Wikipedija

Red svetega Mihaela

Red svetega Mihaela (francosko Ordre de Saint-Michel) je francoski dinastični viteški red, ki ga je 1. avgusta 1469 ustanovil francoski kralj Ludvik XI.[2][6] kot konkurenčni odgovor na Red zlatega runa, ki ga je ustanovil vojvoda Filip Dobri Burgundski, glavni Ludvikov tekmec za zvestobo vojvod Orléansa, Berryja in Bretanije.[1] Cilj reda je bil potrditi zvestobo kraljevih vitezov. Število vitezov je bilo sprva omejeno na enaintrideset. Kasneje se je povečalo na šestintrideset, vključno s kraljem. Položaj prošta je bil ustanovljen leta 1476. Red svetega Mihaela je bil najvišji red v Franciji, dokler ga ni nadomestil Red Svetega Duha.[3]

Red svetega Mihaela
Ordre de Saint-Michel
Znak reda
Nagrado podeli kralj Francije
Vrstadonastični red[1]
Ustanovljeno1. avgust 1469[2]
Kraljeva hišafrancoske vladarske dinastije[3]
Verska pripadnostrimsko katoliška
Barva trakučrna
Sloganlatinsko Immensi tremor oceani
slovensko: Neizmerno tresenje oceana
Status• razpuščen z dekretom Ludvika XVI. 20. junija 1790[4]
• ponovno ustanovljen z dekretom Ludvika XVIII. 16. novembra 1816[3]
• razpuščen po julijski revoluciji leta 1830[5]
• priznan kot dinastični viteški red (Mednarodna komisija za viteške redove)
UstanoviteljLudvik XI. Francoski
Vrstni red
Naslednji (višji)Red svetega Duha
Naslednji (nižji)Red svetega Ludvika

Trak reda

Vladni organi julijske revolucije leta 1830 so ga po revoluciji uradno odpravili, vendar so se njegove dejavnosti nadaljevale. Mednarodna komisija za viteške redove ga še vedno priznava.[7]

Zgodovina uredi

 
Jean Fouquet (15. stoletje): Naslovnica statuta reda s podobo kralja Ludvika XI.; nad njim je podoba svetega Mihaela, ki se bori s kačo; Bibliothèque Nationale, fr. 19819
 
Spominska plošča na mestu kapele svetega Mihaela, od leta 1496 do 1555 sedeža reda

Prvi vitezi reda so bili najmočnejši plemiči Francije, bližnji kraljevi sorodniki in nekaj članov drugih evropskih kraljevih hiš. Število članov, imenovanih spremljevalci, je bilo prvotno omejeno na petintrideset.[1] Med francoskimi verskimi vojnami po letu 1565, ko je bila zvestoba kralju še kako pomembna, je Karel IX. povečal število članov na petdeset, kralj Henrik III. pa po letu 1574 morda celo na sedemsto.[3]

Red svetega Mihaela, posvečen nadangelu Mihaelu, je vsakemu članu izročil zlat znak s podobo svetnika, ki stoji na skali (Mont Saint-Michel) in se bori s kačo.[3] Geslo reda je bilo "immensi tremor oceani", kar pomeni "tresenje neizmernega oceana". Izpeljano je iz ideje o svetem Mihaelu, ki z Mont Saint-Michela gleda na Atlantski ocean.[8] Znak je bil obešen na dovršeni ovratnici reda svetega Mihaela, izdelani iz školjk pokrovač, simbola romarjev, zlasti tistih v Santiago de Compostela, povezanih z dvojnimi vozli. V statutu reda je bilo navedeno, da je znak lahko obešen na preprosti verižici in kasneje na črnem traku.

Ob ustanovitvi Reda svetega Mihaela je slavni iluminator Jean Fouquet naslikal naslovno miniaturo Statuta (Pariz, Bibliothèque Nationale, fr. 19819). Na njej je upodobljen kralj, ki predseduje vitezom.[9] Po prvotnem načrtu naj bi se vitezi srečevali vsako leto 29. septembra v Mont Saint-Michelu v Normandiji.[10] Oddaljeno zbirno mesto je bilo nepraktično, zato je kralj Karel VIII. leta 1496 zbirališče prenesel v kapelo Saint-Michel-du-Palais,[1] del pariške srednjeveške kraljeve rezidence Palais de la Cité, ki je kralji niso več uporabljali.[3] 15. avgusta 1555 je bil sedež reda s pisnim patentom prenesen v kraljevi Château de Vincennes izven Pariza.[1]

Ludvik XVI. je 20. junija 1790 ukinil Red sv. Mihaela.[3] Ponovno ga je obudil Ludvik XVIII. 16. novembra 1816,[3] vendar se zanj ni zanimal in po letu 1816 ni dobil novih vitezov. Francoske oblasti so leta 1830 red ponovno ukinile.[11] Zadnji član reda je umrl leta 1850,[3] V letih 1929, 1930 ter v 1970. in 1980. letih je bilo imenovanih deset novih vitezov.

