Črnomorska flota

Koordinati: 44°36′N 33°32′E / 44.600°N 33.533°E / 44.600; 33.533

Črnomorska flota (rusko Черноморский флот, Černomorski flot) je flota Ruske vojne mornarice v Črnem morju.[1] Zaradi udeležbe v rusko-gruzijski vojni (2008), zasedbi Krima (2014) in sirski državljanski vojni (2015–) v zadnjem času velja za najbolj izkušeno floto Ruske vojne mornarice.

Črnomorska flota
rusko Черноморский флот
Černomorski flot
Great emblem of the Black Sea fleet.svg
Veliki znak Črnomorske flote
Ustanovitev13. maj 1783
Država Rusija
VejaVojna mornarica
TipFlota
VelikostPlovila:
Struktura poveljstvaMiddle emblem of the Armed Forces of the Russian Federation (27.01.1997-present).svg Oborožene sile Ruske federacije
Garnizija/Štab
Obletnice13. maj
KonfliktiKrimska vojna
Prva svetovna vojna
Druga svetovna vojna
Rusko-gruzijska vojna
Sirska državljanska vojna
OdlikovanjaOrder of Red Banner.png Red rdeče zastave
Poveljniki
Trenutni poveljnikViceadmiral Viktor Nikolajevič Sokolov
Znani poveljnikiKnez Grigorij Potemkin
Admiral Fjodor Ušakov
Admiral Mihail Lazarev
Kontraadmiral Grigorij Butakov
Admiral Ivan Jumašev
Admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov

ZgodovinaUredi

Črnomorsko floto je skupaj z njenim glavnim oporiščem Sevastopolom ustanovil knez Grigorij Potemkin 13. maja 1783. V preteklosti so ji poveljevali legendarni admirali, kot sta Dmitrij Senjavin in Pavel Nahimov, in ima izjemen zgodovinski in politični pomen za Rusijo.

Med rusko-turško vojno (1787–1792) je bil potrjen ruski nadzor Krima, ko je Črnomorska flota pod poveljstvom admirala Fjodora Ušakova porazila Turško vojno mornarico v bitki pri Kerčenski ožini (1790) in Turkom preprečila izkrcanje na Krimu.

Med Napoleonskimi vojnami je Ruska vojna mornarica sprva delovala proti Francoski v zavezništvu s Turško. Zatem se je Turčija obrnila proti Rusiji in začela rusko-turško vojno (1806–1812). V tej je Črnomorska s pomočjo Baltske flote premagala Turčijo pod poveljstvom admirala Dmitrija Senjavina v bitkama pri Dardanelah in Atosu (1807).

Po Napoleonskih vojnah je Rusija v zavezništvu s Francijo in Združenim kraljestvom posredovala v grški osamosvojitveni vojni in porazila Turško vojno mornarico v bitki pri Navarinu (1827). Poleg Črnomorske je ponovno sodelovala tudi Baltska flota.

Nadzor Turčije nad Turškimi ožinami je pomenil omejitev za izhod Črnomorske flote v Sredozemsko morje in Rusija je občasno poskušala zavarovati prehod skozi ožine. Od leta 1841 je bila Rusija z Londonsko konvencijo o ožinah formalno omejena na Črno morje. Vendar je bila tudi v okviru Črnega morja Rusija pomorsko močnejša država od Turčije. Leta 1853 je Črnomorska flota po turški vojni napovedi premagala turške pomorske sile v bitki pri Sinopi. Kljub temu so bili Rusi med dolgotrajno krimsko vojno (1853–1856) potisnjeni v obrambo, tako da so se britansko-francoske enote izkrcale na Krimu in zavzele Sevastopol. Po vojni naj bi skladno s Pariško pogodbo Črno morje postalo demilitarizirano območje, in šele po ruski zmagi v rusko-turški vojni (1877–1878) je Črnomorska flota spet začela krepiti svoje pomorsko moč in utrdbe.[2]

 
Bitka pri Sinopi (1853)

20. stoletjeUredi

Črnomorska flota je imela pomembno vlogo v ruski revoluciji (1905), saj je posadka bojne ladje Potjomkin izvedla upor kmalu po ruskem porazu v rusko-japonski vojni. Upor je pomenil simbolični korak k ruski revoluciji (1917) in je bil pozneje prikazan v kultnem nemem filmu Križarka Potemkin iz leta 1925 Sergeja Eisensteina. Med prvo svetovno vojno je bilo med Črnomorsko floto in Turško vojno mornarico več srečanj. Turki so imeli zaradi prisotnosti nemške bojne križarke SMS Goeben sprva premoč, toda po izgradnji dveh sodobnih ruskih dreadnoughtov Imperatrica Marija in Imperatrica Katarina Velika prevzamejo Rusi vodstvo na morju do padca ruske vlade novembra 1917. Nemške podmornice iz carigrajske flotilje in turške lahke enote so napadale rusko tovorno ladjevje do konca vojne.

