Wikipedija

Tell Brak

(Preusmerjeno s strani Nagar)

Tell Brak, Nagar ali Navar je bil starodavno mesto v sirski pokrajini Gornji Habur v bližini sedanje vasi Tell Brak, 50 km severovzhodno od mesta Al-Hasaka v Guvernatu Al-Hasaka. Izvirno ime mesta ni znano. Sredi druge polovice 3. tisočletja pr. n. št. se je imenovalo Nagar in kasneje Navar.

Tell Brak
Tell Brak
Tell Brak se nahaja v Sirija
Tell Brak
Tell Brak
Geografska lokacija: Sirija
Drugo imeNagar, Nawar
LokacijaGuvernat Al-Hasakahm
Sirija Sirija
Koordinati36°40′03.42″N 41°03′31.12″E / 36.6676167°N 41.0586444°E / 36.6676167; 41.0586444
Tipnaselje
Površina40 ha (99 akrov).[1]
Višina40 m (130 ft).[1]
Zgodovina
Obdobjeneolitik, bronasta doba
Kulturehakafska kultura, ubaidsko obdobje, uruško obdobje, kiška civilizacija, Huriti
Druge informacije
Datumi izkopov1937–1938, 1976–2011
ArheologiMax Mallowan,
David Oates,
Joan Oates
Javni dostopda
Spletna strantellbrak.mcdonald.cam.ac.uk

V 7. tisočletju pr. n. št. je bil Tell Brak majhno naselje, ki se je v 4. tisočletju pr. n. št. razvilo v eno največjih mest v gornji Mezopotamiji in sodelovalo s kulturami južne Mezopotamije. Mesto se je po uruškem obdobju na začetku 3. tisočletja pr. n. št. zmanjšalo in nato okoli leta 2600 pr. n. št. kot Nagar postalo glavno mesto regionalnega kraljestva, ki je nadzorovalo dolino reke Habur. Kraljestvo je bilo okoli leta 2300 pr. n. št. uničeno in prišlo pod oblast Akadskega kraljestva. Sledilo je obdobje neodvisne huritske mestne države, ki je cvetela do 19. stoletja pr. n. št. in nato prišla pod oblast različnih regionalnih sil. Okoli leta 1500 pr. n. št. je Tell Brak postal središče Mitanija, dokler ga ni okoli leta 1300 pr. n. št. uničila Asirija. Mesto ni nikoli več doseglo prejšnjega pomena. Ostalo je majhno naselje in bilo nekajkrat opuščeno, dokler ni v zgodnjem abasidskem obdobju izginilo iz zapisov.

Mesto je bilo naseljeno z različnimi ljudstvi, vključno s Halafi, Semiti in Huriti. Od najzgodnejšega obdobja je bilo tudi versko središče. Mestni Tempelj oči je enkraten v Rodovitnem polmesecu. Njegovo najvišje božanstvo Belet-Nagar so častili po celi Haburski regiji, zato je bil Tell Brak tudi romarsko mesto. Tellbraško kulturo so ustvarjale različne civilizacije. Slovel je po svojem kamnoreznem slogu, kopitarjih in steklu. V obdobjih neodvisnosti mu je vladala lokalna skupščina ali monarh. Zaradi ugodne lege med Anatolijo, Levantom in južno Mezopotamijo je bil pomembno trgovsko središče.

Mesto je leta 1937 izkopal Max Mallowan. Od leta 1979 do 2011 so ga redno raziskovali, potem pa je raziskave prekinila sirska državljanska vojna. Znanstveniki štejejo Tell Brak za prvo mesto na svetu.[2]

Ime uredi

Prvotno ime mesta ni znano.[3] Tell Brak je ime gomile (tell) na prostoru nekdanjega mesta.[4] Vzhodno od gomile je posušeno jezero Hatunia, ki se je na rimskem zemljevidu Tabula Peutingeriana imenovalo "Lacus Beberaci" (Jezero Brak).[5] Jezero so verjetno poimenovali po Tell Braku, najbližjem rimskem taboru na tem območju.[6] Ime "Brak" bi torej lahko bilo odmev najstarejšega imena mesta.[5]

V 3. tisočletju pr. n. št. se je mesto imenovalo Nagar. Ime je lahko semitskega izvora in pomeni "kultivirano mesto".[7] Ime Nagar se po starobabilonskem obdobju ni več pojavljalo,[8][9] vendar je mesto še naprej obstajalo kot Navar in bilo pod oblastjo huritske države Mitani.[10][11] Huritski kralji Urkeša so v 3. tisočletju pr. n. št. privzeli naslov "kralj Urkeša in Navarja". V splošno mnenje, da je bil Navar v 3. tisočletju pr. n. št. istoveten z Nagarjem,[12] nekateri znanstveniki dvomijo.[13] Slednji menijo, da je bil Navar bliže Urkešu in ga imenujejo tudi Navala ali Nabula.[13]

Zgodovina uredi

Zgodnje naselje uredi

 
Obdobja Tell Braka

Najstarejše obdobje A je datirano v protohalafsko kulturo okoli leta 6500 pr. n. št., ko je na tem mestu stalo majhno naselje. Odkritih je bilo veliko predmetov iz tega obdobja, vključno s halafsko keramiko.[13] Do leta 5000 pr. n. št.[14] se je halafska kultura preoblikovala v severno ubaidsko kulturo.[15] V Tell Braku so odkrili veliko predmetov tudi iz tega obdobja.[16] Iz poznega ubaidskega obdobja je velika ploščad, tlakovana s pravokotnimi zidaki različnih velikosti.[17] Najdbe so razkrile, da se je Tell Brak kot urbano središče razvil nekoliko pred bolj znanimi mesti južne Mezopotamije, na primer Urukom.[18][19]

Prvo mesto uredi

 
Okata idola iz templja oči v Tell Braku

V južni Mezopotamiji se je prvotna ubaidska kultura razvila v uruško obdobje.[20] Ljudstva iz južnega uruškega obdobja so širila svojo civilizacijo z vojaškimi in trgovskimi sredstvi.[21] V severni Mezopotamiji je obdobje po ubaidskem imenovano obdobje pozne bakrene dobe oziroma severno uruško obdobje,[22] v katerem se je Tell Brak začel širiti.[18]

V obdobju Brak E je bilo zgrajeno mestno obzidje,[23] mesto samo pa se je začelo z griča širiti v spodnje mesto.[18] V poznem 5. tisočletju pr. n. št. je Tell Brak dosegel velikost okoli 55 hektarjev.[24] Arheologi so mesto razdelili na več področij in jih označili s črkami.[25] V četrti TW so odkrili veličastno zgradbo z dva metra debelimi zidovi in vhodom iz bazalta.[26] Pred stavbo je bila odkrita tlakovana ulica, ki je vodila do severnega vhoda v mesto.[26]

V obdobju F se je mesto razširilo na 130 hektarjev.[27] Pod gričem Tell Majnuna severno od glavnega griča so bili odkriti štirje množični grobovi iz obdobja okoli 3800–3600 pr. n. št., ki kažejo, da so proces urbanizacije spremljali tudi družbeni nemiri in vojne.[28] V prvi polovici obdobja F, imenovani LC3, je bil zgrajen Tempelj oči,[op 1] [27] poimenovan po "okatih idolih", majhnih figuricah iz apnenca in alabastra.[34] Enaki idoli so bili najdeni tudi na območju TW.[35]

V drugi polovici obdobja F, označeni z LC4 (okoli 3600 pr. n. št.), so se začele povečevati interakcije z mezopotamskim jugom.[36] V mestu je bila ustanovljena uruška kolonija.[37][38] Proti koncu uruške kulture okoli leta 3000 pr. n. št. je bila uruška kolonija zapuščena in premišljeno zravnana z okolico.[39][40] V naslednjih obdobjih H in J se je Tell Brak skrčil na sam grič.[41] Interakcije z mezopotamskim jugom v obdobju H dokazujejo gradiva, podobna tistim v južnem obdobju Džemdet Nasr.[42] Mesto je se je v ninivskem obdobju 5 skrčilo na majhno naselje z majhnim templjem in z njim povezanimi pečati.[op 2][41]

Nagarsko kraljestvo uredi

Nagarsko kraljestvo
okoli 2600 pr. n. št.–okoli 2300 pr. n. št.
 
Kraljestvi Nagar okoli 2340 pr. n. št.
Glavno mestoNagar
Skupni jezikinagarščina
Religija
mezopotamsko mnogoboštvo
Vladamonarhija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 2600 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 2300 pr. n. št.
+

Okoli leta 2600 pr. n. št. je bila zgrajena velika upravna zgradba in mesto se je ponovno začelo širiti pod osrednji mestni gričem.[41] Oživitev je povezana s kiško civilizacijo.[47] Mesto je dobilo ime Nagar.[48] Med pomembne zgradbe iz obdobja Nagarskega kraljestva spada upravna zgradba ali tempelj z imenom "Braški oval"[49] v območju TC.[50] Zgradba ima ukrivljeno zunanjo steno, ki spominja na "ovalni tempelj Hafadža" v osrednji Mezopotamiji.[25] Razen zidu je primerjava med stavbama v arhitekturnem smislu težka, ker imata različna načrta.[51]

Najstarejše omembe Nagarja prihajajo iz Marija in tablic, odkritih v Nabadi,[52] najpomembnejši vir podatkov pa so tablice iz arhiva Eble.[53] Vladar Nagarja je v večini besedil zapisan samo z naslovom "En" in brez imena.[52][53] Edini po imenu znani nagarski vladar iz predakadskega obdobja je Mara-Il,[52] omenjen v besedilu iz Eble. Vladal je malo več kot eno generacijo pred uničenjem kraljestva.[54]

Nagarsko kraljestvo je na višku moči obsegalo večino jugozahodne polovice porečja Haburja[54] in bilo po diplomaciji in politiki enako eblaitski in marijski državi.[55] Imelo je najmanj 17 podrejenih mest,[56] med njimi tudi Hazno,[57] in najpomembnejšo mestno državo Nabado,[58] ki je služila kot prestolnica province.[59] Nagar je bil vključen v obširno diplomatsko mrežo Eble.[47] Odnosi z Eblo so bili včasih zavezniški, včasih sovražni. [53] Besedilo iz Eble omenja zmago kralja Eble, morda Irkab-Damuja, nad Nagarjem.[53] Nekaj let kasneje je bil med njima sklenjen mirovni sporazum, podkrepljen z dinastično poroko eblaitske princese Tagriš-Damu z nagarskim princem Ultum-Huhujem, sinom vladajočega kralja.[5][53]

V sedmem letu eblaitskega vezirja Ibriuma je Mari porazil Kraljestvo Nagar in povzročil blokado trgovskih poti med Eblo in južno Mezopotamijo preko gornje Mezopotamije.[60] Kasneje je eblaitski kralj Isar-Damu sklenil z Nagarjem in Kišem zavezništvo proti Mariju. [61] Vojni pohod proti Mariju je vodil eblaitski vezir Ibbi-Aipiš, ki je s koalicijsko vojsko v bitki pri Terki premagal Marijce.[62] Zavezniki so kasneje napadli tudi uporno eblaitsko vazalno mesto Armi.[63] Približno tri leta po bitki pri Terki je bila uničena tudi Ebla,[64] kmalu za njo pa okoli leta 2300 pr. n. št. še Nagar.[65] Velik del mesta je bil požgan. Požig se pripisuje Mariju[66] ali Sargonu Akadskemu.[65]

Akadsko obdobje uredi

 
Palača Naram-Sina Akadskega

Nagar je po uničenju ponovno obnovilo Akadsko cesarstvo in v njem ustanovilo središče provincialne administracije.[67] Mesto je obsegalo celo gomilo in spodnje mesto na južnem robu gomile.[48] V zgodnjem akadskem obdobju sta bili zgrajeni dve javni zgradbi, ena na območju SS,[67] in druga na območju FS.[68] Slednja je imela tudi svoj tempelj in bi lahko služila kot karavanseraj, ker je stala blizu severnih mestnih vrat.[69] Zgodnji akadski monarhi so bili obremenjeni z notranjimi konflikti[70] in so v nekem trenutku malo pred vladavino Naram-Sina začasno opustili Tell Brak.[op 3] [73] Opustitev bi lahko bila povezana z okoljskim dogodkom, ki je regijo pretvoril v pustinjo.[74]

