Wikipedija

Elizabeta I. Angleška

Elizabeta I. (tudi Gloriana, dobra kraljica Bess (Good Queen Bess) ali deviška kraljica (nikoli se ni poročila)), kraljica Anglije in Irske, * 7. september 1533, † 24. marec 1603. Vladala je od 17. novembra 1558 do svoje smrti. Bila je zadnja od petih monarhov iz hiše Tudorjev.

Elizabeta I.
Portret
Kraljica Anglije in Irske
Vladanje17. november 1558 - 24. marec 1603
Kronanje15. januar 1559
PredhodnikiMarija I. in Filip II.
NaslednikJakob I.
Rojstvo7. september 1533[1][2][3]
palača Placentia[d]
Smrt24. marec (3. april) 1603[1][2][3] (69 let)
Palača Richmond[d]
RodbinaTudor
OčeHenrik VIII.
MatiAnne Boleyn
Religijaanglikanka

Elizabeta je bila hči Henrika VIII. in Anne Boleyn, njegove druge žene, ki je bila usmrčena dve leti in pol po Elizabetinem rojstvu. Annina poroka s Henrikom je bila razveljavljena, Elizabeta pa je bila razglašena za nelegitimno princeso. Njen polbrat Edvard VI. je vladal do svoje smrti leta 1553 in zapustil krono Lady Jani Grey, s tem pa je nasprotoval zakonu in ignoriral svoji dve polsestri, rimokatoliško Marijo in mlajšo Elizabeto. Edvardova oporoka je bila razveljavljena, s čimer je Marija postala kraljica in odstavila Jano Grey. Med Marijino vladavino je bila Elizabeta skoraj leto dni zaprta zaradi suma, da podpira protestantske upornike.

Po smrti svoje polsestre leta 1558 je Elizabeta nasledila prestol in se odločila vladati po dobrih nasvetih.[4] Močno je bila odvisna od skupine zaupanja vrednih svetovalcev, ki jo je vodil William Cecil, prvi baron Burghley. Eno njenih prvih dejanj je bila ustanovitev angleške protestantske cerkve, katere vrhovni poglavar je postala. Ta elizabetanska verska ločina se je razvila v Angleško cerkev. Pričakovalo se je, da se bo Elizabeta poročila in rodila dediča, vendar do tega kljub številnim dvorjenjem ni nikoli prišlo. Po smrti jo je nasledil njen sorodnik Jakob VI. Škotski, ki je postavil temelje Kraljestvu Velike Britanije. Pred tem je bila Elizabeta odredila zaprtje in usmrtitev Jakobove matere Marije, škotske kraljice.

Pri vladanju je bila Elizabeta zmernejša od očeta, polbrata in polsestre.[5] Eno od njenih vodil je bil rek Video et taceo (Vidim in molčim).[6] Tudi glede religije je bila razmeroma strpna in se je izogibala sistematičnemu preganjanju. Leta 1570 jo je papež razglasil za nelegitimno vladarico in njene podložnike odvezal poslušnosti, zato je bilo njeno življenje večkrat ogroženo zaradi več zarot, ki pa so bile s pomočjo tajne službe njenih ministrov vse odbite. Elizabeta je bila previdna tudi pri zunanjih zadevah in je manevrirala med glavnima silama Francijo in Španijo. Le polovično je podprla številne neučinkovite pomanjkljive vojaške kampanje na Nizozemskem, v Franciji in na Irskem. Sredi 80-ih let 16. stoletja se Anglija ni mogla več izogniti vojni s Španijo. Angleška zmaga proti španski armadi leta 1588 je Elizabeto povezala z eno največjih vojaških zmag v angleški zgodovini.

