Henrik III. Francoski

Henrik III.Francoski ali Henrik Valoijski (francosko Henri III, poljsko Henryk Walezy) je bil vojvoda Anžujski, v letih 1573–1574 kralj Poljske in od leta 1574 do svoje smrti kralj Francije in zadnji monarh iz Valoijske dinastije, * 19. september 1551, Fontainebleau, † 2. avgust 1589, Saint-Cloud.

Henrik III.
Quesnel Henry III of France in Polish hat.jpg
Étienne Dumonstier (1578): Henrik III.
Kralj Francije
Vladanje30. maj 1574 – 2. avgust 1589
Kronanje13. februar 1575, stolnica v Reimsu
PredhodnikKarel IX.
NaslednikHenrik IV.
Kralj Poljske
Veliki vojvoda Litve
Vladanje16. maj 1573 – 12. maj 1575
Kronanje22. februar 1574, Wavelska stolnica
PredhodnikSigismund II. Avgust
NaslednikAna Jagelo in Štefan Báthory
MedvladjeJakub Uchański
Rojstvo19. september 1551
Fontainebleau, Francija
Smrt2. avgust 1589 (1589-08-02) (37 let)
Saint-Cloud, Francija
PokopBazilika St. Denis, Francija
ZakonecLuiza Lorrenska
Vladarska hišaValois-Angoulême
OčeHenrik II. Francoski
MatiKatarina Medičejska
Veroizpovedkatoliška
PodpisSignature of Henry III Valois as King of Poland.PNG

Henrik kot četrti sin francoskega kralja Henrika II. ni mogel pričakovati, da bo nasledil francoski prestol, zato je bil dober kandidat za izpraznjeni prestol poljsko-litovske skupne države, kjer je bil leta 1573 izvoljen za monarha. Med svojo kratko vladavino na Poljskem je podpisal Henrikovske člene, s katerimi je priznal pravico šlahte, da svobodno izvoli svojega monarha. Ko je pri 22 letih po smrti brata Karla IX. podedoval francoski prestol, je zapustil Poljsko-Litvo.

Francijo so takrat pestile verske vojne. Henrikovo avtoriteto so spodkopavale nasilne politične frakcije, ki so jih financirale tuje sile: Katoliška liga, ki sta jo podpirala Španija in papež, protestantski hugenoti, ki sta jih podpirali Anglija in Nizozemska, in »nezadovoljni« pod vodstvom Henrikovega brata vojvode Anžujskega in Alençonskega, stranka katoliških in protestantskih aristokratov, ki so skupaj nasprotovali absolutističnim ambicijam kralja. Henrik III. sam je bil politik, ki se je zavedal, da bo Francijo pred propadom rešila samo močna in versko strpna monarhija.

Po smrti Henrikovega mlajšega brata Franca, vojvode Anžujskega, je postalo očitno, da Henrik ne bo imel dediča. Verska vojna so se razvile v nasledstveno krizo, vojno treh Henrikov. Zakoniti dedič Henrika III. je bil njegov daljni bratranec, navarski kralj Henrik III., po prepričanju protestant. Katoliška liga, ki jo je vodil Henrik I., vojvoda Guiški, si je prizadevala izključiti protestante iz nasledstva in se zavzemala za katoliškega kardinala Karla Bourbonskega kot dediča Henrika III.

Leta 1589 je katoliški fanatic Jacques Clément umoril Henrika III. Nasledil ga je navarski kralj, ki je po spreobrnitvi v katolištvo kot Henrik IV. zavladal kot prvi francoski kralj iz hiše Bourbonov.

MladostUredi

OtroštvoUredi

Henrik je bil rojen v kraljevem gradu Fontainebleau kot četrti sin kralja Henrika II. in Katarine Medičejske. Bil je vnuk Franca I. Francoskega. Njegovi starejši bratje so bili Franc II. , Karel IX. in Ludvik Orléanski. Leta 1560 je bil imenovan za vojvodo Angoulêma in vojvodo Orleansa in leta 1566 za vojvodo Anjouja.

