Grščina

indoevropski jezik
(Preusmerjeno s strani Stara grščina)

Gŕščina (novogrško starogrško Ελληνικά, Elliniká, starogrško starogrško Ἑλληνική, Hellēnikḕ) je indoevropski jezik, ki ga govorijo predvsem v Grčiji. V Grčijo so ga prinesli indoevropski naseljenci (pozneje imenovani Ahajci) okoli leta 2000 pr. n. št. V 1. tisočletju pr. n. št. je bilo več različnih narečij, ki so se delila na te narečne skupine: jonsko-atiška (jonsko, atiško), dorska, ajolska in arkadsko-kiprska. Od 3. stoletja pr. n. št. naprej je nekdanja narečja postopoma izpodrinila t. i. skupna grščina (koiné), ki je prednica srednjeveške in današnje nove grščine.

Grščina
ελληνικά elliniká
ἑλληνική hellēnikḕ
Izgovarjavaeliniˈka
Materni jezikGrčija, Ciper, Albanija, Italija, Turčija, Egipt, Gruzija, Bolgarija, Romunija, Francija, Ukrajina, Rusija in grška diaspora
Št. maternih
govorcev
12 milijonov[1][2]
Standardne oblike
Narečja
Pisavagrška pisava
grška Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik
Zastava Grčije Grčija
Zastava Cipra Ciper
Zastava Evrope Evropska unija
Priznani manjšinski
jezik
Jezikovne oznake
ISO 639-1el
ISO 639-2gre (B)
ell (T)
ISO 639-3Različno:
grc – stara grščina
ell – moderna grščina
pnt – pontska grščina
gmy – mikenska grščina
cpg – kapadokijska grščina
yej – judovsko-grški jezik
tsd – cakonski jezik
Glottologgree1276
Linguasphere56-AAA-a (variacije: 56-AAA-aa to -am)
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Najstarejša ohranjena grška besedila so glinaste tablice, najdene na Kreti (Knosos; nastale okoli 1400 pr. n. št.) in v celinski Grčiji (Mikene, Pilos, Tebe, Tirint; nastale okoli 1200 pr. n. št.). To so inventarni popisi ter seznami prejetega in izdanega blaga, zapisani v zlogovni pisavi, imenovani linearna pisava B.

Izvor grškega jezika in njegovega narečja uredi

Grški jezik spada v indoevropsko družino jezikov. Tej jezikovni družini so pripadala ljudstva, ki so v 3. tisočletju pr. n. št. živela na območju južne Rusije, predniki Grkov pa natančneje na zahodni obali Črnega morja[navedi vir]. Ta ljudstva so se v 2. tisočletju pr. n. št. začela seliti po Evropi, na Balkan in v Azijo. Priseljenci s severa so se postopoma naselili na celotno območje današnje Grčije in Male Azije. Ob tem niso naleteli na prazen prostor, ampak so tam živeli staroselci. V medsebojnem vplivu se je razvila nova civilizacija. Sicer ni jasno, kolikšen je bil dejanski vpliv staroselcev na jezik priseljencev, dejstvo pa je, da se je grški jezik razvil do srede 2. tisočletja pr. n. št.

Grki so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega knjižnega jezika, ampak je vsako uporabljalo svoje narečje. Eno najpomembnejših narečij je bil klasični atiški jezik, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na območju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške antike, mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti Aleksandra Velikega, ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila njegova osnova ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija.

Zgodovina uredi

Glavni članek: Zgodovina grščine.

Grščina se je na Balkanu govorila od konca tretjega tisočletja pr. n. št. Najstarejši dokaz za to je v Meseniji najdena glinasta tablica (linearna pisava B) iz let med 1450 in 1350 pr. n. št.[9], tako da je grščina najstarejši še živeči jezik. Med indoevropskimi jeziki, katerih starost potrjujejo pisani viri, se lahko z njo meri samo izumrla anatolščina.

Obdobja uredi

 
Območje, na katerem naj bi se govorila protogrščina – Vladimir I. Georgiev

Grščina se običajno deli na ta obdobja:

  • srednjeveška grščina, znana tudi kot bizantinska grščina: nadaljevanje jezika koiné med bizantinskim imperijem do njegovega propada v 15. stoletju. Srednjeveška grščina je ime za številne govorne in pisne sloge, vse od potomcev govorjenega koiné (ki je v marsikaterem pogledu že blizu moderni grščini) do akademsko dvignjenih oblik, ki oponašajo atiško grščino. Večina pisane grščine, ki je bila uradni jezik bizantinskega cesarstva, je eklektično stičišče, ki temelji na tradiciji pisanega jezika koiné;
  • moderna grščina, s koreninami v srednjeveški grščini je v moderni grščini čutiti vplive bizantinskega obdobja, ki segajo do 11. stoletja. Govorijo jo Grki. Poleg standardne moderne grščine ima veliko narečij.