S staranjem so Elizabeto vedno bolj slavili zaradi njene deviškosti. Okoli nje je zrasel kult osebnosti, ki so ga slavili s portreti, tekmovanji in literaturo. Obdobje njene vladavine je postalo znano kot elizabetinska doba. To obdobje slovi zaradi razcveta angleške drame z velikimi dramatiki, kot sta William Shakespeare in Christopher Marlowe, ter po pomorski moči angleških pustolovcev, kot je Francis Drake. Nekateri zgodovinarji Elizabeto opisujejo kot drzno, a včasih neodločno vladarico.[7] Proti koncu njene vladavine je vrsta ekonomskih in vojaških težav oslabila njeno priljubljenost. Elizabeti se pripisuje karizmatičnost, ki ji je z naporom uspelo preživeti v dobi, ko je bila vlada nestabilna in so se monarhi v sosednjih državah soočali z notranjimi težavami, ki so ogrožale njihov prestol. Po obdobju kratkih vladavin njenega polbrata in polsestre je njenih 44 let na prestolu kraljestvu prineslo nujno potrebno stabilnost in pomagalo oblikovati občutek narodne identitete.[5]

Zgodnje življenje uredi

 
Elizabetina starša Henrik VIII. Angleški in Anne Boleyn. Ana je bila usmrčena v manj kot treh letih po Elizabetinem rojstvu.

Elizabeta se je rodila v palači Greenwich in je dobila ime po svojih babicah, Elizabeti Yorški in Elizabeti Howard.[8] Bila je drugi otrok kralja Henrika VIII. Angleškega, ki je bil rojen v zakonski zvezi in je preživel otroštvo. Njena mati je bila Henrikova druga žena Anne Boleyn. Ob rojstvu je Elizabeta postala prestolonaslednica. Njena starejša polsestra Marija je izgubila položaj zakonite naslednice, ko je Henrik razveljavil svoj zakon z njeno materjo Katarino Aragonsko, da bi se poročil z Ano, ki bi mu naj rodila moškega dediča in tako zagotovila naslednika Tudorja.[9][10] Elizabeta je bila krščena 10. septembra 1533. Njeni botri so bili nadškof Thomas Cranmer, markiza Exeterska, vojvodinja Norfolška in vdova markiza Dorseta.[11]

Elizabeta je bila stara dve leti in osem mesecev, ko je bila njena mati 19. maja 1536 obglavljena,[12] štiri mesece po naravni smrti Katarine Aragonske. Elizabeta je bila razglašena za nelegitimno naslednico in je ostala brez mesta prestolonaslednice.[13] Enajst dni po usmrtitvi Anne Boleyn se je Henrik poročil z Jano Seymour, ki je umrla kmalu po rojstvu njunega sina Edvarda leta 1537. Edvard je ob svojem rojstvu postal nesporni prestolonaslednik. Elizabeta je bila umeščena v njegovo gospodinjstvo in je ob njegovem krstu nosila krstno krpo.[14]

 
Eden redkih Elizabetinih portretov iz časa pred vladanjem. Pripisujejo ga Williamu Scrotsu. Naslikan je bil za njenega očeta okoli leta 1546.

Elizabetina prva guvernanta Margaret Bryan je zapisala, da je bila do nje zelo nežna.[15] Leta 1537 je bila za Elizabetino guvernanto imenovana Catherine Champernowne, pozneje poročena in bolj znana kot Catherine ''Kat'' Ashley, ki je ostala Elizabetina prijateljica vse do svoje smrti leta 1565. Champernownova je Elizabeto učila štirih jezikov: francoščine, nizozemščine, italijanščine in španščine.[16] Do leta 1544, ko je njen učitelj postal William Grindal, je Elizabeta že znala pisati v angleščini, latinščini in italijanščini. Grindal je bil nadarjen in spreten učitelj, zato je napredovala tudi v francoščini in grščini.[17] Do 12. leta starosti je prevedla versko delo svoje mačehe Katarine Parr Molitve ali meditacije (Prayers or Meditations) iz angleščine v italijanščino, latinščino in francoščino, kar je očetu podarila kot novoletno darilo.[18] Od najstniških let naprej je vse življenje prevajala številna klasična dela iz latinščine in grščine, med drugim Pro Marcello (Cicero), De consolatione philosophiae (Boetij), Plutarhove razprave in Annals (Tacit).[19][18] Prevod Tacita iz knjižnice palače Lambeth, eden od le štirih ohranjenih prevodov v angleščino iz zgodnje moderne dobe, je bil po opravljeni podrobni analizi rokopisa in papirja leta 2019 potrjen kot njen lastni prevod.[20]

