Kangši

Cesar Kangši (kitajsko: 康熙帝; pinjin: Kangxi), kitajsko osebno ime Šuanje (pinjin: Xuanye), tretji cesar iz vladarske hiše Čing, in drugi cesar Čing, ki je vladal nad celotno Kitajsko, * 5. februar 1654, palača Džingren (pinjin: Jingren), Prepovedano mesto, † 20. december 1722, Čingši Šuvu (pinjin: Qingxi Shuwu), Vrt večne pomladi.

Cesar Kangši 康熙帝
Cesar iz dinastije Čing
Vladanje	5. februar 1661 – 20. december 1722
Predhodnik	Cesar Šundži
Naslednik	Jongdženg
Regenti	Sonin (1661–1667) Ebilun (1661–1667) Suksaha (1661–1667) Oboi (1661–1669)
Rojstvo	4. maj 1654({{padleft:1654|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) Peking
Smrt	20. december 1722({{padleft:1722|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (68 let) Garden of the Exuberant Spring
Pokop	Mavzolej Džing, Vzhodni Čingovi grobovi
žena	gospodična Heseri, cesarica Šjao Čeng Ren ​ ​ (por. 1665; s. 1674)​ cesarica gospodična Niohuru, cesarica Šjao Džao Ren ​ ​ (por. 1665; s. 1678)​ cesarica gospodična Tunggija, cesarica Šjao Ji Ren ​ ​ (s. 1689)​ cesarica gospodična Uja, cesarica Šjao Gong Ren ​ ​ (pred 1722)​
Potomci	Jundži Junreng, Princ Limi prvega ranga Jundži, Princ Čengjin drugega ranga Cesar Jongdženg Junči, Princ Hengven prvega ranga Junjov, Princ Čundu prvega ranga Junsi Juntang June Juntao, Princ Luji prvega ranga Jinšjang, Princ Jišjan prvega ranga Junti, Princ Šunčin drugega ranga Junšu, Princ Juke drugega ranga Junlu, Princ Džuangke prvega ranga Junli, Princ Guoji prvega ranga Junji Junši, Princ Šendžing drugega ranga Junhu Junči Junbi, Princ Šjanke prvega ranga Princesa Rongšjan prvega ranga Princesa Duandžing drugega ranga Princesa Kedžing prvega ranga Princesa Venšjan prvega ranga Princesa Čunčue prvega ranga Princesa Venke drugega ranga Princesa Čuedžing drugega ranga Princesa Dunke drugega ranga
Imena Aisin Gioro Šuanje (愛新覺羅 玄燁) Mandžurščina: Hiovan jej (ᡥᡳᠣᠸᠠᠨ ᠶᡝᡳ) Era dates Kangši (pinjin: Kanxi; 康熙; 18. februar 1662 – 4. februar 1723) Mandžurščina: Elhe taifin (ᡝᠯᡥᡝ ᡨᠠᡳᡶᡳᠨ) Mongolščina: Энх амгалан (ᠡᠩᠬᠡ ᠠᠮᠤᠭᠤᠯᠠᠩ) Posmrtno ime Cesar Hetjan Hongjun Venvu Ruidže Gongdžjan Kuanju Šjaodžing Čengšin Džonghe Gongde Dačeng Ren (合天弘運文武睿哲恭儉寬裕孝敬誠信中和功德大成仁皇帝) Mandžurščina: Gosin hūwangdi (ᡤᠣᠰᡳᠨ ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ) Tempeljsko ime Šengdzu (聖祖) Mandžurščina: Šengdzu (ᡧᡝᠩᡯᡠ)
Rodbina	Ajsin Gioro
Oče	cesar Šundži
Mati	cesarica Šjaokangdžang
Kitajsko ime
Kitajsko	康熙帝
Dobesedni pomen	Cesar obdobja zdravja in slave
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Kāngxīdì Gvojeu Romatdzjh Kangshi Dih Wade–Giles Kʻang-hsi Ti IPA [kʰáŋɕí tî] Jue: kantonščina Yalska romanizacija Hōng-hēi Dai Džjutping Hong1-hei1 Dai3 Min Nan Tâi-lô Khong-hi Tè
Mongolsko ime
Mongolščina	ᠡᠩᠭᠡ ᠠᠮᠤᠭᠤᠯᠠᠩ ᠬᠠᠭᠠᠨ Энх амгалан хаан
Transkripcije SASM/GNC Engke Amuɣulang Khaan
Mandžursko ime
Mandžurska pisava	ᡝᠯᡥᡝ ᡨᠠᡳᡶᡳᠨ ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ
Möllendorff	Elhe Taifin Hūwangdi