Bil je materin ljubljenec; klicala ga je chers yeux (dragocene oči) in mu večino svojega življenja izkazovala izredno naklonjenost.[1] Starejši brat Karel ga je sovražil, delno zato, ker je bil bolj zdrav kot on. Kraljevi otroci so bili vzgojeni pod nadzorom očetove ljubice Diane de Poitiers.[2]

MladostUredi

 
Jean de Court (1570): Henrik kot vojvoda Anžujski

Bil je spreten mladenič in imel rad sabljanje, a je raje imel umetnost in branje. Te nagnjenosti so pripisali njegovi italijanski materi. Še raje je imel lov in jahanje.[3]

V otroštvu je bil nagnjen k protestantizmu kot sredstvu upora. Pri devetih letih se je imenoval "mali hugenot"[4] in hodil k maši samo zato, da bi zadovoljil svojo mater.[5] Svoji sestri Margareti je pel protestantske psalme in jo ves čas pozival, naj spremeni vero in vrže svojo Knjigo ur v ogenj.[6] Kipu svetega Pavla je celo odgriznil nos. Mati ga je odločno svarila pred takšnim obnašanjem in potem nikoli več ni pokazal nobenih protestantskih nagnjenj. Namesto tega je postal neomajen katoličan.[6]

V verskih sporih, ki so zajeli Francijo po smrti Henrika II. leta 1559, je Henrik Guiški v imenu Jacquesa Nemourskega nagovoril Henrika, naj pobegne z dvora in postane nosilec ultra-katolištva.[7] Zaroto so razkrili še preden jo je bilo mogoče uresničiti.[7]

Henry je bil znan kot postopač, ki je užival v ležernih sprehodih po Parizu in bil deležen družabnosti v najbolj živahnih soseskah. Užival je v sejmih, glasbi in dvornih maškeradah. Njegova potratnost na dvornih zabavah ga je odtujila od preprostih ljudi. Kot veren katolik, je v mestu uvedel pobožne reforme in spodbujal francosko Cerkev, naj sledi ediktom Tridentinskega koncila.[8]

Spolna usmerjenostUredi

Govorice iz tistega časa omenjajo, da se je Henrik zapletal v istospolne odnose s svojimi dvornimi ljubljenci, znani kot mignoni.[9] Govorice so takrat veljale za resnične.[10] Nekateri sodobni zgodovinarji temu oporekajo. Idejo, da je bil homoseksualec, so promovirali njegovi politični nasprotniki, tako protestanti kot katoličani, da bi spodkopali njegov ugled.[11] Portret samovšečnega sodomita, ki ni sposoben zaploditi prestolonaslednika, se je izkazal za uporabnega v prizadevanjih Katoliške lige, da bi po letu 1585 zagotovila nasledstvo kardinala Karla Bourbonskega, nadškofa Rouena.[9]

Elizabeta I.Uredi

Leta 1570 so se začele razprave o tem, da bi Henrik zasnubil angleško kraljico Elizabeto I.[12] Številne stranke v Angliji so pričakovale, da se bo skoraj 37-letna Elizabeth poročila in rodila dediča, vendar iz teh razprav ni bilo nič. Zgodovinarji menijo, da je Elizabeta s temi govoricami želela le vzbuditi zaskrbljenost Španije in ni resno razmišljala o poroki. Henrikova mati Katarina Medičejska je menila, da je poroka med protestantko Elizabeto in katolikom Henrikom mogoča in preprosto predmet osebnega žrtvovanja.[13] Henrik o Elizabeti ni imel dobrega mnenja in jo je netaktno imenoval putain publique – javna vlačuga. Ostre pripombe je imel tudi na razliko v letih, saj je bil kar osemnajst let mlajši od nje.[13]

