Elizabeta Yorška

Elizabeta Yorška, angleška kraljica, * 11. februar 146611. februar 1503.

Elizabeta Yorška
Angleška kraljica
Portret
Angleška kraljica
Obdobje vladanja18. januar 1486 - 11. februar 1503
Kronanje25. november 1487
ZakonecHenrik VII. Angleški
PotomciArtur, valižanski princ
Margareta, škotska kraljica
Henrik VIII. Angleški
Elizabeta Tudor
Marija, francoska kraljica
Edmund, vojvoda Somersetski
Katarina Tudor
HišaYork
OčeEdvard IV. Angleški
MatiElizabeta Woodville
Rojstvo11. februar 1466
Westministerska palača[d]
Smrt11. februar 1503 (37 let)
Tower of London
PokopKapela Henrika VII., Westministerska opatija
VeraKatoličanstvo
PodpisSignature Elizabeth of York.jpg

Bila je kraljica Anglije od leta 1486 do svoje smrti. Kot žena Henrika VII. je bila prva tudorska kraljica. Elizabeta je bila hčerka Edvarda IV., nečakinja Riharda III. in žena kralja Henrika VII., s katerim se je poročila po njegovi zmagi v bitki pri Bosworthu, ki je končala vojno dveh rož. Skupaj sta imela sedem otrok. Njen najstarejši sin Artur je umrl leta 1502, star 15 let, trije ostali otroci pa so umrli mladi. Drugi in edini preživeli sin je bil bodoči angleški kralj, Henrik VIII., medtem ko je njena starejša hčerka Margareta postala škotska kraljica, mlajša hčerka Marija pa francoska kraljica.

Hčerka kraljaUredi

Elizabeta Yorška je bila rojena v Westminsterski palači kot najstarejši otrok kralja Edvarda IV. in njegove kraljice, Elizabete Woodville.[1] Krščena je bila v Westministerski opatiji. Njeni botri so bili njeni babici Jacquetta Luxembourška, vojvodinja Bedfordska in Cecilija Neville, vojvodinja Yorška in njen bratranec Rihard Neville, 16. grof Warwiški.[2]

Leta 1469 je bila za kratek čas zaročena z Jurijem Nevillom, vojvodo Bedforskim. Zaroka je bila prekinjena, ko je njegov oče v uporu proti kralju Edvardu IV. podprl Jurijevega strica, grofa Warwiškega.[3] Šest let kasneje se je Ludvik XI. strinjal s poroko Elizabete in njegovega sina Karla, francoskega dofena, vendar pa je to obljubo leta 1482 prelomil.[4] Leta 1477 je bila imenovana za damo reda podveznice (Lady of the Garter) skupaj s svojo mamo in teto, Elizabeto Yorško, vojvodinjo Suffolško.

Sestra kraljaUredi

9. aprila 1483 je Elizabetin oče nepričakovano umrl in njen mlajši brat, Edvard V., je postal novi kralj. Njen stric Rihard, vojvoda Gloucestrski je postal njegov regenta in zaščitnik svojih nečakov.[5] Kmalu po smrti svojega brata je Rihard začel po korakih izolirati svoja nečaka od njune družine. Prestregel je Edvarda V., ki je potoval iz Ludlowa (kjer je živel kot valižanski princ) v London, da bi bil kronan. Edvard V. je šel v kraljevo rezidenco v londonskem Towru, domnevno za svojo zaščito. Elizabeta Woodville je zbežala s svojim mlajšim sinom Rihardom Yorškim in svojimi hčerami v svetišče v Westminstersko opatijo. Vojvoda Gloucestrski je prosil, da bi njegov nečak Rihard prebival v Towru in bi svojemu bratu Edvardu delal družbo. Elizabeta Woodwille se je pod prisilo na koncu s tem strinjala.[6]

Dva meseca kasneje, 22. junija 1483, je bila Edvardova IV. zakonska zveza razglašena za neveljavno. Trdilo se je, da je bil Edvard IV. ob poroki z Elizabeto Woodville že zaročen z lady Eleanor Butler. Parlament je izdal zakon, Titulus Regius, kar je podprlo to stališče.[6] S tem so postali Edvardovi IV. otroci nezakonski, zaradi česar niso bili upravičeni do nasledstva na prestol, in Rihard je bil razglašen za zakonitega kralja. Gloucestrski je 6. julija 1483 zasedel prestol kot Rihard III, Edvard in Rihard pa sta kmalu zatem izginila. Začele so se širiti govorice, da naj bi bila umorjena.[7]

