Zeisova sol

Zeisova sol oz. kalijev trikloro(etilen)platinat(II), je kemična spojina s formulo K[PtCl3(C2H4)] · H2O. Spojina je rumene barve in stabilna na zraku. V anionu, ki je koordinacijska spojina, je na centralni platinov atom koordiniran η2-etilenski ligand. Centralni platinov atom ima kvadratnoplanarno geometrijo. Sol je en prvih koordinacijskih spojin med kovinami prehoda in alkenskimi ligandi. Spojina je ime dobila po svojem odkritelju, Williamu Christopherju Zeisu.

Zeisova sol[1]
Zeise's-salt-anion-from-xtal-3D-balls.png
Zeise'sSalt.png
Imena
IUPAC ime
Kalijev trikloro(etilen)platinati(II) hidrat
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ECHA InfoCard 100.158.770
Lastnosti
C2H6Cl3KOPt
Molska masa 386,60 g·mol−1
Videz Yellow to orange crystals
Tališče 220 °C
Nevarnosti
Irritant Xi
R-stavki (zastarelo) R36/37/38
S-stavki (zastarelo) S26-(S37/39)
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa).
Sklici infopolja

PripravaUredi

Ta spojina je komercialno dostopna v obliki hidrata. Hidrat običajno pripravijo iz K2[PtCl,] in etilena v prisotnosti katalitske količine SnCl2. Hidratirano vodo je mogoče odstraniti pod znižanim tlakom (in vacuo).[2]

StrukturaUredi

V spojini je dvojna vez liganda (C=C) približno pravokotna na ravnino PtCl3.[3][4] V Zeisovi soli in sorodnih spojinah alken rotira okoli vezi kovina-alken, saj je aktivacijska bariera relativno nizka. Študije rotacijskih barier pri spojinah tega tipa so pokazale, da je π-vezava med večino kovin in alkenom šibkejša od σ-vezave. V Zeisovem anionu ta rotacijska pregrada ni bila ocenjena.

ZgodovinaUredi

Zeisova sol je bila ena prvih sintetiziranih organokovinskih spojin.[5] Odkril jo je William Christopher Zeise, profesor na Univerzi v Københavnu, ki je to spojino pripravil leta 1830, medtem ko je preiskoval reakcijo PtCl4 z vrelim etanolom. Po natančni analizi je predlagal, da nastala spojina vsebuje etilen. Justus von Liebig, zelo vpliven kemik tiste dobe, je pogosto kritiziral Zeisov predlog, vendar je bila struktura dokončno potrjena leta 1868, ko je Birnbaum kompleks pripravil z uporabo etilena.[6] Zeisova sol je bila v drugi polovici 19. stoletja deležna velike pozornosti, ker kemiki niso mogli razložiti njene molekularne strukture. To vprašanje je ostalo neodgovorjeno do določitve njegove rentgenske kristalne strukture v 20. stoletju.[7][8] Zeisova sol je spodbudila veliko znanstvenih raziskav na področju organokovinske kemije in bi bila ključna pri opredelitvi novih pojmov v kemiji. Model Dewar – Chatt – Duncanson pojasnjuje, kako je kovina koordinirana z dvojno vezjo C=C.[9][10][11]

Sorodne spojineUredi

  • Zeisov dimer, [(η2-C2H4)PtCl2]2, pripravljen iz Zeisove soli z odcepitvijo KCl s sledečo dimerizacijo.
  • COD-platinov diklorid, (ciklooktadien)PtCl2, pripravljen iz platininovega(II) klorida in 1,5-ciklooktadiena, je pogost kompleks med platino(II) in alkenom.

Pripravljenih je bilo še veliko drugih kompleksov etilena. Na primer etilen-bis(trifenilfosfin)platina(0), [(C6H5)3P] 2Pt(H2C=CH2), kjer je platina trikoordinirana in v oksidacijskem stanju 0 (Zeisova sol je derivat platine(II)).

  • Dikloro(etilen)(α-metilbenzilamin)platina(II) (PtCl2(C2H4)(PhCH(NH2)Me) je kiralni derivat Zeisove soli, ki se uporablja za optično resolucijo alkenov.[12]

ReferenceUredi

  1. Aldrich datasheet
  2. Chock, P. B.; Halpern, J.; Paulik, F. E. (1990). Potassium Trichloro(Ethene)Platinate(II) (Zeise's Salt). Inorg. Synth. Inorganic Syntheses. 28. str. 349–351. doi:10.1002/9780470132593.ch90. ISBN 9780470132593.
  3. Black, M.; Mais, R. H. B.; Owston, P. G. (1969). "The crystal and molecular structure of Zeise's salt, KPtCl3·C2H4·H2O". Acta Crystallogr. B25 (9): 1753–1759. doi:10.1107/S0567740869004699.
  4. Love, R. A.; Koetzle, T. F.; Williams, G. J. B.; Andrews, L. C.; Bau, R. (1975). "Neutron diffraction study of the structure of Zeise's salt, KPtCl3·C2H4·H2O". Inorg. Chem. 14 (11): 2653–2657. doi:10.1021/ic50153a012.
  5. Zeise, W. C. (1831). "Von der Wirkung zwischen Platinchlorid und Alkohol, und von den dabei entstehenden neuen Substanzen" [On the reaction between platinum chloride and alcohol, and its resulting new substances]. Ann. Phys. Chem. (nemščina). 97 (4): 497–541. Bibcode:1831AnP....97..497Z. doi:10.1002/andp.18310970402.
  6. Hunt, L. B. (1984). "The First Organometallic Compounds: William Christopher Zeise and His Platinum Complexes" (PDF). Platin. Met. Rev. 28 (2): 76–83.
  7. Black, M.; Mais, R. H. B.; Owston, P. G. (1969). "The crystal and molecular structure of Zeise's salt, KPtCl3.C2H4.H2O". Acta Crystallogr. B. 25 (9): 1753–1759. doi:10.1107/S0567740869004699.
  8. Jarvis, J. A. J.; Kilbourn, B. T.; Owston, P. G. (1971). "A Re-determination of the Crystal and Molecular Structure of Zeise's salt, KPtCl3.C2H4.H2O". Acta Crystallogr. B. 27 (2): 366–372. doi:10.1107/S0567740871002231.
  9. Mingos, D. Michael P. (2001). "A Historical Perspective on Dewar's Landmark Contribution to Organometallic Chemistry". J. Organomet. Chem. 635 (1–2): 1–8. doi:10.1016/S0022-328X(01)01155-X.
  10. Winterton, N. (2002). "Some Notes on the Early Development of Models of Bonding in Olefin-Metal Complexes". V Leigh, G. J. (ur.). Modern Coordination Chemistry: The Legacy of Joseph Chatt. RSC Publishing. str. 103–110. ISBN 9780854044696.
  11. Astruc, Didier (2007). Organometallic Chemistry and Catalysis. Springer. str. 41–43. ISBN 9783540461289.
  12. Paget, Steven D. (2001). "(−)-Dichloro(ethylene)(α-methylbenzylamine)platinum(II)". Encyclopedia of Reagents for Organic Synthesis. John Wiley & Sons. doi:10.1002/047084289X.rd119. ISBN 0471936235.