Novo brdo

Novo brdo (Novo Brdo/Ново Брдо; Novobërda ali Novobërdë; tudi Artana ali Artanë; Novus Mons ali Novamonte; srednjeveško-saško-nemško Nyeu-berghe; srednjeveško-beneško Novomonte; srednjeveško-turško Nobırda) je naselje v istoimeni občini Novo brdo v okraju Gnjilane na vzhodnem delu Kosova; po oceni je 2015 živelo v občini 9,670 prebivalcev.

Novo brdo

Novo Brdo/Ново Брдо
Novobërda ali Novobërdë
Artana ali Artanë
Novo brdo z okolico - iz zraka
Pogled na Novo brdo na Kosovem
Uradni pečat Novo brdo
Pečat
Novo brdo se nahaja v Kosovo
Novo brdo
Novo brdo
42°36′N 21°26′E / 42.600°N 21.433°E / 42.600; 21.433Koordinati: 42°36′N 21°26′E / 42.600°N 21.433°E / 42.600; 21.433
DržavaZastava Kosova Kosovo[a]
OkrajGnjilane
ObčinaNovo brdo
Upravljanje
 • VrstaGIS
 • začasni predsednikSvetislav Ivanović
Površina
 • Skupno20.425 km2
Nadm. višina
946 m
Prebivalstvo
 (2015 * ocenjeno število prebivalcev v občini Novo brdo)
 • Skupno9.670
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
16000 Novo brdo
Omrežna skupina+381 (0) 38
Registrska oznaka32

V skladu z Bruseljskim sporazumom iz 2013 – ki pa vse do danes (2020) ni zaživel - je postala občina del Zveze srbskih občin. Omeniti je treba tudi, da središče občine ni v Novem brdu, ampak v Bostanah.

ImeUredi

V srbohrvaščini pomeni "Novo Brdo" isto kot slovensko ime "Novi hrib". Ime so uporabljali za rudarsko srednjeveško naselje in trdnjavo Grad Novi hrib, oziroma Tvrđava Novo Brdo. Kosovski Albanci rabijo podobno obliko Novobërdë, redkeje tudi Artana ali Artanë. [1]

Prvič je zabeleženo ime kraja Novo brdo leta 1326 v takratnih listinah. Ime izhaja iz besed novo in brdo, kar slovenimo s hrib; sicer pa se beseda brdo uporablja tudi pri slovenskih krajevnih imenih. V zbirkah in rokopisih srednjeveškega meniha Vladislava Slovničarja – ki se je rodil na Novem brdu – je omenjen kraj pod tem imenom.

Tudi pred tem časom so kraj imenovali Novaberd, Novus Mons ali Novamonte. [2]

ZgodovinaUredi

 
Grad Novo brdo je - po mnenju nekaterih - zgradil srbski kralj Milutin – po drugih izhaja iz bizantinskega ali še starejšega obdobja. Pogled na trdnjavo in okolico.
 
Krajevne skupnosti v občini Novo brdo

Novo brdo je arheološko najdišče.[3] Novo brdo je omenjeno pod sedanjim imenom v zgodovinskih listinah najprej 1326. Prej je bilo znano kot Novus Mons ali Novamonte v latinščni in kot Nyeuberghe v srednjeveško-nemško-saških besedilih.

Novo Brdo je v tistem - ali že bolj zgodnjem času - dobilo veliko novobrško utrdbo, zgrajeno na vrhu ugaslega ognjenika, čigar ostanke je videti še danes; ostanki prebivališč so raztreseni vsenaokoli. V zunanjem zidu gradu je videti velik križ vzidan v kamne, ki ga prej ni bilo.

Trdnjava oziroma grad torej po mnenju nekaterih izhaja iz časov Srbskega cesarstva. V tistem času računajo da je tam živelo 6,720 ljudi.

Drugi strokovnjaki menijo, da je trdnjava veliko starejša. Že v antiki je bila Artana znana po rudnikih zlata, srebra, svinca in železa. Strokovnjaki menijo, da je bil grad zgrajen kot bizantinska izpostava v 9. stoletju, da bi nadziral zlate rudnike, ki se nahajajo okrog trdnjave; ves stari denar iz Dubrovnika so pridobivali na tem področju. Utrdba, ki je zgrajena na vrhu hriba, ima pregled nad dolino in potmi, ki vodijo v druge rudnike. [4]

V prvi polovici 15. stoletja so škofje iz Lipljana stolovali na Novem brdu. Tam so bili saški rudniki in visoke peči za železo, svinec, zlato in srebro. Novobrško srebro je znano po svojem sijajnem srebru (en: glam silver, la: argentum de glama, glamsko srebro - kar je zlitina srebra z 1/6-1/3 zlata). 1450 je rudnik na Novem brdu proizvajal okrog 6,000 kg srebra letno.

Novo brdo se je dolgo upiralo turškim osvajanjem. 1439 je glavno mesto takratne Srbije Smederevo padlo, a dve leti zatem je prišlo pod otomansko oblast tudi Novo brdo, ki pa je bilo z dogovorom vrnjeno Srbiji 1443. Trdnjavo, ki so jo Turki imenovali Nobırda, so oblegali štirideset dni in je prišla pod Otomane 1. junija 1455. To dogajanje je opisal Konstantin Mihailović, doma iz Ostrovice blizu Novega brda; njega so odgnali od doma Otomani skupaj z drugimi 300 dečki, da bi jih nasilno izdresirali v janičarje. Muslimanski osvajalci so takrat pomorili vse višje častnike, medtem ko so mladeniče in dečke kot sužnje odgnali v otomansko vojsko, a 700 žena in deklet so si razdelili za žene turški poveljniki.

Na začetku 20. stoletja je število prebivalcev na Novem brdu začelo upadati; veliko se jih je preselilo v bolj pristopne Gnjilane. Z ustanovitvijo mednarodnih oboroženih sil KFOR-a 12. junija 1999 za zagotovitev varnosti in miru na Kosovem in njegovega civilnega krila UNMIK-a, je to področje naselila vojaška izpostava ameriških vojakov z mednarodno in kosovsko policijsko postajo.

