Medenjaki

pikantni piškoti iz medu in začimb

Medenjaki so pikantni piškoti iz medenega testa.

Pečeni medenjaki drug čez drugega na beli podlagi.
Sveže pečeni medenjaki.
Okrašeni in glazirani medenjaki v različnih podobah na belem krožniku, položenem na prtu z izvezenim motivom smrekove veje.
Glazirani in okrašeni medenjaki.
medenjaki v obliki smreke, hiše, psa in možičkov.
Medenjakova hišica in možički.

So del božičnih praznikov.[1] Danes se z njimi krasi adventne vence[2] in drevesa[3] ter sestavlja pravljične hišice.[4]

Sestavine in pripravaUredi

Vsebujejo moko, med, jajca, sodo bikarbono ali pecilni prašek, sladkor, mleti cimet in tolčene klinčke. Starejši recepti so namesto sode bikarbone omenjali jelenovo sol. Nekateri dodajo še surovo maslo, mlete orehe, muškatni orešček, rum in naribano limonino lupino. Za pikanten okus se lahko doda tudi piment, koriander, ingver in kardamom. Medenjaki so boljši, če narejeno testo stoji nekaj časa. Po koncu peke morajo medenjaki počivati na vlažnem, da se zmehčajo in dobijo boljši okus.[5][1][6][7]

Jelenovo sol oziroma pepeliko (zmes amonijevega hidrogenkarbonata in amonijevega karbamata) se je dobilo v lekarnah. Najprej so jo pridobivali iz jelenovih rogov, nato s kemično sintezo. Je zelo higroskopična in dobi vonj po amonijaku, zato so piškoti včasih smrdeli. Sanitarna inšpekcija jo je prepovedala.[8][9]

Tudi načini oblikovanja medenjakov se razlikujejo. Nekateri položijo v sredino medenjaka orehovo jedrce ali mandelj. Njihovo površino se premaže s sladkorno glazuro ali beljakom. Zunanji dodatki za medenjake so prišli kasneje.[6][5]

Po svetuUredi

Starogrojski paprenjoki z otoka Hvar so ročno izdelani medenjaki iz oljčnega olja, medu in začimb.[10]

Nemški »lebkuchen«, ki mu Slovenci tudi pravimo medenjak, ne vsebuje medu, namesto moke pa se pri njegovi pripravi uporablja maso iz mletih lešnikov, mandljev ali orehov. Pikantni različici s poprom se pravi »pfefferkuchen«. Angleško govoreči svet za svoj pikantni »gingerbread« uporablja ingver.[1]

»Basler läckerli« iz švicarskega mesta Basel so medenjaki z mandeljni, suhim sadjem in češnjami.[11]

ZgodovinaUredi

Izdelava in prodaja medenjakov v okupirani Ljubljanski pokrajiniUredi

Visoki komisar (Prehranjevalni zavod - krajše imenovan Prevod)[12] je 7. novembra 1941 z zakonom omejil izdelavo in prodajo medenjakov do 31. decembra 1941. Ker je ostala neporabljena zaloga, so jo morali trgovci na debelo in drobno prijaviti Prevodu preko občinskih preskrbovalnih uradov do 25. junija 1942 in jo prodajati najdlje do 15. julija 1942. Po tem roku so morali neprodane zaloge do 25. julija 1942 prijaviti Prevodu.[13]

Konec leta 1942 je minister za poljedelstvo in gozdove na željo proizvajalcev podaljšal prodajo mandljevih sladic in medenjakov do 31. januarja 1943.[14]

Medenjaki kot del dobrodelnih dejavnostiUredi

Koroška zimska pomoč je leta 1942 otrokom s stare Koroške, južne Gorenjske in Mežiške doline podarila družabne igre, igrače, knjige za slikanje in 12 ton medenjakov.[15] Za božič 1942 je narodno socialno skrbstvo v Šmartnem pod Šmarno goro otrokom razdelilo 1500 igrač in 63 kg medenjakov.[16] Leta 1948 je na zaključnem otroškem sejmu tedna matere in otroka v Vojniku organizacija AFŽ v svojem paviljonu prodajala volnene okraske, papirne vetrnjače in medenjake.[17] Leta 1950 je AFŽ medenjake delila pionirjem na Pionirskem dnevu v Kranju.[18]

Medenjaki v zgodbi o Janku in MetkiUredi

Hiša iz medenjakov z dodatki iz drugih slaščic se pojavi v zgodbi o Janku in Metki bratov Grimm, vendar šele v kasnejših izdajah. Najprej je bila iz kruha, sladkorja in pogače.[19]

Sorodno pecivoUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 "Zimski piškoti: Medenjaki z orehi". Dnevnik. 24. december 2019. Pridobljeno dne 2020-10-14.
  2. "Adventni venčki", str. 17, Dolenjski list, 30. november 1995, letnik 46, številka 48, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  3. Kuralt, Špela (23. november 2019). "Čarobnost, domačnost in razkošje prihajajočega adventa". www.delo.si. Pridobljeno dne 2020-10-15.
  4. "Medenjak za pravjično hišico", str. 8, Gorenjski Glas, 21. oktober 1977, l. 30, št. 81
  5. 5,0 5,1 Ivačič, Ivan. Kuharska knjiga. str. 399-400. Maribor : Obzorja, 1989
  6. 6,0 6,1 Hafner, Pavle. Ta dobra stara kuha, str. 216. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1982
  7. Zakonjšek-Žagar, Pavla. Praktična kuharica. str. 121. Ljubljana : Kmečka knjiga, 1955
  8. Bralke nam pišejo, Gorenjski Glas, str. 9, 15. april 1983, l. 36, št. 29
  9. Leban, Ivan (23. december 2010). "Jelenova sol". Dnevnik. Pridobljeno dne 2020-10-15.
  10. Kek, Špela (15. avgust 2016). "Starogrojski paprenjok: medenjaki z otoka Hvar". Dnevnik. Pridobljeno dne 2020-10-15.
  11. Praš, Uroš (29. avgust 2007). "Bale, po francosko Basel". Dnevnik. Pridobljeno dne 2020-10-15.
  12. "Kako do dobrin v okupirani Ljubljani?", str. 17, Raziskovalna naloga OŠ Martina Krpana, Ljubljana, marec 2012, dostopno na https://www.kamra.si/images/mmelementi/dokumenti/20160_rn_dobrine.pdf, pridobljeno 15. oktobra 2020
  13. "Razprodaja slaščičarskih izdelkov", str. 2, Slovenski narod, 16. junij 1942, letnik 75, številka 136, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  14. "Prodaja mandljeve sladice do 31. ja­nuarja", str. 3, Slovenski narod, 07.11.1942, letnik 75, številka 256, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  15. "Igrače za otroke na južnem Koroškem", str. 5, Slovenec, 8. januar 1942, letnik 70, številka 5a, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  16. Z Gorenjskega, str. 4, Slovenec, 21. januar 1943, letnik 71, številka 16a, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  17. "Naše žene se pripravljajo na Teden matere in otroka", str. 3, Celjski tednik (1948-1950), 22. maj 1948, letnik 1, številka 12, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  18. "Pionirji so praznovali svoj dan", str. 1, Gorenjski Glas, 8. junij 1950, l. 3, št. 23
  19. VARGA, Milena, 2011, Primerjalna analiza pravljičnega tipa Janko in Metka (ATU 327A) : diplomsko delo [na spletu]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. [Dostopano 15 oktober 2020]. Pridobljeno na http://pefprints.pef.uni-lj.si/201/1/Milena_Varga%2C_diplomsko_delo.pdf str. 25