Papež

Za druge pomene glej Papež (razločitev).

Papež (latinsko in italijansko papa, grško πάππας pappas – oče) je rimski škof, kardinal in primas, po položaju pa vrhovni duhovni vodja vseh katoliških Cerkva (tako rimskokatoliške kot vzhodnih katoliških Cerkva).

Poleg te duhovne vloge je papež tudi absolutni monarh neodvisne in samostojne države Vatikan, ki je enklava znotraj italijanskega glavnega mesta Rim. Pred letom 1870 je papeževa posvetna oblast obsegala velik del osrednje Italije, kar je bilo znano pod imenom Papeška država.

Uradni naslovi

Rimski škof
Vikar Jezusa Kristusa
Naslednik prvaka apostolov
Summus Pontifex (vrhovni poglavar Cerkve)
Pontifex Maximus, naslov so papeži začeli uporabljati po propadu Bizantinskega cesarstva^[1].
Patriarh zahoda (papež Benedikt XVI. tega naslova ni uporabljal, papež Frančišek pa ga je vrnil v uporabo) ^[2]
Primas Italije
Nadškof in metropolit Rimske cerkvene pokrajine
Suveren vatikanske mestne države (od 1929)
Servus Servorum Dei (Služabnik božjih služabnikov)

Uradni in neuradni simboli papežev

Grb papeža Frančiška z geslom

Enako kot škofje in drugi visoki cerkveni dostojanstveniki, ima tudi vsak papež svoj osebni grb z geslom. Papeška krona, ki so jo do leta 1963 uporabljali papeži, se je imenovala tiara.

Grb Svetega sedeža

Pontifikat in Sveti sedež

Delovanje papeža se nedoločeno imenuje »papeštvo«, časovno določeno pa pontifikat. Njegova cerkvena oblast se imenuje Sveti sedež (latinsko Sancta Sede).

Glavni članek: Sveti sedež.

Države, ki so jih obiskali papeži na apostolskih potovanjih 1964–2024. Barve naznačujejo prvi papeški obisk v državi.

Zgodovina

Sveti Peter, rimski škof in papež, je bil eden od Jezusovih apostolov. V Novem veku je bila večina papežev po rodu Italijanov, dokler ni leta 1978 papež postal Poljak Janez Pavel II.

Glavni članek: Seznam papežev.

Večinoma so papeži pozitivno prispevali k dobrobiti človeštva, vendar obstajajo izjeme. Papeži so v zgodovini, predvsem v srednjem veku, imeli tudi politično moč. Najvplivnejši papež vseh časov naj bil Inocenc III. (1198–1216), ki je bil tako rekoč vladar Evrope. Tedanji papeži so se namreč sklicevali na trditev, da je papež nad posvetnimi vladarji, kakor so tudi Božji zakoni nad državnimi.

Protipapež

Z nazivom protipapež v zgodovini označujemo osebo, ki si lastila pontifikat, ne da bi bila nanj kanonsko in pravilno izvoljena. Protipapež je po navadi obstajal zaradi doktrinarnega nasprotovanja Cerkvi ali pa zaradi zmede, kdo naj bi bil zakonito izvoljeni papež (glej: Zahodna shizma).

Posebnosti

Poglavarja koptske pravoslavne cerkve prav tako imenujejo »papež«, navadno pa ga od rimskega razločijo s tem, da ga poimenujejo »koptski papež« ali »aleksandrijski papež«.

Apostolsko nasledstvo

Po krščanskem izročilu in na podlagi zapisa v Novi zavezi o Petru, kot skali, na kateri bo Jezus zgradil svojo cerkev (Mt 16,18) kristjani verujejo, da je Jezus imenoval sv. Petra za prvega rimskega škofa, kar je postavilo temelje za nadaljnji razvoj Cerkve in utrdilo primat papežev.

Apostolsko nasledstvo je krščansko prepričanje, da so škofje nasledniki apostolov, ki so jih postavili Jezusovi učenci. To nasledstvo zagotavlja kontinuiteto cerkvene oblasti in nauka od apostolov do današnjih dni. Vključuje posvečenje škofov s polaganjem rok, kar simbolizira prenos duhovne avtoritete in milosti.