Nečakinja kraljaUredi

Elizabetina mama je sklenila zavezništvo z lady Margareto Beaufort, mamo Henrika Tudorja, ki je bil najbližje angleškemu prestolu po Lancastrianski dinastiji. Margareta in Elizabeta Woodville sta se strinjali, da se mora premakniti in prevzeti prestol in ko ga bo prevzel, se bo poročil z Elizabeto in združil dve rivalski dinastiji (Yorško in Lancastriansko). Decembra 1483 v stolnici v Rannesu Henrik Tudor prisegel in obljubil, da se bo poročil z Elizabeto in je začel načrtovati napad.[8]

Leta 1484 je Elizabeta Yorška s sestrama zapustila Westministrsko opatijo in se vrnila na dvor, ko se je Elizabeta Woodville očitno pobotala z Rihardom. To lahko ali pa ne pomeni, da je verjela, da Rihard III. ni bil vpleten v umor njenih sinov. Govorilo se je, da je imel Rihard III. namene se poročiti z Elizabeto, ker je njegova žena Ana Neville umirala in skupaj nista imela preživelih otrok. Crowland Chronicle je trdil, da je bil Rihard III. prisiljen zanikati to neprijetno govorico.[9] Kmalu po Anini smrti je Rihard III. poslal Elizabeto z dvora na grad od šerifa Huttona. Takrat je tudi začel pogajanja z Janom II. Portugalskim, da bi se poročil z njegovo sestro Ivano in da bi se Elizabeta poročila z njegovim bratrancem, bodočim portugalskim kraljem Manuelom.[10]

7. avgusta 1485 so Henrik Tudor in njegova vojska pristali v Walesu in začeli korakati proti notranjosti. 22. avgusta istega leta sta se Henrik in Rihard III. spopadla v bitki pri Bosworthskem polju. Čeprav je imel Rihard III. večjo vojsko, je bil izdan in je v bitki umrl. Henrik Tudor je z osvajalsko pravico prevzel prestol kot Henrik VII.[11]

Žena kraljaUredi

Henrik je priznal potrebo po poroki z Elizabeto, da bi s tem zagotovil stabilnost svoje vladavine in da bi drugim preživelim članom dinastije York poslabšal pravico do prestola. Vseeno pa ni imel namena deliti svoje moči.[12]

Henrik VII. je razveljavil Titulus Regius, s čimer je legitimiral otroke Edvarda IV. in je priznal Edvarda V. kot svojega predhodnika.[13] 18. januarja 1486 sta se Elizabeta in Henrik VII. poročila v Westministrski opatiji. Elizabeta je bila kronana 25. novembra 1487. Skupaj s Henrikom VII. sta imela sedem otrok, od katerih so štirje preživeli otroštvo:

Čeprav je bila njun zakon sprva političen dogovor, se je izkazal za uspešnega in zdi se, da sta se oba partnerja počasi zaljubila drug v drugega.[14] Elizabeta kot kraljica ni imela velikega političnega vpliva zaradi njene odločne tašče, lady Margarete Beaufort. Po poročanju naj bi bila nežna, prijazna in velikodušna do svojih sorodnikov, uslužbencev in pokroviteljev.

Elizabeta Yorška je za svoj čas slovela kot velika lepotica. Podedovala je številne lastnosti po očetu in materi, ki je nekoč veljala za najlepšo žensko na britanskem otočju.[15] Vsi drugi tudorski vladarji so podedovali njene rdečkasto zlate lase, ki so kasneje postali značilnost Tudorske dinastije.

14. novembra 1501 se je Elizabetin 15-letni sin Artur poročil s Katarino Aragonsko, hčerko Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele I. Kastiljske. Par se je namestil v gradu Ludlow, tradicionalnem prebivališču valižanskega princa. Artur je umrl aprila 1502. Novica o Arturjevi smrti je povzročila zlom kralja Henrika VII., ki se je tako bal za svojo dinastijo kot žaloval za svojim sinom. Elizabeta ga je potolažila in mu povedala, da je bil edini sin svoje matere, vendar je preživel in postal kralj in ga je Bog pustil s sinom in dvema hčerkama in da sta oba še dovolj mlada, da imata še več otrok. Ko se je vrnila v svojo spalnico, se je Elizabeta sama zlomila od žalosti. Njeni spremljevalci so poslali po Henrika, ki jo je tolažil.[16][17][18]

Leta 1502 je Elizabeta Yorška še enkrat zanosila in 2. februarja 1503 rodila hčerko Katarino, ki je umrla nekaj dni zatem. Ker je po rojstvi podlegla okužbi, je Elizabeta umrla 11. februarja, na svoj 37. rojstni dan. Njena družina je globoko žalovala.