Vladavina cesarja Kangšija skozi 61 let (od 1661 do 1722) ga postavlja za najdaljše vladajočega cesarja v kitajski zgodovini (čeprav je njegov vnuk, cesar Čjanlong (pinjin: Qianlong), imel najdaljšo dobo stvarnega vladanja) in eden od najdaljše vladajočih oblastnikov na svetu sploh. Ker pa je na prestol stopil pri sedmih letih, so dejansko oblast šest let imeli štirje namestniki in njegova babica, cesarica-vdova Šjaodžuang (pinjin: Xiaozhuang).

Vladavina cesarja Kangšija je prinesla dolgo obdobje trdnosti in napredka v primeri z leti vojn in zmed. On je začetnik obdobja, ki je znano kot "Napredno obdobje Kangšija in Čjanlonga" ali "Visoki Čing", ter je trajalo skozi nekaj rodov po njegovi smrti. Njegov dvor je zbral veliko kulturnega blaga in ga razvrstil v več zbirk, med katerimi je najbolj znan Kangšijev besednjak.

Življenjepis

Odnos do krščanstva

Jezuitski astronomi – udeleženci Kitajskih misijonov, skupaj s cesarjem Kangšijem (Beauvais, 1690–1705)

V prvih desetletjih vladanja cesarja Kangšija je na cesarskem dvoru igrala pomembno vlogo Družba Jezusova. S svojim poznavanjem astronomije so prevzeli vodstvo cesarske zvezdarene. Gerbillon in Pereira sta rabila za tolmača pri razpravah o Nerčinskem sprorazumu. Cesar Kangši je bil hvaležen jezuitom za njihove prispevke ; kot poznavalci mnogih jezikov so bili koristni prevajalci in tolmači ; poznavanje vojaške veščine in njihove iznajdbe so prispevale k napredku njegove vojne industrije in topništva, kar je usposobilo Čingovo cesarstvo za osvojitev Tungninškega cesarstva.

Cesarju Kangšiju je izredno ugajal tudi spoštljiv in nevsiljiv način jezuitov; dobro so govorili kitajščino in nosili svilene halje vodilnega razreda. Leta 1692, ko je Pereira zaprosil za strpnost do krščanstva, je bil cesar Kangxi pripravljen ustreči in je izdal Odlok o strpnosti tj. Tolerančni edikt, ki je priznal katoličanstvo, prepovedal napade na njihove cerkve, ter uzakonil njihovo poslanstvo in udejanjanje krščanstva pri Kitajskem ljudstvu.

Cesar Kangši je na svojem dvoru gostil tudi jezuitskega sobrata slikarja Castiglioneja in več jezuitov-duhovnikov kot znanstvenike, vsestranske strokovnjake in priznane umetnike.

Do konca sedemnajstega stoletja so jezuitje spreobrnili veliko domačinov. Po drugi strani pa so bili navdušeni nad znanjem in bistroumnostjo konfucijanske učenjaške elite večinskih Kitajcev in so se prilagodili njihovemu starodavnemu miselnemu in življenjskemu slogu.

Leta 1692 je torej cesar Kangši izdal tolerančni edikt glede svobodnega izpovedovanja krščanstva (kitajsko: 容敎令 ali kitajsko: 正敎奉傳).

Evropejci so zelo miroljubni; v deželah ne vznemirjajo in ne motijo, nikomur ne škodijo, ne delajo nobenih hudodelstev in njihovo učenje nima nič skupnega z lažnimi ločinami v cesarstvu, niti se ne nagibajo k spodbujanju upora... Odločili smo torej, da je treba ohraniti vse cerkve, posvečene nebeškemu Gospodarju, ne glede na to, kje se nahajajo, in omogočiti vsem, ki želijo častiti tega Boga, vstop v te cerkve, darovanje kadila in opravljanje obredov, ki jih po starodavnih navadah izvajajo kristjani. Zato naj jim odslej nihče več ne nasprotuje.

