Edvard Kardelj

slovenski politik

Edvard Kardelj [édvard- kardélj-] (psevdonim Sperans, ilegalna in partizanska imena: Krištof, J. Bevc, Ivan Kovač, Ivan Ukmar, Tone Brodar), slovenski politik, pisatelj, partizan, učitelj in jugoslovanski narodni heroj, * 27. januar 1910, Ljubljana, † 10. februar 1979, Ljubljana.[4]

Edvard Kardelj
Portret
Osebni podatki
Rojstvo27. januar 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1][2][…]
Ljubljana
Smrt10. februar 1979({{padleft:1979|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2][…] (69 let)
Ljubljana
NarodnostZastava Slovenije Slovenec
Poklicpolitik, učitelj, partizan
Poznan poNOB

Kardelj je bil eden od vodilnih članov Komunistične partije Slovenije pred drugo svetovno vojno. Med vojno je bil Kardelj eden od voditeljev Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva in slovenski partizan, po vojni pa je bil zvezni politični vodja v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in je vodil jugoslovansko delegacijo v mirovnih pogajanjih z Italijo zaradi mejnega spora na Julijskem marcu. Bil je glavni ustvarjalec jugoslovanskega sistema delavskega samoupravljanja. Bil je ekonomist in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Srbske akademije znanosti in umetnosti. Imel je pomembno vlogo in je postavil zunanjo politiko z oblikovanjem temeljne ideološke osnovne jugoslovanske politike neskladnosti v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

Leta 2017 je bilo ugotovljeno, da je Kardelj med glavnimi odgovornimi za številne izvensodne povojne množične poboje po prihodu komunizma v Jugoslaviji.

Mladost in začetki političnega delovanjaUredi

 
Kardelj po aretaciji leta 1930 zaradi aktivnega delovanja v prepovedani stranki KPJ

Rojen je bil v delavski družini v Ljubljani. Leta 1926 se je kot 16-letnik včlanil v mladinsko organizacijo jugoslovanskih komunistov (SKOJ), dve leti kasneje je postal član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Leta 1929 je končal učiteljišče, a učiteljske službe ni nikoli nastopil. Zaradi aktivnega delovanja v prepovedani stranki KPJ je bil februarja 1930 v Beogradu aretiran in obsojen na dve leti ječe. Po izpustitvi iz zapora se je leta 1932 vrnil v Ljubljano, kjer so ga imenovali za člana novega Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo. Po tem, ko so nekateri starejši vodilni slovenski komunisti izstopili ali bili izključeni iz KPJ je Edvard Kardelj skupaj z Borisom Kidričem in Francem Leskoškom postal eden od članov novega vodstva slovenskih komunistov.

Odhod v Sovjetsko zvezo in vrnitev v JugoslavijoUredi

Kardelj je propagiral boj proti kapitalizmu, imperializmu, parlamentarnim demokracijam in podpiral Stalinovo politiko in politični sistem Sovjetske zveze. Leta 1935 je obiskal Sovjetsko zvezo. Po vrnitvi je aprila 1937 je na Čebinah organiziral sestanek, na katerem so ustanovili Komunistično partijo Slovenije (KPS) kot sestavni del Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Propagiral je tako boj proti kapitalizmu, fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. V času po vrnitvi v Jugoslavijo je Kardelj pod psevdonimom Sperans izdal tudi svojo najbolj znano knjigo, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1939). Po vojni je izšlo več ponatisov in popravljenih izdaj. Prevedena je bila v več kot 50 tujih jezikov. Po letu 2000 se je v nekaterih virih pojavila trditev, da je Kardelj prepisal in pod svojim imenom izdal rokopis z naslovom Das nationale Problem der Slowenen, ki ga je leta 1933 v Moskvi napisal predvojni komunist Dragotin Gustinčič.[5] Obtožbe analiza ni potrdila. Nasprotno, zgodovinar France Filipič, ki je prebral oba teksta, trdi, da »gre za dva popolnoma različna teksta. Lahko zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.«[6]

V 2. svetovni vojniUredi

Po napadu Nemčije in njenih zaveznikov na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se skupaj s Titom po naročilu iz Moskve ni želel opredeliti o okupaciji Jugoslavije. 27. aprila 1941 je bil eden od pobudnikov ustanovitve Protiimperialistične fronte oz. Osvobodilno fronto.

V času druge svetovne vojne je bil politični in ideološki vodja slovenskih partizanskih enot. Bil je član Vrhovnega štaba NOV in POJ. 1943 je postal eden od treh podpredsednikov IO OF (funkcijo ohranil do 1953). Udeležil se je Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, na 2. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943, nato je bil s Titom kot podpredsednik NKOJ (partizanske vlade, imenovane Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije) 1944 v Drvarju in na Visu ter končno v Beogradu.