Uničenje Nagarskega kraljestva je povzročilo vakuum moči v Zgornjem Haburju.[75] Huriti, prej koncentrirani v Urkešu,[76] so izkoristili stanje in že v zadnjih letih Sargonovega vladanja prevzeli oblast v regiji.[75] Huriti so Tell Brak imenovali Navar,[77] zato so urkeški kralji privzeli naslov "Kralj Urkeša in Navarja", prvič potrjen na pečatu urkeškega kralja Atal-Šena.[78][79]

Raba naslova se je nadaljevala med vladanjem Atal-Šenovih naslednikov Tupkiša in Tiš-atala,[76][80] ki sta vladala samo v Urkešu.[77] Akadci so med vladanjem Naram-Sina ponovno trdno vključili Nagar v svoje kraljestvo.[81] Najpomembnejša akadska zgradba v mestu se je imenovala "Naram-Sinova palača".[op 4][81] Del palače je bil zgrajen nad nekdanjim Očesnim templjem.[82][83] Palača je bila kljub imenu bolj podobna trdnjavi[76] in je služila predvsem kot utrjeno središče za zbiranje in hranjenje zbranih davkov in ne kot bivalna palača.[84][85] Med Naram-Sinovim vladanjem je bila požgana, morda med napadom Lulubov.[65] Proti koncu akadskega obdobja so mesto okoli leta 2193 pr. n. št. požgali, morda Gutijci.[65]

Poakadsko obdobje uredi

Akadskemu obdobju je sledilo obdobje N,[86] v katerem je bil Nagar sedež neodvisne huritske dinastije,[87] dokazane na pečatu z omembo kralja Talpus-Atilija Nagarskega,[88] ki je vladal kmalu za Naram-Sinovim sinom Šar-Kali-Šarijem.[89] Mnenje, da je Tell-Brak prišel pod oblast Tretje urske dinastije, je bilo zavrnjeno.[op 5][91] Obstajajo dokazi, da so Naram-Sinovo palačo obnovili Huriti in ne Ur-Nammu, kot je napačno domneval Max Mallowan.[92] V obdobju N se je mesto skrčilo. Javne zgradbe so bile opuščene, spodnje mesto pa evakuirano.[93] Na območju CH je bilo zgrajenih nekaj kratkoživih hiš.[93] Nekaj dokazov kaže, da je mesto kljub temu, da se je skrčilo, ostalo živo.[op 6][97]

Tuja oblast in kasnejša obdobja uredi

 
Mitanska palača

V obdobju P je bil gosto naseljen severni greben gomile.[98] Mesto je prišlo pod oblast Marija[99] in bilo prizorišče odločilne zmage Jahdun-Lima Marijskega nad Šamši-Adadom I. Asirskim.[100] Nagar je izgubil pomen in v 18. stoletju pr. n. št. prišel pod oblast Kahata.[7]

V obdobju Q je bil Tell Brak pomembno trgovsko mesto v kraljestvu Mitani.[101] Okoli leta 1500 pr. n. št. je bila na severnem delu gomile zgrajena dvonadstropna palača[98][102] in k njej prizidan tempelj.[103] Preostali del gomile ni bil obljuden, spodnje mesto pa se je razširilo proti severu. Ta del mesta je skoraj povsem uničilo sodobno kmetijstvo.[104] V mestu, ki je bilo v dveh valovih v obdobjih okoli 1300 in 1275 pr. n. št. uničeno, sta bila najdena dva mitanska pravna dokumenta z imenoma kraljev Artašumare in Tušratte.[105] Mesto je v prvem valu uničil asirski kralj Adad-nirari I., v drugem pa njegov naslednik Šalmaneser I.[106]

Po uničenju mitanskega mesta je le malo dokazov o naselitvi. V asirskem obdobju je bilo v spodnjem mestu več majhnih vasi.[107] V bližnjem satelitskem naselju na severozahodnem robu glavne gomile so odkrili ostanke helenistične naselbine.[107] Med izkopavanji niso v njej našli nobene keramike iz partsko-rimskega ali bizantinsko-sasanidskega obdobja.[107]

Sredi 1. tisočletja n. št. je bila v severovzhodnem delu spodnjega mesta zgrajena utrjena zgradba.[107] Antoine Poidebard jo je na osnovi njene arhitektura datiral v obdobje bizantinskega cesarja Justinijana I., se pravi v 6. stoletje n. št.[107] Zadnje naselitveno obdobje mesta je bilo v zgodnjem Abasidskem kalifatu.[108] V tem obdobju je bil zgrajen kanal, ki je mesto oskrboval z vodo iz bližnje reke Džagjag.[107]

