Škotščina

zahodnogermanski jezik na Škotskem in Severnem Irskem

Škotščina (endonim Scots; škotska gelščina Beurla Ghallda, Albais) je angleška jezikovna različica v zahodnogermanski jezikovni družini, ki se govori na Škotskem in delih Ulstra na severu Irske (kjer je lokalno narečje znano kot ulsterska škotščina).[1] Najpogosteje se govori v Škotskem nižavju, na severnem otočju in v severnem Ulstru, včasih pa se imenuje nižinska škotščina, da se razlikuje od škotske gelščine, goidelskega keltskega jezika, ki je bil zgodovinsko omejen na večino Škotskega višavja, Hebride in Galloway po 16. stoletju;[2] ali široka škotščina, da se razlikuje od škotske standardne angleščine. Sodobna škotščina je sestrski jezik moderne angleščine, saj sta se neodvisno ločila iz istega vira: zgodnje srednje angleščine (1100–1300).[3][4][5]

Škotska vlada priznava škotščino kot avtohtoni jezik Škotske, regionalni ali manjšinski jezik v Evropi[6] in Unesco kot ranljiv jezik.[7][8] V škotskem popisu leta 2011 je več kot 1,5 milijona ljudi na Škotskem poročalo, da znajo govoriti škotsko.[9]

Ker ni univerzalno sprejetih meril za razlikovanje jezika od narečja, se znanstveniki in druge zainteresirane strani pogosto ne strinjajo glede jezikovnega, zgodovinskega in družbenega statusa škotščine, zlasti njenega odnosa do angleščine.[10] Čeprav obstaja več paradigem za razlikovanje med jeziki in narečji, pogosto dajejo protislovne rezultate. Široka škotščina je na enem koncu bipolarnega jezikovnega kontinuuma, na drugem pa škotska standardna angleščina.[11] Škotščina se včasih obravnava kot različica angleščine, čeprav ima svoja različna narečja; drugi učenjaki obravnavajo škotščino kot poseben germanski jezik, tako kot je norveščina tesno povezana z danščino, vendar se od nje razlikuje.

Sklici uredi

  1. »List of declarations made with respect to treaty No. 148«. Conventions.coe.int. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2011. Pridobljeno 9. septembra 2012.
  2. »Gaelic Language«. cranntara.scot.
  3. Horobin, Simon; Smith, Jeremy (2002). An Introduction to Middle English. Pridobljeno 1. decembra 2023.
  4. Alexander Bergs, Modern Scots, Languages of the World series, № 242 (Bow Historical Books, 2001), ISBN 978-3-89586-513-8, pp. 4, 50. "Scots developed out of a mixture of Scandinavianised Northern English during the early Middle English period.... Scots originated as one form of Northern Old English and quickly developed into a language in its own right up to the seventeenth century."
  5. Sandred, Karl Inge (1983). »Good or Bad Scots?: Attitudes to Optional Lexical and Grammatical Usages in Edinburgh«. Acta Universitatis Upsaliensis. Ubsaliensis S. Academiae. 48: 13. ISBN 978-91-554-1442-9. Whereas Modern Standard English is traced back to an East Midland dialect of Middle English, Modern Scots developed from a northern variety which goes back to Old Northumbrian
  6. »States Parties to the European Charter for Regional or Minority Languages and their regional or minority languages«. coe.int.
  7. »UNESCO Atlas of the World's Languages in danger«. www.unesco.org. Pridobljeno 6. oktobra 2020.
  8. Evans, Lisa (15. april 2011). »Endangered languages: the full list«. The Guardian (v angleščini). Pridobljeno 6. oktobra 2020.
  9. »Ethnicity, Identity, Language and Religion | Scotland's Census«. Scotland's Census.
  10. Aitken, A. J. (1992). The Oxford Companion to the English Language. Oxford University Press. str. 894.
  11. Stuart-Smith, J. (2008). »Scottish English: Phonology«. V Kortman; Upton (ur.). Varieties of English: The British Isles. Mouton de Gruyter, New York. str. 47.

Zunanje povezave uredi

Slovarji in jezikovne informacije uredi

Zbirke besedil uredi