Verske vojneUredi

 
Obleganje La Rochelle leta 1573; tapiserija Zgodovina Henrika III. iz leta 1623

Po smrti Anneja de Montmorencyja, je Henrik novembra 1567 prevzel vlogo francoskega generalpodpolkovnika, s čimer je nominalno poveljeval francoski vojski.[14][15] V tej vlogi je sodeloval pri zmagah nad hugenoti v bitki pri Jarnacu (marec 1569)[16] in v bitki pri Moncontourju (oktober 1569).[17] V tem času je dvor postal zbirališče ultra-katolikov, nasprotnikov kraljeve strpne drže do protestantov. Vodja katolikov je bil lorenski kardinal Karel.[18] Lorena mu je ponudila 200.000 frankov cerkvenega dohodka, da bi postal zaščitnik katolištva, in poskušala urediti njegovo poroko s škotsko kraljico Marijo. Nobeden od projektov ni uspel.[19]

Ko je bil Henrik še vojvoda Anžujski, je leta 1572 sodeloval v zaroti v Šentjernejski noči, vendar se je ni neposredno udeležil. Zgodovinar Thierry Wanegffelen v njem vidi najodgovornejšo osebo za pokol, v katerem je bilo načrtno ubitih tudi nekaj vodilnih hugenotov. Na vladanje Henrika III., tako kot na vladanji njegovih starejših bratov Franca II. (1559-1560) in Karla IX. (1560-1574), je Francija gledala kot na neprekinjen verski spor.

Henrik je še naprej aktivno sodeloval v francoskih verskih vojnah in v letih 1572/1573 vodil obleganje La Rochelle, ogromen vojaški napad na mesto v posesti hugenotov. Konec maja 1573 je izvedel, da ga je poljska šlahta izvolila za kralja Poljske, takrat države z veliko protestantsko manjšino. Politični razlogi so ga prisilili, da se je začel pogajati o koncu obleganja. Pogajalci so 24. junija 1573 dosegli dogovor o prekinitvi in katoliške čete so se 6. julija 1573 umaknile.

Kralj Poljske in veliki vojvoda Litve (1573-1575)Uredi

Po smrti poljskega vladarja Sigismunda II. Avgusta 7. julija 1572 so Poljaki ponudili prestol Henriku III. v zameno za vojaško podporo proti Rusiji, diplomatsko pomoč v soočanjih z Osmanskim cesarstvom in finančne subvencije.[20]

 
Henik III. na zasedanju poljskega parlamenta leta 1574

16. maja 1573 so poljski plemiči izbrali Henrika za prvega izvoljenega monarha poljsko-litovske Republike obeh narodov. Litovski plemiči so izvolitev zavrnili, ker bi jo moral potrditi litovski vojvodski svet.[21] Republika obeh narodov se je odločila za Henrika namesto habsburških kandidatov delno tudi zato, da bi bil bolj sprejemljiv za Osmansko cesarstvo, tradicionalnega zaveznika Francije.[22] Henrik je moral priseči, da bo spoštoval "tradicionalne poljske svoboščine in zakon o verski svobodi, sprejete med medvladjem".[23] Kot pogoj za izvolitev je bil prisiljen podpisati Pacta conventa in Henrikovske člene, s katerimi se je zavezal k verski strpnosti v poljsko-litovski skupni državi.[24] Henrik je bil jezen zaradi omejitev svoje oblasti v poljsko-litovskem političnem sistemu "zlate svobode".[24] Ana Jagelo, sestra nedavno preminulega kralja Sigismunda II. Avgusta, je poljsko-litovski parlament pozvala, naj ga izvoli pod pogojem, da se bo pozneje poročil z njo. [25] Na slovesnosti pred pariškim parlamentom 13. septembra 1573 je poljska delegacija Henriku po podpisu dokumentov predala "potrdilo o izvolitvi na prestol Poljske in Litve".[23]

 
Artur Grottger (1860): Henrikov beg iz Poljske
 
Henrik III., gravura

Henrik je prišel na Poljsko šele januarja 1574 in bil 21. februarja kronan v krakovski Vavelski stolnici.[26] Sredi junija se je po novici o smrti brata Karla IX. vrnil v Francijo.[26] Njegova odsotnost je na Poljskem povzročila ustavno krizo. Poljski parlament je sklenil, da bo izgubil prestol, če se ne bo vrnil do 12. maja 1575.[26] Ker se ni vrnil, je parlament objavil, da je poljski prestol prazen.[26]