Kitajski obredni spor

Izbruhnil pa je nesrečen obredni spor, ali smejo kitajski kristjani sodelovati pri tradicionalnih konfucijevskih slovesnostih in pri obredih v zvezi s spoštovanje prednikov. Jezuitje so se zavzemali za strpnost, a dominikanci so se postavili na trdo stališče zoper tuje "malikovanje". Papež Klemen XI. je pritrdil dominikanskemu stališču in 1705 poslal Tournona kot nuncija k cesarju Kangšiju, da bi izrekel izobčenje nad kitajskimi obredi. Prek Tournona je papež hotel nadzorovati jezuitske misijonarje na Kitajskem, ali res postopajo po njegovih ukazih. Kangši je zavrnil, ker je želel misijonarske dejavnosti na Kitajskem obdržati pod svojim vrhovnim nadzorom, ki ga je predstavljal eden od jezuitov, ki je že dolga leta živel v Pekingu.

Jasno je dal do znanja, da sprejema delovanje katoliških misijonarjev le v duhu Riccijevih prilagoditev “kitajskih obredov” in da nasprotuje njihovi ukinitvi. To je jasno pokazal način sprejema papeževega odposlanca kardinala Tournona. Najprej je bil sprejet z vso prijaznostjo in vsemi častmi. Kakor hitro pa je prišel na dan s papeževimi zahtevami po prepovedi kitajskih obredov, se je razpoloženje ohladilo in se sprevrglo v sovražnost – in preganjanje kristjanov. Rim pa je ostal nepopustljiv in to stališče je pripeljalo ne le do prepovedi krščanstva, ampak tudi nuncijevega zaprtja; tako je umrl kardinal Tournon v makavski ječi.

Ne ozirajoč se na drugačne poteze nekaterih svojih prednikov, je namreč 19. marca 1715 Klemen XI. objavil bulo Ex illa die, ki je uradno obsodila kitajske obrede - in to je bilo tisto usodno sporočilo, ki ga je prinesel Tournon. Kot odgovor pa je cesar Kangši uradno prepovedal krščanske misijone na Kitajskem, češ da “povzročajo nemire”.

Glej tudi

• Zgodovina Kitajske
• Kitajski misijoni
• Seznam kitajskih cesarjev
• Seznam papežev

Sklici

Viri

• Missions étrangères de Paris. 350 ans au service du Christ 2008 Editeurs Malesherbes Publications, Paris ISBN 978-2-916828-10-7

Nadaljnje branje

(angleško)

