Kangši

Cesar Kangši (kitajsko: 康熙帝; pinjin: Kangxi), kitajsko osebno ime Šuanje (pinjin: Xuanye), tretji cesar iz vladarske hiše Čing, in drugi cesar Čing, ki je vladal nad celotno Kitajsko, * 5. februar 1654, palača Džingren (pinjin: Jingren), Prepovedano mesto, † 20. december 1722, Čingši Šuvu (pinjin: Qingxi Shuwu), Vrt večne pomladi.

Cesar Kangši
康熙帝
Portret
Cesar iz dinastije Čing
Obdobje vladanja5. februar 166120. december 1722
PredhodnikCesar Šundži
NaslednikJongdženg
RegentiSonin (1661–1667)
Ebilun (1661–1667)
Suksaha (1661–1667)
Oboi (1661–1669)
ženagospodična Heseri, cesarica Šjao Čeng Ren ( 1665; u. 1674)
cesarica gospodična Niohuru, cesarica Šjao Džao Ren ( 1665; u. 1678)
cesarica gospodična Tunggija, cesarica Šjao Ji Ren ( 2021; u. 1689)
cesarica gospodična Uja, cesarica Šjao Gong Ren ( 2021–1722)
PotomciJundži
Junreng, Princ Limi prvega ranga
Jundži, Princ Čengjin drugega ranga
Cesar Jongdženg
Junči, Princ Hengven prvega ranga
Junjov, Princ Čundu prvega ranga
Junsi
Juntang
June
Juntao, Princ Luji prvega ranga
Jinšjang, Princ Jišjan prvega ranga
Junti, Princ Šunčin drugega ranga
Junšu, Princ Juke drugega ranga
Junlu, Princ Džuangke prvega ranga
Junli, Princ Guoji prvega ranga
Junji
Junši, Princ Šendžing drugega ranga
Junhu
Junči
Junbi, Princ Šjanke prvega ranga
Princesa Rongšjan prvega ranga
Princesa Duandžing drugega ranga
Princesa Kedžing prvega ranga
Princesa Venšjan prvega ranga
Princesa Čunčue prvega ranga
Princesa Venke drugega ranga
Princesa Čuedžing drugega ranga
Princesa Dunke drugega ranga
Polno ime
Aisin Gioro Šuanje
(愛新覺羅 玄燁)
Mandžurščina: Hiovan jej (ᡥᡳᠣᠸᠠᠨ ᠶᡝᡳ)
Era datumi
Kangši
(pinjin: Kanxi; 康熙; 18. februar 1662 – 4. februar 1723)
Mandžurščina: Elhe taifin (ᡝᠯᡥᡝ ᡨᠠᡳᡶᡳᠨ)
Mongolščina: Энх амгалан (ᠡᠩᠬᠡ ᠠᠮᠤᠭᠤᠯᠠᠩ)
Posthumno ime
Cesar Hetjan Hongjun Venvu Ruidže Gongdžjan Kuanju Šjaodžing Čengšin Džonghe Gongde Dačeng Ren
(合天弘運文武睿哲恭儉寬裕孝敬誠信中和功德大成仁皇帝)
Mandžurščina: Gosin hūwangdi (ᡤᠣᠰᡳᠨ
ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ
)
Temple name
Šengdzu
(聖祖)
Mandžurščina: Šengdzu (ᡧᡝᠩᡯᡠ)
HišaAjsin Gioro
Očecesar Šundži
Maticesarica Šjaokangdžang
Rojstvo4. maj 1654({{padleft:1654|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[1]
Peking
Smrt20. december 1722({{padleft:1722|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1] (68 let)
Garden of the Exuberant Spring[d]
PokopMavzolej Džing, Vzhodni Čingovi grobovi
Kitajsko ime
Kitajsko 康熙
Dobesedni pomenCesar obdobja zdravja in slave
Mongolsko ime
Mongolščina ᠡᠩᠭᠡ ᠠᠮᠤᠭᠤᠯᠠᠩ ᠬᠠᠭᠠᠨ
Энх амгалан хаан
Mandžursko ime
Mandžurska pisava ᡝᠯᡥᡝ
ᡨᠠᡳᡶᡳᠨ
ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ
MöllendorffElhe Taifin Hūwangdi