GospodarstvoUredi

 
Novo brdo je danes neznatno naselje

Rudarstvo v srednjem vekuUredi

Rudarstvo na Balkanu je zaživelo in se razvijalo od konca XII. stoletja, torej vzporedno s krepitvijo srbske srednjeveške države Nemanjičev. Vzporedno z njo rudarstvo dosega svoj procvit in propast. To razdobje je trajalo okoli 260 let, tj. od Štefana Prvokronanega do padca Srebrenice (1460). Večina rudnikov je bila poznana že v antiki, a morda tudi prej (Janjevo, Kratovo, Trepča, Rudnik, Kučajna, Srebrenica); nekatera ležišča so našli šele v srednjem veku. Med njimi je bilo tudi najvažnejše - Novo brdo.

Pomembno vlogo v razvoju tega rudarstva so imeli Sasi, nemški rudarji, ki so na poziv kralja Uroša sredi 13. stoletja prišli v Srbijo, od tod pa sredi 14. stoletja, za časa kralja Tvrtka, prešli tudi v Bosno.

To so bili poklicni rudarji, poreklom iz Saksonije, ki bi se odzvali pozivu deželnih gospodarjev in se naseljevali v rudonosnih področjih; s seboj so prinašali svoje običaje in rudarske zakone. Njihove pravne običaje, državljanske in rudarske, so jim deželne oblasti redno – kot posebne privilegije – priznavale tudi v novi postojbini. Tako so kmalu glavna rudarska središča, kot so Brskovo, Novo Brdo, Rudnik, Srebrenica in Olovo, upravljali po saškem državnem pravu. Večina Sasov se je zlila z domačim prebivalstvom, manjši del pa se je po prihodu Turkov izselil; nekaj v dalmatinska mesta, zlasti Dubrovnik, nekaj v Italijo. Vse do danes je ostalo veliko strokovnih rudarskih nazivov in toponimov, ki pričajo o njihovem delu in bivanju. Sasi so tako unapredili rudarstvo naših srednjeveških držav, da je Balkan tedaj vstopil v vrsto prvih rudarskih področij tako po bogastvu nahajališč kot po visoki stopnji rudarske tehnike. Posebno je bilo znano Novo brdo. Za časa največjega razcveta, v prvi polovici 15. stoletja, je bilo največje mesto Balkanskega polotoka, s čez 15 000 prebivalci. Sodobni zapisi govorijo celo o 40.000, kar lahko sprejmemo le s pridržkom.

Izrazito je označen na vseh srednjeveških zemljevidih; danes pa je na zemljevidih komajda označen z znakom za razvalino. Kot v vseh vsaj malo pomembnih rudarskih krajih, je bila tudi v Novem brdu močna dubrovniška naselbina, z generalnim konzulom in svojim lastnim sodiščem, a obstajala je tudi beneška naselbina.

Cesar Dušan je tu imel svojo začasno rezidenco; tu blizu se je rodil knez Lazar. Mesto omenjajo kot kraj pomemben po bogastvu, trgovini in rudarski veščini. Njegove rudarje je pozivala neapeljsko-sicilska regentinja Marjeta [5] 1387, da bi tam izbojšali rudarstvo.

Ko so Turki 1453 oblegali Carigrad, je moral zadnji srbski gospodar Novega brda, despot Đurađ Branković, poslati oddelek novobrških rudarjev, da bi minirali carigrajsko obzidje; brez njihovega sodelovanja bi Carigrad ne padel. Padec Novega brda 1455, po 40-dnevnem obleganju, ki ga je vodil sultan Mehmed II., je odmeval po vsej Evropi. O tem je sveti Janez Kapistran, tedaj apostolski legat pri despotu Đurđu, obvestil papeža Kalista III. že dvajset dni po padcu mesta s pretresljivimi besedami, da je »turški cesar Mehmed osvojil najmočnejše raško mesto, po imenu Novo brdo, kjer se nahaja zlati in srebrni rudnik, ki je svojemu gospodarju, kakor se govori, prinašal 120.000 dukatov letno«. Pa tudi despot je poslal sporočilo ogrskemu kralju Ladislavu in ga prosil za pomoč z odmevnimi besedami, češ da je Novo brdo caput patriae et ob mineras nervus belli, tj. prestolnica domovine in zaradi rud odločilni dejavnik v vojni. [6]

Rudarstvo danesUredi

Svinec, cink, srebro, zlatoUredi

Rudarska dejavnost in proizvodnja rudnin sta bili hrbtenica gospodarstva že od predrimskega obdobja. Iliri, Rimljani, Bizantinci, Sasi, Turki, Francozi in Britanci so opravljali obsežna rudarska dela na tem področju in sicer v devetih rudnikih, od katerih sestavlja pet rudnikov področje Trepče. [7]

Sodobno rudarstvo se začenja 1930. Obstajajo tri območja z rudnimi ležišči:

  1. Prva cona vključuje rudnik Artana (Novo brdo) in spremlja mejo med Vardarskim območjem in Kosovsko oblastjo Dardanske srbsko-makedonske mase, ki se odlikuje po neogenih kalko-alkalnih vulkanizmih ter intruzivih.
  2. Druga cona vključuje rudnike Belo Brdo, Stari Trg in Ajvalijo in spremlja vzhodni rob prištinskega miocenskega bazena z intruzivnim in vulkanskim kompleksom na severnem Kosovu.
  3. Tretja cona obsega rudnik Crnac, kakor tudi številna najdišča svinca in cinka vzdolž zahodne meje Vardarske cone.

Za teh pet rudnikov so napravljene ocene o njihovih zalogah v globino, ne pa tudi v širino.

Med pridobivanjem svinčeno-cinkovo-srebronosne rude v rudniku Farbani potok (Artana-Novo Brdo), so ugotovili obstoj 3Mt visoko kvalitetnega halojzita (Al2Si2O5(OH)4), ki je eno od peterih ležišč na svetu, ki se nahajajo še na Novi Zelendiji, v Turčiji, na Kitajskem in v ZDA (Utah). Današnjo svetovno proizvodnjo ocenjujejo na 150.000 ton letno. [8]

Vodilna panoga na tem področju je bilo vse do 1999 rudarstvo; delujoča rudnika svinca in cinka Kišnica in Novo brdo sta takrat prenehala delovati zaradi dogodkov v zvezi z NATO-vim posegom v kosovska dogajanja. Srbske rudarje so zamenjali Kosovarji. Poprej je tam delalo 3600 delavcev; 13 avtobusov je vozilo eno izmeno – delali so s polno paro. [9]

Zaradi raznih plazov, nerednega vzdrževanja in drugih vzrokov pa postaja delo v teh rudnikih, zlasti v Novem brdu, vedno bolj nevarno. Tako sta 2. junija 2020 v hudi nereči umrla dva rudarja: inženir in delavec; dva druga sta bila ranjena, a trije nepoškodovani, ko se je nanje zrušil na petem horizontu strop zaradi plazu. [10] [11]

PrebivalstvoUredi

 
Cestna povezava skozi gozdove okrog Novega brda
 
Svetislav Ivanović (2017) – novobrški župan
 
Pokrajina okoli Novega brda

Sestava prebivalstva v občiniUredi

Narodnostna sestava prebivalcev v občini Novo brdo, ki vključuje tudi začasno razseljene osebe, je po oceni osce-a bila 2015 naslednja:

Narodnostna skupnost 1991 popis 2015 ocena
Srbi 2,666 5,802
Albanci 1,845 3,771
Cigani - 97[12].
Drugi 100 -
Skupno 4,611 9,670

Sestava prebivalstva v kraju Novo brdoUredi

Glede na Popis prebivalstva 1981 [13] je bilo naselje večinsko naseljeno z Albanci. Po Kosovski vojni so že maloštevilni Srbi zapustili Novo brdo.

Narodnostna skupnost 1981 popis 2011 popis
Srbi 11 (3,8%) -
Albanci 275 (94,2%) 176 (96,2%)
Muslimani 5 (1,7%) -
Turki - 6 (3,3%)
drugi 1 1
Skupno 292 183

Število prebivalcev glede na popiseUredi

Glede na popise prebivalstva v Jugoslaviji [14] se je gibalo na Novem brdu število prebivalcev takole:

  1. 1948=232
  2. 1953=243
  3. 1961=237
  4. 1971=294
  5. 1981=292
  6. 1991=463

Znamenite osebnostiUredi

VeraUredi

Na območju današnjega Kosova so bili kristjani že v času Rimskega cesarstva. Po usodnem razkolu 1054 so bili katoličani skozi dolga stoletja v manjšini: tako med večinskimi pravoslavci kot med osvajalci muslimani, ki so se počasi in ob državni podpori nezadržno širili na račun kristjanov.

Katoličani zunaj zakonaUredi

Med preganjanjem kristjanov skozi zgodovino so obstajali junaki-mučenci, ki so za svoje prepričanje prenesli mučenja in dali življenje; več pa je bilo takih, ki so se iz strahu pred mučenjem in smrtjo odpovedali katoliški veri in Cerkvi. Kadar je preganjanje kmalu ponehalo, so ti odpadniki zaprosili za ponoven sprejem – v starih časih prek hude pokore.

Po razkolu so se katoličani na ozemljih pod vplivom Carigrada našli v nezavidljivem položaju. Vzhodni grški razkol je balkanske Slovane – kot tudi Albance – odcepil od središča katoliške Cerkve, Rima. Katoličani so postali brezpravni. Ohranili pa so svojo cerkveno samostojnost posebno v rudarskih naselbinah: Trepča (1303), Novo brdo, Janjevo (1308), Letnica. [16] [17]

Katoliška naselbina – torej tudi nadškofija – se je v Skopju ohranila kljub proslulemu protikatoliškemu Dušanovemu zakoniku, ki je katoličane stavil zunaj zakona; vendar so se ohranile katoliške naselbine v teh rudarskih središčih tudi v času Nemaničev in na začetku turške vladavine, ker so oboji zaradi lastne koristi spoštovali sorazmerno neodvisnost dubrovniških rudarskih in trgovskih naselbin. [18]

V zvezi s krutim Dušanovim zakonikom – ki ni stavil zunaj zakona le katoličanov, ampak v podrejen položaj postavil celo vrsto brezpravnih, kot npr. sužnje ali zaničevanega sebra – lahko razumemo še vedno perečo pesniško zbirko Desanke Maksimović: Zahtevam pomilostitev! (Tražim pomilovanje). [19] [20]

Cerkve in trdnjave na Novem brduUredi

Mesto s sedmerimi cerkvamiUredi

”Srbija je nekoč bila središče sveta” – vsaj tako pravi turški zgodovinar Tursun Beg (1426-1491) v 15. stoletju. Nekoč veliko mesto Novo brdo so opisovali kot "eno samo področje zlata in srebra", ki je bilo na svojem vrhuncu petkrat večje od takratnega Londona. Za časa Štefana Lazareviča (1389-1402) in njegovega naslednika Đurđa Brankovića (1427-1456) je zadovoljevalo 20% evropskih potreb po srebru, saj je despotom prinašalo več ko 200 tisoč dukatov letno. Đurađ je dal v varstvo Dubrovničanom 50.000 dukatov in skoraj dve in pol toni srebra. Za časa Dušana Silnega je postal eden najpomembnejših rudnikov cesarstva, v katerem je bila kovnica denarja. 1348 poklanja Hilandaru 87 kilogramov srebra.

To »mesto srebrno in res zlato«, kot ga opisuje Konstantin Filozof (1380-1431), ta »srebrna in zlata planina«, kot ga opisuje Konstantin Mihailović (1430-1501) rodom prav iz Novega Brda, je imelo po nekaterih sredi 15. stoletja celo 50.000 prebivalcev – ko jih je London imel 10.000 – kar seveda lahko vzamemo kot pobožno vzhodnjaško pretiravanje.

