Wikipedija

Budimski pašaluk

Budimski pašaluk (osmansko turško ایالت بودین, Eyalet i-Budin,[1] madžarsko Budai vilajet, srbsko Budimski vilajet ali Будимски вилајет, hrvaško Budimski vilajet) je bil administrativna ozemeljska enota Osmanskega cesarstva v Srednji Evropi in na Balkanu. Ustanovljen je bil potem, ko je Osmansko cesarstvo osvojilo Srbski despotat in Kraljevino Ogrsko. Upravno središče pašaluka je bil Budim (turško Budim, madžarsko Buda).

Budimski pašaluk
Eyālet-i Budin
Budai vilajet
Budimski vilajet
1541–1686
Budimski pašaluk (1863)
Budimski pašaluk (1863)
Glavno mestoBudin (madžarsko Buda)
47°28′N 19°03′E / 47.467°N 19.050°E / 47.467; 19.050
Vladapašaluk
paša 
Zgodovina 
1541
1686
Predhodnice		 Naslednice
[[Kraljevina Ogrska]]
Rumelski pašaluk
[[Habsburška monarhija]]
Temišvarski pašaluk
Kaniški pašaluk
Egerski pašaluk
Danes del Madžarska
 Slovaška
 Hrvaška
 Srbija

Prebivalstvo pašaluka je bilo narodnostno in versko zelo različno. Na njegovem ozemlju so živeli Madžari, Hrvati, Srbi in Slovaki, muslimani različnih nacionalnosti ter Judi in Romuni. Mesto Budim je bilo v 17. stoletju muslimansko, večinoma zaradi priseljevanja balkanskih muslimanov.[2]

Zgodovina

uredi
 
Budimski paša sprejema delegacijo osmanskega sultana
 
Severni del Budimskega pašaluka leta 1572

V 16. stoletju je Osmansko cesarstvo osvojilo južni niz trdnjav (végétvár) Kraljevine Ogrske. Po bitki pri Mohaču leta 1526, v kateri je bila Kraljevina Ogrska težko poražena, in nemirih, ki jih je povzročil poraz, se je osmanski vpliv začel širiti na srednji del Kraljevine Ogrske. Ko so osmanske čete v letih 1526 in 1529 osvojile Budim, je začel Sulejman I. Veličastni območje Budima uporabljati kot ozemlje zavezniškega kraljestva in ga ni popolnoma pridružil svojemu cesarstvu.[3]

Leta 1541 se je Sulejman odločil utrditi osvojeno območje Budima in ga organizirati kot organski del cesarstva. Avstrijskega poveljnika Roggendorfa je pregnal iz Budima in 29. avgusta 1541 s prevaro prevzel oblast v Budimu in Pešti na nasprotnem bregu Donave. Po osvojitvi je takoj ustanovil prvi srednjeevropski eyalet (provinca, pašaluk) s prestolnico v Budimu.

Istega leta je osvojil še več ogrskih mest: Szeged, Kaloča in Subotica. V letih 1543–44 so Osmani osvojili utrdbe Nógrád, Vác, Fehérvár, Pécs in Siklós in jih vključili v novi pašaluk.[4]

Leta 1552 se je pašaluk razširil na sever. Ustanovljen je bil Temišvarski pašaluk. Vojaški nadzor nad okoliškimi območji je bil voden iz Budima.[5]

Naslednje leto se je napredovanje Osmanov upočasnilo in ozemlje Budimskega pašaluka se ni spremenilo do konca petnajstletne vojne in sklenitve Žitvanskega miru, s katerim so Osmani izgubili ozemlja severno od Nógráda. Eger in Kaniža, osvojena v tej vojni, sta bila kmalu organizirana kot sandžaka Budimskega pašaluka.[4]

Z ustanovitvijo Egerskega (1596) in Kaniškega pašaluka (1600) se je ozemlje Budimskega pašaluka bistveno zmanjšalo.[6] Budimski pašaluk je zaradi glavnega pristanišča ne Donavi kljub temu ostal najpomembnejša osmanska provinca v Srednji Evropi.[7]

V 17. stoletju je Kara Mustafa Paša osvojil obsežna območja Habsburške Ogrske in njene vazalne kneževine Transilvanije, samega Dunaja pa mu leta 1683 ni uspelo osvojiti. Neuspelo obleganje Dunaja je napovedalo postopno upadanje osmanske moči v Evropi. Budim so 2. septembra 1686 zasedle čete Svete lige.

