Wikipedija

Kip Stephen Thorne

ameriški fizik, astrofizik, kozmolog in nobelovec

Kip Stephen Thorne [kíp stéven θórn], ameriški fizik, astrofizik, kozmolog in nobelovec, * 1. junij 1940, Logan, Utah, ZDA.

Kip Stephen Thorne
Portret
Kip Stephen Thorne, avgust 2007
RojstvoKip Stephen Thorne
1. junij 1940({{padleft:1940|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2][…] (84 let)
Logan[d][4]
Bivališče ZDA
Državljanstvoameriško (1940–sedanjost)
NarodnostZdružene države Amerike ameriška
Področja
UstanoveKalifornijski tehnološki inštitut
IzobrazbaKalifornijski tehnološki inštitut
diploma 1962
Univerza Princeton
magisterij 1963
doktorat 1965
DisertacijaGeometrodynamics of Cylindrical Systems (1965)
Mentor doktorske
disertacije		John Archibald Wheeler
Doktorski študentiWilliam Morris Kinnersley (1968)[5][6]
Kenneth Charles Jacobs (1968)
William Lionel Burke (1969)
James Reid Ipser (1969)
Clifford Martin Will (1971)
Richard Henry Price (1971)
Bernard Frederick Schutz (1972)
William Henry Press (1972)
John Joseph Dykla (1972)
Wei-Tou Ni (1972)
Alan Lightman (1974)
Rafael Sorkin (1974)
David Li Lee (1974)
Saul Arno Teukolsky (1974)
Don Nelson Page (1976)
Sándor Janos Kovács mlajši (1977)
Walter De Logi (1978)
Carlton Morris Caves (1979)
Mark Edward Zimmermann (1979)
Richard Alan Flammang (1982)
Yekta Gürsel (1982)
Lee Samuel Finn (1987)
Dragoljub Marković (1994)
Kašif Siddik Alvi (2002)
Poznan potelo Thornea in Żytkowe
Gravitation
Romanov lok
Thorne-Hawking-Preskillova stava
Pomembne nagrade
Zakonci
  • Linda Jean Peterson (1960–1974)
  • Carolee Joyce Winstein (1984–sedanjost)
Otroci
  • Kares Anne Thorne
  • Bret Carter Thorne

Thorne je znan po svojih prispevkih k gravitacijski fiziki in astrofiziki. Bil je in je dolgoletni prijatelj in kolega Stephena Hawkinga in Carla Sagana. Do leta 2000 je bil Feynmanov profesor teoretične fizike na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu (Caltech).[8] Je eden od svetovnih vodilnih strokovnjakov na področju astrofizikalnih posledic Einsteinove splošne teorije relativnosti. Še vedno je raziskovalec in svetovalec v znanosti. Še posebej je znan po sodelovanju kot znanstveni svetovalec pri Nolanovem filmu Medzvezdje (Interstellar).[9][10] Skupaj s svojim nekdanjim doktorskim mentorjem Wheelerjem in Misnerjem je leta 1973 izdal vplivni učbenik splošne teorije relativnosti in fizikalne kozmologije Gravitacija (Gravitation).[11] Iz njega se je učila večina sedanje generacije znanstvenikov o splošni teoriji relativnosti.[12][13][14]

V letu 2017 je skupaj z Weissom in Barishem prejel Nobelovo nagrado za fiziko »za ključne prispevke k detektorju LIGO in opazovanju gravitacijskega valovanja«.[15][16][17][18]

Življenje in kariera

uredi
 
Razprava v glavni predavalnici na École de Physique des Houches (Fizikalna šola Les Houches), 1972. Z leve Juval Ne'eman, Bryce Seligman DeWitt, Thorne in Demetrios Christodoulou.

Rodil se je v družini profesorjev Državne univerze Utaha, agronoma Davida Wynnea Thornea (1908–1979) in ekonomistke Alison Thorne, rojene Comish.[19] Zrasel je v akademskem okolju. Dva od njegovih štirih sorojencev sta tudi postala profesorja.[20][21] Thorneova starša sta bila člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (mormonska cerkev) in sta vzgojila sina v veri svetih iz poslednjih dni, čeprav se je izjasnil za ateista. Glede svojih pogledov na znanost in religijo je Thorne izjavil: »Veliko mojih najodličnejših kolegov je precej pobožnih in verjamejo v Boga [...] Ne obstaja osnovna nezdružljivost med znanostjo in religijo. Jaz slučajno ne verjamem v Boga.«[22]