Henrik Tudor je, da bi obnovil zvezo s Španijo, razmišljal o ponovni poroki z Ivano Kastiljsko (hčerka Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele I. Kastiljske), Ivano Neapeljsko (nečakinja Ferdinanda II. Aragonskega) ali z Margaret, vojvodinjo Savojska (svakinja Ivane Kastiljske),[19] vendar je umrl kot vdovec leta 1509.[20][21] Vsako leto je na obletnico njene smrti odredil, da se je v cerkvah pela žalna maša, da so se pozvanjali zvonovi in da se je prižgalo 100 sveč v njeno čast. Henrik je vsako novo leto še naprej zaposloval njene ministrante.[22]

PrednikiUredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
8. Rihard Conisburgh, 3. grof Cambriški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Rihard Plantagenet, 3. vojvoda Yorški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Ana de Mortimer
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Edvard IV. Angleški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
10. Ralph Neville, 1. grof Westmorlandski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Cecilija Neville, vojvodinja Yorška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11. Joan Beaufort, grofica Westmorlandska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Elizabeta Yorška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. Sir Rihard Wydevill
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Rihard Woodville, 1. grof Riverski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Joan Bittlesgate
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Elizabeta Woodville
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Peter, grof St. Polski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Jacquetta Luxembourška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
15. Margareta de Baux
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


SkliciUredi

  1. Licence, Amy (2014). Elizabeth of York : the forgotten Tudor queen. str. 38. ISBN 978-1-4456-3314-5.
  2. "The House of Tudor". Pridobljeno dne 9. februar 2022.
  3. Okerlund 2009, str. 5.
  4. Okerlund 2009, str. 13–19.
  5. "Richard III". Biography.com.
  6. 6,0 6,1 Okerlund 2009, str. 21–32.
  7. "The Princes in the Tower". BBC - History.
  8. Chrimes, Stanley Bertram (1972). Henry VII. Berkeley: University of California Press. str. 65. ISBN 0-520-02266-1.
  9. Skidmore, Chris (2015). The rise of the Tudors : the family that changed English history (First St. Martin's Griffin izd.). New York, N.Y. str. 199–200. ISBN 978-1-250-06144-7.
  10. Barrie Williams, "The Portuguese Connection and the Significance of the 'Holy Princess'", ''The Ricardian'', Vol. 6, No. 90, March 1983.
  11. "Henry VII". Tudor History.
  12. Blackstone, W. (1765). Commentaries on the Laws of England. Oxford: Clarendon Press.
  13. Chrimes, Stanley Bertram (1972). Henry VII. Berkeley: University of California Press. str. 66. ISBN 0-520-02266-1.
  14. Okerlund 2009, str. 99–118, 185–186, 203–204; Williams 1977, str. 143.
  15. "Elizabeth of York, Queen of England". Medievalists.net. 12. december 2015.
  16. Okerlund 2009, str. 203–211; Agnes Strickland, Elizabeth Strickland: Lives of the Queens of England (1852)
  17. Winter King, Henry VII and the Dawn of Tudor England, Thomas Penn , str. 114
  18. Chrimes, Stanley Bertram (1972). Henry VII. Berkeley: University of California Press. str. 302-305. ISBN 0-520-02266-1.
  19. Bergenroth, G A. "Calendar of State Papers, Spain: Supplement To Volumes 1 and 2, Queen Katherine; Intended Marriage of King Henry VII To Queen Juana". British History Online.
  20. Chrimes, Stanley Bertram (1972). Henry VII. Berkley: University of California Press. str. 287-292. ISBN 0-520-02266-1.
  21. Licence, Amy (2014). Elizabeth of York : the forgotten Tudor queen. Stroud. str. 226. ISBN 978-1-4456-3314-5.
  22. Okerlund 2009, str. 210.

ViriUredi

  • Licence, Amy (2014). Elizabeth of York: Forgotten Tudor Queen. Amberley Publishing. ISBN 978-1445633145.
  • Okerlund, Arlene (2009). Elizabeth of York (1st izd.). New York: Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-10065-7.
  • Williams, Neville (1977). "Henry VII". V Fraser, Antonia (ur.). The Lives of the Kings and Queens of England. Futura. ISBN 0-8600-7449-8.
Predhodnik: 
Ana Neville
Kraljica Anglije
18. januar 1486 - 11. februar 1503
Naslednik: 
Katarina Aragonska