V 30. letih 20. stoletja se začne velik nov program gradnje ladij, v okviru katerega je bilo zgrajenih več kot 500 ladij. Ob izbruhu druge svetovne vojne je Črnomorski floti poveljeval viceadmiral Filip Sergejevič Oktjabrski. Kljub hitremu nemškemu prodoru in nemškemu zavzetju Krima sredi leta 1942, se je flota, sicer s hudimi izgubami, dobro izkazala v obrambi Odese (1941) in bitki za Sevastopol (1941–1942).[3]

S koncem druge svetovne vojne je bila potrjena sovjetska dominanca črnomorskega območja. Severne in vzhodne obale je nadzirala Sovjetska zveza, v Romuniji in Bolgariji pa so postavljeni na oblast zavezniški režimi. Turčija je ostala izven sovjetske črnomorske varnostne ureditve in Sovjeti so se sprva zavzemali za skupni nadzor Bosporja s Turčijo, vendar je Turčija to zavrnila. Leta 1952 se je Turčija pridružila Natu in s tem postavila Bospor v zahodno vplivno območje. Kljub temu je Montrojska konvencija omejevala Natove možnosti za krepitev položaja Turčije v Črnem morju.[4] 7. maja 1965 je bila enota odlikovana z redom rdeče zastave. V poznejšem obdobju hladne vojne je Črnomorska flota skupaj s Severno zagotavljala ladje za sovjetsko 5. operativno eskadro v Sredozemskem morju. Ta se je med arabsko-izraelskimi vojnami, zlasti med jomkipursko vojno (1973), zoperstavila Ameriški vojni mornarici.

Jomkipurska vojnaUredi

Med jomkipursko vojno je prišlo do največje napetosti med Sovjetsko in Ameriško vojno mornarico v celotni hladni vojni.[5] Ker sta obe strani podpirali vsaka svoje zaveznike, sta njuni floti v Sredozemlju postali vse bolj sovražni druga do druge. Sovjetska 5. operativna eskadra pod poveljstvom admirala Jevgenija Volobujeva je imela ob začetku vojne 52 ladij (med njimi je bila najnovejša ruska križarka Nikolajev razreda Berkut B), vključno z enajstimi podmornicami, od katerih so nekatere nosile manevrirne rakete z jedrskimi bojnimi glavami, ameriška 6. flota pod poveljstvom admirala Daniela Murphyja pa je imela 48 ladij, vključno z dvema letalonosilkama (Independence in Franklin D. Roosevelt) in eno nosilko helikopterjev (Guadalcanal).[6] Z nadaljnjim potekom vojne sta obe strani okrepili svoji floti. Sovjetska eskadra je narasla na 97 ladij, vključno s 23 podmornicami, medtem ko je ameriška 6. flota zrasla na 60 ladij, vključno z devetimi podmornicami, dvema nosilkama helikopterjev in tremi letalonosilkami. Tokom operacije je imela ameriška 6. flota s 180 zrakoplovi na dveh letalonosilkah taktično premoč, vendar so sovjetske protiladijske rakete predstavljale velike grožnjo za ameriške ladje. Po ukazu poveljnika 6. flote Murphyja sta bili ameriški letalonosilki vseskozi 100–150 navtičnih milj narazen, kar je bilo dovolj blizu za vzajemno pomoč in dovolj daleč za določitev, katero od njiju elektronsko ciljajo sovjetske rakete.