Thorne se je že zelo zgodaj hitro odlikoval v akademskem življenju. Postal je eden najmlajših rednih profesorjev v zgodovini Caltecha. Diplomiral je na Caltechu leta 1962. Doktoriral je na Univerzi Princeton leta 1965. Svojo doktorsko disertacijo z naslovom Geometrodynamics of Cylindrical Systems je napisal pod Wheelerjevim mentorstvom. Kot izredni profesor se je vrnil na Caltech leta 1967. Leta 1970 je tam postal profesor teoretične fizike, leta 1981 profesor Williama R. Kenana mlajšega, leta 1991 pa Feynmanov profesor teoretične fizike. Junija 2009 je prepustil Feynmanovo profesuro in je sedaj zaslužni Feynmanov profesor teoretične fizike. Posvetil se je tudi pisanju in svetovanju pri snemanju filmov. Njegov prvi filmski projekt je bil Medzvezdje, kjer je sodeloval z režiserjem Nolanom in bil izvršni producent filma.[8]

Bil je mentor in svetovalec pri disertacijah več vodilnih teoretikov, ki sedaj delajo na področju opazovalnih, eksperimentalnih in astrofizikalnih vidikov. Približno 50 fizikov je na Caltechu prejelo doktorate pod njegovim osebnim mentorstvom.[8]

Thorne je znan po svoji sposobnosti izražanja navdušenosti in pomembnosti odkritij v gravitacijski fiziki in astrofiziki tako za strokovno kot za laično občinstvo. Leta 1999 je podal nekaj domnev o tem kateri odgovori se bodo v 21. stoletju našli na naslednja vprašanja:[23][24]

  • ali obstaja »temna stran vesolja« v katerem so telesa, kot so črne luknje?
  • ali se lahko opazuje rojstvo vesolja in njegovo temno stran s pomočjo sevanja nastalega iz prostorskočasovnega popačenja, oziroma »gravitacijskega valovanja«?
  • ali bo tehnologija 21. stoletja razkrila kvantno obnašanje v področju teles velikosti človeka?

Njegove predstavitve o temah, kot so črne luknje, gravitacijsko sevanje, relativnost, časovno potovanje in črvine, so vključili v oddaje PBS v ZDA in na BBC v Združenem kraljestvu.

Thorne in Linda Jean Peterson sta se poročila leta 1960. Njuna oroka sta Kares Anne in Bret Carter, arhitekt. Thorne in Petersonova sta se ločila leta 1977. Thorne in njegova druga žena Carolee Joyce Winstein, profesorica biokineziologije in fizikalne terapije na Univerzi Južne Kalifornije (USC), sta se poročila leta 1984.[12]

Raziskovanje in dosežki

uredi
 
Thorne leta 1972

Njegovo raziskovanje se je v glavnem osredotočalo na relativistično astrofiziko in gravitacijsko fiziko s poudarkom na relativističnih zvezdah, črnih luknjah in še posebej gravitacijskem valovanju.[8] Javno je verjetno najbolj znan po svoji sporni teoriji, da se lahko s pomočjo črvin verjetno doseže časovno potovanje.[25] Njegovi znanstveni dosežki, ki se osredotočajo na splošne značilnosti prostora, časa in gravitacije, drugače v celoti obsegajo teme iz splošne teorije relativnosti.

Gravitacijsko valovanje in LIGO

uredi

Ukvarjal se je z napovedjo jakosti gravitacijskega valovanja in njegovega časovnega odtisa v opazovanjih z Zemlje. Ti »odtisi« imajo velik pomen za gravitacijski observatorij LIGO (Laser Interferometer Gravitational Wave Observatory) večinstitucionalni preskus gravitacijskega valovanja za katerega je bil vodilni zagovornik. Leta je 1984 je bil soustanovitelj Projekta LIGO, ki je bil največji projekt kadarkoli financiran s strani NSF.[26] Cilj projekta je bil zaznati in izmeriti fluktuacije med dvema ali več 'statičnimi' točkami – takšna nihanja bi bila dokaz za gravitacijsko valovanje, kot jih opisujejo izračuni. Pomemben vidik njegovega raziskovanja je razvoj matematičnih metod za analizo teh pojavov.[27] Thorne je izvedel tudi tehnične analize konstrukcije gradnikov observatorija LIGO, ki jih ni bilo mogoče razviti na osnovi preskusa, in je dal nasvete za podatkovno analizo algoritmov, po katerih bi se valovanje zaznalo. Zagotovil je teoretično podporo projektu vključno z identifikacijo virov gravitacijskega valovanja, ki bi bili tarča detektorja, in razvil pregrade za nadzor sipanja svetlobe v žarkovnih ceveh LIGO. V sodelovanju z raziskovalno skupino Braginskega iz Moskve je izumil kvantne neporušitvene konstrukcije za napredne detektorje gravitacijskega valovanja in načine za omejitev najpomembnejše vrste šuma v naprednih detektorjih – termoelastičnega šuma. Skupaj s Cavesom je izumil pristop s povratnim delovanjem in izogibanjem (back-action-evasion) za kvantne neporušitvene meritve harmoničnih oscilatorjev. Ta tehnika je uporabna tako pri zaznavanju gravitacijskega valovanja kot tudi v kvantni optiki.[8]