• Cordier, Henri; Pelliot, Paul, ur. (1922). T'oung Pao (通報) or Archives. Zv. XX1. Leiden: E.J. Brill.
• Dennerline, Jerry (2002), »The Shun-chih Reign«, v Peterson, Willard J. (ur.), Cambridge History of China, Vol. 9, Part 1: The Ch'ing Dynasty to 1800, Cambridge: Cambridge University Press, str. 73–119, ISBN 0-521-24334-3.
• Finer, S. E. (1997). The History of Government from the Earliest Times. ISBN 0-19-822904-6 (three-volume set, hardback)
• Bennet Peterson, Barbara (2000). Notable Women of China: Shang Dynasty to the Early Twentieth Century. M.E. Sharpe, Inc.
• Giles, Herbert (1912), China and the Manchus, Cambridge UK: Cambridge University Press
• Gorelova, Liliya M., ur. (2002). Handbook of Oriental Studies. Section 8 Uralic & Central Asian Studies, Manchu Grammar. Zv. Volume Seven Manchu Grammar. Brill Academic Pub. ISBN 9004123075. Pridobljeno 6. maja 2014. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)
• Oxnam, Robert B. (1975), Ruling from Horseback: Manchu Politics in the Oboi Regency, 1661–1669, Chicago and London: University of Chicago Press, ISBN 0-226-64244-5.
• Rawski, Evelyn S. (1998), The Last Emperors: A Social History of Qing Imperial Institutions, Berkeley, Los Angeles, and London: University of California Press, ISBN 0-520-22837-5.
• Rowe, William T. (2009). China's Last Empire: The Great Qing. Cambridge, MA: Harvard University Press. ISBN 9780674036123.
• Spence, Jonathan D. (2002), »The K'ang-hsi Reign«, v Peterson, Willard J. (ur.), Cambridge History of China, Vol. 9, Part 1: The Ch'ing Dynasty to 1800, Cambridge, England: Cambridge University Press, str. 120–82, ISBN 0-521-24334-3.
• Kangxi and Jonathan D. Spence (1975). Emperor of China: Self Portrait of K'ang Hsi. New York: Vintage Books. ISBN 0394714113.
• Ch. 3, "Kangxi's Consolidation," in Jonathan D. Spence, The Search for Modern China (New York: Norton; 3rd, 2013), pp. 48–71.
• Zhao, Gang (Januar 2006). »Reinventing China Imperial Qing Ideology and the Rise of Modern Chinese National Identity in the Early Twentieth Century«. Modern China. Sage Publications. 32 (1): 3–30. doi:10.1177/0097700405282349. JSTOR 20062627. S2CID 144587815.
• Mungello, David E., ed. The Chinese rites controversy: Its history and meaning (Nettetal, Germ,any: Steyler, 1994.)
• Rule, Paul "Towards a History of the Chinese Rites Controversy," in D.E. Mungello, ed., The Chinese Rites Controversy: Its History and Meaning (Nettetal, Germany: Steyler, 1994.) pp. 249–66.
• George Minamiki: The Chinese rites controversy from its beginning to modern times. Loyola University Press, Chicago IL 1985, ISBN 0-8294-0457-0.
• Rule, Paul. "The Chinese Rites Controversy: A Long Lasting Controversy in Sino-Western Cultural History." Pacific Rim Report 32 (2004): 2–8. online Arhivirano 2021-06-12 na Wayback Machine.

(nemško)

• Anton Huonder: Der chinesische Ritenstreit. Xaverius, Aachen 1921.
• Claudia von Collani (Hrsg.): Eine wissenschaftliche Akademie für China. Briefe des Chinamissionars Joachim Bouvet S.J. an Gottfried Wilhelm Leibniz und Jean-Paul Bignon über die Erforschung der chinesischen Kultur, Sprache und Geschichte. Steiner-Verlag Wiesbaden, Stuttgart 1989, ISBN 3-515-05186-4 (Studia Leibnitiana. Sonderhefte 18).
• Anton, Ender (1900). »380«. V Brothers, Benziger (ur.). Die Geschichte der Katholischen Kirche in ausgearbeiteten Dispositionen zu Vorträgen für Vereine, Schule und Kirche, zugleich ein kirchengeschichtliches Nachschlage- und Erbauungsbuch für die katholische Familie. Einsiedeln [u.a.] Benziger & Co.A.G.
• August Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).

(italijansko)

• Valignano, Alessandro (1603). Iesu, Societas (ur.). Lettera del P. Alessandro Valignano, visitatore della Compagnia di Giesú nel Giappone, e nella Cina, del 1599. Giovanni Battista Cietti in Venetia.

(madžarsko)

• Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave

(angleško)

• Catholic encyclopedia – The Church in China
• Shadow Over the Restored Society of Jesus. Jeremy Clarke, S.J.
• Chinese Rites Controversy The Editors of Encyclopaedia Britannica

(italijansko)

• La questione dei riti cinesi Ovvero come una disputa teologica contribuì alla diffusione del libero pensiero di Serena Manucci
• La controversia dei riti cinesi. Storia di una lunga incomprensione. Author: Criveller, Gianni. I Quaderni del Museo volume: 23. Language: Italian
• Martedì 29 dicembre 2009 La secolare controversia dei riti cinesi. Inculturazione ante literam
• Controversie religiose Controversia dei riti cinesi Free journal Arhivirano 2021-04-28 na Wayback Machine.
• Voci cinesi nella controversia dei riti Nicolas Standaert Quaderno 3908 pag. 143 – 157 Anno 2013 Volume II 20 Aprile 2013
• La controversia dei Riti Cinesi (povzetek vprašanja)