 
Najbrž najboljša sovjetska vojna ladja iz časa napetosti med jomkipursko vojno, križarka Nikolajev, prva ladja novega razreda Berkut B in del Črnomorske flote

Poleg Nikolajeva so bile ob začetku vojne v Sredozemskem morju še križarke Grozni (projekt 58), Dzeržinski in Murmansk (projekt 68bis) ter vsaj dve jedrski podmornici z manevrirnimi raketami z jedrskimi konicami (med njima B-318 projekta 651).[7] Ko je poveljnik eskadre Volobujev 4. oktobra izvedel, da je vojna neizbežna, je ukazal masivno namestitev sil eskadre ob obalah Egipta in Sirije za evakuacijo sovjetskih specialistov in njihovih družin iz vojnega območja na območje južno od Krete, kjer bi jih premestili na transportne ladje. Z obal Egipta so bili sovjetski državljani (okrog 1000) evakuirani med drugim z rušilcem Naporisti, iz Sirije pa s fregato Kunica. 8. oktobra je s Sevastopola v Sredozemlje odplula še križarka Črnomorske flote Admiral Ušakov (projekt 68bis) pod poveljstvom kontraadmirala Vasljukova. Ob izbruhu vojne 6. oktobra sta bili ameriški letalonosilki še v oporiščih – Independence v Atenah in Franklin D. Roosevelt v Španiji. Prva je oporišče zapustila še isti dan ob spremstvu sovjetskega rušilca. Obe strani sta začeli priprave na vojno in ameriška letala so izvedla izvidniške polete nad sovjetsko floto.

Tokom vojne je sovjetska ladijska udarna skupina 1 (LUS 1) s križarko Grozni in rušilcema Provorni ter Plameni (pred prihodom Plamenega tudi rušilcema Krasni Kavkaz in Skori) pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Rjabinskega sledila ameriški udarni skupini letalonosilke Independence (Groznega 16. oktobra južno od Krete zamenja križarka Murmansk z rušilcem Naporisti). Sovjetska LUS 2 s križarko Murmansk in rušilcem Smetlivi je sledila ameriški udarni skupini letalonosilke Franklin D. Roosevelt. LUS 3 s križarko Admiral Ušakov in rušilcema Rešitelni in Neulovimi pod poveljstvom kontraadmirala Basjukova je sledila ameriški udarni skupini nosilke helikopterjev Guadalcanal. LUS 4 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Lehkega s križarko Admiral Golovko (projekt 58) in rušilcema Krasni Krim in Nahodčivi je kmalu po koncu vojne vstopila v Sredozemlje in sledila ameriški udarni skupini letalonosilke John F. Kennedy, LUS 5 pod poveljstvom kapitana 1. stopnje Jasakova z rušilci Soznatelni, Krasni Kavkaz in Otvažni pa je sledila ameriški udarni skupini nosilke helikopterjev Iwo Jima. Poleg tega sta v Sredozemlju delovali še križarki Admiral Makarov (razred Berkut A) in Moskva ter rušilec Spešni.

V sklepnem delu vojne, po izraelskem prečkanju Sueškega prekopa 24. oktobra, je Leonid Brežnjev predlagal Richardu Nixonu skupno sovjetsko-ameriško mirovno misijo, sicer je zagrozil s sovjetskim izkrcanjem ob Sueškem prekopu v Port Saidu. Ker so bili polki marincev, namenjeni tej operaciji, takrat še v Sevastopolu in v Jugoslaviji, je vrhovni poveljnik sovjetske mornarice admiral flote Sovjetske zveze Sergej Gorškov ukazal izkrcanje organizirati s člani posadk ladij 5. operativne eskadre. Ko so na Nikolajevu so zbirali četo prostovoljcev za padalsko operacijo, je po spominih udeležencev skoraj cela posadka stopila korak naprej. Tega dne je bila v Port Said poslana LUS s križarko Admiral Ušakov, rušilci Otvažni, Neulovimi in Soznatelni, fregato Voron in tremi izkrcevalnimi ladjami s prostovoljci po ukazih Gorškova. Do izkrcanja ni nikoli prišlo, ker je bilo prej sklenjeno premirje.

Floti sta se začeli umikati po sklenjenem premirju.[8][9]

Novejša zgodovinaUredi

Po razpadu Sovjetske zveze si ladje Črnomorske flote razdelita Rusija in Ukrajina, pomorska oporišča pa leta 1997 preidejo v dvajsetletni najem Rusije z dogovorom v Kijevu. S Harkovskim dogovorom z leta 2010 je najem podaljšan do leta 2042, kar pa postane brezpredmetno s pridružitvijo Krima Rusiji leta 2014. Leta 2013 je bila prvič po razpadu Sovjetske zveze ponovno vzpostavljena 5. operativna eskadra v Sredozemskem morju, ki je podrejena poveljniku Črnomorske flote.