Po Grindalovi smrti leta 1548 je Elizabeto poučeval učitelj princa Edvarda Roger Ascham, ki je verjel, da mora biti učenje zanimivo.[21] Današnje znanje o Elizabetinem šolanju izhaja predvsem iz Aschamovih spominov.[17] Ko se je njeno formalno izobraževanje leta 1550 končalo, je bila Elizabeta ena najbolje izobraženih žensk svoje generacije.[22] Ob koncu življenja je Elizabeta poleg predhodno naštetih jezikov govorila tudi valižanščino, kornijščino, škotščino in irščino. Beneška veleposlanica je leta 1603 zapisala, da je Elizabeta te jezike obvladala tako temeljito, kot bi bili njeni materni jeziki.[23] Zgodovinar Mark Stoyle je trdil, da jo je kornijščino verjetno učil William Killigrew, ki je pozneje bil zaposlen pri državni blagajni.[24]

Thomas Seymour uredi

 
Elizabetin varuh Thomas Seymour, 1. baron Seymour Sudeleyja, ki jo je verjetno seksualno zlorabljal.

Henrik VIII. je umrl leta 1547 in Elizabetin polbrat, Edvard VI., je postal kralj pri devetih letih. Catherine Parr, Henryjeva vdova, se je kmalu poročila s Thomasom Seymourjem, 1. baronom Seymourjem Sudeleyja, stricem Edvarda VI. in bratom lorda protektorja Edwarda Seymourja, 1. vojvode Somerseta. Par je Elizabeto vzel v svoje gospodinjstvo v Chelseaju. Tam je Elizabeta doživela čustveno krizo, za katero nekateri zgodovinarji verjamejo, da jo je prizadela do konca življenja.[25] Thomas Seymour je 14-letno Elizabeto zlorabljal, med drugim je vstopil v njeno spalnico v spalni srajci, jo žgečkal in udarjal po zadnjici. Elizabeta je zgodaj vstajala in se obdala s služkinjami, da bi se izognila njegovim neljubim jutranjim obiskom. Parrova se je možu pri dejanjih pridružila, namesto da ga soočila zaradi njegovih neprimernih dejavnosti. Dvakrat ga je spremljala pri žgečkanju Elizabete, enkrat pa jo je držala, medtem ko je on njeno črno obleko rezal »na tisoč kosov«.[26] Ko ju je Parrova našla v objemu, je zadevo končala.[27] Maja 1548 so Elizabeto poslali stran.

Thomas Seymour je kljub temu nadaljeval s poskusi prevzema nadzora nad kraljevo družino in se poskušal sam imenovati za kraljevega guvernerja.[28][29] Ko je Parrova umrl po porodu 5. septembra 1548, se je ponovno posvetil Elizabeti z namenom, da bi se z njo poročil.[30] Njena guvernanta Kat Ashley, ki je imela Seymourja rada, je skušala prepričati Elizabeto, naj ga vzame za moža. Nagovarjala jo je, naj piše Seymourju in ga »potolaži v njegovi žalosti«,[31] vendar je Elizabeta trdila, da Thomas ni tako prizadet zaradi mačehine smrti, da bi potreboval tolažbo.

Januarja 1549 je bil Seymour aretiran in zaprt v Towerju zaradi suma zarote, da bi odstavil svojega brata vojvodo Somerseta kot kraljevega zaščitnika, poročil Jano Grey s kraljem Edvardom VI. in vzel Elizabeto za svojo ženo. Elizabeta, ki je živela v Hatfield Houseu, ni hotela priznati ničesar. Njena trma je razjezila njenega zasliševalca Roberta Tyrwhitta, ki je poročal: »Na njenem obrazu res vidim, da je kriva.«[32] Seymour je bil obglavljen 20. marca 1549.[33]

Vladavina Marije I. uredi

 
Marija I. Angleška in Filip II. Španski. Med njuno vladavino je bila Elizabeta domnevna naslednica.
 