Kratko Henrikovo vladavino na Poljskem je zaznamoval spopad poljske in francoske kulture. Mladi kralj in njegovi privrženci so bili presenečeni nad številnimi poljskimi praksami in razočarani nad podeželsko revščino in ostrim podnebjem v državi,[24] Poljaki na drugi strani pa so se spraševali, ali so vsi Francozi tako zaskrbljeni zaradi svojega videza kot njihov novi kralj.[24]

Na binkošti Leta 1578 je Henrik ustanovil Red Svetega Duha v spomin na to, da je postal prvi poljski in kasneje francoski kralj, in mu dal prednost pred Redom svetega Mihaela, ki je izgubil veliko svojega prvotnega ugleda zaradi prepogostega in nepremišljenega podeljevanja. Red je ohranil svoj prestiž glavnega viteškega reda v Franciji do konca francoske monarhije.

Vladar Francije (1574-1589)Uredi

Za kralja Francije je bil kronan 13. februarja 1575 v stolnici v Reimsu. 14. februarja 1575[27] se je poročil z 21-letno Luizo Lorensko,[28] vendar je njun zakon ostal brez otrok.

Leta 1576 je podpisal Edikt iz Beaulieuja, ki je hugenotom podelil številne koncesije. Njegovo dejanje je povzročilo, da je Henrik I., vojvoda Guiški, ustanovil Katoliško ligo. Po več postavljanjih in pogajanjih je bil Henrik prisiljen preklicati večino koncesij, ki jih je v ediktu podelil protestantom.

 
Henrikov kovanec iz leta 1577

Leta 1584 je umrl kraljev najmlajši brat in predvideni dedič Franc, vojvoda Anžujski. Po salijskem pravu je bil naslednji prestolonaslednik protestant Henrik Navarski, potomec Ludvika IX. Možnost prihoda protestanta na francoski prestol je sprožila vojno treh Henrikov. Henrik III. je pod pritiskom vojvode Guiškega izdal edikt, s katerim je zatrl protestantizem in razveljavil pravico Henrika Navarskega do prestola.

Henrik III., ki ga je zbodla odkrita Guiseova neposlušnost, je maja 1588 zaradi poskusa državnega udara v več pariških sosesk poslal kraljeve švicarske čete. Slednje je imelo nepričakovan učinek združevanja ljudi proti njemu v korist Guisea in dan barikad. Henrik III. je pobegnil iz mesta. Kasneje je poiskal podporo pri pariškem parlamentu in po vsej Franciji podprl organizacije, usmerjene proti Ligi.[29]

Po porazu španske Armade poleti 1588 je kraljev strah pred špansko podporo Katoliški ligi očitno izzvenel. Kralj je 23. decembra 1588 povabil Henrika I. Guiškega v grad Blois, kjer ga je že čakal brat Ludvik II., kardinal Guiški. Vojvodo so odpeljali v sosednjo sobo na domnevno srečanje s kraljem, kjer so ga kraljevi gardisti umorili. Naslednji dan so umorili tudi njegovega brata kardinala.[29] Vojvodovega sina so aretirali. Vojvoda Guiški je bil med ljudmi zelo priljubljen, da je njegov umorl sprožil odpor ljudstva proti kralju. Parlament je proti njemu sprožil kazenske ovadbe. Henrik III. je bil prisiljen združiti moči s svojim naslednikom, protestantom Henrikom Navarskim, tako da je ustanovil parlament v Toursu.

Do leta 1589 je Henrikova priljubljenost padla na najnižjo mogočo raven. Pridigarji so pozivali k njegovemu umoru in ga označevali za tirana. Prebivalci Pariza so ga prezirali zaradi njegove dvorne ekstravagance, ki je omogočila razmah korupcije, visokih davkov in velikega zanašanja na italijanske financerje. Večina Parižanov je pri njem najbolj sovražila njegovo spolno usmerjenost, saj je bila sodomija takrat obravnavana kot herezija in družbena deviacija.[8]

Prekomorska politikaUredi

 
Prihod Henrika III. v Benetke leta 1574

Pod Henrikom III. je Francija imenovala prvega francoskega konzula v Maroku v osebi Guillauma Bérarda. Prošnja je prišla od maroškega emirja Abd al-Malika, ki mu je Bérard, zdravnik po poklicu, rešil življenje med epidemijo v Konstantinoplu in je želel obdržati Bérarda v svoji službi.[30]

