NATO

vojaško zavezništvo 31 držav članic v Evropi in Severni Ameriki
(Preusmerjeno s strani Nato)

Severnoatlantska pogodbena organizacija[3] oz. Organizacija severnoatlantske pogodbe, krajše tudi zveza NATO ali pakt NATO (angleško North Atlantic Treaty Organization, kratica Nato ali NATO; francosko Organisation du traité de l'Atlantique nord, kratica Otan ali OTAN) je mednarodna vojaško-politična organizacija držav za sodelovanje na področju obrambe, ki je bila ustanovljena 4. aprila 1949 z Washingtonsko pogodbo. NATO je obrambni pakt držav članic z namenom kolektivne samoobrambe. NATO je bil ustanovljen kot izvrševanje pravice do kolektivne samoobrambe iz 51. člena Ustanovne listine OZN. Države članice NATA lahko v okviru izvajanja samoobrambe ravnajo tudi mimo Varnostnega sveta OZN, kot temeljnega organa zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti, vendar ga morajo o tem takoj obvestiti. Njihovo ravnanje mora prenehati, ko nadzor nad situacijo in izvrševanjem uporabe sile prevzame Varnostni svet z zadostnimi ukrepi za zagotovitev mednarodnega miru in varnosti.

Severnoatlantska pogodbena organizacija
North Atlantic Treaty Organization
Organisation du traité de l'Atlantique nord
Logotip
Zastava
Države članice
OkrajšavaNATO, OTAN
SloganAnimus in consulendo liber
Nastanek4. april 1949 (1949-04-04)
Tipvojaška zveza
SedežBruselj, Belgija
Članice
Uradni jezik
Jens Stoltenberg
Letalski vodja maršala Stuart Peach, Kraljeve zračne sile
General Tod D. Wolters, Zračne sile ZDA
General André Lanata, Zračne sile Francije
Stroški (2018)1 bilijon USD[2]
Spletna stranwww.nato.int Uredite to na Wikipodatkih

Zgodovina

uredi

Leta po drugi svetovni vojni so prinesla hitro stopnjevanje trenja med deželami vzhodnega političnega bloka (komunističnimi sistemi) in deželami Zahoda (demokratičnimi sistemi zahodne Evrope in severne Amerike). Tako vzhodna kot zahodna stran sta bili mnenja, da nasprotna sila resno ogroža njun obstoj in blaginjo. Kot posledica sta bili v obeh blokih ustanovljeni obrambni zvezi potencialno ogroženih držav: leta 1949 zveza Nato na Zahodu in šest let kasneje Varšavski pakt na Vzhodu. Ustanovitev zveze Nato, sicer varnostno zagotovilo pred grozečo ofenzivo komunističnih sil, je dobila neposreden povod s sovjetsko blokado Zahodnega Berlina. Na ustanovnem zasedanju zveze Nato so bile udeležene države ustanoviteljice: Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike.

V prvem letu delovanja je Nato na prvem mestu - v očeh evropskih držav - pomenil zagotovilo ameriške pomoči ob morebitnem spopadu. Junija 1950, dobro leto po ustanovitvi pakta, se je v Koreji razplamtel prvi izmed »obrobnih« spopadov obeh velesil. Močan udarec severnokorejske vojske z izdatno podporo Kitajske in ZSSR je trčil ob južnokorejske, z Američani ojačane sile. Krvava vojna se je končala tako rekoč brez zmagovalca, prinesla pa je nove politične in geografske razsežnosti zveze Nato. Ta je začela pospešene priprave na širitev, do katere je prišlo leta 1952: v organizacijo sta bili zaradi strateške lege vključeni Grčija in Turčija, državi, ki sta se zajedali globoko v južne obronke vzhodnega bloka. Tri leta kasneje je bila kot odgovor na blokado Berlina v pakt pod posebnimi pogoji vključena tudi Zahodna Nemčija.

Skozi obdobje hladne vojne se je pomen zveze Nato predvsem v smislu varnosti vseskozi večal. Prihajalo je do vse večjih in pogostejših zaostrovanj med zahodnim in vzhodnim blokom, slednji pa je sčasoma razvil lastno jedrsko orožje, s čimer se je izenačila vojaška moč obeh zvez. Posledično se je med evropskimi deželami pojavil strah, ki je izviral iz dejstva, da v primeru sovjetske invazije ZDA zaradi lastne varnosti utegnejo odkloniti pomoč - prišlo je do prvih manjših sporov in razhajanj med Evropo in ZDA. Tako je leta 1966 svoje članstvo zamrznila de Gaullova Francija.