Po mnenju nekaterih teologov in cerkvenih zgodovinarjev (npr. Hansa Künga) naj ne bi obstajala zadostna verodostojna zgodovinska dejstva, na podlagi katerih bi se lahko dokazalo, da so škofje v neposrednem in izključnem pomenu nasledniki apostolov. Nikakor namreč naj ne bi bila dokazana veriga »polaganja rok«, ki bi segala od apostolov skozi začetna obdobja krščanskih skupnosti vse do današnjih škofov, pa tudi ne od sv. Petra do papežev (kot rimskih škofov). Ta zapis avtorja Hansa Künga sicer nasprotuje okrožnici papeža Frančiška Luč vere - Lumen Fide,^[3] v kateri je zapisano: »Gospod je podaril svoji Cerkvi dar apostolskega nasledstva, ki služi edinosti vere in njenemu neokrnjenemu predajanju naprej. Z apostolskim nasledstvom je zagotovljena nepretrganost spomina Cerkve.«

Papeški primat, nadoblast in nezmotljivost

Papeški primat, nadoblast in nezmotljivost so ključne doktrine (verske resnice) v katoliški cerkvi, ki so bile razglašene na Prvem vatikanskem koncilu (glej: Pastor aeternus), od katerih ima vsak svoj pomen in posledice:

Papeški primat
Ta doktrina trdi, da ima papež kot rimski škof najvišjo oblast v Cerkvi. Velja za vesoljnega pastirja in vrhovnega poglavarja s polno, vrhovno in neposredno jurisdikcijo nad celotno Cerkvijo.

Papeška nadoblast
Ta koncept razširja idejo primata in poudarja, da papeževa avtoriteta ni le simbolična, temveč tudi praktična. To pomeni, da noben škof, kardinal, sinoda ali ekumenski koncil ne more preglasiti papeževih odločitev.

Papeška nezmotljivost
Doktrina o papeški nezmotljivosti, opredeljena med prvim vatikanskim koncilom leta 1870, navaja, da je papež nezmotljiv, ko razglasi dogmo ex cathedra (s sedeža sv. Petra) o zadevah vere in morale. Ta nezmotljivost naj bi bila božanska zaščita pred napakami.

Ti nauki so bili formalizirani, da bi okrepili edinost in avtoriteto Cerkve, zlasti v času političnih in teoloških izzivov.^[4]

Sklici

↑ Nicholson, Oliver; Gwynn, David (22. marec 2018). Pontifex Maximus (v angleščini). Oxford University Press. doi:10.1093/acref/9780198662778.001.0001/acref-9780198662778-e-3782;jsessionid=9c54178ebf71c90bdf4245da8b273689. ISBN 978-0-19-866277-8.
↑ »Papež znova Patriarh zahoda«. Pridobljeno 10. oktobra 2024.
↑ »Okrožnica Luč vere - Lumen Fide« (PDF). Pridobljeno 1. oktobra 2024.
↑ »Primat in nezmotljivost papeža: 150 let od razglasitev dogem«. Pridobljeno 11. oktobra 2024.

Viri

Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
McBrien, Richard P. (2008). The Church: The Evolution of Catholicism. HarperOne. ISBN 978-0061245251.
Küng, Hans: Katoliška cerkev: kratka zgodovina Ljubljana, Sophia, 2004, ISBN: 961-6294-56-3, (COBISS)
Köck, Heribert F. (1975). Die Völkerrechtliche Stellung Des Heiligen Stuhls: Dargestellt an Seiner Beziehungen Zu Staaten Und Internationalen Organisationen. Berlin: Duncker und Humblot. ISBN 978-3-428-03355-3.
Galbreath, Donald Lindsay (1972). Bernhardt (ur.). Papal Heraldry. Heraldry Today. ISBN 0-900455-22-5.
Vitali, Enrico (2010). Manuale breve di diritto ecclesiastico. Milano: Giuffrè. ISBN 88-14-15846-0.
Köck, Heribert F. (1995). »Holy See«. V Bernhardt, Rudolf; Macalister-Smith, Peter (ur.). Max Planck Encyclopedia of Public International Law. Zv. 2. Amsterdam: North-Holland. ISBN 978-0-444-86245-7.