Henrik III. je spodbujal raziskovanje in razvoj ozemelj Novega sveta. Leta 1588 je Jacquesu Noëlu, nečaku Jacquesa Cartierja, podelil privilegije nad ribolovom, trgovanjem s krznom in rudarjenjem v Novi Franciji.[31]

 
Henrik III. med pripravami na obleganje Pariza leta 1589

Umor in pokopUredi

 
Jacques Clément umori Henrika III.

1.avgusta 1589 se je Henrik III. s svojo vojsko nastanil v Saint-Cloudu in se pripravljal na napad na Pariz, ko je mlademu fanatičnemu dominikanskemu menihu Jacquesu Clémentu uspelo z lažnimi dokumenti priti do kralja. Med izročannjem sveženja papirjev ga je z nožem zabodel v trebuh. Klementa so stražarji nato ubili.

Rana se sprva ni zdela usodna. Kralj je kljub temu vsem častnikom okoli sebe ukazal, naj bodo, če ne preživi, zvesti Henriku Navarskemu kot njihovemu novemu kralju. Naslednje jutro, ko naj bi se začel napad na Pariz, je Henrik III. umrl.

Njegovo vojsko je zajel kaos in napovedani napad na Pariz je bil odložen. V mestu se ob novici o Henrikovi smrti začelo veselje blizu delirija. Nekateri so atentat pozdravili kot božje dejanje.[32]

Pokojnega kralja so pokopali v baziliki Saint Denis. Bil je zadnji kralj iz Valoijske dinastije. Kot Henrik IV. ga je nasledil Henrik Navarski, prvi iz Bourbonske dinastije.

GrbaUredi

PrednikiUredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Ivan, grof Angoulêmski[35]
 
 
 
 
 
 
 
8. Karel, grof Angoulêmski[34]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Margerita de Rohan[35]
 
 
 
 
 
 
 
4. Franc I. Francoski[33]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Filip II. Savojski[34]
 
 
 
 
 
 
 
9. Luiza Savojska[34]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Margareta Bourbonska[34]
 
 
 
 
 
 
 
2. Henrik II. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Karel, vojvoda Orléanski[37]
 
 
 
 
 
 
 
10. Ludvik XII. Francoski[36]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Marija Cleveška[37]
 
 
 
 
 
 
 
5. Claude Francoska[33]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Franc II., vojvoda Bretanski[38]
 
 
 
 
 
 
 
11. Ana Bretanska[36]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Margareta Foiška[38]
 
 
 
 
 
 
 
1. Henrik III. Francoski in I. Poljski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Lorenzo de' Medici[40]
 
 
 
 
 
 
 
12. Piero di Lorenzo de' Medici[40]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Klarisa Orsini[40]
 
 
 
 
 
 
 
6. Lorenzo de' Medici[39]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Roberto Orsini[41]
 
 
 
 
 
 
 
13. Alfonzina Orsini[40]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Katarina Sanseverino[41]
 
 
 
 
 
 
 
3. Katarina Medičejska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Bertrand VI., grof Auvergneja[39]
 
 
 
 
 
 
 
14. Ivan III., grof Auvergneja[39]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Luiza de La Trémoille[39]
 
 
 
 
 
 
 
7. Madeleine de La Tour d'Auvergne[39]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Ivan VIII. grof Vendômski[42]
 
 
 
 
 
 
 
15. Jeanne Bourbonska[39]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Izabela de Beauvau[42]
 
 
 
 
 
 


