Wikipedija

Kneževina Ogrska

nekdanja evropska država

Kneževina Ogrska[1][2][3][4][5][6][7] ali Vojvodina Ogrska[8][9] (madžarsko Magyar Nagyfejedelemség, Velika kneževina Ogrska,[10] bizantinsko grško Τουρκία, Tourkía) je bila najstarejša dokumentirana ogrska država v Karpatskem bazenu, ustanovljena leta 895 ali 896[11][12][13][14][15] po ogrski osvojitvi Karpatskega bazena.

Velika kneževina Ogrska
Magyar Nagyfejedelemség
Magyar Nagyfejedelemség (madžarsko)
895–1000
Grb Kneževina Ogrska
Grb
Evropa v poznem 10. stoletju s Kneževino Ogrsko (modrozelena)
Evropa v poznem 10. stoletju s Kneževino Ogrsko (modrozelena)
Statuskonfederacija
Glavno mestoEsztergom in Székesfehérvár (od Taksonyja in Géze)
Religija
madžarsko poganstvo
tengrizem
šamanizem
slovansko poganstvo
krščanstvo
Demonim(i)Oger, Madžar
Vladaplemenska zveza
Kende 
• 890. leta – ok. 904
Kurszán
Veliki knez (gyula) 
• ok. 895 – ok. 907
Árpád
• ok. 907 – ok. 950
Zoltán
• ok. 950 – ok. 955
Fajsz
• ok. 955 – ok. 972
Taksony
• ok. 972–997
Géza
• 997–1000
Štefan I.
Zgodovinska dobasrednji vek
• ustanovitev
895
• kronanje Štefana I.
1000
+
Predhodnice		 Naslednice
Velikomoravska
Kneževina Spodnja Panonija
Vojvodina Glad
Vojvodina Menumorut
Vojvodina Gelou
Vojvodina Salan
Prvo bolgarsko cesarstvo
Hunski imperij
Avarski kaganat
Kraljevina Ogrska (1000–1301)

Napol nomadski Madžari[13][16][17][18] so pod vodstvom Árpáda ustanovili plemensko zvezo in se iz Etelköza, njihove prejšnje kneževine vzhodno od Karpatov, preselili v Karpatski bazen.[19]

Zdi se, da je v tem obdobju moč ogrskege velikega kneza začela pojemati, ne glede na njegove vojaške uspehe med napadi po Evropi. Ozemlja ogrskih vojskovodij (poglavarjev) so postala napol neodvisne države, kot na primer domena Gyule mlajšega v Transilvaniji. Ogrska ozemlja so bila ponovno združena šele pod Štefanom I. Napol nomadski Madžari so se ustalili in plemenska ureditev se je začela spreminjati v državno. V drugi polovici 10. stoletja se je začelo med Madžari širiti krščanstvo. S kronanjem Štefana I. v Esztergomu na Božič leta 1000 (ali 1. januarja 1001) se je ogrska kneževina pretvorila v krščansko Ogrsko kraljestvo.[20][21][22]

Madžarsko zgodovinopisje obdobje od leta 896 do 1000 imenuje "obdobje kneževine".[14]

Ime uredi

Etnonim ogrske plemenske zveze je negotov. Po enem od mnenj, ki sledi Anonimusovemu opisu, se je zveza imenovala "Hetumoger" - "Sedem Ogrov" (izvirno "VII principales persone qui Hetumoger dicuntur", "sedem knežjih oseb, ki se imenujejo Sedem Ogrov".[23] Beseda Madžar izvira verjetno iz imena najvidnejšega ogrskega plemena Megyer. Plemensko ime "Megyer" se je pretvorilo v "Magyar" in se začelo nanašati na madžarsko ljudstvo kot celoto.[24][25]

Pisni viri so Madžare pred osvojitvijo Karpatske kotline, ko so še živeli v stepah vzhodne Evrope, imenovali "Ogri". Leta 837 jih kot "Ungre" omenja Jurij Monah, leta 862 kot "Ungre" Annales Bertiniani in leta 881 kot "Ungare" avtorja Annales ex Annalibus Iuvavensibus. V sodobnih bizantinskih virih, napisanih v grščini, se je ogrska država omenjala kot "Zahodna Turkija",[26][27] v nasprotju z Vzhodno ali Hazarsko Turkijo. Jud Hasdai ibn Šaprut je v pismu Jožefu Hazarskemu okoli leta 960 državo poimenoval "dežela Hungrinov", se pravi Ogrov.[28]

