

  1. acetolaktat-sintaza
  2. acetohidroksikislinska izomeroreduktaza
  3. dihidroksikislinska dehidrataza
  4. valin-aminotransferaza

ViriUredi

  1. IUPAC-IUBMB Joint Commission on Biochemical Nomenclature. "Nomenclature and Symbolism for Amino Acids and Peptides". Recommendations on Organic & Biochemical Nomenclature, Symbols & Terminology etc. Pridobljeno dne 17. 5. 2007. 
  2. Nelson, D. L.; Cox, M. M. (2000). Lehninger principles of Biochemistry. (3 izd.). Worth Publishing: New York. COBISS 992648. ISBN 1-57259-153-6.