Cesar Šundži je bil drugi cesar kitajske dinastije Čing in prvi cesar dinastije Čing, ki je vladal ožji Kitajski. Vladal je od leta 1644 do 1661, * 15. marec 1638 kot Fulin, † 5. februar 1661.

Cesar Šundži
順治帝
Cesar dinastije Čing
Vladanje8. oktober 1643 – 5. februar 1661
PredhodnikHong Tajdži
NaslednikKangši
RegentaDorgon (1643–1650)
Džirgalang (1643–1647)
Cesar Kitajske
VladanjeBitka na prelazu Šanhaj (1661)
PredhodnikČongdžen (Dinastija Ming)
NaslednikKangši
Rojstvo(1638-03-15)15. marec 1638
(崇德三年 正月 三十日)
Palača Jongfu, Palača Mukden
Smrt5. februar 1661 (1661-02-05) (22 let)
(順治十八年 正月 七日)
Dvorana mentalne kultivacije
Pokop
Mavzolej Šjao, grobnice Vzhodnega Činga
Soproge
  • soproga Džing (1651, odstavljena 1653)
  • cesarica Šjaohujdžang (1654)
  • cesarica Šjaošjan (1656-1660)
  • cesarica Šjaokangdžang (1653)
PotomciFučuan, princ Jušjana
cesar Kangši
Čangning, princ Gonga
Longši, princ Čuna
princesa Gongque
Imena
Aisin Gioro Fulin (愛新覺羅 福臨)
Mandžursko: Fulin (ᡶᡠᠯᡳᠨ)
Era dates
Šundži (順治): 8. februar 1644 – 17. februar 1662
Mandžursko: Idžišun dasan (ᡳᠵᡳᠰᡥᡡᠨ ᡩᠠᠰᠠᠨ)
Mongolsko: Эеэр засагч (ᠡᠶᠡᠪᠡᠷᠭᠦᠦ ᠵᠠᠰᠠᠭᠴᠢ)
Posmrtno ime
Cesar Titian Longjun Dingtong Džjandži Jingrui Činven Šjanvu Dahe Honggong Džiren Čunšjao Džang (體天隆運定統建極英睿欽文顯武大德弘功至仁純孝章皇帝)
Mandžursko: Eldembuhe huvangdi (ᡝᠯᡩᡝᠮᠪᡠᡥᡝ
ᡥᡡᠸᠠᠩᡩᡳ
)
Tempeljsko ime
Šidzu (世祖)
Mandžursko: Šidzu (ᡧᡳᡯᡠ)
RodbinaAisin Gioro
Vladarska rodbinaDinastija Čing
OčeHong Tajdži
Maticesarica Šjaodžuangven
Šundži
Tradicionalno kitajsko順治帝
Poenostavljeno kitajsko顺治帝
Dobesedni pomen"Brezhibno vladajoči cesar"

Odbor mandžurskih knezov ga je za naslednika njegovega očeta Hong Tajdžija (vladal 1592–1643) izbral septembra 1643, ko je bil star pet let. Knezi so zato imenovali tudi dva sovladarja: Dorgona (1612–1650), štirinajstega sina ustanovitelja dinastije Čing Nurhacija (1559–1626), in Džirgalanga (1599–1655), enega od Nurhacijevih nečakov. Oba sta bila iz cesarskega klana Čing.

Od leta 1643 do 1650 je bila večina politične moči v rokah Dorgona. Pod njegovim vodstvom je cesarstvo Čing osvojilo večino ozemlja propadle dinastije Ming (1368–1644), pregnalo Mingu lojalne režime globoko v jugozahodne province in postavilo temelje vladavine Čingov nad ožjo Kitajsko kljub zelo nepriljubljenim politikam, kot je bil na primer "ukaz striženja las" iz leta 1645, ki je podložnike Činga prisilil, da so si obrili čelo in preostale lase spletli v kito, podobno kiti Mandžurcev. Po Dorgonovi smrti zadnji dan leta 1650 je začel osebno vladati mladi cesar Šundži. Z mešanim uspehom se je poskušal boriti proti korupciji in zmanjšati politični vpliv mandžurskega plemstva. V 50. letih 16. stoletja se je soočil z oživitvijo odpora lojalistov Minga, vendar je njegova vojska do leta 1661 premagala še zadnja sovražnika cesarstva Čing, pomorščaka Košinga (1624–1662) in princa Guija (1623–1662) iz dinastije Južni Ming. Naslednje leto sta se oba vdala.

Cesar Šundži je umrl pri 22 letih za črnimi kozami, zelo nalezljivo boleznijo, ki je bila na Kitajskem endemična, Mandžurci pa proti njej niso bili imuni. Nasledil ga je njegov tretji sin Šuanje, ki je v otroštvu prebolel črne koze in je kot cesar Kangši vladal šestdeset let. Ker se je iz Šundžijevega obdobja ohranilo manj dokumentov kot iz kasnejših obdobij dinastije Čing, je obdobje Šundžijeve vladavine razmeroma malo znano obdobje zgodovine Činga.

V kitajskem zgodovinopisju se njegova vladavina imenuje Šundži. Enako se je imenovala tudi v mandžurskem in mongolskem jeziku. Cesarska rodbina Čing je bila po poreklu mandžurska, vendar je vladala tudi številnim mongolskim plemenom, ki so pomagala Čingu premagati dinastijo Ming. Cesarjevo osebno ime je bilo Fulin, posmrtno ime, s katerim so ga častili v templju cesarskih prednikov, pa je bilo Šidzu.

Viri uredi

  • Dennerline, Jerry (2002), »The Shun-chih Reign«, v Peterson, Willard J. (ur.), Cambridge History of China, Vol. 9, Part 1: The Ch'ing Dynasty to 1800, Cambridge: Cambridge University Press, str. 73–119, ISBN 0-521-24334-3.
  • Fang Chao-ying (1943). Fu-lin. str. 255–259.
  • Struve, Lynn (1988), »The Southern Ming«, v Mote, Frederic W.; Twitchett, Denis; Fairbank, John King (ur.), Cambridge History of China, Volume 7, The Ming Dynasty, 1368–1644, Cambridge: Cambridge University Press, str. 641–725, ISBN 0-521-24332-7.
  • Wakeman, Frederic (1985), The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-Century China, Berkeley, Los Angeles, and London: University of California Press, ISBN 0-520-04804-0. In two volumes.
Šundži
Hiša Aisin-Gioro
Rojen: 15. marec 1638 Umrl: 5. februar 1661
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Hong Tajdži
Cesar dinastije Čing
1643–1661
Naslednik: 
Kangši
Predhodnik: 
Čongdžen
(dinastija Ming)
Cesar Kitajske
1644–1661