Toharščina je izumrla veja indoevropskih jezikov, katere pisni viri so bili odkriti konec 19. stoletja ob odpravah zahodnoevropskih raziskovalcev v kitajsko avtonomno pokrajino Šindžjang-Ujgur. Dokumenti so iz obdobja od 5. do 8. stoletja n.š., kmalu nato so toharščino izpodrinili turški jeziki, zlasti ujgurski. Odkritih je bilo približno 3600 toharskih dokumentov, vendar je večina le majhnih odlomkov. Dokumenti so večinoma prevodi budističnih in drugih tekstov, samostanskih finančnih računov, karavanskih prehodov ipd.

Toharščina
paper fragment with writing
toharska B pisava, c. 7. stoletje pr. n. št.
Materni jezikKraljestvo Krorän, Agni, Turfan in Kucha
PodročjeTarimska kotlina, Srednja Azija
EtničnostToharci
Izumrl9. stoletje pr. n. št.
indoevropski
  • toharščina
Narečja
vzhodnotoharski ali agnejski (toharščina A)
zahodnotoharski ali kučejski (toharščina B)
kroränski (toharščina C)[1]
PisavaBrahmi pisava (toharska abeceda)
manihejska pisav[2]
Jezikovne oznake
ISO 639-3Oba:
xto – toharščina A
txb – toharščina B
Seznam Linguist
xto toharščina A
 txb toharščina B
Glottologtokh1241
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Poimenovanje

uredi
 
Lesena tablica iz Kuche na Kitajskem, z napisi v toharščini iz obdobja 5. do 8. stoletja (danes hranjena v Tokijskem nacionalnem muzeju).

Poimenovanje toharščina oziroma toharski jeziki je dejansko zmotno, vendar je v jezikoslovju že tako uveljavljeno, da ga ni več mogoče spremeniti. Govorce tega indoevropskega jezika so namreč sprva enačili z ljudstvom Tocharoi, ki se omenja v grških klasičnih virih. Antični Tocharoi so sicer živeli vzhodno od Tarimske kotline, nato pa so jih Kitajci izpodrinili na zahod, v Baktrijo. Najverjetneje so bili iranska plemenska zveza in niso imeli nobene neposredne povezave z govorci toharščine. V novejšem času govorce toharščine povezujejo s plemensko konfederacijo Yuezhi, ki se omenja v kitajskih klasičnih virih.[3]

 
Svetlopolti Toharci, upodobljeni na freski iz mesta Qizil v Tarimski kotlini, 6. stoletje n. št.

Delitev

uredi

Jezikoslovci ločijo dva toharska jezika:

  • toharski A (vzhodnotoharski ali agnejski, lastno ime ārśi, v bližini antičnih mest Karasahr (kitajsko Yanqi) in Turpa)
  • toharski B (zahodnotoharski ali kučejski, v bližini antičnega mesta Kuča (Kuqa).

Med njima je okoli 200 kilometrov zemljepisne razdalje. Oba sta se razvili iz pratoharščine, ki se je verjetno govorila v 1. tisočletju pr. n. št.[4], vendar ni znano kje. Toharščina A daje vtis, da je morda že bila izumrl liturgični jezik do časov, ko je bila zapisana toharščina B, ki je bolje izpričana kot toharščina A. Toharščina A zajema religiozna besedila, med tem ko toharščina B vsebuje tudi administrativne dokumente, pisma, grafite in zapiske samostanov. Besedila so nastala med letoma 500 in 840. Zaradi dela misionarjev so opazni vplivi indijskih jezikov.

V prakrtskih dokumentih iz antičnega kraljestva Krorän na jugovzhodu Tarimske kotline so bile odkrite besede in imena v domnevno tretji različici toharščine, imenovani toharščina C.[1]

Pomen in izvor

uredi

Toharščina predstavlja najbolj vzhodno vejo indoevropskih jezikov. Njeno odkritje je spremenilo nekatere ustaljene teorije in hipoteze o odnosih med indoevropskimi jeziki, ki so bile v primerjalnem jezikoslovju vzpostavljene v 19. stoletju.

Pred odkritjem toharščine je veljala poenostavljena zemljepisna delitev indoevropskih jezikov na kentumske in satemske, po kateri naj bi bile kentumske veje razširjene na zahodu, satemske pa na vzhodu. Kljub svoji skrajno vzhodni zemljepisni legi pa je toharščina kentumska veja (beseda za števnik '100' je v toharščini A känt, v toharščini B pa kante). Obenem kaže pomembne morfološke podobnosti s severnoevropskimi vejami indoevropskih jezikov (npr. z germanskimi jeziki) in edinstvene podobnosti v besedišču z grščino (toharsko A prātsak, toharsko B pratsāko v pomenu 'prsi' je tvorbeno enaka beseda kot stgr. prósōpon 'obraz'). Zanimivo je tudi, da je toharska beseda za 'ribo' (laks v toharščini B) enaka baltoslovanski in germanski besedi za lososa. Med slovničnimi arhaizmi toharščina ohranja mediopasiv s končnico -r (npr. toharsko A klyostär 'sliši se'), ki ga znotraj indoevropske jezikovne družine ohranjajo le še italski in keltski jeziki ter hetitščina in frigijščina.

