Wikipedija

Veliki oltar, župnijska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani

Veliki oltar v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani je nastajal v letih 1728–1732, končna datacija je zapisana tudi na bazi menze za desno voluto (FRANC. ROBBA. VEN. INVEN. ET. FAC. 1732). Oltar je bil odkrit na predvečer praznika cerkvenega patrona, 24. julija 1732. Umetnik je bil za svoje delo plačan z 2990 goldinarji, od tega je prejel 2000 goldinarjev iz premoženja jezuita Ignacija Cierheimba. Končna cena celotnega izdelka skupaj s poslikavami je bila okrog 3520 goldinarjev. Oltar, ki stoji v prezbiteriju, je sestavljen iz dveh glavnih delov: iz kiparskega dela in slikarskega ozadja, ki se odpira za njim. Kiparski del je oltar tabernakljastega tipa.[2]

Veliki oltar, župnijska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani
Veliki oltar, župnijska cerkev sv. Jakoba
Veliki oltar, župnijska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani se nahaja v Ljubljana
Veliki oltar, župnijska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani
LegaLevstikov trg, Ljubljana
Mestna občina Ljubljana
Koordinati46°2′46″N 14°30′25″E / 46.04611°N 14.50694°E / 46.04611; 14.50694Koordinati: 46°2′46″N 14°30′25″E / 46.04611°N 14.50694°E / 46.04611; 14.50694
Zgrajeno1728–1732
KiparFrancesco Robba
RKD št. 332 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP22. februar 1986

Kiparski del uredi

Avtor kiparskega dela oltarja je kipar Francesco Robba. Kiparski del oltarja je sestavljen iz menze in proti ozadju zasukanih podstavkov. Trebušasti stipes je obložen z rdečim marmorjem in okrašen z rastlinsko ornamentiko v belem, ki se prepleta v kartušo iz rdeče breče. Na vsaki strani sta še dva putta, ki z blazinami iz rumenega marmorja nad glavo podpirata zgornji del oltarja.

Na vsaki strani osrednjega dela oltarja sta na volute postavljena angela adoranta. Levi ima roke položene na prsi, desni pa pred seboj sklenjene v molitvi, prste imata razvrščene na način, ki je značilen za Robbo, torej s sklenjenima sredincem in prstancem. S pogledi sta ozrta navzdol. Angela klečita na volutah in ne izražata nobene dinamike. Na menzi stoji bogato členjen tabernakelj, ki spominja na tempeljsko arhitekturo z jonskim stebernim redom. Ob vratcih z rokokojsko ornametiko in motivom Križanja se proti menzi spuščata dve rumenkasti voluti, na katere sta posedena putta s svečniki v rokah. Ob bokih tabernaklja prav tako najdemo dve nekoliko večji voluti s puttoma, ki posnemata položaj angelov adorantov. Nad okrašenimi vratci najdemo ponovljen motiv Križanega, obkroženega s putti, ki še poudarjajo svetost dogodka. Vse skupaj prekriva zvonasto usločena strešica iz marmorja z barvito ornamentiko. Njeno ogredje je nad Križanim razprto z lokom, na vrhu loka na oblakih stoji angel trobentač. Na vrhovih stebričev najdemo še več angelov muzikantov; eden z goslimi, drugi z lutnjo, in dva, ki igrata na piščali. S tem je umetnik večno luč dopolnil še z glasbo, ki nikoli ne preneha igrati.[3]

Slikarski del uredi

Slikarski del oltarja je nadomestek za del, ki kljub številnim donacijam ni bil nikoli dokončan. Domnevamo lahko, da je Francesco Robba sam zasnoval celoto, ki jo neznani slikar nato prenesel na steno.[4] Prvotna poslikava je prikazovala osrednjo sliko obkroženo s figurami sv. Petra in sv. Janeza Evangelista, ter sv. Pavla in Jude Tadeja, na vrhu pa je bila naslikana Vnebovzeta v spremstvu angelov. Vse skupaj pa je postavljeno v velik tabernakljasti oltar. Leta 1828 je sliko restavriral Matevž Langus. Leta 1869 pa so se odločili naslikati novo sliko, ki bi najbolj ustrezala slogu celotne cerkve. Zasnoval jo je Franc Jelovšek po zgledu oltarja sv. Ignacija iz Il Gesu.[5] Novonastalo delo je kljub barvitemu marmorju zelo hladno in »klasicizirajoče«. Z novo oltarno sliko je prezbiterij dobil tudi nov tlak. Oltarno sliko iz leta 1732 je leta 1767 zamenjala nova, ki je pa že sedem let kasneje zgorela v požaru. Sedanja slika iz leta 1778 je delo slikarja Johanna Karla Auerbacha z Dunaja. Podoba prikazuje sv. Jakoba kot popotnika, ki je klobuk in palico odložil na tla, v ozadju pa je prikazano obglavljanje svetnika. Sliko je leta 1822 preslikal Langus, leta 1869 očistil Wolf, leta 1936 pa jo je obnavljala Greta Wanisch.[6]

Sklici uredi

  1. ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 332«. Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  2. ↑ KLEMENČIČ 1998, p. 38
  3. ↑ RESMAN 2014, p. 84
  4. ↑ RESMAN 2014, p.80 piše, da je bil ta slikar najbrž Franc Jelovšek, KLEMENČIČ 1998, p. 38, pa imena slikarja ne navaja
  5. ↑ KLEMENČIČ 1998, p. 38 opozarja, da gre kljub zgledovanju po Pozzovem oltarju še vedno za oltar, ki sledi arhitekturi ljubljanskih oltarjev 18. stoletja.
  6. ↑ RESMAN 2014, pp. 80–82 in KLEMENČIČ 1998, p. 38

Viri uredi

  • Blaž RESMAN, Šentjakobska cerkev v Ljubljani, Ljubljana 2014. (COBISS)
  • Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998. (COBISS)
  • Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba: Beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani, Ljubljana 2013. (COBISS)
  • Damjan PRELOVŠEK, Cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, Ljubljana 1985. (COBISS)
  • Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967. (COBISS)
  • Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976. (COBISS)
  • Nace ŠUMI, Slovenija. Umetnostni vodnik. Ljubljana 1992. (COBISS)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Veliki_oltar,_župnijska_cerkev_sv._Jakoba_v_Ljubljani&oldid=6038271«