11. februarja 2016 je skupina štirih fizikov,[a] ki je predstavljala mednarodno znanstveno sodelovanje inštitutov in raziskovalnih skupin LIGO Scientific Collaboration, objavila, da so 14. septembra 2015 z LIGO posneli odtis trka dveh črnih lukenj 1,3 milijarde svetlobnih let daleč in ga poimenovali GW150914. Ta posneta zaznava je bilo prvo neposredno opazovanje signala gravitacijskega valovanja in je potrdilo pomembno napoved Einsteinove splošne teorije relativnosti.[28][29][30][31][32]

Kozmologija črnih lukenj

uredi
Glavni članek: domneva obroča.
 
Valjni sveženj silnic magnetnega polja

Med doktorskim študijem na Univerzi Princeton mu je Wheeler kot mentor dal nalogo poiskati ali bo valjni sveženj odbijajočih se silnic magnetnega polja implodiral zaradi lastne privlačne gravitacijske sile. Po več mesecih spopadanja s problemom je Thorne dokazal, da je to nemogoče.[33]:262–265 Zakaj valjni sveženj silnic magnetnega polja zaradi lastne gravitacijske sile ne bo implodiral, sferne zvezde pa bodo? Thorne je poskušal raziskati teoretični prepad med tema dvema pojavoma. Nazadnje je našel, da lahko gravitacijska sila prevlada nad vsem notranjim tlakom le kadar je telo stisnjeno v vseh smereh. Da bi izrazil to ostvaritev je predlagal domnevo obroča z opisom implodirajoče zvezde, ki se spreminja v črno luknjo, ko se lahko kritični obseg nastalega obroča postavi okrog nje in začne vrteti. Tako mora biti vsako telo z maso   obdano z vrtečim se obročem z obsegom   črna luknja.[33]:266–267[34]:189–190

Kot orodje za obe področji astrofizike in teoretične fizike so Thorne in njegovi študentje (Richard Henry Price, D. A. Macdonald) razvili nenavaden pristop, poenostavljen model imenovan »membranska paradigma«, k teoriji črnih lukenj in ga uporabili pri razjasnitvi Blanford-Znajekovega mehanizma po katerem lahko črne luknje oskrbujejo z energijo nekatere kvazarje in aktivna galaktična jedra.[33]:405–411 Po tem modelu so črne luknje tanke, klasične ploskve (opne ali membrane) in se jih obravnava na njihovem dogodkovnem obzorju.

Thorne je raziskal kvantni statističnomehanski izvor entropije črnih lukenj. S podoktorskim študentom Żurekom je pokazal, da je entropija črne luknje logaritem števila na koliko načinov črna luknja lahko nastane.[33]:445–446

Z Novikovom in Pageom je razvil splošno relativistično teorijo tankih akrecijskih diskov okrog črnih lukenj in jo uporabil pri izpeljavi, da bo s podvojitvijo mase s takšno akrecijo črna luknja imela 0,998 največjega spina, ki ga dovoljuje splošna teorija relativnosti, in nič več. To je verjetno največji spin črne luknje dovoljen v naravi.[8]

Črvine in časovno potovanje

uredi
 
Črvina je bližnjica, ki povezuje dve oddaljeni področji prostora. Na sliki zelena črta prikazuje bližnjico skozi črvino, rdeča pa pot skozi običajni prostor.