Red svetega Mihaela (1460–1830) se lahko šteje za predhodnika Ordre des Arts et des Lettres (Red umetnosti in književnosti). Red, ki je bil prvotno namenjen aristokraciji, je postal red za civilne zasluge, s katerim so bili odlikovani številni umetniki, arhitekti, zbiratelji in literati.[12][13][14]

Pomembni člani uredi

Formalni seznam članov reda ne obstaja.[1] Imena članov je mogoče razbrati iz omemb njihovega imenovanja, sekundarnih virov ali seznamov, ki vsebujejo spremljevalce iz določenih družin ali regij.[1][15]

Znanih je petnajst vitezov iz prve kohorte, mož "dobrega razuma, poguma, modrosti in drugih velikih in hvalevrednih vrlin", ki jih je imenoval Ludvik XI. in jih zadolžil, da skupaj sz njim izberejo naslednje, ki bodo dopolnili prvo kohorto šestintridesetih vitezov (vključno s kraljem):[16]

  • Charles de France
  • Jean II. de Bourbon
  • Louis de Luxembourg-Saint-Pol
  • André de Laval-Montmorency, maršal Francije
  • Jean V. Bueilski
  • Louis II. Beaumont-Bressuirski
  • Jean d'Estouteville
  • Louis de Laval]]
  • Louis de Bourbon-Roussillon
  • Antoine de Chabanness
  • Jean de Lescun, maršal Francije
  • Georges II. de La Trémoill
  • Gilbert de Chabannes
  • Louis Bastet de Crussol
  • Tanneguy du Châtel

Galerija uredi

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Boulton, D'Arcy Jonathan Dacre (1986). The knights of the crown: the monarchical orders of knighthood in later medieval Europe, 1325-1520 (Paperback izd.). Woodbridge, Suffolk: Boydell Press. str. 427–47. ISBN 978-0-85115-417-6.
  2. ↑ 2,0 2,1 Meader, John R. (1904). Beach, Frederick Converse; Rines, George Edwin (eds.). "Orders (Royal) and Decorations of Honor". Encyclopedia Americana. The Americana company. 11. the Order of Saint Michael, founded 1 August 1469 by King Louis XI.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 Gout, Paul (1910). Le Mont-Saint Michel (in French). Paris: A. Colin. str. 553–560.
  4. ↑ Pinoteau, Benoit de Fauconpret; préface d'Hervé (2007). Les chevaliers de Saint-Michel, 1665–1790: le premier ordre de mérite civil (1ère éd. izd.). Paris: P. du Puy. ISBN 978-2-908003-35-2.
  5. ↑ Duckers, Peter (2008). European orders and decorations to 1945. Botley, Oxford, UK: Shire Publications. str. 31–32. ISBN 978-0-7478-0670-7.
  6. ↑ Vachaudez, Christophe; Walgrave, Jan (2008). Diana Scarisbrick (ur.). Royal jewels: from Charlemagne to the Romanovs. New York: Vendôme Press. str. 146. ISBN 978-0-86565-193-7.
  7. ↑ Icoregister
  8. ↑ Adams, Henry (2010). Mont-Saint-Michel and Chartres. [S.l.]: Read a Classic. str. 9. ISBN 978-1-61104-147-7.
  9. ↑ Duchhard, Heinz; Richard A. Jackson; David J. Sturdy, ur. (1992). European monarchy: its evolution and practice from Roman antiquity to modern times. Stuttgart: Steiner. str. 86–90. ISBN 978-3-515-06233-6.
  10. ↑ Contamine, Philippe (1978). L'ordre de Saint-Michel au temps de Louis XI et Charles VIII. Paris: La Société nationale des antiquaires de France. str. 217–20.
  11. ↑ Martens, Karl von and Ferdinand de Wegman (1851). Le guide diplomatique: Précis des droits et des fonctions des agents diplomatiques et consulaires; suivi d'un traité des actes et offices divers qui sont du ressort de la diplomatie, accompagné de pièce et documents proposés comme exemples, Volume 1. Leipzig, Germany: F.A. Brockhaus. str. 154.
  12. ↑ Culture-Acte2 Arhivirano 28 May 2012 na Wayback Machine.
  13. ↑ Archives de France,
  14. ↑ Mémodoc
  15. ↑ D'Hozier, Jean-François-Louis, Paul de Chabot (1895). Carné, Gaston Louis Michel Marie (ur.). "Les Chevaliers de Saint-Michel de La Province du Poitou depuis La Fondation de L'Ordre en 1469 Jusqu'a L'Ordannance de 1669". Revue historique de l'Ouest. 11: 372–378.
  16. ↑ Comte Henri de Chabannes (1894). Histoire de la Maison de Chabannes. Zv. II. Dijon. str. 143.

Viri uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Red_svetega_Mihaela&oldid=5987123«