Odgovornost pri povojnih pobojihUredi

 
Edvard Kardelj - depeša

Že med samo vojno, kakor po njenem koncu, je bil Kardelj, skupaj s tedanjim komunističnim vodstvom, med odgovornimi za organizacijo in izvedbo izvensodnih množičnih povojnih pobojev.[7] Pri povojnih pobojih je zelo sodeloval pri pokolu v Kočevskem Rogu maja 1945.[8][9] Poleg tega je imel Kardelj v prvi polovici leta 1942 znotraj partije in OF absolutno dominantno vlogo in je kot tak narekoval taktiko delovanja. Kardelj je bil pobudnik in utemeljitelj „druge etape“, ki je sprožila fanatični boj za prevlado z uporabo najbolj brutalnih metod. V ključnih pomladnih in poletnih mesecih leta 1942 je diktiral razvoj revolucije v Ljubljani, v tem času pa je večina članov IO OF in članov CK KPS, ki je iz Ljubljane odšla v partizane, Kardelja pooblastila, da jih zastopa. Kardelj je tako narekoval radikalno usmeritev VOS-a, ki je z umori napadal zlasti tradicionalni tabor v Ljubljani. Do najbolj skrajne „uporabe“ VOS-a je prišlo, ko je Kardelj poljubno naročal, katere voditelje in vplivne posameznike tradicionalne strani naj VOS pobije.[10]

Leta 2017 je bila objavljena Kardeljeva osebna depeša predsedniku takratne slovenske vlade Borisu Kidriču, v kateri je navedel, da ni "razloga, biti tako počasni pri čiščenju kot doslej."[11][12][13] Depeša je potrdila, da je bilo za izvensodne poboje v Jugoslaviji odgovorno državno vodstvo, prav tako pa neposredno odgovorne in vpletene tudi slovenske oblasti, ki so jih vodili komunisti.

Povojno politično delovanjeUredi

Edvard Kardelj je bil neposredno po 2. svetovni vojni podpredsednik jugoslovanske vlade (do 1953). Po vojni je Kardelj skupaj z Titom, Borisom Kidričem in drugimi jugoslovanskimi sodelvacimi sodeloval pri določanju jugoslovanske meje. Pri tem je Kardelj postal eden glavnih krivcev, da je Slovenija izgubila pomemben del svojega ozemlja, Trst, polotok Istro, Reko ter otoke Cres, Krk in Lošinj, ki bi mogli pripadati slovenskemu ozemlju.[14][15]

Bil je eden izmed glavnih avtorjev jugoslovanske ustave in vseh njenih naslednjih sprememb, ki so prinašale večjo samostojnost republik in uvedle družbeno lastnino ter samoupravljanje kot novo obliko socialistične demokracije ter izdal veliko knjig, ki so bile temelj teh sprememb. Bil je Titov ideolog in nosilec nove marksistične misli. Njegova najbolj znana iz razprave za 11, kongres ZKJ »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja" v kateri odpira nove dimenzije demokratizacije jugoslovanske poti v socializem »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose ter - v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah - tudi državo, sistem in politično stranko kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja. Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj - da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev - svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljanje.«

 
Kardelj med govorom leta 1949

Opravljal je najpomembnejše politične in državniške funkcije. V letih od 1948 do 1953 zunanji minister Jugoslavije. Ob reševanju tržaškega vprašanja gre prav njemu največ zaslug, za priključitev večjega dela Primorske k matični domovini. Leta 1949 so ga zaradi političnih zaslug imenovali za častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). 1953-60 je bil generalni sekretar SZDL Jugoslavije, 1953-63 je bil podpredsednik zveznega izvršnega sveta, 1963-67 predsednik jugoslovanske zvezne skupščine in do smrti zasedal najvišje funkcije v državni oblasti (kot predsednik ustavne komisije skupščine SFRJ v začetku 70. let, nazadnje je bil od 1974 slovenski član Predsedstva SFRJ). Bil je najvišji in najvplivnejši funkcionar Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije, v kateri je imel, vsaj od Rankovićevega padca 1966, vodilni položaj takoj za Titovim (kot član politbiroja in sekretar CK KPJ oz. IK CK ZKJ do 1966, kasneje član predsedstva ZKJ in 1969-72 tudi njegovega izvršnega biroja). Leta 1978 ga je Ekonomska fakulteta v Ljubljani izvolila v naslov rednega profesorja za področje marksistične politične ekonomije. KPJ, KPS, jugoslovanske in slovenske oblasti so ga odlikovale z vsemi takrat obstoječimi najvišjimi državnimi odlikovanji, kot so: red narodnega heroja, red junaka socialističnega dela (1955 ter posmrtno 1979), red narodne osvoboditve, red partizanske zvezde I. stopnje, red zaslug za ljudstvo I. stopnje, red bratstva in enotnosti I. stopnje, red za hrabrost in partizanska spomenica 1941. V tem času so v Sloveniji po Kardelju poimenovali mnogo objektov, ustanov, ulic in naselij (mdr. hrvaško luko Ploče). Med letoma 1979 in 1990 je nosila njegovo ime tudi Univerza v Ljubljani, in sicer Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, ki mu je že 1969 podelila častni doktorat, Ekonomska fakulteta pa tudi naslov rednega profesorja. Po razpadu režima so večino objektov preimenovali, nekateri objekti (npr. Kardeljeva ploščad za Bežigradom v Ljubljani, kjer so locirane družboslovne fakultete) pa so še ohranili njegovo ime. Bil je rezervni generalpolkovnik JLA, častni občan Ljubljane (1955) in vseh občin v Sloveniji. 1960 so ga izvolili za rednega člana Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), za častnega člana pa poleg slovenske še akademiji znanosti BiH in Makedonije. 1958 je dobil Prešernovo nagrado za delo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1968 pa še nagrado Avnoja.