Thorne in njegovi sodelavci na Caltechu so izvedli znanstvene raziskave ali zakoni fizike dovoljujejo prostoru in času, da sta večkratno povezana (ali obstajajo klasične prehodne črvine in časovni stroji).[35] S Sung-Wonom Kimom je Thorne identificiral občeveljavni fizikalni mehanizem (eksplozivno rast vakuumske polarizacije kvantnih polj, ki prostoru-času morda lahko vedno preprečijo razvitje sklenjenih časovnih krivulj.[36]

Z Mikeom S. Morrisom in Ulvijem Yurtseverjem je pokazal, da prehodne lorentzovske črvine v strukturi prostora-časa lahko obstajajo le, če so vdete vanj s kvantnimi polji v kvantnih stanjih, ki kršijo pogoj povprečene ničelne energije, oziroma da imajo negativno normalizirano energijo razpršeno po dovolj velikem območju.[37] To je sprožilo raziskave odkrivanja zmožnosti kvantnih polj, da posedujejo takšno razširjeno negativno energijo. Nedavni Thorneovi izračuni nakazujejo, da preproste mase, ki potujejo skozi prehodne črvine, nikoli ne vzbudijo paradoksov – ne obstajajo nikakršni začetni pogoji, ki bi vodili do paradoksov po tem, ko se časovno potovanje enkrat že začne. Če bi se njegovi rezultati lahko posplošili, bi kazali na to, da noben od predvidenih paradoksov, formuliranem v zgodbah o časovnem potovanju, dejansko ne bi mogel biti formuliran na eksaktnem fizikalnem nivoju. To pomeni, da lahko vsako stanje v zgodbi o časovnem potovanju dovoljuje mnogo skladnih rešitev.[navedi vir]

Relativistične zvezde, mnogopolni momenti in druga prizadevanja

uredi

Skupaj z Żytkowovo je predvidel obstoj zvezd rdečih nadorjakinj z jedri degeneriranih nevtronskih zvezd (telo Thornea in Żytkowe (TŻO)).[38] Postavil je temelje za teorijo pulzacij relativističnih zvezd in gravitacijskega sevanja, ki ga oddajajo. S Hartleom je iz splošne teorije relativnosti izpeljal zakone gibanja in precesije črnih lukenj in drugih relativističnih teles, vključno z vplivom sklopitve njihovih mnogopolnih momentov na ukrivljenost prostora-časa bližnjih teles.[39] Thorne je tudi teoretično predvidel obstoj univerzalne antigravitirajoče eksotične snovi – element potreben za pospeševanje stopnje širjenja Vesolja, ki ohranja prehodno črvino »zvezdnih vrat« odprto in časovno geodetko prosto plavajočo, tako da pogoni warp lahko delujejo. Z Willom[40] in svojimi drugimi študenti je postavil temelje za teoretično interpretacijo preskusov relativističnih teorij gravitacije – temelje, na katerih so Will in drugi potem gradili. Thorne se je zanimal za izvor klasičnega prostoa in časa iz kvantne pene teorije kvantne gravitacije.[navedi vir]

Publikacije

uredi

Thorne je napisal in uredil knjige o gravitacijski teoriji in visokoenergijski astrofiziki. Leta 1973 je bil soavtor učbenika Gravitacija (Gravitation z Misnerjem in svojim nekdanjim mentorjem Wheelerjem.[11] Po Baezu in Chrisu Hillmanu je to ena najboljših znanstvenih knjig vseh časov in je navdihnila dve generaciji študentov.[14]

Leta 1994 je objavil knjigo Black Holes and Time Warps: Einstein's Outrageous Legacy za neznanstvenike, ki je prejela številne nagrade. Knjigo so objavili v šestih jezikih, izdaje v kitajščini, italijanščini, češčini in poljščini pa so v tisku. Leta 2014 je objavil knjigo The Science of Interstellar v kateri je opisal znanost v povezavi z Nolanovim filmom Medzvezdje. Nolan je napisal predgovor h knjigi. Septembra 2017 sta Thorne in Blandford objavila učbenik Modern Classical Physics: Optics, Fluids, Plasmas, Elasticity, Relativity, and Statistical Physics, ki pokriva šest glavnih poglavij fizike navedenih v naslovu.[41]

Njegovo delo se je pojavilo v publikacijah, kot so med drugim:

Thorne je objavil več kot 150 člankov v znanstvenih revijah.[navedi vir]

Priznanja

uredi

Nagrade in častni naslovi

uredi

Thornea so izbrali za člana:[42]

Podelili so mu številne nagrade, med njimi:

Bil je štipendist Woodrowa Wilsona, Danforthov štipendist, Guggenheimov štipendist in Fulbrightov štipendist. Prejel je tudi naziv častnega doktorja humanističnih ved Diplomske univerze Claremont.