Njegova trdnjava leži na osamljeni glavi ugaslega ognjenika Velike planine na višini 1.124 m. Mesto je sestavljalo manjše Gornje in večje Dolnje mesto, povezano med seboj z vrati. V manjšem je bila posadka in del mestne uprave, medtem ko so v večjem delu živeli najvplivnejši Novobrci. Večina je živela v mestu okoli brega Podmestje (Podgrađe), široko kilometer na vse strani. Novo brdo je bilo tako veliko, da je imelo sedem cerkva. Najpomembnejša je bila katedrala, cerkev Svete Petke, pa tudi svetega Nikolaja. Obstajala je tudi tako imenovana Saška cerkev. V središču Podmestja je bil glavni trg z najpomembnejšimi javnimi in zasebnimi stavbami. [21]

Trdnjava in njena obnovaUredi

Pogled na Novobrško trdnjavo pred „obnovo“. Načrte je napravilo dubrovniško, dela pa je izvajalo beograjsko podjetje.
Pogled na obnovljeni grad; po neustrezni obnovi so nastale pod stavbo globoke razpoke.
Pri obnavljanju spomenikov nekateri zagovarjajo ohranjanje ostankov, drugi pa vračanje v prvotno stanje. Tega pri Novem brdu ni možno, ker nimamo nikakršne zgodovinske dokumentacije – a je svojevoljno narejeno.

Arheologi so našli razvaline trdnjave, kot jih kaže slika levo. Da zadeva ne propade popolnoma, je bilo treba ukrepati. Podstopili so se dela in tu je nastalo vprašanje, ki se vedno postavlja pri podobnih podjetjih: ali samo ohraniti obstoječe stanje (restavracija ozirom konzervacija), ali objekt temeljito obnoviti in urediti za sodobno uporabo (renovacija); ali pa ga vrniti v prvotno stanje (revitalizacija) – če seveda obstajajo viri o tem, kako je izgledal. Izid del je opazen na desni sliki – očitno je šlo za renovacijo oziroma revitalizacijo. Posledice so se kmalu pokazale. Na na novo vzdignjenih stenah je začel omet odpadati, pojavile so se pa tudi silno nevarne in globoke razpoke zaradi prevelike in nepredvidene obtežitve masovnih 10-metrskih novih zidov, da je postal obisk te znamenitosti nevaren.

Da nekaj najbrž »ne štima«, je videti iz nujnega pisma z naslednjo vsebino:

Nemški izvirnik [22] Albanski prevod [23] Slovenski prevod iz nemščine

Von: Eisner Christa Gesendet: Freitag, 6. September 2019 12:10 An: ‘oeuk@unesco.at’ Betreff: UNESCO Erbe Novo Brdo in Kosovo wird gerade zerstört Priorität: Hoch (Emajli origjinal) Sehr geehrte Damen und Herren, wie ich soeben von zwei kosovarischen Quellen erfahren habe, wird aktuell massiv mit Baggern die von der EU und der UNESCO sorgfältig restaurierte Festung zerstört, Augenzeugen berichten, dass „man“ mit Betonmischmaschinen aufgefahren ist und Monumente darin zu Beton gemacht hat. Da ich einige Zeit für die Steiermark in der UNESCO tätig war, dachte ich, diese Information sollte dringend weitergegeben werden, auch wenn Sie vielleicht schon davon wissen und bitte, diese zu prüfen. Anbei der Link der kosovarischen Zeitung Telegrafi.

Të nderuar zonja dhe zotërinj, siç kam mësuar vetëm nga dy burime kosovare, ekskavatorët aktualisht po shkatërrojnë kështjellën, e cila është restauruar me kujdes nga BE-ja dhe UNESCO-ja, dëshmitarët okularë thonë se: punëtori ka vendosur eksponatet në mikser betoni dhe i ka kthyer ato në beton. Meqë pata punuar për Shtaiermarkun para ca kohe në UNESCO, mendova se këto informacione duhet të njoftohen më tutje urgjentisht, ndoshta ju e dini për këtë, dhe unë ju lusë që ato informata të kontrollohen. Këtu e gjeni bashkangjitur lidhjen e gazetës kosovare Telegrafi:

Poslano od: Eisner Christa: petek, 6. september 2019 12:10 za: ‘oeuk@unesco.at’ predmet: UNESCO-va dediščina Novo Brdo na Kosovem je bila ravnokar porušena. Prvenstvo: visoko (izvirni emaj) Velespoštovane gospe in gospdje! Pravkar sem zvedela iz dveh kosovarskih virov, da je bila sedanja stavba – in sicer trdnjava, ki sta jo EU in UNESCO tako skrbno obnovila, z bagerji razrušena. Priče poročajo, da so se »nekateri« pripeljali z mešalci betona, zdrobili spomenike in jih zmešali v beton. Ker sem jaz nekaj časa delovala pri UNESCU za Štajersko, sem mislila, da bi bilo potrebno to novico nujno posredovati naprej, četudi morebiti vi za to že veste in prosim, da to preverite. Prilagam splet kosovarskega časopisa Telegrafi.

To opozorilo kaže na sum, da dela na obnovi trdnjave Novo brdo niso potekala predpisno.

Telegrafi o obnovitvenih delihUredi

  1. Dandanašnji so se od Novega brda ohranile samo razvaline. Zato je Evropska zveza 2015 zagotovila 1,1 milijona evrov; pod nadzorom Unesca so sprejeli načrt ohranjevalno-obnovitvenega dela, ki ga je izdelalo hrvaško podjetje “Omega Engineering” iz Dubrovnika, dela pa je sprejelo in izvajalo beograjsko gradbeno podjetje “Koto” pod nadzorstvom srbskega arheologa Marka Popoviča (1944-2020).
  2. Prve rezultate izkopavanj je v beograjskem časopisu Blic objavil omenjeni Popovič, ki je pozneje vse rezultate objavil v knjigi. [1]
  3. Biljana Lijeskić piše, da so bile med izkopavanji na Citadeli odkrite tri velike stanovanjske stavbe s cerkvijo in dve cisterni s prečiščevalnimi vodnjaki v središču; odkrili so tudi masažno kad, ki so jo uporabljali kot kopel (savno) s talnim ogrevanjem. Grad je bil zgrajen v prvi polovici 14. stoletja. [24] Po objavi teh rezultatov so znanstveniki na Kosovskem zavodu za varstvo spomenikov (IKMM) obiskali grad Artana ter ugotovili, da ni šlo za savno ali kopel z vročo vodo, ampak da je bila to krstilnica, zgrajena obenem s cerkvijo, ki so jo pa ob zasedbi Osmani z zidom ločili od cerkve ter so začeli z vročo vodno paro prek glinenih cevi ogrevati stavbo, kar se da videti iz fotografij majhnega prostora.
  4. V zgoraj omenjenem članku arheolog Popovič pravi za Srno, (Srna je časopisna agencija Republike Srbske [25]) da so bili odkriti temelji cerkve, ki je bila glede na osnovo in arheološka odkritja zgrajena v začetku ali sredi 14. stoletja; takrat je bilo zgrajeno tudi velika stavba in obzidje poleg nje. [26] V istem članku trdi Popovič, da je to cerkev začel v 14. stoletju graditi srbski kralj Milutin (*1253, vladal 1282-1321), nadaljeval in dokončal pa njegov naslednik Štefan Dečanski (*1285, vladal 1322-1331) – a da za to trditev ne navaja nikakršnih dokazov: kak napis, kak kamen. Trdi tudi, da se nadaljuje izgradnja stolpov po Unescovem načrtu, na kar ni bilo nobenega odziva kosovskih ustanov in strokovnjakov. [27]
  5. Iz latinskih virov 14. stoletja izvemo, da so mesto Artana imenovali latinsko Novus Mons, v italijanščini Novo Monte ali Monte Nova, v nemščini Nyebergh itd. Iz latinskih virov imamo tudi podatke za spodnje mesto, imenovano Castello ali "Gocca de Novomonte", ki je bilo zgrajeno iz masivnih zidov, dolgih 224 m in širokih 80 m, medtem ko je bila katoliška cerkev v tem kompleksu do leta 1340 pod kotorsko škofijo. [28]
  6. Trditev, da je bila Artana (Novo Monte, Novo Brdo) srbsko kulturno središče že samo zato, ker leži na osrednjem ozemlju Ilirskega (=Balkanskega) polotoka, je v nasprotju s takratno zgodovinsko resničnostjo in zgodovino Novega brda, saj je to mesto cvetelo že veliko pred XIV. stoletjem, že od pozne antike sem in tudi pod bizantinsko upravo. Iz tega je jasno, da raški knezi v 14. stoletju niso niti obiskovali mesta, ki je imelo lastno notranjo samoupravo – kaj šele, da bi tam zgradili svojo cerkev. [29] Na Popovičeve nedokazane trditve se nihče ni odzival in celo kosovarski strokovnjaki so bili mnenja, da je opravil odlično delo, čeprav se je šušljalo, da so tam odkrite umetnine in keramiko pogostoma zmešali v malto in jo vzidali v stene. Ob splošnem molku strokovnjakov so se obnovitvena dela pospešeno nadaljevala. Namesto da bi Popovič obnovil ruševine obstoječih zidov, je ravnal v nasprotju z načeli konzerviranja in restavriranja: dvignil je stene na višino 10 m, v zid vnesel nove elemente in zanemaril zidarske tehnike in materiale, ki so jih nekdaj uporabljali.
  7. Glede obnavljanja umetnin in stavb obstajajo namreč različna izhodišča:
    1. Viollet-le-Duc (1814-1879) je kot prvi restavrator v 19. stoletju dejal: "Obnoviti zgradbo pomeni, da jo obnovimo v stanje, ki ga morda nikoli ni bilo." To je uporabil pri svoji najznamenitejši obnovi notredamske stolnice in tudi pri drugih, kar pa je kršilo verodostojnost spomenika in ga ni brez razloga odklanjal francoski mojster Anatole France (1844-1924) ob Le-Ducovi obnovi gradu Pierrefonds, češ da je bilo »vanj vgrajenih veliko novih kamnov«. [30]. Poleg tega nas »od dela Violleta-le-Duca loči poldrugo stoletje in zato ne more služiti kot vzor sodobnim konzervatorjem.« [31] In prav to napako je zagrešil Popovič na Novem brdu: s postavitvijo ločilnega zidu sredi cerkvenega prostora, ki ločuje krstilnico od celotne cerkve, je storil strokovno napako, zabrisal verodostojnost spomenika in ponaredil zgodovino stavbe.
    2. Angleža Ruskin (1819-1900) in Morris (1834-1896) sta nasprotovala stališčem Le-Duca, češ da njegov način ima za posledico, da zgodovinski spomenik izgubi svojo verodostojnost.
    3. Boito (1836-1914) je postavil temelje sodobne šole znanstvene restavracije. On predlaga ohranitev vseh stopenj gradnje na spomeniku. Ker pri restavratorskih posegih lahko pride do poškodb, predlaga ohranitev pred obnovo. Novi posegi pa naj bodo ločeni, da ne bi ponaredili vrednosti spomenika. V našem primeru avtentična vrednost spomenika ni bila ohranjena in njegov kulturno-zgodovinski pomen ni bil pravilno ovrednoten. Boitov učenec Beltrami (1854-1933) je nasprotoval stilski restavraciji in z obnovo ne zanika bistva spomeniške enote ter temelji na dokumentih ali kopijah izvirnika ter drugih zgodovinskih in arhivskih podatkih o spomeniku. Tega niso upoštevali pri Novem brdu; za grad Artana nismo imeli nobenega predhodnega zapisa, projekta ali fotografije, kako je izgledal pred stoletji, saj je bil grad mnogo let pred odkritjem fotografskega aparata in kamere spremenjen v arheološko ruševino.
    4. Prvi mednarodni kongres o zavarovanju, ohranjanju in obnavljanju spomenikov je bil 1931 v Atenah, kjer Atenska listina daje prednost stalnemu vzdrževanju spomenikov in ne njihovi obnovi. [32] Od 25. do 31. maja 1964 je v Benetkah potekal mednarodni kongres, kjer je bila pozornost strokovnjakov usmerjena v ohranjanje pristnosti spomenika, kakor tudi njegovo zavarovanje pred katastrofami. Novi posegi se morajo razlikovati od prvotnih ostankov spomenika. "Cilj ohranjanja in restavriranja spomenikov je ohraniti tako umetniško delo kot zgodovinske dokaze"; obnova torej temelji na spoštovanju stare snovi in verodostojnega dokumenta. Jasno je, da tudi te norme pri Artani niso bile spoštovane. [33] 1994 je bila v kraju Naro na Japonskem mednarodna konferenca, na kateri so številni mednarodni strokovnjaki razpravljali o ohranjanju pristnosti spomenika. Na tem srečanju je bilo predlagano, da se ohranijo prvotne stopnje spomenika, njegova pristnost in izvirnost. Grad Artana je bil pred nekaj stoletji podedovan kot ruševina ter zanj nimamo niti arhitekturnih posnetkov niti fotografij in ne vemo, kako je izgledal pred dvema ali več stoletji. Njegova obnova ni bila predvidena; zidovi so bili torej postavljeni in dvignjeni v nasprotju z vsemi mednarodnimi smernicami. V tem primeru bi bila najboljša rešitev, da se zidovi ruševine konservirajo in da se razvalina razglasi za "Arheološki park" s posebnimi arheološkimi in zgodovinskimi vrednotami. [34]

Čigava je katedrala?Uredi

Pri obnavljanju trdnjave na Novem brdu so prišli arheologi do zanimivih odkritij: da je tam videti ostanke katedrale. Srbska stran trdi, da je bila to pravoslavna cerkev - čeprav sami Srbi imenujejo "katedralo" le katoliško pomembnejšo cerkev, ne pravoslavne. Tako na primer imenujejo novosadsko novogotsko cerkev Imena Marijinega katedralo [35] [36], pa tudi vršečko novogotsko cerkev Svetega Gerarda [37] [38] - čeprav niti ena niti druga nikoli v zgodovini ni bila v pravem pomenu stolna - škofova cerkev - tj. stolnica oziroma katedrala.

V zvezi s tem so družbena občila poročala:

Kosovski zavod za spomeniško varstvo je prepovedal srbskemu podjetju “Koto” nadaljevanje obnovitvenih del na trdnjavi na Novem brdu, ko so opazili, da so gradbeni stroji podirali fasado na delu trdnjave, navaja srbski spletni “Blic” pisanje kosovskega “Koha ditore”. Ravnatelj zavoda Ismet Hajrulahu je dejal, da je tako početje nezakonito, kaznivo in da je s poskuom rušenja “resno ogrožena trdnost stavbe”. [39] [40]

Srbska stran je očitala albanski, da je ta stari verski objekt na spletu kosovskega Ministrstva kulture predstavljen kot rimskokatoliška cerkev in odklanja po njenem mnenju restavratorske »vandalske intervencije«, ki da vodijo do spreminjanja zgodovinskih dejstev; s tem da spreminjajo ostanke cerkve v nekaj, kar nikoli ni bilo. [41] Pravoslavno cerkev Svetega Nikolaja v Novem brdu želijo spremeniti v triladijsko baziliko s ciljem, da se pravoslavna svetinja pretvori v katoliški hram, čeprav pod zidovi Dolnjega mesta obstajajo ostanki bazilike Svete Marije, bolj poznane kot Saška cerkev. [42]

Velja omeniti, da je že v prvem stoletju pr. Kr. grški zgodovinar in zemljepisec Strabon v svojem delu "Geographica" omenil naseljena ilirska mesta, ki so se nazivala kot stara mesta (Polis arhaia). Omenjeni so Scupi (Skopje), Naissus (Niš), pa tudi naselja nad Ulpijano, mesto Veletin v Janjevem, in mesto nad Novim brdom (Artana), kjer se pod gornjo planoto Novega brda nahajajo ruševine večje srednjeveške cerkve katedralnega tipa. [43] Nekateri menijo, »da trdnjava pripada vsem« in da je najvažnejše, da se ohrani in da prepir o tem, čigava je, nikamor ne vodi. Splet Ministrstva za kulturo Kosova imenuje Novo brdo Artano (od albanske besede »zlato«) in piše, da je cerkev romanskega sloga in datira iz srednjega veka; na nahajališču je tudi katoliška katedrala, ki so jo postavili Dubrovničani na temeljih male starejše cerkve. Maja 2019 so predstavniki oblasti postavili kosovsko zastavo na trdnjavo.

1. avgusta 2019 je bila katoliška maša na ostankih katedrale svetega Nikolaja, prvič od 17. stoletja. Tako so obeležili »Dan diaspore«. Somaševanje je vodil domači prizrensko-prištinski škof Dod Đerđi (Dodë Gjergji), sodeloval je bližnji rojak upokojeni barski nadškof Zef Gaši (Zef Gashi), duhovniki in redovnice iz diaspore, kakor tudi številni verniki in drugi rodoljubi ter ljubitelji starin. SPC – eparhija raško-prizrenska – pa trdi, da je cerkev Sv. Nikolaja njihova in da je potrebno za maševanje njihovo dovoljenje. [44]

Marko Popović je 2018 objavil knjigo "Crkva Svetog Nikole, katedrala Novog Brda" (Cerkev svetega Nikolaja, katedrala Novega brda) kjer trdi, da je v kraju bila „shodnica, mošeja in dve katoliški cerkvi, vendar nižje od katedrale: eno so imenovali Sveti Nikolaj in so jo obiskovali Dubrovničani, a druga Santa Marija in Novomonte, zvana ‘Saška’, kamor so hodili rudarji Sasi. Člankar ugotavlja, da pa ne obstajajo nikakršni zapisi, ki bi namigovali, kdaj in kdo je te cerkve gradil; v spor se je vmešala še politika.