Stara palača v Hatfield Houseu v Hertfordshireu, kjer je Elizabeta živela med Marijino vladavino.

Edvard VI. je umrl 6. julija 1553, star 15 let. Njegova oporoka ni upoštevala Zakona o nasledstvu krone iz leta 1543, saj je iz nasledstva izključila tako Marijo kot Elizabeto. Namesto njiju je za svojo dedinjo določil Lady Jano Grey, vnukinjo mlajše sestre Henrika VIII., Marije Tudor, francoske kraljice. Tajni svet je Jano razglasil za kraljico, vendar je njena podpora hitro padla in po devetih dneh je bila odstavljena. 3. avgusta 1553 je Marija zmagoslavno prijahala v London z Elizabeto ob sebi.[34] Solidarnost med sestrama ni trajala dolgo. Marija, predana katoličanka, je bila odločena zatreti protestantsko vero, v kateri je bila vzgojena Elizabeta, in je ukazala, naj se vsi udeležijo katoliških maš. Elizabeta se je morala navzven prilagoditi. Marijina začetna priljubljenost je upadla leta 1554, ko je objavila namero, da se bo poročila s Filipom Španskim, sinom cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla V. in aktivnim katoličanom.[35] Nezadovoljstvo se je hitro razširilo po državi in mnogi so na Elizabeto gledali kot na središče svojega nasprotovanja Marijini verski politiki.

Januarja in februarja 1554 je izbruhnil Wyattov upor, ki pa je bil kmalu zatrt.[36] Elizabeto so privedli na sodišče in jo zasliševali glede njene vloge. 18. marca so jo zaprli v londonski Tower. Elizabeta je goreče protestirala in prisegala svojo nedolžnost.[37] Čeprav je malo verjetno, da je spletkarila z uporniki, je bilo znano, da so se ji nekateri od njih približali. Marijin najbližji zaupnik, veleposlanik cesarja Karla Simon Renard, je trdil, da njen prestol ne bo nikoli varen, dokler bo Elizabeta živa. Z lordom kanclerjem Stephenom Gardinerjem sta si prizadevala, da bi Elizabeti sodili.[38] Elizabetini podporniki v vladi, vključno z Williamom Pagetom, prvim baronom Pagetom, so prepričali Marijo, da je prizanesla svoji sestri, ker proti njej ni bilo trdnih dokazov. Namesto tega so 22. maja Elizabeto preselili iz Towerja v Woodstock, kjer je preživela skoraj eno leto v hišnem priporu pod nadzorom Henryja Bedingfelda. Množice so jo vzklikale vso pot.[39][40]

17. aprila 1555 je bila Elizabeta poklicana na dvor, da bi prisostvovala zadnji fazi Marijine domnevne nosečnosti. Če bi Marija in njen otrok umrla, bi Elizabeta postala kraljica, v primeru rojstva zdravega otroka pa bi se Elizabetine možnosti, da postane kraljica, močno zmanjšale. Ko je postalo jasno, da Marija ni noseča, ni nihče več verjel, da bi še lahko imela otroka.[41] Elizabetino nasledstvo se je zdelo zagotovljeno.[42]

Kralj Filip, ki se je na španski prestol povzpel leta 1556, je priznal novo politično realnost in stavil na svojo svakinjo. Bila je boljša zaveznica kot glavna alternativa - Marija, škotska kraljica, ki je odraščala v Franciji in bila zaročena s francoskim dofenom.[43] Ko je njegova žena leta 1558 zbolela, je kralj Filip poslal grofa Feria, da se posvetuje z Elizabeto.[44] Ta pogovor je bil opravljen v Hatfield Houseu, kamor se je vrnila oktobra 1555. Do oktobra 1558 je Elizabeta že delala načrte za svojo vlado. Marija je Elizabeto priznala za svojo naslednico 6. novembra 1558.[45] Elizabeta je postala kraljica na dan Marijine smrti 17. novembra 1558.[46]

Zanimivosti uredi

Sir Francis Drake je za časa njene vladavine kot prvi Anglež obplul svet, Francis Bacon je predstavil svoje filozofske in politične nazore, pod siroma Walterjem Raleighom in Humphreyjem Gilbertom pa se je začela tudi britanska kolonizacija Severne Amerike.