SkliciUredi

  1. Mariéjol 1920, str. 204.
  2. Wellman 2013, str. 209.
  3. Knecht 2016, str. 2.
  4. Knecht 2016, str. 11.
  5. Knecht 2016, str. 11-12.
  6. 6,0 6,1 Knecht 2016, str. 12.
  7. 7,0 7,1 Carroll 2009, str. 186.
  8. 8,0 8,1 Jones 2006, str. 143–145.
  9. 9,0 9,1 MacCulloch 2004, str. ?.
  10. Crompton 2003, str. 328–330.
  11. Riqueti 1783.
  12. Knecht 2016, str. 41-42.
  13. 13,0 13,1 Knecht 2016, str. 42.
  14. Holt 1995, str. 66.
  15. Sutherland 1998, str. 130.
  16. Knecht 1989, str. 41.
  17. Knecht 1998, str. 130.
  18. Sutherland 1998, str. 69.
  19. Sutherland 1998, str. 54.
  20. Manetsch 2000, str. 80.
  21. Stone 2001, str. 118.
  22. Davies 2007, str. 10.
  23. 23,0 23,1 Stone 2001, str. 119.
  24. 24,0 24,1 24,2 24,3 Jasienica 1982.
  25. Satała 1990.
  26. 26,0 26,1 26,2 26,3 Stone 2001, str. 120–121.
  27. Kosior 2019, str. 32.
  28. George 1875, str. table XXX.
  29. 29,0 29,1 Jones 2011, str. 143–145.
  30. Garcés 2005, str. 1277, op.39.
  31. Parliament of Canada 2011.
  32. Knecht 2016, str. 306-307.
  33. 33,0 33,1 Anselme, str. 131–132
  34. 34,0 34,1 34,2 34,3 Anselme, str. 210–211
  35. 35,0 35,1 Anselme, str. 209
  36. 36,0 36,1 Anselme, str. 126–128
  37. 37,0 37,1 Anselme, str. 207–208
  38. 38,0 38,1 Anselme, str. 463–465
  39. 39,0 39,1 39,2 39,3 39,4 39,5 Whale, str. 43
  40. 40,0 40,1 40,2 40,3 Tomas, str. 7
  41. 41,0 41,1 Tomas, str. 20
  42. 42,0 42,1 Anselme, p. 324

ViriUredi

  • Holt, Mack (1995). The French Wars of Religion 1562-1628. Cambridge University Press. ISBN 9780521358736.
  • Sutherland, Nicola (1973). The Massacre of St Bartholomew and the European Conflict 1559-1572. Macmillan. ISBN 0064966208.
  • Manetsch, Scott M. (2000). Theodore Beza and the quest for peace in France, 1572–1598. ISBN 9004111018.
  • Stone, Daniel (1982). The Polish-Lithuanian state, 1386–1795 [A History of East Central Europe, Volume IV.] University of Washington Press. Seattle, 2001. ISBN 0-295-98093-1.
  • Paweł Jasienica. Rzeczpospolita Obojga Narodów. ISBN 83-06-00788-3.
  • Zbigniew Satała. Poczet polskich królowych, księżnych i metres Varšava, 1990.
  • Jones, Colin (2011). Paris: A Biography of a City. Penguin.
  • Garcés, María Antonia (2005). Cervantes in Algiers: a captive's tale'&#39. str. 277, op. 39. ISBN 9780826514707.
  • »King of France from 1574 to 1589«. Parliament of Canada. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2011. Pridobljeno 14. decembra 2012.
Henrik III. Francoski
Rojen: 19. september 1551 Umrl: 2. avgust 1589
Nezasedeno
medvladje
Zadnji nosilec naziva
Sigismund II.
Kralj Poljske
Veliki litovski knez

16. maj 1573 – 12. maj 1575
Nezasedeno
medvladje
Naslednji nosilec naziva
Ana Poljska in Štefan Batory
Predhodnik: 
Karel IX.
Kralj Francije
30. maj 1574 – 2. avgust 1589
Naslednik: 
Henrik IV.
Francoska kraljevska družina
Predhodnik: 
Karel II. Valoijski, vojvoda Orléanski
Vojvoda Angoulêmski
1551 – 30. maj 1574
Naslednik: 
Diana Francoska
Predhodnik: 
Karel III.
Vojvoda Orléanski
1560 – 30. maj 1574
združeno s krono
Nezasedeno
Zadnji nosilec naziva
Luiza Savojska
Vojvoda Anžujski
1566 – 30. maj 1574
Naslednik: 
Franc Anžujski