Spodnja Polskava
Spodnja Polskava je naselje z nekaj več kot 900 prebivalci in sedež istoimenske krajevne skupnosti v Občini Slovenska Bistrica, ki stoji v nižinski in ravninski pokrajini med Pohorjem in Bočem. Leži na Štajerskem in je del Podravske statistične regije.
Spodnja Polskava | |
|---|---|
 | |
  Spodnja Polskava Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 46°24′51.05″N 15°38′2.03″E / 46.4141806°N 15.6338972°E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Podravska |
| Tradicionalna pokrajina | Štajerska |
| Občina | Slovenska Bistrica |
| Površina | |
| • Skupno | 8,54 km2 |
| Nadm. višina | 266 m |
| Prebivalstvo (2024)[1] | |
| • Skupno | 909 |
| • Gostota | 110 preb./km2 |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 2331 Pragersko |
| Zemljevidi | |
Spodnja Polskava - Vas | |
| Lega | Občina Slovenska Bistrica |
| RKD št. | 681 (opis enote)[2] |
| Razglasitev NSLP | 19. marec 2013 |
Zgodovina
urediNeposredna bližina naselja je bila poseljena že v neolitiku, o čemer pričajo številne arheološke najdbe. V času Rimljanov je v bližini tekla cesta Celeia-Poetovio, obstaja pa tudi možnost o stalni poselitvi v manjšem obsegu. Slovani so se v polskavski svet začeli naseljevati v zadnji tretjini 6. stoletja.
Ime Polskava je prvič omenjeno 1164 in izvira iz imena bližnjega potoka, ki je v spodnjem toku tekel polzeče počasi (polzeče - Pulzka - Polskava). Takrat je bil lastnik majhne vasi Dolnje Polskave Riher I. Polskavski, njegov naslednik pa je 1249 dosegel samostojnost polskavske župnije s cerkvijo, posvečeno svetemu Štefanu. Proti koncu 15. stoletja so na Polskavsko prvič vdrli otomanski Turki. V enem od teh pustošenj so se domačini s pomočjo prebivalcev Slovenske Bistrice uspešno obranili. Leta 1887 je bilo ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo.[3]
Različna zgodovinska imena Polskave z letnicami uporabe: Pulzcau (1207), Pusskawa (1306), Pulezkaw (1402), Polczkaw (1436), Puskava (1654), Pulskavia (1751), Poskava (1798), Pulsgava (1822), Polskaeva (1850), Poljskavlja (1876), Poliskava (1915) in končno Polskava (1947).[4]
Prireditve
urediTekom leta se na Spodnji Polskavi izvaja več tradicionalnih prireditev, med katerimi najbolj izstopata pustna povorka in Spodnjepolskavsko poletje. V pustni povorki sodelujejo številne skupinske maske iz sosednjih vasi. Gre za tradicionalne maske, npr. vlečenje klade, rusa, ali pa satirične in posmehljive maske, ki predstavljajo aktualno stanje. Pridružijo se še otroci iz vrtca in osnovne šole ter godba na pihala.[5] Prvi konec tedna v mesecu avgustu prebivalci praznujejo svoj krajevni praznik. Pripravijo različne prireditve: koncerte, gledališke predstave, gasilski manever, blagoslov v farni cerkvi svetega Štefana ter razne športne in zabavne prireditve.[6]
Pomembnejši objekti
urediV naselju stoji cerkev sv. Štefana, ki je bila zgrajena v 16. stoletju in barocizirana v 17. stoletju.[7] V bližini vasi se nahaja tudi renesančni dvorec Frajštajn, ki je bil zgrajen okrog leta 1570.[8]
Znane osebnosti
uredi- Anton Ingolič, pisatelj, profesor in urednik
- Štefan Sagadin, pravnik
- Ivan Žagar, inženir in politik
- Žan Jevšenak, nogometaš
Sklici in opombe
uredi- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 681«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ Pajtler, Franc (1999). 750 let župnije sveti Štefan na Spodnji Polskavi. Spodnja Polskava: Župnijski urad.
- ↑ Koropec, Jože. (1980). Polskavska zemljiška gospostva. Časopis za zgodovino in narodopisje, 51(1), 7-70. Dostopno na http://www.sistory.si/cdn/publikacije/7001-8000/7008/1980_1_Casopis_za_zgodovino_in_narodopisje.pdf
- ↑ »Tradicionalna pustna povorka na Spodnji Polskavi«. TIC Slovenska Bistrica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2018. Pridobljeno 28. aprila 2018.
- ↑ »Spodnjepolskavsko poletje«. TIC Slovenska Bistrica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2018. Pridobljeno 28. aprila 2018.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 3386«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 6914«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