Leta 2009 so ga izbrali za predstojnika Lorentzove stolice za to leto na Univerzi v Leidnu.

Bil je član:

Kipa Thornea je revija Time izbrala na svoj letni seznam 100-ih najvplivnejših ljudi v ameriškem svetu leta 2016.[54]

Priredbe v medijih

uredi
  • Thorne je prispeval zamisli o potovanju skozi črvine Carlu Saganu za rabo v njegovem romanu Stik (Contact).[55]
  • Thorne in njegova prijateljica producentka in pisateljica Lynda Obst sta razvila tudi koncept za Nolanov film Medzvezdje.[56] Napisal je tudi knjigo povezano s temo v filmu The Science of Interstellar.
  • V romanu Larryja Nivena Rainbow Mars tehnologija časovnega potovanja uporabljena v njem temelji na Thorneovih teorijah o črvinah, ki je bila v kontekstu romana, ko je časovno potovanje prvič postalo mogoče, in ne samo fantastika. Kot rezultat vsak poskus potovanja v času pred Thorneovim razvojem teorije o črvinah sledi potniku v času, ki vstopa v fantastično različico stvarnosti, in ne le dejansko preteklost.[57]
  • V filmu Teorija vsega (The Theory of Everything) je Thornea igral angleški igralec Enzo Cilenti.[58][59]

Izbrana dela

uredi

Knjige in učbeniki

uredi
  • Misner, Charles William; Thorne, Kip Stephen; Wheeler, John Archibald (september 1973), Gravitation, San Francisco: W. H. Freeman, ISBN 0-7167-0344-0{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  • Thorne, K. S., in 300 Years of Gravitation, (ur.) S. W. Hawking in W. Israel, 1987, (Chicago: Univ. of Chicago Press), Gravitational Radiation.
  • Thorne, K. S., Price, R. H. in Macdonald, D. M., Black Holes, The Membrane Paradigm, 1986, (New Haven: Yale Univ. Press).

Znanstveni članki

uredi

Glej tudi

uredi

Opombe

uredi
  1. ↑ V objavni skupini so bili: Thorne, David Reitze, Gabriela González, Rainer Weiss in France Anne-Dominic Córdova, direktorica NSF.