Zgodovina uredi

Ozadje uredi

 
Árpád Feszty s sodelavci: Prihod Madžarov (detajl)
 
Evropa okoli leta 900

Na predvečer prihoda Ogrov/Madžarov okoli leta 895 so v Karpatskem bazenu vladali Vzhodnofrankovska država, Prvo bolgarsko cesarstvo in Velikomoravska kot vazal Vzhodnofrankovske države.[29] Ogri so dobro poznali ozemlje, ker so pogosto služili kot najemniki bližnjih držav, in s svojih roparskih pohodov v zadnjih nekaj desetletjih.[30] Odkar je Karel Veliki leta 803 uničil avarsko državo, je bilo to območje redko poseljeno,[3][31] zato je priseljevanje Ogrov potekalo mirno in skoraj brez odpora.[32] Priseljevanje pod Árpádovim vodstvom se je začelo leta 895. Kneževino Spodnjo Panonijo, vazala Vzhodnofrankovske države, so Ogri podjarmili okoli leta 899-900, Velikomoravsko pa med letoma 902 in 907. Bivša Kneževina Nitra, ki je bila del Velikomoravske, je postala del ogrske države. Jugovzhodni deli Karpatske kotline so bili pod oblastjo Prvega bolgarskega cesarstva, vendar so Bolgari zaradi madžarskega pritiska tam izgubili oblast. Naseljevanje severnega dela Panonske nižine (Solitudo Avarorum), naseljenega z ostanki Avarov, še ni povsem razjasnjeno.

Vojaški dosežki uredi

Kneževina je bila vojaška država.[1] Pohodi Madžarov so segali od Carigrada do osrednjega Iberskega polotoka. Med letoma 907 in 910 odločno premagali tri velike frankovske vojske.[33] Madžarom je uspelo do leta 955 potisniti svojo mejo z Bavarsko do reke Enns.[34] Po bitki pri Bratislavi ni bila Ogrska iz te smeri napadena naslednjih sto let.[21] Občasni pohodi Madžarov so trajali do leta 970. Pomemben premik v razvoju ogrske kneževine sta povzročila vojaška poraza leta 955 pri Lechfeldu in leta 970 pri Arkadiopolisu.[35]

Prehodno obdobje uredi

 
Evropa leta 998

Prehod iz plemensko urejene družbe s poglavarjem na čelu v državno družbo je bil eden najpomembnejših dogodkov v tem času.[36] Madžari so sprva ohranili napol nomadski način življenja in se s svojo živino selili ob rekah med zimskimi in poletnimi pašniki.[37] Po Györffyjevi teoriji,[38] ki izhaja iz krajevnih imen, je Árpád zimoval verjetno v 'Árpádvárosu (Árpádovo mesto), ki je zdaj okrožje Pécsa, njegovo poletno bivališče, kar potrjuje Anonimus, pa je bilo na otoku Csepel v sedanji Budimpešti.[37] Po tej teoriji je bilo kasneje njegovo poletno bivališče Csallóköz.[37] Natančna lokacija glavnega mesta zgodnje kneževine je sporna. Gyula Kristó domneva, da je bila nekje med Donavo in Tiso.[38] Arheološke najdbe kažejo, da je bilo ob gornji Tisi.[37]

Bizantinski cesar Konstantin VII. v svojem delu De Administrando Imperio, napisanem okoli leta 950, poskuša natančno določiti meje ozemlja Madžarov oziroma Turkije.[39] Konstantin je opisal prejšnje prebivalce Ogrske, npr. Moravce, zgodnja madžarska naselja in njihove sosede ter lociral madžarske reke Temes, Maros, Körös, Tisa in Tutisz.[39] Konstantin je mnogo bolje poznal vzhodne dele Ogrske, zato po eni od teorij Turkija ni pomenila ozemlja celotne federacije, ampak samo ozemlje Gyule, čigar pleme se je okoli leta 950 naselilo ob omenjenih petih rekah.[39] Po drugi hipotezi, ki temelji v glavnem na Konstantinovem opisu, so začeli Madžari zahodno Ogrsko (Zadonavsko) poseljevati šele po letu 950, ker je bil vzhodni del države bolj primeren za nomadski način življenja.[39]