Oboroževalna tekma je bila v polnem zamahu, krize pa so se vrstile: vietnamska vojna, kubanska kriza in druga nekoliko manjša trenja so le še povečevala nesoglasja med Zahodom in Vzhodom. S stalnim razvojem novega in mogočnejšega orožja se je vseskozi držal strah med obema velesilama, s tem pa tudi nekakšno ravnotežje, ki je tako Sovjete kot Američane sililo k neuporabi svojih medcelinskih raket z jedrskimi konicami. V letu 1982 je po ukinitvi španskega fašizma prišlo do krepitve Nato pakta z novo članico.

Zaostreno stanje med velesilama je počasi začelo topliti v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. Prišlo je do podpisa Sporazuma o balističnih raketah dolgega dosega, ki je narekoval uničenje vseh raket z dosegom nad 500 km, ter končno do razpada Varšavskega pakta v letih 1989-1991.

Sledilo je post-hladnovojno obdobje zveze Nato in pridružitev nekdanjih komunističnih držav Vzhodne Evrope, po razpadu Varšavskega pakta oz. komunističnih sistemov v njih.

Organizacija

uredi
 
Upravna stavba Nata v Bruslju.

Institucije

uredi

Civilne organizacije in strukture

uredi
 
Jens Stoltenberg, aktualni generalni sekretar Nata.

Vojaška organizacija in strukture

uredi

Vojaške organizacije

uredi

Strukture

uredi

Države članice

uredi
 
Zemljevid držav vojaške zveze NATO

Abecedno urejene države članice od ustanovitve leta 1949 ali z letom pristopa v oklepaju:

Grčija in Turčija sta v organizacijo vstopili februarja 1952. Nemčija se je priključila leta 1955 kot Zahodna Nemčija, združitev obeh Nemčij leta 1990 pa je razširilo zvezo tudi na območje nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je bila članica Varšavskega pakta. Španija je vstopila 30. maja 1982, prve tri nekdanje članice Varšavskega pakta - Poljska, Madžarska in Češka so se zvezi priključile 12. marca 1999, nadaljnji dve, Romunija in Bolgarija, enako kot Slovenija in Baltske države pa 2004. 4. aprila 2023 je v NATO kot 31. članica vstopila Finska.[5]. Malo manj kot leto kasneje (7. marca 2024) se je zavezništvu polnopravno pridružila Švedska.[6]

 
Natova zvezda pred upravno stavbo.

Francija je še vedno članica zveze NATO, vendar se je leta 1966 umaknila iz skupne vojaške poveljniške strukture. Islandija je edina članica zveze NATO, ki nima lastne vojske, pristopila pa je pod pogojem, da ji je tudi ne bo treba ustanoviti.

Vojaška moč

uredi

Moč kopenskih vojsk

uredi

Moč vojnih letalstev

uredi

Moč vojnih mornaric

uredi

V letih 1999-2000 so države NATA imele:

... kar znaša 1.212 glavnih vojaških ladij.

Članstvo Slovenije

uredi

Slovenija je začela delati na potencialnem vstopu v zvezo NATO že v začetku 90ih let s sprejetjem Resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti. V sledečih letih so se postopoma sprejele nove resolucije ter izvajali koraki k vključitvi. Leta 1996 je Slovenija postala članica Severnoatlantskega sveta za sodelovanje, 11. aprila 1996 pa je sklep Državnega zbora nedvoumno izjasnil namen k vstopu v NATO. 1998 je Slovenija odprla svoj zračni prostor za letala zveze in v Sloveniji je potekala do takrat največja NATO vaja izven ozemlja članic. Uradno povabilo k pristopnim pogovorom je Slovenija prejela novembra 2002 (skupaj z Litvo, Estonijo, Bolgarijo, Latvijo, Romunijo in Slovaško).[7]

V času vstopanja Slovenije v Severnoatlantsko zvezo leta 2003 so se s strani nekaterih nevladnih organizacij pojavljale kritike zveze in potencialnega vstopa Slovenije.[8] Vstop je podpirala takratna vlada in tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan.[9][10] Na posvetovalnem referendumu 23. marca 2003, je skoraj dve tretjini (66,08 %) volilcev (volilna udeležba 60,43 %) podprlo vstop Slovenije v Severnoatlantsko zvezo. Hkrati je potekalo tudi glasovanje o vstopu v EU. Slovenija je uradno postala članica NATA 29. marca 2004 in že istega meseca so se prvi slovenski vojaki udeležili mirovne misije ISAF v Afganistanu.[7]