Med kentumske spadajo tudi kasneje odkriti anatolski jeziki v Mali Aziji, ki veljajo za najzgodnejšo indoevropsko vejo. Na podlagi jezikoslovne teorije o valovih nemškega jezikoslovca Johannesa Schmidta je bila zato postavljena nova hipoteza, po kateri satemski jeziki pomenijo inovacijo v osrednjem delu indoevropske pradomovine, kentumski jeziki (in med njimi toharščina) pa predstavljajo starejšo periferno razvojno stopnjo.

Na podlagi skupnih besed in slovničnih potez toharščine z germanskimi, baltoslovanskimi in keltskimi jeziki ter z grščino in frigijščino znanstveniki domnevajo, da naj bi predniki toharščine izvirali iz vzhodne Evrope. Obstajajo celo poskusi dokazovanja, da naj bi bili toharščini najbliže sorodni germanski jeziki, za njimi pa grščina[5]

Njihova selitev se je verjetno zgodila precej pred prodorom indoiranskih jezikov v Srednjo Azijo[4]. Po mnenju jezikoslovcev naj bi se predniki Toharcev iz praindoevropske jezikovne skupnosti ločili zelo zgodaj, vendar za predniki anatolskih jezikov, ki veljajo za najzgodnejšo indoevropsko vejo. Njihova selitev proti vzhodu je datirana v obdobje 3700-3300 pr. n. št., možen arheološki dokaz zanjo pa je afanasijevska kultura, ki se v tem času pojavlja v južni Sibiriji in Altajskem gorovju.[6]. Druga teorija predpostavlja, da so bili predniki Toharcev del nekoliko kasnejše selitve indoevropskih ljudstev, ki naj bi v 9. in 8. stoletju pr. n. š. potekala iz območja Balkana v vzhodno Azijo, v njej pa naj bi bili udeleženi tudi predniki Ilirov, Tračanov, Frigijcev in Germanov. Če drži ta teorija, je njihova selitev morda povezana s propadom kitajske dinastije Zhou leta 771 pr.n.š.[7]

Primerjava toharščine z drugimi indoevropskimi jeziki

uredi
slovensko toharsko A toharsko B starogrško sanskrtsko latinsko gotsko staroirsko praindoevropsko
ena sas ṣe heĩs, hen sa(kṛ́t) semel[a] simle samail *sḗm > pratoharsko *sems
dva wu wi duo dvā́ duo twái *dwóh₁
tri tre trai treis tráyas trēs þreis trí *tréyes
štiri śtwar śtwer téssares catvā́ras, catúras quattuor fidwōr cethair *kʷetwóres
pet päñ piś pénte páñca quīnque fimf cóic *pénkʷe
šest ṣäk ṣkas héx ṣáṣ sex saihs *swéḱs
sedem ṣpät ṣukt heptá saptá septem sibun secht *septḿ̥
osem okät okt oktṓ aṣṭáu, aṣṭá octō ahtau ocht *hoḱtṓw
devet ñu ñu ennéa náva novem niun noí *h₁néwn̥
deset śäk śak déka dáśa decem taihun deich *déḱm̥t
sto känt kante hekatón śatām centum hund cét *ḱm̥tóm
oče pācar pācer patḗr pitṛ pater fadar athair *ph₂tḗr
mati mācar mācer mḗtēr mātṛ mater mōdar máthair *méh₂tēr
brat pracar procer phrā́tēr[a] bhrātṛ frāter brōþar bráthair *bʰréh₂tēr
sestra ṣar ṣer éor[a] svásṛ soror swistar siur *swésōr
konj yuk yakwe híppos áśva- equus aiƕs ech *h₁éḱwos
krava ko keu boũs gaúṣ bōs[b] (stangl. ) *gʷṓws
glas vak vek épos[a] vāk vōx (stvnem. giwaht)[a] foccul[a] *wṓkʷs
ime ñom ñem ónoma nāman- nōmen namō ainmm *h₁nómn̥
molsti mālkā mālkant amélgein mulgēre miluks bligid (srir.) *h₂melǵ-eye
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Etimološko sorodna beseda z drugačnim pomenom.
  2. Etimološko sorodna izposojena beseda.

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Mallory, J.P. »Bronze Age languages of the Tarim Basin« (PDF). Expedition. 52 (3): 44–53. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. januarja 2021. Pridobljeno 14. oktobra 2012.
  2. Tocharian Online: Series Introduction Arhivirano 2015-06-29 na Wayback Machine., Todd B. Krause and Jonathan Slocum, University of Texas as Austin.
  3. Haarmann, Harald (2002). Lexikon der untergangenen Sprachen. München: C. H. Beck of HG. str. 198–199. ISBN 3-406-47596-5.
  4. 4,0 4,1 Mallory, J.P. (1989). In Search of the Indo-Europeans. London: Thames and Hudson Ltd. str. 56-63. ISBN 0-500-27616-1.
  5. Adams, Douglas: "The Position of Tocharian Among the Other Indo-European bs Languages", Journal of the American Oriental Society, 104.3, 1984. Str. 395-402. [1]
  6. Anthony, David W. (2007). The Horse, the Wheel, and Language. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. ISBN 978-0-691-05887-0.
  7. Heine-Geldern, Robert (1951). Das Tocharerproblem und die Pontische Wanderung. Saeculum 2 (1951), str. 225-55.

Zunanje povezave

uredi