Po letu 1991 izgubi Črnomorska flota precej plovil. Leta 2013 se začne obsežna modernizacija z nakupi novih ladij in podmornic, med katerimi so tri fregate razreda Burevestnik in šest podmornic razreda Varšavjanka. Poveljniška ladja Črnomorske flote, križarka Moskva, je bila leta 2020 popravljena,[10] vendar se je požaru in detonaciji streliva 14. aprila 2022 potopila.[11] Leta 2019 je postal vrhovni poveljnik Črnomorske flote admiral Igor Vladimirovič Osipov,[12] vendar ga je po potopitvi križarke Moskva 17. avgusta 2022 zamenjal viceadmiral Viktor Nikolajevič Sokolov (red Nahimova, kot namestnik vrhovnega poveljnika Severne flote je vodil odpravo letalonosilke Admiral Kuznjecov v Sirijo leta 2016).[13][14] Od leta 2020 je za Črnomorsko floto v gradnji prva nosilka helikopterjev v zgodovini, ladja Mitrofan Moskalenko, ki jo gradi kerčenska ladjedelnica Zaliv in naj bi bila končana leta 2027.[15]

Največje pomorsko oporišče Črnomorske flote je v Sevastopolu, v Novorusisku pa so nameščene podmornice in patruljne ladje.

Marca 2021 je bilo v času napetosti med Rusijo in NATO prvič v zgodovini vseh šest podmornic Črnomorske flote na morju sočasno.[16]

Poveljniška ladja Črnomorske flote je fregata Admiral Makarov.[17]

Incident v Črnem morju 2021Uredi

23. junija 2021 je ruska obmejna patruljna ladja začela streljati v smeri plovbe britanskega rušilca Defender, ki se ni odzval na opozorila o kršitvah meje Ruske federacije. Rušilec je v ruske teritorialne vode vstopil ob 11.52 in se 3 km globoko približal krimskemu rtu Fiolent. Ob 12.06 in 12.08 je obmejna patruljna ladja izvedla preventivno streljanje. Ob 12.09 je bombnik Su-24M opozorilno odvrgel štiri bombe OFAB-250 v smeri plovbe rušilca Defender. Ob 12.23 je rušilec zapustil teritorialno morje Ruske federacije.[18]

SestavaUredi

Črnomorska flota deluje iz oporišč Sevastopol in Novorusisk in je zaradi prejema dizel-električnih podmornic, fregat in korvet po letu 2010 med najsodobnejšimi ruskimi flotami. Ladje:

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. "Black Sea Fleet". mil.ru (angleščina). Pridobljeno dne 28. marca 2021.
  2. "Czarist Navy in the Russo-Turkish War of 1877". globalsecurity.org (angleščina). Pridobljeno dne 5. aprila 2021.
  3. John Erickson: The Road to Stalingrad, Cassel Military Paperbacks, 2003, stran 205 (angleščina)
  4. McCormick, G. (1987). The Soviet Presence in the Mediterranean. Santa Monica: RAND (angleščina)
  5. On Airpower.org, Military Thought article on Soviet Mediterranean squadron air defence Arhivirano July 27, 2011, na Wayback Machine.. Retrieved May 30, 2008.
  6. Розин Александр: Война «Судного дня» 1973г. Противостояние СССР-США на море. http://www.xn--c1aigbrelbb7i.xn--p1ai/knigy/rozin.htm (ruščina)
  7. Goldstein, L. in Žukov, J. (2004). A Tale of two Fleets: A Russian perspective on the 1983 Naval Standoff in the Mediterranean. Newport: Naval War College Review (angleščina)
  8. "The war that nearly was". pri.org (angleščina). 2. oktober 2012. Pridobljeno dne 9. decembra 2022.
  9. "The little-known US-Soviet confrontation during Yom Kippur War". pri.org (angleščina). 26. oktober 2012. Pridobljeno dne 9. decembra 2022.
  10. Lehovich, V. in Hashim, A. (2000). Issues for the U.S. Navy in the Black Sea Region: Country Profiles and Recommendations. Alexandria (USA): Center for Naval Analyses (angleščina)
  11. Ljunggren, David (13 April 2022). "Russia says ammunition blast damages flagship of Black Sea fleet – Interfax". Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 April 2022. Pridobljeno dne 14 April 2022.
  12. "Указ Президента РФ №355 от 11 июня 2021 года — Президент России". prezident.org. Pridobljeno dne 2022-12-03.
  13. Strozewski, Zoe (2022-08-17). "Did Putin Fire Black Sea Commander After Massive Losses? What We Know". Newsweek (angleščina). MSN. Pridobljeno dne 2022-08-17.
  14. "Kremlin 'secretly' replaces Russian Black Sea Fleet commander". The New Voice of Ukraine (angleščina). Yahoo! News. 2022-08-17. Pridobljeno dne 2022-08-17.
  15. "Mitrofan Moskalenko helicopter carrier to become Russian Black Sea Fleet flagship — source".
  16. "Russia deploys all Black Sea submarines during NATO drills" (angleščina). marec 2021. Pridobljeno dne 9. decembra 2022.
  17. "Миф о непобедимости почти разрушен. Что осталось от Черноморского флота России?". BBC News Русская служба. Pridobljeno dne 2022-11-10.
  18. "Российские корабли открыли предупредительную стрельбу по курсу британского эсминца" (ruščina). 23 June 2021. Pridobljeno dne 23 June 2021.
  19. "RFS Admiral Grigorovich 494". shipspotting.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-11-10. Pridobljeno dne 2016-11-09.
  20. "Завод "Янтарь" завершил строительство фрегата "Адмирал Эссен" для МО РФ". June 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-06-02. Pridobljeno dne 2016-06-01.
  21. "На новейшем фрегате "Адмирал Макаров" поднят Андреевский флаг : Министерство обороны Российской Федерации". function.mil.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-12-28. Pridobljeno dne 2017-12-28.
  22. "Frigate Admiral Grigorovich and patrol vessel Pytliviy complete tasks in Mediterranean Sea". Ministry of Defence of the Russian Federation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 November 2021.
  23. "Russian Black Sea Fleet guard ship deploys to sea after repairs". TASS. 7 April 2021.
  24. "Buyan-M Corvette Vyshny Volochyok Joins Russia's Black Sea Fleet". Navyrecognition.com. 2018-06-02. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2018-11-17. Pridobljeno dne 2019-01-05.
  25. "Military & Defense - Latest cruise missile corvette accepted for service in Russian Navy". TASS. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2018-12-11. Pridobljeno dne 2019-01-05.
  26. "В состав Черноморского флота вошел новейший малый ракетный корабль "Ингушетия"" [The newest small missile ship "Ingushetia" entered the Black Sea Fleet] (Sporočilo za javnost) (ruščina). Ministry of Defence of Russia. 28 December 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29 December 2019. Pridobljeno dne 29 December 2019.
  27. "В состав Черноморского флота принят новый малый ракетный корабль "Грайворон"" [A new small missile ship "Graivoron" was accepted into the Black Sea Fleet] (Sporočilo za javnost) (ruščina). Ministry of Defence of Russia. 30 January 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 January 2021. Pridobljeno dne 30 January 2021.
  28. "Госкомиссия приняла подлодку "Новороссийск"" [The State Commission accepts the submarine "Novorossiysk"]. Flotprom.ru (ruščina). 21 August 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 August 2014. Pridobljeno dne 24 December 2014.
  29. Ozberk, Tayfun (12 February 2022). "Russia's Improved Kilo-Class Submarine Entering Black Sea". Naval News.
  30. "На ДЭПЛ "Старый Оскол" поднят Андреевский флаг". Центральный Военно-Морской Портал. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno dne 7. marca 2016.
  31. "Корабли и подлодка ВМФ России выпустили крылатые ракеты по объектам ИГ в Сирии". Lenta.ru. 23. junij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2022-04-13. Pridobljeno dne 2017-06-23.
  32. "АО "Адмиралтейские верфи"". admship.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. Oktober 2017. Pridobljeno dne 10. Oktober 2017.
  33. "Видео ракетных ударов ВКС РФ в Сирии". Известия (ruščina). 2017-11-03. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2017-11-03. Pridobljeno dne 2017-11-03.
  34. "Источник: вооруженная "Калибрами" подлодка "Алроса" останется на Черноморском флоте - ТАСС". TASS (ruščina). 17. junij 2022. Pridobljeno dne 9. december 2022.