Vojska

uredi

Vojaški spopadi na osmansko-habsburški meji so bili reden pojav, zato je bila tam stalno prisotna vojska. Če vojski ni poveljeval sultan ali veliki vezir, je poveljevanje prevzel budimski paša. Njegova pristojnost se je razširila tudi na Temišvarski (1552), Egerski (1596), Kaniški (1600) in Varadski pašaluk (1660).

Naziv "budinski paša" je bil leta 1623 povišan v "veliki poveljnik".

Število vojakov v provinci v tem času je težko oceniti. Obstajajo dokumenti, ki omenjajo 10.200 vojakov v trdnjavah leta 1546, in 12.451 vojakov leta 1568. Na voljo so bile tudi pomožne čete, spahije, vendar zanje ni na voljo natančnih podatkov. Stroški vzdrževanja te velike vojske so zelo obremenjevali proračun pokrajine in Osmanskega cesarstva. Leta 1552, na primer, je Porta za oskrbo vojske v Budim poslala 440.000 zlatnikov.[8]

Trdnjave

uredi

Osmansko cesarstvo si je prizadevalo okrepiti trdnjave na Budinu. Zgradilo je več obrambnih obročev okoli Budima in branilo ceste proti Dunaju, saj je bil njihov cilj osvojiti habsburško prestolnico, kar jim ni uspelo. Najpomembnejši trdnjavi okrog Budima sta bili Esztergom in Székesfehérvár ter manj pomembni Vác in Višegrad. Na jugu je bila najpomembnejša trdnjava Szigetvár.

Budim

uredi

V 145 letih osmanske vladavine mesto Budim ni bilo preurejeno v "italijansko" obrambno trdnjavo, kakršne so bile takrat v modi.[9] Staro trdnjavo so razširili z obzidjem Víziváros in na Gellértovem hribu zgradili majhno trdnjavo.

Budimski grad je že stal na mestu srednjeveškega gradu z več ali manj enakim obzidjem. Osmani so v letih 1650 do 1653 dogradili nekaj stolpov, med njimi Stolp Murat Paše (turško Murad paşa kulesi). Povečali so obzidja na Gellértovem hribu, Rózsadombu, Nap-hegyju in ob Donavi. Mudimski grad je dobil notranje obzidje z majhnimi odprtinami, ki so omogočale hitre premike.[10]

Administrativne enote

uredi

Po letu 1541 je bil Budimski pašaluk razdeljena na naslednje sandžake:[11]

  1. Sandžak Budin (Buda)
  2. Sandžak Semendire (Smederevo)
  3. Sandžak İzvornik (Zvornik)
  4. Sandžak Vushtrri (Vučitrn)
  5. Sandžak Pojega (Požega)
  6. Sandžak Mohaç (Mohács)
  7. Sandžak İstolni Belgrad (Székesfehérvár)
  8. Sandžak Segedin (Szeged)
  9. Sandžak Sirem (Srem)
  10. Sandžak Kopan (Koppány)
  11. Sandžak Şikloş (Siklós)
  12. Sandžak Peçuy (Pécs)
  13. Sandžak Vidin
  14. Sandžak Alacahisar (Kruševac)
  15. Sandžak Çanad (Cenad)
  16. Sandžak Beçkerek (Zrenjanin)
  17. Sandžak Hipovo

Okoli leta 1566 je imel Budimski pašaluk naslednje sandžake:[12]

  1. Sandžak Budin (Buda)
  2. Sandžak Semendire (Smederevo)
  3. Sandžak Pojega (Požega)
  4. Sandžak Mıhaç (Mohács)
  5. Sandžak İstolni Belgrad (Székesfehérvár)
  6. Sandžak Segedin (Szeged)
  7. Sandžak Sirem (Srem)
  8. Sandžak Baboça (Babócsa)
  9. Sandžak Zigetvar (Szigetvár)
  10. Sandžak Peçuy (Pécs)
  11. Sandžak Estergon (Esztergom)
  12. Sandžak Hatvan
  13. Sandžak Filek (Filakovo)
  14. Sandžak Seçen (Szécsény)
  15. Sandžak Sonluk (Szolnok)
  16. Sandžak Şimontorna (Simontornya)
  17. Sandžak Kopan (Koppány)
  18. Sandžak Şikloş (Siklós)
  19. Sandžak Sekçay (Szekszárd)
  20. Sandžak Novigrad (Nograd)
  21. Sandžak Pespirim (Veszprém)