Elizabeta je bila jezljiva in včasih neodločna vladarica. Zadnja lastnost, ki so jo njeni svetovalci sprejemali z nepotrpežljivostjo, je kraljico pogosto rešila pred napačnimi porokami in političnimi odločitvami. Kot njen oče Henrik VIII. se je ukvarjala s pisanjem in pesništvom.

S kraljevskimi patenti je ustanovila nekatere znamenite organizacije, kot sta kolidž Svete Trojice v Dublinu (1592) in Britanska vzhodnoindijska družba (1600).

Njeno vladavino je zaznamovalo previdno podeljevanje naslovov in dostojanstev. V angleškem plemstvu so bile v času njenega vladanja nove časti podeljene samo osemkrat: enkrat grofovske in sedemkrat baronske, v irskem pa samo enkrat baronske. Elizabeta je prav tako zmanjšala število članov tajnega državnega sveta (Privy Council) iz 39 na 19, kasneje celo na 14.

Po Elizabeti, deviški kraljici, so imenovali nekdanjo angleško kolonijo v Severni Ameriki in današnjo zvezno državo ZDA, Virginijo.

Rodovnik uredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Owen Tudor
 
 
 
 
 
 
 
8. Edmund Tudor, grof Richmondski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Katarina Valoiška
 
 
 
 
 
 
 
4. Henrik VII. Angleški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. John Beaufort, vojvoda Somersetski
 
 
 
 
 
 
 
9. Lady Margaret Beaufort
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Margaret Beauchamp Bletsojska
 
 
 
 
 
 
 
2. Henrik VIII. Angleški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Rihard Plantagenet, vojvoda Yorški
 
 
 
 
 
 
 
10. Edvard IV. Angleški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Cecilija Neville
 
 
 
 
 
 
 
5. Elizabeta Yorška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Richard Woodville, grof Riverški
 
 
 
 
 
 
 
11. Elizabeth Woodville
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Jacquetta Luxembourška
 
 
 
 
 
 
 
1. Elizabeta I. Angleška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Geoffrey Boleyn
 
 
 
 
 
 
 
12. William Boleyn
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Lady Ann Hoo
 
 
 
 
 
 
 
6. Thomas Boleyn, grof Wiltshireški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Thomas Butler, grof Ormondski
 
 
 
 
 
 
 
13. Lady Margaret Butler
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Anne Hankford
 
 
 
 
 
 
 
3. Anne Boleyn
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. John Howard, vojvoda Norfolški
 
 
 
 
 
 
 
14. Thomas Howard, grof Norfolški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Catherine de Moleyns
 
 
 
 
 
 
 
7. Elizabeth Boleyn, grofica Wiltshireška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Frederick Tilney
 
 
 
 
 
 
 
15. Elizabeta Tilney
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Elizabeth Cheney
 
 
 
 
 
 


Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Record #118529870 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. ↑ 3,0 3,1 Find a Grave — 1996.
  4. ↑ Elizabetin prvi govor v vlogi kraljice, Hatfield House, 20. november 1558. Loades, 35.
  5. ↑ 5,0 5,1 Starkey Elizabeth: Woman, 5.
  6. ↑ Neale, 386.
  7. ↑ Somerset, 729.
  8. ↑ Somerset, 4.
  9. ↑ Loades, 3–5.
  10. ↑ Somerset, 4–5.
  11. ↑ Stanley, Earl of Derby, Edward (1890). Correspondence of Edward, Third Earl of Derby, During the Years 24 to 31 Henry VIII.: Preserved in a Ms. in the Possession of Miss Pfarington, of Worden Hall, Volume 19. Chetham Society. str. 89.
  12. ↑ Loades, 6–7.
  13. ↑ Somerset, 10.
  14. ↑ Loades, 7–8.
  15. ↑ Somerset, 11. Jenkins (1957), 13.
  16. ↑ Weir, Children of Henry VIII, 7.
  17. ↑ 17,0 17,1 Loades, 8–10.
  18. ↑ 18,0 18,1 Sanders, Seth (10. oktober 2002). »Book of translations reveals intellectualism of England's powerful Queen Elizabeth I«. The University of Chicago Chronicle. Pridobljeno 13. januarja 2021.
  19. ↑ McCall, Rosie (29. november 2019). »Mystery Author of Forgotten Tacitus Translation Turns Out to Be Elizabeth I«. Newsweek. Pridobljeno 13. januarja 2021.
  20. ↑ »Elizabeth I revealed as the translator of Tacitus into English«. Reuters. 29. november 2019. Pridobljeno 13. januarja 2021.
  21. ↑ Somerset, 25.
  22. ↑ Loades, 21.
  23. ↑ »Venice: April 1603«. British History Online. Pridobljeno 13. januarja 2021.
  24. ↑ Stoyle, Mark (2002). West Britons, Cornish Identities and the Early Modern British State. University of Exeter Press. str. 220.
  25. ↑ Loades, stran 11.
  26. ↑ Starkey Elizabeth: Apprenticeship, stran 69.
  27. ↑ Loades, stran 14.
  28. ↑ Haigh, stran 8.
  29. ↑ Neale, stran 32.
  30. ↑ Williams Elizabeth, stran 24.
  31. ↑ Weir (1997).
  32. ↑ Neale, stran 33.
  33. ↑ »Thomas Seymour, Baron Seymour of Sudeley«. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 11. oktobra 2023.
  34. ↑ Loades, stran 24–25.
  35. ↑ Loades, stran 27.
  36. ↑ Neale, stran 45.
  37. ↑ Loades, stran 28.
  38. ↑ Somerset, stran 51.
  39. ↑ Loades, stran 29.
  40. ↑ Neale, stran 49.
  41. ↑ Loades, stran 32.
  42. ↑ Somerset, stran 66.
  43. ↑ Neale, stran 53.
  44. ↑ Loades, stran 33.
  45. ↑ Neale, stran 59.
  46. ↑ Briscoe, Alexandra (17. februar 2011). »Elizabeth I: An Overview«. BBC. Pridobljeno 16. oktobra 2023.

Reference uredi

  • Adams, Simon (2002), Leicester and the Court: Essays in Elizabethan Politics, Manchester: Manchester University Press, ISBN 978-0-7190-5325-2.
  • Black, J. B. (1945) [1936], The Reign of Elizabeth: 1558–1603, Oxford: Clarendon, OCLC 5077207.
  • Chamberlin, Frederick (1939), Elizabeth and Leycester, Dodd, Mead & Co.
  • Collinson, Patrick (2007), Elizabeth I. Oxford: Oxford University Press, ISBN 978-0-1992-1356-6.
  • Collinson, Patrick (2008). "Elizabeth I (1533–1603)". Oxford Dictionary of National Biography (online ed.). Oxford University Press.
  • Croft, Pauline (2003), King James. Basingstoke and New York: Palgrave Macmillan, ISBN 978-0-3336-1395-5.
  • Davenport, Cyril (1899), Pollard, Alfred (ed.), English Embroidered Bookbindings, London: Kegan Paul, Trench, Trübner and Co., OCLC 705685.
  • Dobson, Michael & Watson, Nicola (2003), Elizabeth's Legacy v Elizabeth: The Exhibition at the National Maritime Museum (2003).
  • Doran, Susan (1996), Monarchy and Matrimony: The Courtships of Elizabeth I, London: Routledge, ISBN 978-0-4151-1969-6.
  • Loades, David (2003), Elizabeth I: The Golden Reign of Gloriana, London: The National Archives, ISBN 978-1-903365-43-4.
  • Neale, J. E. (1954) [1934], Queen Elizabeth I: A Biography (reprint ed.), London: Jonathan Cape.
  • Somerset, Anne (2003), Elizabeth I (1st Anchor Books ed.), London: Anchor Books, ISBN 978-0-385-72157-8.

Glej tudi uredi


Predhodnik:
Marija I. in Filip II. 		Britanski monarh

1558-1603
 Naslednik:
Jakob I.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Elizabeta_I._Angleška&oldid=6109010«