Tračánščina (redkeje tudi tráščina[2]) je izumrl indoevropski jezik, ki so ga v antičnem svetu govorili Tračani na širšem območju severnega in vzhodnega Balkana. Tračani so bili severni sosedje antičnih Grkov.

tračanščina
PodročjeJužna Bolgarija; evropski del Turčije, deli makedonske regije (vključno s Peonijo), deli severne Grčije, deli Bitinije in Anatolije. Verjetno deli Dardanije, manjše skupine tračanskih govorcev morda v jugovzhodni Albaniji
Izumrl5.stoletje[1]
indoevropski
  • starobalkanski
    • tračanščina
Pisavagrška abeceda (atiško-jonska različica)
Jezikovne oznake
ISO 639-3txh
Seznam Linguist
txh
Glottologthra1250

Geografska porazdelitev

uredi

Jedro tračanskega govornega področja je bila današnja Bolgarija, sicer pa je jezik govoril tudi na vzhodnem Madžarskem, v Transilvaniji, v vzhodni Makedoniji, severni Grčiji, evropskem delu Turčije in v delih Bitinije (severozahodnem delu azijske Turčije) ter Anatolije. Tračanščina je najverjetneje izumrla v zgodnjem srednjem veku, v 5. ali 6. stoletju. Nanjo še vedno spominja ime pokrajine Trakije.

Značilnosti

uredi

Tračanščina je bila del satemske veje indoevropskih jezikov. Najbliže je bila morda sorodna z baltskimi in slovanskimi jeziki. V svoji neposredni soseščini je bila sorodna z dačanščino, mezijščino in getščino. Vzhodna Srbija, ki je bila po mnenju bolgarskega jezikoslovca Vladimirja Ivanova Georgieva dačansko-mezijsko jezikovno področje, je verjetna pradomovina današnje albanščine.[3]

Pisni viri

uredi

Tračanščina za seboj ni pustila veliko pisnih virov. Iz območja Bolgarije je ohranjenih nekaj zelo kratkih napisov, med katerimi so le štirje zanesljivo tračanski. Svoje sledi je tračanščina pustila v številnih krajevnih in vodnih imenih ter teonimih (imenih bogov). Najpomembnejša tračanska boginja se je imenovala Bendis. V antičnih virih so kot glose izpričane nekatere tračanske besede, npr. bria 'mesto', genton 'meso', midne 'vas', skalme 'meč, sablja', zelas 'vino', in osebna imena, kot npr. Aulou-beistas, Diza-zelmis in Gaidres. Tračanskega izvora je tudi ime gorovja Rodopi, ki naj bi prvotno pomenilo 'rdečerjava reka'.[4]

Opombe in sklici

uredi
  • Georgiev, Vladimir Ivanov: The Genesis of the Balkan Peoples. V: The Slavonic and East European Review 44, No. 103, 1960, pp. 285–297. [1]
  • Haarmann, Harald (2002). Lexikon der untergangenen Sprachen. München: Beck. ISBN 3-406-47596-5.
  • Orel, Vladimir E. (1998). Albanian Etymological Dictionary. Leiden, Boston, Köln: Brill. COBISS 22165037.
  • Paliga, Sorin; Pirnat-Greenberg, Marta (2001). »Oris zgodovine Slovanov«. Slavistična revija. Zv. 49, št. 4. Slavistično društvo Slovenije. str. 327–349. (COBISS)