Zaradi spremenjenih gospodarskih razmer, nezadostne paše za preživljanje nomadske družbe in nezmožnosti širjenja[40] se je polnomadski način življenja začel spreminjati. Madžari so se ustalili in se usmerili v kmetijstvo,[29] čeprav so bile spremembe opazne že v 8. stoletju.[6] Družba je postala bolj homogena, saj se je lokalno slovansko in drugo prebivalstvo zlilo z Madžari.[40] Plemenski poglavarji in njihovi nasledniki so ustanovili utrjena središča, ki so kasneje postala središča grofij.[32] Sistem madžarskih vasi se je razvil v 10. stoletju.[37]

Velika ogrska kneza Fajsz in Taksony sta začela reformirati sistem oblasti.[41][42] V državo sta povabila krščanske misijonarje in začela graditi prve trdnjave.[41] Taksony je opustil staro središče Ogrske kneževine, verjetno ob gornji Tisi, in postavil novi v Székesfehérváru[42] in Esztergomu.[43] Ponovno je uvedel stari način služenja v vojski, spremenil oborožitev vojske in vzpostavil mrežo organiziranih naselij.[42]

Utrjevanje madžarske države se je začelo v času vladavine Géze (vladal od začetka 970. let-997).[44] Po bitki pri Arkadiopolisu je glavni sovražnik Madžarov postalo Bizantinsko cesarstvo.[45] Bizantinska ekspanzija je ogrozila Madžare, saj je bilo podjarmljeno Prvo bolgarsko cesarstvo zaveznik Madžarov.[45] Položaj je postal za kneževino še težji, ko sta Bizantinsko cesarstvo in Sveto rimsko cesarstvo leta 972 sklenili zavezništvo.[45] Leta 973 je dvanajst slavnih madžarskih odposlancev, ki jih je verjetno imenoval Géza, sodelovalo na zboru, ki ga je vodil sveti rimski cesar Oton I. Géza je vzpostavil tesne vezi z bavarskim dvorom, povabil misijonarje in poročil svojega sina z Gizelo, hčerko vojvode Henrika II.[40] Géza iz dinastije Árpád, veliki knez Madžarov, ki je vladal le delu združenega ozemlja, vendar je bil nazivni vladar vseh sedmih madžarskih plemen, je nameraval vključiti Orsko v krščansko zahodno Evropo in državo obnoviti po zahodnem političnem in družbenem modelu. Gézin najstarejši sin Štefan (István, Štefan I. Ogrski, sveti Štefan) je postal prvi ogrski kralj, ko je premagal svojega strica Koppányja, ki je prav tako zahteval ogrski prestol. Štefan je izpeljal združitev Ogrske, ustanovil krščansko državo[46] in jo preoblikoval v evropsko fevdalno monarhijo.

Pokristjanjenje uredi

Nova ogrska država je mejila na krščanstvo.[37] Krščanstvo se je v kneževini razširilo v drugi polovici 10. stoletja, ko so tja iz Nemčije prišli katoliški misijonarji. Med letoma 945 in 963 sta glavna nosilca oblasti v kneževini, gyula in kende, pristala, da prestopita v krščanstvo.[47][48] Leta 973 so se dali krstiti Géza in vsi člani njegovega dvora. Géza je sklenil formalni mir s Svetim rimskim cesarstvom, venda je tudi po krstu ostal pogan,[19] ker ga je tako vzgojil oče Taksony.[49] Géza je leta 996 ustanovil prvi benediktinski samostan. Med njegovim vladanjem so se Madžari dokončno odrekli svojemu nomadskemu načinu življenja in kneževina je v nekaj desetletjih po bitki pri Lechfeldu postala krščansko kraljestvo.[37]