Družba uredi

Prebivalci in jezik uredi

Avtohtoni prebivalci neolitske severne Sirije so bili Halafijci,[op 7][110] ki so kasneje privzeli južno ubaidsko kulturo.[111] V zgodnjem in srednjem severnem uruškem obdobju so se stiki z mezopotamskim jugom še povečali.[29] V poznem uruškem obdobju so se ljudstva z juga preselila v Tell Brak[112] in ustanovila kolonijo, ki je ustvarila mešano družbo.[42] Proti koncu 4. tisočletja pr. n. št. so kolonisti zapustili uruško kolonijo in Tell Brak se je zelo skrčil.[113][114]

Prebivalci predakadskega kraljestva so bili Semiti.[115] Govorili so svoje vzhodnosemitsko narečje eblaitščine, ki je bila v rabi v Ebli in Mariju.[116] Nagaritsko narečje je bilo bližje marijskemu kot eblaitskemu narečju.[59]

V predakadskem obdobju ni dokumentirano nobeno huritsko ime,[107][117] čeprav je ime princa Ultum-Huhuja težko razumeti kot semitsko.[118] V akadskem obdobju so dokumentirana tako semitska kot huritska imena,[119][115] saj so Huriti očitno izkoristili vakuum moči, ki ga je povzročilo uničenje predakadskega kraljestva, in se preselili in razširili v regiji.[75] V poakadskem obdobju je imel Tell Brak močan huritski element.[120] Vladarji so imeli huritska imena,[115] čeprav so bila v regiji naseljena tudi amoritska plemena.[121] Med vladavino Zimri-Lima Marijskega so se v okolici Tell Braka naselila številna amoritska plemena Banu-Jamina, ki so govorila vsako svoje narečje huritskega ali amoritskega jezika.[121] Tell Brak je postal središče huritskega Mitanskega cesarstva,[105] v katerem je bil uradni jezik huritščina.[122] Lokalni mednarodni jezik regije je bila kljub temu akadščina, dokazana na tablicah iz poakadskega in mitanskega obdobja,[123][124] odkritih v Tell Braku in pisanih v akadščini.[125]

Religija uredi

Najdbe v Templju oči kažejo, da je bil Tell Brak eno od najstarejših mest z organizirano religijo v severni Mezopotamiji.[126] Kateremu božanstvu je bil tempelj posvečen, ni znano,[127] figurice "oči" pa so videti kot zavetne daritve temu neznanemu božanstvu.[29] Tempelj je bil posvečen verjetno sumerski boginji Inani ali semitski boginji Ištar. Michel Meslin je domneval, da so figurice "oči" predstavljale vsevidno žensko božanstvo.[128]

V obdobju pred Akadskim kraljestvom je bila romarsko središče Nagarcev verjetno Hazna, staro kultno središče severne Sirije.[129] Tempelj oči je bil še vednov rabi,[130] vendar kot majhno svetišče,[131] ker je najvišje božanstvo kraljestva postala boginja Belet-Nagar.[op 8][130] Templja Belet-Nagar niso odkrili, ker verjetno leži pod mitansko palačo.[98] V Nagarju so častili tudi eblaitskega boga Kura,[118] vladarji pa so dokazano obiskovali tempelj semitskega božanstva Dagana v Tuttulu.[53] V akadskem obdobju je na območju FS stal tempelj, posvečen sumerskemu bogu Šakkanu/Šumuganu, zavetniku živali in podeželja.[69][134][135] Tell Brak je bil tudi pomembno huritsko versko središče.[136] Tempelj boginje Belet-Nagar je ohranil svoj kultni pomen v celotni regiji do začetka 2. tisočletja pr. n. št. [op 9][5]

Kultura uredi

 
Območje TW

Severna Mezopotamija se je v pozni bakreni dobi in obdobju srednji severni Uruk (4000-3500 pr. n. št.) razvijala neodvisno od južne.[37] Za to obdobje je bil značilen močan poudarek na svetih krajih,[138] med katerimi je bil v Tell Braku najpomembnejši Tempelj oči.[139] Stavba z idoli "oči" na območju TW je bila opažena z lesom. Glavna soba je bila obložena z lesenimi ploščami.[27] Stavba je imela tudi najzgodnejšo znano polstebriščno fasado, značilno za templje v kasnejših obdobjih.[27]