SmrtUredi

Leta 1974 so Kardelju zdravniki diognasticirali raka na debelem črevesju, ob odkritju pa se je njegov osebni zdravnik posvetil o nadaljnjem zdravljenju z ameriškimi in švedskimi zdravniki. Kmalu po vrnitvi iz obiska v Washingtonu v začetku leta 1977, se je Kardeljevo zdravje začelo močno slabšati, zaradi česar se je v javnosti začel redko pojavljati. Pozneje je bil dvakrat operiran potem, ko so odkrili, da se mu je rak razširil na jetra in pljuča. Konec leta 1978 je hudo zbolel. Njegovo zdravje se je čez cel januar 1979 močno poslabšalo, zato je bil 5. februarja 1979 sprejet v ljubljanski klinični center, kjer je štiri dni pozneje padel v komo. 10. februarja 1979 zjutraj je nato Edvard Kardelj po 20 urah v komi umrl v starosti 69 let.[16] Pokopali so ga v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Zasebno življenjeUredi

Poročen je bil s Pepco Kardelj, sestro slovenskega politika Ivana Mačka - Matije. Njun sin je bil pesnik Borut Kardelj. Njegova brata sta bila gledališki igralec Janez Kardelj (padel med vojno) in gospodarski novinar in urednik Bojan Kardelj. Njegova vnuka sta evropski poslanec Igor Šoltes in slikar Janez Kardelj.

OpombeUredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 Brockhaus Enzyklopädie
  3. 3,0 3,1 Proleksis enciklopedija — 2009.
  4. RTVSLO.si - Smrt Edvarda Kardelja
  5. Anica Lokar, Od Anice do Ane Antonovne. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 (COBISS); Vjekoslav Cenčič, Titova posljedna ispovjest, Orfelin: EWM, Beograd, str. 255.
  6. Alenka Puhar, »Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo«, Delo, 3. 10. 2001, str. 26.
  7. Plohl, Andrej (2009). Povojni poboji na Slovenskem 1945 (PDF). Univerza v Ljubljani. COBISS 28724829.
  8. "Edvard Kardelj. Za prevlado se je posluževal najbolj brutalnih metod". e-Maribor.
  9. "(INTERVJU) Igor Omerza: "Naročnik je bil največji slovenski zločinec vseh časov Edvard Kardelj – Krištof"". Demokracija.
  10. Slovenski razkol: Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Jože Možina. str. 68.
  11. Steinbuch, Dejan (2017-09-04). "Če je Kardeljev ukaz o "čiščenju" pristen, bosta v brezno sramote zgrmela mita o OF in NOB". Časnik. Pridobljeno dne 2020-06-06.
  12. "Kako je Kardelj naročil naj ubijejo katoliškega duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha?". e-Maribor.
  13. "Igor Omerza za Nova24: Kako je Edvard Kardelj naročil umor Žebota in Ehrlicha". Domovina.je.
  14. "Kako je Edvard Kardelj zapravil Istro". Demokracija.
  15. "Uničevanje Slovenije jima je v krvi: Edvard Kardelj zapravil Trst, Gorico in Istro, vnuk Igor Šoltes pa nam zapravlja Piranski zaliv!". Nova24TV.
  16. "EDVARD KARDELJ 69, DIES IN YUGOSLAVIA;". The New York Times.

ViriUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi