Šundži
Cesar Šundži je bil drugi cesar kitajske dinastije Čing in prvi cesar dinastije Čing, ki je vladal ožji Kitajski. Vladal je od leta 1644 do 1661, * 15. marec 1638 kot Fulin, † 5. februar 1661.
| Cesar Šundži 順治帝 | |||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | |||||||||||||||||
| Cesar dinastije Čing | |||||||||||||||||
| Vladanje | 8. oktober 1643 – 5. februar 1661 | ||||||||||||||||
| Predhodnik | Hong Tajdži | ||||||||||||||||
| Naslednik | Kangši | ||||||||||||||||
| Regenta | Dorgon (1643–1650) Džirgalang (1643–1647) | ||||||||||||||||
| Cesar Kitajske | |||||||||||||||||
| Vladanje | Bitka na prelazu Šanhaj (1661) | ||||||||||||||||
| Predhodnik | Čongdžen (Dinastija Ming) | ||||||||||||||||
| Naslednik | Kangši | ||||||||||||||||
| Rojstvo | 15. marec 1638 (崇德三年 正月 三十日) Palača Jongfu, Palača Mukden | ||||||||||||||||
| Smrt | 5. februar 1661 (22 let) (順治十八年 正月 七日) Dvorana mentalne kultivacije | ||||||||||||||||
| Pokop | Mavzolej Šjao, grobnice Vzhodnega Činga | ||||||||||||||||
| Soproge |
| ||||||||||||||||
| Potomci | Fučuan, princ Jušjana cesar Kangši Čangning, princ Gonga Longši, princ Čuna princesa Gongque | ||||||||||||||||
| |||||||||||||||||
| Rodbina | Aisin Gioro | ||||||||||||||||
| Vladarska rodbina | Dinastija Čing | ||||||||||||||||
| Oče | Hong Tajdži | ||||||||||||||||
| Mati | cesarica Šjaodžuangven | ||||||||||||||||
| Šundži | |||||||||||||||||||||||
| Tradicionalno kitajsko | 順治帝 | ||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Poenostavljeno kitajsko | 顺治帝 | ||||||||||||||||||||||
| Dobesedni pomen | "Brezhibno vladajoči cesar" | ||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||
Odbor mandžurskih knezov ga je za naslednika njegovega očeta Hong Tajdžija (vladal 1592–1643) izbral septembra 1643, ko je bil star pet let. Knezi so zato imenovali tudi dva sovladarja: Dorgona (1612–1650), štirinajstega sina ustanovitelja dinastije Čing Nurhacija (1559–1626), in Džirgalanga (1599–1655), enega od Nurhacijevih nečakov. Oba sta bila iz cesarskega klana Čing.
Od leta 1643 do 1650 je bila večina politične moči v rokah Dorgona. Pod njegovim vodstvom je cesarstvo Čing osvojilo večino ozemlja propadle dinastije Ming (1368–1644), pregnalo Mingu lojalne režime globoko v jugozahodne province in postavilo temelje vladavine Čingov nad ožjo Kitajsko kljub zelo nepriljubljenim politikam, kot je bil na primer "ukaz striženja las" iz leta 1645, ki je podložnike Činga prisilil, da so si obrili čelo in preostale lase spletli v kito, podobno kiti Mandžurcev. Po Dorgonovi smrti zadnji dan leta 1650 je začel osebno vladati mladi cesar Šundži. Z mešanim uspehom se je poskušal boriti proti korupciji in zmanjšati politični vpliv mandžurskega plemstva. V 50. letih 16. stoletja se je soočil z oživitvijo odpora lojalistov Minga, vendar je njegova vojska do leta 1661 premagala še zadnja sovražnika cesarstva Čing, pomorščaka Košinga (1624–1662) in princa Guija (1623–1662) iz dinastije Južni Ming. Naslednje leto sta se oba vdala.
Cesar Šundži je umrl pri 22 letih za črnimi kozami, zelo nalezljivo boleznijo, ki je bila na Kitajskem endemična, Mandžurci pa proti njej niso bili imuni. Nasledil ga je njegov tretji sin Šuanje, ki je v otroštvu prebolel črne koze in je kot cesar Kangši vladal šestdeset let. Ker se je iz Šundžijevega obdobja ohranilo manj dokumentov kot iz kasnejših obdobij dinastije Čing, je obdobje Šundžijeve vladavine razmeroma malo znano obdobje zgodovine Činga.
V kitajskem zgodovinopisju se njegova vladavina imenuje Šundži. Enako se je imenovala tudi v mandžurskem in mongolskem jeziku. Cesarska rodbina Čing je bila po poreklu mandžurska, vendar je vladala tudi številnim mongolskim plemenom, ki so pomagala Čingu premagati dinastijo Ming. Cesarjevo osebno ime je bilo Fulin, posmrtno ime, s katerim so ga častili v templju cesarskih prednikov, pa je bilo Šidzu.
Viri
uredi- Dennerline, Jerry (2002), »The Shun-chih Reign«, v Peterson, Willard J. (ur.), Cambridge History of China, Vol. 9, Part 1: The Ch'ing Dynasty to 1800, Cambridge: Cambridge University Press, str. 73–119, ISBN 0-521-24334-3.
- Fang Chao-ying (1943). Fu-lin. str. 255–259.
- Struve, Lynn (1988), »The Southern Ming«, v Mote, Frederic W.; Twitchett, Denis; Fairbank, John King (ur.), Cambridge History of China, Volume 7, The Ming Dynasty, 1368–1644, Cambridge: Cambridge University Press, str. 641–725, ISBN 0-521-24332-7.
- Wakeman, Frederic (1985), The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-Century China, Berkeley, Los Angeles, and London: University of California Press, ISBN 0-520-04804-0. In two volumes.
Šundži Hiša Aisin-Gioro Rojen: 15. marec 1638 Umrl: 5. februar 1661
| ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Hong Tajdži |
Cesar dinastije Čing 1643–1661 |
Naslednik: Kangši |
| Predhodnik: Čongdžen (dinastija Ming) |
Cesar Kitajske 1644–1661 | |