Organizacija države uredi

Ogrska družba je imela do leta 907 (ali 904) dvojno oblast, prevzeto morda od Hazarov. Oblast je bila razdeljena med duhovnega kralja, ki so ga naslavljali "knez",[50] "kan"[51] ali "kende" in vojskovodjo ("gyula"). Za Árpáda in Kurszána ni znano, katero od vlog je imel kdo. Po Kurszánovi smrti je obe vlogi prevzel Árpád in postal izključni vladar kneževine. Konstantin VII. Árpáda imenuje "ho megas Tourkias archon" (veliki knez Turkije).[52] Enako je naslavljal tudi vse druge ogrske kneze iz 10. stoletja.[5] Oblast so po agnatskem načelu podedovali najstarejši člani vladajočega klana. Veliki knezi Ogrske verjetno niso imeli tako velike moči, kot so je imeli v preteklosti med vojaškimi pohodi na zahod in jug.[53] Viri v prvi polovici 10. stoletja sploh ne omenjajo velikih knezov. Izjema je Taksony, ki je leta 947 omenjen kot vojvoda Ogrske (Taxis-dux, dux Tocsun).[52] Pomembnejšo vlogo so očitno imeli vojskovodje (Bulcsú, Lél).[37] Knezi iz dinastije Árpád so imeli turška imena, tako kot večina ogrskih plemen.[14]

Naslovi uredi

Kende (v arabskih virih kende, v bizantinskih megas arhon in v latinskih rex) je bil po letu 907 naslov enega od sokraljev Madžarov, pristojnega verjetno (samo) za verske zadeve.

Gyula (tudi yula, gula, gila, v zahodnih virih magnus princeps, veliki knez) je bil naslov poveljnika vojske ogrske plemenske zveze. Po muslimaskih in bizantinskih virih je bil gyula v 9. in 10. stoletju drugi najvišji položaj v ogrski plemenski zvezi.[54]

Horca ali harkaj (slovensko sodnik),[55] je bil tretji najvišji položaj v kneževini.[52]

Prebivalstvo uredi

Ocene števila prebivalcev kneževine v 10. stoletju so zelo različne in se gibljejo od 250.000 do 1.500.000 leta 900. Za življenje madžarskega plemstva v gradovih ni nobenega arheološkega dokaza.[56] Arheologi so odkrili samo eno utrjeno zgradbo iz poznega 9. stoletja - grad Mosapurc.[57] O obstoju gradu pričajo le izkopanine stavb iz 11. stoletja.[57] Izkopavanja v Borsodu kljub temu kažejo, da so prelati in plemiči živeli v kamnitih hišah že v 10. stoletju.[58] Muslimanski geografi so omenjali, da so Madžari živeli v šotorih,[59] revnejši tudi v jamskih bivališčih, obstajajo pa tudi dokazi o bivališčih z več prostori[60] in hišah iz lesa in kamna.[61]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 S. Wise Bauer, The history of the medieval world: from the conversion of Constantine to the First Crusade, W. W. Norton & Company, 2010, str. 586
  2. ↑ George H. Hodos, The East-Central European region: an historical outline, Greenwood Publishing Group, 1999, str. 19
  3. ↑ 3,0 3,1 Alfried Wieczorek, Hans-Martin Hinz. Council of Europe. Art Exhibition, Europe's centre around AD 1000, Volume 1, Volume 1, Theiss, 2000, str. 363-372.
  4. ↑ Ferenc Glatz, Magyar Történelmi Társulat, Etudes historiques hongroises 1990: Environment and society in Hungary, Institute of History of the Hungarian Academy of Sciences, 1990, str. 10
  5. ↑ 5,0 5,1 Acta historica, Volumes 105-110, József Attila Tudom. Bölcs. Kar, 1998, str. 28
  6. ↑ 6,0 6,1 Antal Bartha. "Hungarian+Principality"&redir_esc=y#search_anchor Hungarian society in the 9th and 10th centuries. Akadémiai Kiadó, 1975, str. 53-84. ISBN 978-963-05-0308-2.
  7. ↑ Oksana Buranbaeva, Vanja Mladineo, Culture and Customs of Hungary, ABC-CLIO, 2011, p. 19
  8. ↑ Colin Davies, The emergence of Western society: European history A.D. 300-1200, Macmillan, 1969, str. 181
  9. ↑ Jennifer Lawler, Encyclopedia of the Byzantine Empire, McFarland & Co., 2004, str. 13
  10. ↑ Hadtörténelmi közlemények, Volume 114, Hadtörténeti Intézet és Múzeum, 2001, str. 131
  11. ↑ The encyclopedia Americana, Volume 14, Grolier Incorporated, 2002, str. 581
  12. ↑ Encyclopedia Americana, Volume 1, Scholastic Library Pub., 2006, str. 581
  13. ↑ 13,0 13,1 Louis Komzsik. Cycles of Time: From Infinity to Eternity. Trafford Publishing, 2011. str. 54.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Acta orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae, Volume 36. Magyar Tudományos Akadémia (Madžarska akademija znanosti), 1982. str. 419.
  15. ↑ Zahava Szász Stessel, Wine and thorns in Tokay Valley: Jewish life in Hungary: the history of Abaújszántó, Fairleigh Dickinson Univ Press, 1995, str. 47
  16. ↑ [1] Peter Linehan, Janet Laughland Nelson. 2001. str. 79.
  17. ↑ Anatoly Michailovich Khazanov, André Wink. 2001. str. 103
  18. ↑ Lendvai. 2003. str. 15
  19. ↑ 19,0 19,1 Paul Lendvai, The Hungarians: a thousand years of victory in defeat, C. Hurst & Co. Publishers, 2003, str. 15-29, 533.
  20. ↑ University of British Columbia. Committee for Medieval Studies, Studies in medieval and renaissance history, Committee for Medieval Studies, University of British Columbia, 1980, str. 159
  21. ↑ 21,0 21,1 Peter F. Sugar, Péter Hanák [2] A History of Hungary, Indiana University Press, 1994, pp 12-17
  22. ↑ Pál Engel, Tamás Pálosfalvi, Andrew Ayton, The Realm of St. Stephen: A History of Medieval Hungary, 895-1526, B.Tauris, 2005, str. 27.
  23. ↑ Gyula Decsy, A. J. Bodrogligeti. Ural-Altaische Jahrbücher, Volume 63. Otto Harrassowitz, 1991. str. 99
  24. ↑ György Balázs, Károly Szelényi. The Magyars: the birth of a European nation. Corvina, 1989. str. 8.
  25. ↑ Alan W. Ertl. Toward an Understanding of Europe: A Political Economic Précis of Continental Integration. Universal-Publishers, 2008. str. 358.
  26. ↑ Peter B. Golden. "western+Tourkia"&redir_esc=y#search_anchor Nomads and their neighbours in the Russian steppe: Turks, Khazars and Qipchaqs. Ashgate/Variorum, 2003.
  27. ↑ Carter V. Findley. The Turks in world history]. Oxford University Press, 2005. str. 51.