Vladavina cesarja Kangšija skozi 61 let (od 1661 do 1722) ga postavlja za najdaljše vladajočega cesarja v kitajski zgodovini (čeprav je njegov vnuk, cesar Čjanlong (pinjin: Qianlong), imel najdaljšo dobo stvarnega vladanja) in eden od najdaljše vladajočih oblastnikov na svetu sploh.[2] Ker pa je na prestol stopil pri sedmih letih, so dejansko oblast šest let imeli štirje namestniki in njegova babica, cesarica-vdova Šjaodžuang (pinjin: Xiaozhuang).

Vladavina cesarja Kangšija je prinesla dolgo obdobje trdnosti in napredka v primeri z leti vojn in zmed. On je začetnik obdobja, ki je znano kot "Napredno obdobje Kangšija in Čjanlonga" ali "Visoki Čing", ter je trajalo skozi nekaj rodov po njegovi smrti. Njegov dvor je zbral veliko kulturnega blaga in ga razvrstil v več zbirk, med katerimi je najbolj znan Kagšijev besednjak Predloga:Sfnb.

ŽivljenjepisUredi

Odnos do krščanstvaUredi

 
Jezuitski astronomi – udeleženci Kitajskih misijonov, skupaj s cesarjem Kangšijem (Beauvais, 1690–1705)

V prvih desetletjih vladanja cesarja Kangšija je na cesarskem dvoru igrala pomembno vlogo Družba Jezusova. S svojim poznavanjem astronomije so prevzeli vodstvo cesarske zvezdarene. Gerbillon in Pereira sta rabila za tolmača pri razpravah o Nerčinskem sprorazumu. Cesar Kangši je bil hvaležen jezuitom za njihove prispevke ; kot poznavalci mnogih jezikov so bili koristni prevajalci in tolmači ; poznavanje vojaške veščine in njihove iznajdbe so prispevale k napredku njegove vojne industrije [3] in topništva, kar je usposobilo Čingovo cesarstvo za osvojitev Tungninškega cesarstva.[4]

Cesarju Kangšiju je izredno ugajal tudi spoštljiv in nevsiljiv način jezuitov; dobro so govorili kitajščino in nosili svilene halje vodilnega razreda. [5] Leta 1692, ko je Pereira zaprosil za strpnost do krščanstva, je bil cesar Kangxi pripravljen ustreči in je izdal Odlok o strpnosti tj. Tolerančni edikt,[6] ki je priznal katoličanstvo, prepovedal napade na njihove cerkve, ter uzakonil njihovo poslanstvo in udejanjanje krščanstva pri Kitajskem ljudstvu.[7]

Cesar Kangši je na svojem dvoru gostil tudi jezuitskega sobrata slikarja Castiglioneja in več jezuitov-duhovnikov kot znanstvenike, vsestranske strokovnjake in priznane umetnike.[8]

Do konca sedemnajstega stoletja so jezuitje spreobrnili veliko domačinov. Po drugi strani pa so bili navdušeni nad znanjem in bistroumnostjo konfucijanske učenjaške elite večinskih Kitajcev in so se prilagodili njihovemu starodavnemu miselnemu in življenjskemu slogu.

Leta 1692 je torej cesar Kangši izdal tolerančni edikt glede svobodnega izpovedovanja krščanstva (tradicionalna kitajščina: 容敎令 ali tradicionalna kitajščina: 正敎奉傳).

Evropejci so zelo miroljubni; v deželah ne vznemirjajo in ne motijo, nikomur ne škodijo, ne delajo nobenih hudodelstev in njihovo učenje nima nič skupnega z lažnimi ločinami v cesarstvu, niti se ne nagibajo k spodbujanju upora... Odločili smo torej, da je treba ohraniti vse cerkve, posvečene nebeškemu Gospodarju, ne glede na to, kje se nahajajo, in omogočiti vsem, ki želijo častiti tega Boga, vstop v te cerkve, darovanje kadila in opravljanje obredov, ki jih po starodavnih navadah izvajajo kristjani. Zato naj jim odslej nihče več ne nasprotuje.[9]