Okoli leta 1600 :[11]

  1. Sandžak Semendire (Smederevo)
  2. Sandžak Sirem (Srem)
  3. Sandžak Ráckeve
  4. Sandžak Kopan (Koppány)
  5. Sandžak İstolni Belgrad (Székesfehérvár)
  6. Sandžak Mıhaç (Mohács)
  7. Sandžak Şikloş (Siklós)
  8. Sandžak Seçuy

Leta 1610 je imel pašaluk naslednje sandžake:[11]

  1. Sandžak Budin (Buda)
  2. Sandžak Sirem (Srem)
  3. Sandžak Ráckeve
  4. Sandžak Kopan (Koppány)
  5. Sandžak İstolni Belgrad (Székesfehérvár)
  6. Sandžak Mıhaç (Mohács)

Pred koncem osmanske administracije, se pravi pred letom 1699, so v pašaluk spadali naslednji sandžaki:[11]

  1. Sandžak Budin (Buda)
  2. Sandžak Sirem (Srem)
  3. Sandžak Semendire (Smederevo)
  4. Sandžak Sekçay (Szekszárd)
  5. Sandžak Şimontorna (Simontornya)
  6. Sandžak İstolni Belgrad (Székesfehérvár)
  7. Sandžak Estergon (Esztergom)
  8. Sandžak Mohaç (Mohács)
  9. Sandžak Peçuy (Pécs)

Sklici

uredi
  1. ↑ Some Provinces of the Ottoman Empire. Geonames.de. Arhivirano iz izvirnika 28. septembra 2013. Pridobljeno 25. februarja 2013.
  2. ↑ Faroqhi, Suraiya (1994). Crisis and Change, 1590-1690. V İnalcık, Halil; Donald Quataert (ur.). An Economic and Social History of the Ottoman Empire, 1300-1914. 2. Cambridge University Press. str. 440. ISBN 0-521-57456-0.
  3. ↑ Török hódoltság Magyarországon. Terebess Ázsia Lexikon. Terebess Hungária Kft. Pridobljeno 20. maja 2007.
  4. ↑ 4,0 4,1 Papp-Váry, Árpád (2005). Középiskolai történelmi atlasz. Budimpešta: Cartographia Kft. str. 43–44. ISBN 963-352-557-8.
  5. ↑ Fekete, Lajos; Nagy Lajos (1986). Budapest története a török korban (Zzodovina Budimpešte v osmanskem obdobju). Budimpešta: Akadémia Kiadó. ISBN 963-05-4394-X.
  6. ↑ Gábor Ágoston, Bruce Alan Masters. Encyclopedia of the Ottoman Empire. str. 96.
  7. ↑ Gábor Ágoston. Guns for the sultan: military power and the weapons industry in the Ottoman ... str. 136. Google Book.
  8. ↑ R. Várkonyi, Ágnes (1997). Megújulások kora (Obdobje obnov). Budimpešte: Helikon Kiadó. str. 17. ISBN 963-208-426-8.
  9. ↑ Fekete, Lajos, Nagy Lajos (1986). Budapest története a török korban. Budimpešta: Akadémia Kiadó. str. 100. ISBN 963-05-4394-X.
  10. ↑ Fekete, Lajos; Nagy Lajos (1986). Budapest története a török korban. Budimpešte: Akadémia Kiadó. str. 19–23. ISBN 963-05-4394-X.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 Dušan J. Popović. Srbi u Vojvodini. Knjiga I, Novi Sad, 1990. str. 201.
  12. ↑ https://web.archive.org/web/20040308073040/http://www.sulinet.hu/eletmod/hogyantovabb/tovabbtanulas/elokeszito/tortenelem/6het/map.jpg

Vira

uredi
  • Peter Rokai, Zoltan Đere, Tibor Pal, Aleksandar Kasaš. Istorija Mađara, Beograd, 2002.
  • Dušan J. Popović. Srbi u Vojvodini, knjiga 1, Novi Sad, 1990.

Zunanje povezave

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Budimski_pašaluk&oldid=5367999«