Diglosija uredi

V sodobnih časih je za grški jezik značilna diglosija ali dvojezičje, to je obstoj domačega jezika (vernakularja) na eni strani in arhaizirane oblike jezika na drugi strani. Grško jezikovno vprašanje je ime za polarizacijo med dvema konkurenčnima vrstama moderne grščine: demotike, današnje oblike grškega jezika na eni strani, in katarevuse, to je prečiščeni jezik med demotsko in staro grščino, razvite v začetku 19. stoletja, ter jezika za literarne in uradne namene novonastale grške države. Leta 1976 so demotiko razglasili za uradni jezik Grčije, dodali so mu značilnosti katarevuse in v tej obliki se danes uporablja za vse uradne namene in v izobraževanju.

Zgodovinska enotnost uredi

 
Porazdelitev glavnih sodobnih grških narečnih območij

Zgodovinska enotnost in neprekinjena istovetnost različnih faz grškega jezika se pogosto poudarjata. Čeprav je grščina doživela morfološke in fonološke spremembe, ki jih lahko primerjamo s spremembami v drugih jezikih, nikoli, od klasične antike dalje, kulturna, literarna in pravopisna tradicija jezika ni bila prekinjena do take mere, da bi lahko govorili o nastanku novega jezika. Grški govorniki danes še vedno pogosto jemljejo literarna dela antične grščine kot del lastnega, ne pa tujega jezika. [10] Pogosto je slišati mnenje, da so bile zgodovinske spremembe sorazmerno majhne v primerjavi z nekaterimi drugimi jeziki, kot na primer: "Homerjeva grščina je verjetno bliže demotski grščini, kot pa je angleščina 12. stoletja blizu angleščini, ki se govori danes." [11]

Slovenjenje grških imen uredi

Priporočila o rabi grških besed presega pravila prečrkovanja (grške abecede); saj je treba določiti tudi pregibanje in skladnjo. Poleg tega so se nekatere oblike v jezikovni praksi že ustalile. Nekatera imena so k nam zašla tudi posredno, največ prek latinščine. V slovenskem prevodnem slovstvu in slovarjih najdemo različna slovenjenja. Novejša priporočila (Slovenski pravopis, namenski slovar s pravili Bronislave Aubelj[12]) temeljijo na približevanju k izvorni obliki.

Glej tudi uredi

  • demotiki – sodobni uradni grški jezik

Sklici uredi

  1. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2010. Pridobljeno 6. septembra 2014.
  2. http://www.ling.ohio-state.edu/~bjoseph/articles/gmodern.htm
  3. »Greek«. Urad visokega komisarja za človekove pravice. Pridobljeno 8. decembra 2008.
  4. Jeffries, Ian. Eastern Europe at the end of the 20th century. Books.google.com. str. 69. Pridobljeno 9. septembra 2013.
  5. 5,0 5,1 5,2 »List of declarations made with respect to treaty No. 148«. Council of Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. maja 2012. Pridobljeno 8. decembra 2008.
  6. »Greek in Hungary«. Database for the European Charter for Regional or Minority Languages. Public Foundation for European Comparative Minority Research. Pridobljeno 31. maja 2013.
  7. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs: Italy: The Greek Community
  8. Tsitselikis, Konstantinos (2013). »A surviving treaty: the lausanne minority protection in Greece and Turkey«. V Kristin Henrard (ur.). The interrelation between the right to identity of minorities and their socio-economic participation. Leiden: Martinus Nijhoff. str. 294–295.
  9. »Ancient Tablet Found: Oldest Readable Writing in Europe«. National Geographic Society. 30. marec 2011. Pridobljeno 22. novembra 2013.
  10. Browning, Robert. Medieval and Modern Greek. Cambridge University Press, 1983. ISBN 0-521-29978-0
  11. Margaret Alexiou (1982): Diglossia v Grčiji. V: William Haas (1982): Standardni jeziki: pisano in govorjeno. Manchester University Press ND. ISBN 0-389-20291-6, ISBN 978-0-389-20291-2
  12. Aubelj, Bronislava (1997). Antična imena po slovensko. Ljubljana: Modrijan. COBISS 67266816. ISBN 961-6183-34-6.

Zunanje povezave uredi


Splošno ozadje uredi

  • Grščina, (v angleščini) Columbia Electronic Encyclopedia.
  • Grški jezik in lingvistika, v angleščini – koristni podatki o zgodovini jezika, moderna lingvistika in grščina, orodja za učenje grščine.
  • Aristotelova univerza v Solunu, Portal za grščino, učna sredstva za grški jezik, jezikoslovje
  • Projekt Perzej (v angleščini) ima številne pripomočke za študij klasičnih jezikov in literature
  • Uvod v antično grščino, v angleščini, University of California, Berkeley