Javnomnenjska podpora zvezi NATO je v Sloveniji začetek leta 2024 bila med najmanjšimi v zvezi. Nasprotniki članstva menijo, da se obljube o manjših stroških za obrambo in o večji varnosti niso izpolnile.[11] Raziskava javnega mnenja, ki jo je leta 2024 pripravila zveza Nato kaže, da bi na morebitnem referendumu za ohranitev članstva v zvezi glasovalo 52% glasujočih.[12] Nevladne organizacije, ki nasprotujejo članstvu so ob 20. obletnici vstopa države v zvezo pozvale k miru in solidarnosti ter med drugim zahtevale izstop Slovenije iz zveze ter razpustitev NATA.[13] Ob državni proslavi 20. obletnice so tudi organizirale protiprotest »Ne Nato, mir nam dajte!«.[14]

Viri in opombe

uredi
  1. "English and French shall be the official languages for the entire North Atlantic Treaty Organization." Final Communiqué following the meeting of the North Atlantic Council on 17 September 1949 Arhivirano 2006-12-06 na Wayback Machine.. "... the English and French texts [of the Treaty] are equally authentic ..." The North Atlantic Treaty, Article 14 Arhivirano 2011-09-14 na Wayback Machine.
  2. »Defence Expenditure of NATO Countries (2010–2018)« (PDF). Nato.int. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 30. oktobra 2018. Pridobljeno 10. julija 2018.
  3. »MZZ.gov.si - NATO«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2007. Pridobljeno 10. avgusta 2007.
  4. »Severna Makedonija postala 30. članica Nata«. www.24ur.com. Pridobljeno 27. marca 2020.
  5. »Finland joins NATO as Russia's war grinds on in Ukraine« [Finska se pridružuje Natu, medtem ko se ruska vojna v Ukrajini nadaljuje] (v angleščini). 4. april 2023.
  6. »STA: Švedska postala 32. članica zveze Nato«. www.sta.si. Pridobljeno 8. marca 2024.
  7. 7,0 7,1 »Slovenija v Natu | GOV.SI«. Portal GOV.SI. Pridobljeno 3. aprila 2024.
  8. »Kakšni so stroški Nato kampanje? | 24ur.com«. www.24ur.com. Pridobljeno 3. aprila 2024.
  9. Slovenija in NATO. Vlada Republike Slovenije.
  10. »Milan Kučan > Soočanje argumentov pred referendumom o EU in NATO«. www.bivsi-predsednik.si. Pridobljeno 3. aprila 2024.
  11. »Misliti mir 5: NE NATO – MIR NAM DAJTE – 20 let pozneje«. Mirovni inštitut. 28. marec 2024. Pridobljeno 3. aprila 2024. V kampanji so zagovorniki govorili o večji varnosti in manjših stroških za obrambo. V dvajsetih letih se nobena od obljub ni izpolnila. Stroški za oborožitev so se povečevali, samo v zadnjih treh letih za 70%. Ljudje pa se v zvezi Nato počutijo vse manj varne: po Natovi raziskavi javnega mnenja je leta 2022 56% Slovenk in Slovencev menilo, da jih zveza varuje pred napadom – leto pozneje samo še 46%. Hkrati pada tudi podpora članstvu. Slovenija je stopila v Nato s 66% podporo na referendumu, vendar zaradi nizke volilne udeležbe s podporo manj kot polovice volilnih upravičencev. Leta 2023 se je podpora znižala na 52%.
  12. Uroš Esih (16. marec 2024). »Referendum o Natu bi razklal Slovenijo«. Delo. Pridobljeno 3. aprila 2024.
  13. »(JAVNO PISMO) Za mir in solidarnost: Slovenija naj izstopi iz Nata«. Večer. 21. marec 2024. Pridobljeno 3. aprila 2024.
  14. »Nasprotniki članstva v Natu na protestu pozivali k izstopu iz zveze«. MMC RTV SLO. 28. marec 2024. Pridobljeno 3. aprila 2024.

Glej tudi

uredi

Zunanje povezave

uredi