Sklici

uredi
  1. ↑ Person Profile // Internet Movie Database — 1990.
  2. ↑ SNAC — 2010.
  3. ↑ Gregersen E. Encyclopædia Britannica
  4. ↑ From Logan To The StarsAstrophysics superstar Kip Thorne discusses local boyhood, beyond
  5. ↑ »Kip Stephen Thorne«. Projekt Matematična genealogija (v angleščini). North Dakota State University. Pridobljeno 6. septembra 2016.
  6. ↑ »Kip S. Thorne«. Physics Tree (v angleščini). Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  7. ↑ »einstein medal« (v angleščini). Einstein-bern.ch. Pridobljeno 7. decembra 2014.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 »Kip S. Thorne: Biographical Sketch«. Information Technology Services. Kalifornijski tehnološki inštitut (v angleščini). Pridobljeno 6. januarja 2013.
  9. ↑ Sullivan (2013).
  10. ↑ »Watch Exclusive: The Science of Interstellar - WIRED - WIRED Video - CNE«. WIRED Videos (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2014. Pridobljeno 7. decembra 2014.
  11. ↑ 11,0 11,1 Misner; Thorne; Wheeler (1973).
  12. ↑ 12,0 12,1 Kondrashov (2017).
  13. ↑ Strnad (2010), str. 226.
  14. ↑ 14,0 14,1 Baez; Hillman (1998).
  15. ↑ »The Nobel Prize in Physics 2017« (v angleščini). The Nobel Foundation. 3. oktober 2017. Pridobljeno 3. oktobra 2017.
  16. ↑ Rincon; Amos (2017).
  17. ↑ Overbye (2017).
  18. ↑ Kaiser (2017).
  19. ↑ Kimm, Grant, Webmaster - The College of Liberal Arts and Sciences at Iowa State University. »Plaza of Heroines at Iowa State University« (v angleščini). Las.iastate.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. avgusta 2015. Pridobljeno 7. decembra 2014.
  20. ↑ Jones (2011).
  21. ↑ »Dr. Alison Comish Thorne«. Legacy.com (v angleščini). The Salt Lake Tribune Obituaries. 26. oktober 2004. Pridobljeno 7. septembra 2016.
  22. ↑ Carroll (2013).
  23. ↑ »Spacetime Warps and the Quantum: A Glimpse of the Future«. THE KITP PUBLIC LECTURE SERIES (v angleščini). KAVLI INSTITUTE FOR THEORETICAL PHYSICS. 1999.
  24. ↑ Thorne (1999).
  25. ↑ Cofield (2014).
  26. ↑ »LIGO: The Search for Gravitational Waves« (v angleščini). Nacionalna znanstvena ustanova. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. septembra 2016. Pridobljeno 9. septembra 2016. LIGO is the largest single enterprise undertaken by NSF, with capital investments of nearly $300 million and operating costs of more than $30 million/year.
  27. ↑ »Catching waves with Kip Thorne«. Plus Magazine (v angleščini). 1. december 2001.
  28. ↑ »Gravitational Waves Detected 100 Years After Einstein's Prediction« (v angleščini). ligo.caltech.edu. 11. februar 2016.
  29. ↑ Twilley (2016).
  30. ↑ Abbott; idr. (2016).
  31. ↑ Naeye (2016).
  32. ↑ Castelvecchi; Witze (2016).
  33. ↑ 33,0 33,1 33,2 33,3 Thorne (1994).
  34. ↑ Frolov; Novikov (2012).
  35. ↑ Davies (2006).
  36. ↑ Kim; Thorne (1991).
  37. ↑ Morris; Thorne; Yurtsever (1988).
  38. ↑ Thorne; Żitkow (1977).
  39. ↑ Hartle; Thorne (1985).
  40. ↑ Thorne; Will (1971).
  41. ↑ Thorne; Blandford (2017).
  42. ↑ »Kip S. Thorne: Curriculum Vitae« (v angleščini). Caltech. Pridobljeno 18. septembra 2016.
  43. ↑ »Book of Members, 1780–2010: Chapter T« (PDF) (v angleščini). Ameriška akademija umetnosti in znanosti. Pridobljeno 15. aprila 2011.
  44. ↑ »UNESCO's Niels Bohr Gold Medal awarded to prominent physicists« (v angleščini). Inštitut Nielsa Bohra. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2017. Pridobljeno 8. decembra 2016.
  45. ↑ »Breakthrough Prize – Special Breakthrough Prize in Fundamental Physics Awarded For Detection of Gravitational Waves 100 Years After Albert Einstein Predicted Their Existence«. breakthroughprize.org (v angleščini). San Francisco. 2. maj 2016. Pridobljeno 3. oktobra 2017.
  46. ↑ »2016 Gruber Cosmology Prize Press Release«. gruber.yale.edu (v angleščini). The Gruber Foundation. 4. maj 2016. Pridobljeno 3. oktobra 2017.
  47. ↑ »Shaw Prize 2016« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2018.
  48. ↑ »9 Scientific Pioneers Receive The 2016 Kavli Prizes« (v angleščini). prnewswire.com. 2. junij 2016.
  49. ↑ »The Tomalla prize holders« (v angleščini). Tomallaova ustanova. Pridobljeno 18. septembra 2016.
  50. ↑ »Harvey Prize 2016« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2016.
  51. ↑ »Meet the Team of Scientists Who Discovered Gravitational Waves«. Smithsonian Magazine (v angleščini).
  52. ↑ »Princess of Asturias Award« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2017.
  53. ↑ »The 2017 Nobel Prize in Physics – Press Release«. www.nobelprize.org (v angleščini). Kraljeva švedska akademija znanosti. 3. oktober 2017. Pridobljeno 3. oktobra 2017.
  54. ↑ Nolan (2016).
  55. ↑ »Contact – High Technology Lends a Hand/Science of the Soundstage« (v angleščini). Warner Bros. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2001. Pridobljeno 1. septembra 2014.
  56. ↑ Fernandez (2007).
  57. ↑ Niven (1999), str. 45, 366.
  58. ↑ »The Theory of Everything begins principal photography« (v angleščini). Working Title Films. 8. oktober 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. septembra 2014. Pridobljeno 8. oktobra 2013.
  59. ↑ Tunzelman (2015).

Viri

uredi

Zunanje povezave

uredi


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kip_Stephen_Thorne&oldid=6294596«