  28. ↑ Raphael Patai. The Jews of Hungary: History, Culture, Psychology. Wayne State University Press, 1996. str. 29. ISBN 978-0814325612.
  29. ↑ 29,0 29,1 Kirschbaum, Stanislav J. (1995). A History of Slovakia: The Struggle for Survival. New York: Palgrave Macmillan; St. Martin's Press. str. 26. ISBN 978-0-312-10403-0. Pridobljeno 9. oktobra 2009.
  30. ↑ István Süli-Zakar. The Most Important Geopolitical and Histogeographical Questions of the Age of the Conquest and the Foundation of the Hungarian State[mrtva povezava]. 2011. str. 12. ISBN 978-963-89167-3-0.
  31. ↑ Bryan Cartledge. The will to survive: a history of Hungary. Timewell Press, 2006. str. 6.
  32. ↑ 32,0 32,1 Dora Wiebenson, József Sisa, Pál Lövei. The architecture of historic Hungary. MIT Press, 1998. str. 11. ISBN 978-0-262-23192-3.
  33. ↑ Peter Heather, Empires and Barbarians: The Fall of Rome and the Birth of Europe, Pan Macmillan, 2012, p. 369, ISBN 9780199892266
  34. ↑ Clifford Rogers. The Oxford Encyclopedia of Medieval Warfare and Military Technology, Volume 1. Oxford University Press, 2010. str. 292.
  35. ↑ Oksana Buranbaeva [3] Culture and Customs of Hungary
  36. ↑ The New Hungarian quarterly, Volumes 31-32. Corvina Press, 1990, str. 140.
  37. ↑ 37,0 37,1 37,2 37,3 37,4 37,5 37,6 37,7 Lajos Gubcsi. Hungary in the Carpathian Basin. MoD Zrínyi Media Ltd, 2011.
  38. ↑ 38,0 38,1 Révész, László (marec 1996). A honfoglaló magyarok Északkelet- Magyarországon. Új Holnap 41. Arhivirano iz izvirnika 25. aprila 2012.
  39. ↑ 39,0 39,1 39,2 39,3 Günter Prinzing, Maciej Salamon. Byzanz und Ostmitteleuropa 950 - 1453: Beiträge einer table-ronde während des XIX. International Congress of Byzantine Studies, Copenhagen 1996. Otto Harrassowitz Verlag, 1999. str. 27-33.
  40. ↑ 40,0 40,1 40,2 Nóra Berend, At the gate of Christendom: Jews, Muslims, and "pagans" in medieval Hungary, c. 1000-c. 1300[mrtva povezava]. Cambridge University Press, 2001. str. 19.
  41. ↑ 41,0 41,1 László Kósa, István Soós. A companion to Hungarian studies. Akadémiai Kiadó, 1999. str. 113.
  42. ↑ 42,0 42,1 42,2 Révész, László (20. december 2010). Hunok, Avarok, Magyarok (Huni, Avari, Madžari) (PDF). Hitel folyóirat (Magazine of Hitel). Arhivirano iz izvirnika (PDF) 19. marca 2012.
  43. ↑ Révész, László (februar 2008). A Felső-Tisza-vidék honfoglalás kori temetői Arhivirano 2020-08-14 na Wayback Machine.. História (Magazine of História).
  44. ↑ Stanislav J. Kirschbaum. A History of Slovakia: The Struggle for Survival
  45. ↑ 45,0 45,1 45,2 József Attila Tudományegyetem. Bölcsészettudományi Kar (University of József Attila), Acta historica, Volumes 92-98, 1991. str. 3
  46. ↑ Miklós Molnár [4] A Concise History of Hungary.
  47. ↑ András Gerő. A magyar történelem vitatott személyiségei. Volume 3. Kossuth, 2004. str. 13. ISBN 978-963-09-4597-4.
  48. ↑ Mark Whittow. The making of Byzantium, 600-1025. University of California Press, 1996. str. 294
  49. ↑ Ferenc Glatz. Magyarok a Kárpát-medencében. Pallas Lap- és Könyvkiadó Vállalat, 1988. str. 21.
  50. ↑ Kevin Alan Brook. The Jews of Khazaria. Rowman & Littlefield, 2009. str. 253.
  51. ↑ Victor Spinei. The Great Migrations in the East and South East of Europe from the Ninth to the Thirteenth Century: Hungarians, Pechenegs and Uzes. Hakkert, 2006. str. 42.
  52. ↑ 52,0 52,1 52,2 Timothy Reuter. The New Cambridge Medieval History: c. 900-c. 1024. Cambridge University Press, 1995. str. 543-545. ISBN 978-0-521-36447-8.
  53. ↑ Michael David Harkavy. The new Webster's international encyclopedia: the new illustrated reference guide. Trident Press International, 1998. str. 70.
  54. ↑ Kristó, Gyula (ur.). Korai magyar történeti lexikon (9-14. század).
  55. ↑ András Róna-Tas. A honfoglaló magyar nép. Balassi Kiadó Budapest, 1997. ISBN 963-506-140-4.
  56. ↑ Berend, Urbańczyk & Wiszewski 2013, str. 72.
  57. ↑ 57,0 57,1 Wolf & Takács 2011, str. 238.
  58. ↑ Wolf 2008, str. 14.
  59. ↑ Balassa 1997, str. 291.
  60. ↑ Wolf & Takács 2011, str. 209.
  61. ↑ Wolf 2008, str. 13–14.

Viri uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kneževina_Ogrska&oldid=6089956«