Kitajski obredni sporUredi

Izbruhnil pa je nesrečen obredni spor, ali smejo kitajski kristjani sodelovati pri tradicionalnih konfucijevskih slovesnostih in pri obredih v zvezi s spoštovanje prednikov. Jezuitje so se zavzemali za strpnost, a dominikanci so se postavili na trdo stališče zoper tuje "malikovanje". Papež Klemen XI. je pritrdil dominikanskemu stališču in 1705 poslal Tournona kot nuncija k cesarju Kangšiju, da bi izrekel izobčenje nad kitajskimi obredi.[3][10] Prek Tournona je papež hotel nadzorovati jezuitske misijonarje na Kitajskem, ali res postopajo po njegovih ukazih. Kangši je zavrnil, ker je želel misijonarske dejavnosti na Kitajskem obdržati pod svojim vrhovnim nadzorom, ki ga je predstavljal eden od jezuitov, ki je že dolga leta živel v Pekingu. [11]

Jasno je dal do znanja, da sprejema delovanje katoliških misijonarjev le v duhu Riccijevih prilagoditev “kitajskih obredov” in da nasprotuje njihovi ukinitvi. To je jasno pokazal način sprejema papeževega odposlanca kardinala Tournona. Najprej je bil sprejet z vso prijaznostjo in vsemi častmi. Kakor hitro pa je prišel na dan s papeževimi zahtevami po prepovedi kitajskih obredov, se je razpoloženje ohladilo in se sprevrglo v sovražnost – in preganjanje kristjanov. Rim pa je ostal nepopustljiv in to stališče je pripeljalo ne le do prepovedi krščanstva, ampak tudi nuncijevega zaprtja; tako je umrl kardinal Tournon v makavski ječi.

Ne ozirajoč se na drugačne poteze nekaterih svojih prednikov, je namreč 19. marca 1715 Klemen XI. objavil bulo Ex illa die, ki je uradno obsodila kitajske obrede - in to je bilo tisto usodno sporočilo, ki ga je prinesel Tournon.[3] Kot odgovor pa je cesar Kangši uradno prepovedal krščanske misijone na Kitajskem, češ da “povzročajo nemire”.[12]

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. "Emperor Kangxi - The Emperor Who Reigned for the Longest Period in Chinese History". Cultural China. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 March 2013. Pridobljeno dne 21 March 2013.
  3. 3,0 3,1 3,2 Mantienne, p. 180
  4. Les Missions Etrangeres, p. 83
  5. Manteigne, str. 178
  6. "In the Light and Shadow of an Emperor: Tomás Pereira, S.J. (1645–1708), the Kangxi Emperor and the Jesuit Mission in China", An International Symposium in Commemoration of the 3rd Centenary of the death of Tomás Pereira, S.J., Lisbon, Portugal and Macau, China, 2008, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 August 2009
  7. Neill, S. (1964). A History of Christian Missions, Harmondsworth: Penguin Books, pp. 189-190.
  8. Zhidong Hao (28 February 2011). Macau: History and Society. Hong Kong University Press. str. 133–. ISBN 978-988-8028-54-2. Pridobljeno dne 4 March 2013.
  9. Don Alvin Pittman (2001). Toward a Modern Chinese Buddhism: Taixu's Reforms. University of Hawaii Press. str. 35–36. ISBN 978-0-8248-2231-6. Pridobljeno dne 4 March 2013.
  10. Aldridge, Alfred Owen, Masayuki Akiyama, Yiu-Nam Leung. Crosscurrents in the Literatures of Asia and the West, p. 54 [1]
  11. Spence 1974, pp. xviii-xix, 76-79.
  12. Li, Dan J., trans. (1969). China in Transition, 1517–1911, New York: Van Nostrand Reinhold Company, p. 22

OpombeUredi

Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).
Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

Napaka pri navajanju: Sklic definiran v seznamu z imenom skupine "" ni uporabljen v vsebini (glej stran pomoči).

ViriUredi

  • Missions étrangères de Paris. 350 ans au service du Christ 2008 Editeurs Malesherbes Publications, Paris ISBN 978-2-916828-10-7

Nadaljnje branjeUredi

(angleško)
(nemško)
(italijansko)
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezaveUredi

(angleško)
(italijansko)