Novo brdo spada k najvažnejšim rudarskim naselbinam, kjer je bilo kompaktno mnogo katoličanov – od deset do dvajset tisoč; v nekaterih je bilo pol Slovanov in pol Nemcev-Sasov: Trepča, Janjevo, Kratovo, Novo brdo. Na Novem brdu so Turki pretvorili eno od katoliških cerkva - Cerkev Svete Petke v mošejo 1466.[45]

Zadeva se je dodatno zapletla, ker so se samo dve leti po končanih delih prejšnjo zimo (2019) pojavile razpoke na pročelju trdnjave, kar je privedlo do tožbe pri sodišču v Gnjilanih zoper nadzornika del in podjetje „Koto“ zaradi "poškodovanja, uničevanja in nepooblaščenega odstranjevanja zaščitenih spomenikov ali predmetov iz Republike Kosovo". Izvajalci so uporabljali neustrezno vezivo na fasadah in obenem zavračali vgradnjo kovinskih vezi (ankerjev).

Veliko škodo prinaša vsestranskemu napredku teh zaostalih krajev nesloga. Namesto da bi delovali skupno kot nekdaj, se dandanes pulijo za ozemlje in stavbe in razvaline na nacionalni osnovi. [46]

TurizemUredi

Veličastne ruševine Novobrškega gradu privlačijo turiste. Ko je tu cvetelo srebrno rudarstvo, je v 15. stoletju imel kraj baje petkrat več prebivalcev ko takratni London [47] – a same rudarje je omenjal celo Dante, ki je despota Milutina postavil v svoj pekel, zaradi domnevnih goljufij pri kovanju denarja. [48] [49].

Graščina je zapuščena; okolica pa je prelepa in primerna za sprehod, kolesarjenje ter sprostitev od mestne gneče. V ponudbi danes složno sodelujejo srbske in albanske skupnosti - tudi s kmečkim turizmom. Novo brdo je ena od desetih turističnih destinacij Kosova, ki so [50]:

  1. Delavnica filigranske obdelave srebra v Prizrenu
  2. Trdnjava in gostišče Rama Zymberi
  3. Zavetišče za medvede nad Prištino
  4. Hotel Gračanica
  5. Janjevo
  6. Novo brdo (Artana)
  7. Etnografski muzej v Prištini
  8. Muzej v Peči
  9. Vinska pot Orahovac
  10. Gostilna Hangjik Runjevo [51] ter verski turizem -
  11. Božjepotna cerkev Letnica

Kosovska vlada skuša urediti poti in drugo infrastrukturo po Kosovem. Tako so v zvezi s tem bili uresničeni 2010 kar štirje projekti za Novo brdo.[52]

OpombeUredi

  1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznavata 102 od 193 članic Združenih narodov.

SkliciUredi

  1. "Municipality of Novo Brdo" (angleščina)., "Komuna e Novobërdës" (albanščina).
  2. "Novo Brdo Fortress". Geocaching. Pridobljeno dne 10. november 2020.
  3. Rob Pickard (January 2008). Analysis and Reform of Cultural Heritage Policies in South-East Europe. Council of Europe. str. 67. ISBN 978-92-871-6265-6.
  4. "Novo Brdo Fortress". Geocaching. Pridobljeno dne 10. november 2020.
  5. Marjeta Neapeljska (*1347; kraljica 1381-1412); Ladislav I. Neapeljski (* 1377; vladal 1386-1414). 1386 je bil njegov oče Karel III. Neapeljski umorjen; regentinja devetletnemu sinu Ladislavu je postala njegova mati Marjeta, ko je novi papež potrdil, da ni bil utemeljen sum o njeni vpletenosti v soprogov umor
  6. "Rudarstvo. Srednjovjekovno rudarstvo u Srbiji i Bosni" (PDF). Tehnička enciklopedija Zagreb. 1988. Pridobljeno dne 10. september 2020.
  7. "Ležišta mineralnih sirovina". Republika Kosovo: Nezavisna Komisija za Rudnike i Minerale. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  8. "Ležišta mineralnih sirovina". Republika Kosovo: Nezavisna Komisija za Rudnike i Minerale. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  9. "Zapuštena postrojenja flotacije rudnika Kišnica i Novo Brdo". TV Most. Pridobljeno dne 6. avgust 2018.
  10. "Poginula dva rudara na Kosovu". Radio Slobodna Evropa Vesti. 2. junij 2020. Pridobljeno dne 17. september 2020.
  11. "Usled klizišta dva rudara stradala u rudniku Novo Brdo". Novi magazine Beograd. 2. junij 2020. Pridobljeno dne 17. september 2020.
  12. glede naziva te narodnostne skupine (Romi ali Cigani ali oboje) glej pogovorno stran in članek na Wikipediji pod geslom Romi
  13. Национални састав становништва СФР Југославије 1981. године pod2.stat.gov.rs
  14. "Савезни завод за статистику СФРЈ" "Zvezni zavod za statistiko SFRJ"
  15. Vladislav Slovničarje bil srbsko-bolgarski menih, prepisovalec, zgodovinar in bogoslovec; zapustil je veliko prepisov, pa tudi lastnih sestavkov
  16. A. Kordin. Diaspora na našem jugu. str. 5.
  17. A. Turk. Letnica. str. 38.
  18. A. Turk. Letnica. str. 22.
  19. "Desanka Maksimović – TRAŽIM POMILOVANJE (Tekst)". Mala Vračka. Pridobljeno dne 18. september 2020.
  20. "Desanka Maksimović: Tražim pomilovanje (srbsko; angleški prevod: I am seeking a pardon)" (PDF). Narodna biblioteca Srbije - Biblioteka Ogledalo, Beograd. 2013. Pridobljeno dne 18. september 2020.
  21. "Majka srpskih gradova: Kad je naše Novo Brdo bilo veće od Londona". V. V. v Telegraf.rs. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  22. "Konservimi i Kështjellës së Artanës gjatë viteve 2015-2017 nga kompania serbe – Fakte të shkatërrimit (Pjesa III-të)". Njëkomb.org. 19. december 2019. Pridobljeno dne 21. november 2020.
  23. ""Konservimi" i Kështjellës së Artanës gjatë viteve 2015-2017". Qazim Namani v: Telegrafi. 19. december 2019. Pridobljeno dne 21. september 2020.
  24. "Novi život Novog Brda". Biljana Lijeskić v časopisu Politika. 11. marec 2016. Pridobljeno dne 28. oktober 2020.
  25. "Srna – novinska agencija Republike Srpske". Srna. Pridobljeno dne 28. oktober 2020.
  26. "Otkriveni temelji crkve u tvrđavi kod Novog Brda". Srna za Blic. 14. oktober 2015. Pridobljeno dne 28. oktober 2020.
  27. "Otkriveni temelji crkve u tvrđavi kod Novog Brda". Srna za Blic. 14. oktober 2015. Pridobljeno dne 28. oktober 2020.
  28. [Spomenik III, 51, novela 1434]
  29. Qazim Namani, Albanezul, Revista e diasporës shqiptare në Rumuni, Bukuresht, št. 9, 2019, s. 29
  30. Emin Riza: Teoria dhe Praktika e Restaurimit të Monumenteve të Arkitekturës . Tiranë, 2002, s. 45-50.
  31. "Restauracija spomenika kulture Viole-le-dik i srpsko nasleđe". Aleksandra Davidov Temerinski na Facebooku. Pridobljeno dne 10. november 2020.
  32. Aleksandër Meksi: Restaurimi i Monumenteve të Arkitekturës. Tiranë 2004, s. 16-19
  33. Udhëzues për menaxhimin e trashëgimisë kulturore botërore, CHwB, Tiranë, 2010, ss. 135-137
  34. ""Konservimi" i Kështjellës së Artanës gjatë viteve 2015-2017". Qazim Namani v Telegrafi. 19. december 2019. Pridobljeno dne 21. september 2020.
  35. "FOTO: U Katedrali na svoju ruku ugradili podno grejanje i nove pločice". 021.rs. 3. januar 2020. Pridobljeno dne 15. november 2020.
  36. "Crkva imena Marijinog, poznatija kao Katedrala, izgrađena je 1892". Novosadska hronika. 6. november 2015. Pridobljeno dne 15. november 2020.
  37. "Crkva Svetog Gerharda Vršački ponos koji tornjevima gordo dodiruje oblake". Oseti Srbiju. 23. november 2018. Pridobljeno dne 15. november 2020.
  38. "Katedrala u Vršcu - Crkva Svetog Gerharda". TOV Turistička organizacija Vršac. 2017. Pridobljeno dne 15. november 2020.
  39. "Priština zabranila srpskoj kompaniji radove na Novom Brdu". Blic.rs. 5. september 2019. Pridobljeno dne 1. januar 2020.
  40. "Konservimi i Kështjellës së Artanës gjatë viteve 2015-2017 nga kompania serbe –... Konservimi i Kështjellës së Artanës gjatë viteve 2015-2017 nga kompania serbe – Fakte të shkatërrimit (Pjesa III-të)". Njëkomb. 19. december 2019. Pridobljeno dne 21. september 2020.
  41. "PODMUKLA AKCIJA PRIŠTINE: Srpske crkve pretvaraju u katoličke". D. Matović v Novosti.rs. 7. junij 2019. Pridobljeno dne 1. januar 2020.
  42. "Krađa prošlosti na KiM, kakvu crkvu čuva Novo Brdo". RTS Dragoslav Gogić. 9. junij 2019. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  43. "Novobrda Dvorac Novo Brdo". dtk.rks-gov. 2014. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  44. "Katolički biskupi po prvi put na temeljima crkve Sv. Nikole obeležili „Dan dijaspore"". Kossev.info. 2. avgust 2019. Pridobljeno dne 16. november 2020.
  45. A. Turk. Letnica. str. 65.
  46. "Istorija na oltaru politike". Milica Čubrilo Flipović v Vreme št. 1501. 10. oktober 2019. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  47. "Majka srpskih gradova: Kad je naše Novo Brdo bilo veće od Londona. Nekada veliki grad široke autonomije u okviru despotovine bio je od opisivan kao "grad srebrni i u istinu zlatni", a na svom vrhuncu bio je pet puta veći od tadašnjeg Londona". V. V. v Telegraf.rs. Pridobljeno dne 15. september 2020.
  48. "Kako je čovečanstvo bankrotiralo 3 Kralj Milutin u Danteovom "Paklu"". S. M. Tomić Vesti. 3. julij 2012. Pridobljeno dne 15. november 2020.
  49. "SRPSKI KRALJ JE ZAVRŠIO U DANTEOVOM PAKLU: Optužili ga oklevetali". Srbin info. 6. oktober 2018. Pridobljeno dne 15. november 2020.
  50. "Novo Brdo/ Artana". View Kosova. Pridobljeno dne 17. september 2020.
  51. "Hangjik Guesthouse Runjeva, Kacanik Kosovo". TripAdvisor. 2020. Pridobljeno dne 13. november 2020.
  52. "Ukupni izveštaj o projektima MALS realizovanim u saradnji sa opštinama tokom 2010. godine" (PDF). Ministria e Administrimit të Pushtetit Lokal Ministarstvo Administracije Lokalne Samouprave Ministry of Local Government Administration Odeljenje za regionalni razvoj i evropske integracije. december 2010. Pridobljeno dne 14. november 2020.

Nadaljnje branjeUredi

Zunanje povezaveUredi

(albansko)
(angleško)
(hrvaško)
(srbsko)