V poznem obdobju severni Uruk in zlasti po letu 3200 pr. n. št. je v severni Mezopotamiji povsem prevladala južna uruška kultura,[37] kar je vplivalo tudi na arhitekturo in upravo v Tell Braku.[112] Vpliv juga je najbolj očiten na nivoju z imenom "najnovejši Džemdet Nasr" v Templju oči,[31] ki je dobil južne elemente, kot so stožčasti mozaiki.[140] Prisotnost Uruka je bila mirna in prvič opažena v pogostitvah: trgovski posli v tem obdobju so se tradicionalno potrdili s pogostitvijo.[op 10][112][141] Izkopavanja na območju TW so pokazala, da so bila pogostitve pomembna lokalna navada, saj sta bili tam odkriti dve kuhinji, velike količine žita, okostja živali, kupolasta peč in ognjišča.[142] Med najdbami v Tell Braku iz poznega uruškega obdobja je standardno besedilo za usposobljene pisarje (besedilo "Standardni poklici"), ki je bilo v 3. tisočletju pr. n. št. v velikem delu Sirije in Mezopotamije del standardiziranega šolanja.[143]

 
Risba pečata iz Nabade, predakadskega kraljestva Nagar, izdelanega v "braškem slogu"

Predakadsko kraljestvo je slovelo po svojih akrobatih, po katerih so zelo povpraševali v Ebli in so tam šolali lokalne eblaitske zabavljače.[54] Kraljestvo je imelo tudi svoj lokalni kamnorezni slog izdelave pečatov, imenovan "braški slog",[144] ki se je razlikoval od južnih različic po bolj zaobljenih in manj ostrih robovih.[145] Akadska uprava je imela le malo vpliva na lokalne upravne običaje in slog pečatenja.[146] Ob akadskih pečatih so se uporabljale tudi lokalne različice.[147] Huriti so na svojih pečatih uporabljali akadski slog, na elamskih pečatih pa je opazen vpliv zahodnoiranske planote.[147]

Tell Brak je veliko svojega znanja prenesel iz kulture Mitanija, ki je oblikovala steklo s prefinjenimi tehnikami in razvila različne raznobarvne in okrašene oblike.[105] V Tell Braku so odkrili tudi nekaj dodelane nuzijske posode in pečate, na katerih so bili značilni mitanski elementi združeni z mednarodnimi motivi tistega časa.[105]

Vozovi uredi

Pečati iz Tell Braka in Nabade iz predakadskega obdobja razkrivajo rabo štirikolesnih vozov in vojnih kočij.[148] Med izkopavanji na območju FS so bili odkriti glinasti kipci konj in voz iz akadskega in poakadskega obdobja.[148] Kipci so pomemben vir podatkov o oblikah voz v obdobju od 2350-2000 pr. n. št.[149] Razen štirikolesnih sta se uporabljali tudi dve vrsti dvokolesnih voz, prva s fiksnimi klopmi in druga, na kateri je voznik stal nad osjo voza.[150] Bojni vozovi so se začeli uporabljati v mitanskem obdobju.[150] Noben voz iz prejšnjih obdobij se ne šteje za bojni voz, kot se napačno omenja v nekaterih virih.[150][149]

Vlada uredi

Prvo mesto je imelo značilnosti velikih mestnih središč, kot so monumentalne zgradbe.[151] Zdi se, da je mestu vladal zbor, ki je temeljil na sorodstvu in so ga vodile starešine.[152]

Predakadsko kraljestvo je bilo decentralizirano.[153] V provincialnem središču Nabada je poleg kraljevega predstavnika vladal svet starešin.[154] Nagarski monarhi so morali redno obiskovati svoje kraljestvo, da bi uveljavili svojo politično oblast.[153][155]

V zgodnjem akadskem obdobju so Nagar upravljali lokalni uradniki. [156] Kasneje se je akadska oblast poostrila in število akadskih uradnikov se je povečalo. Domneva se da se je to zgodilo po nekem okoljskem dogodku, ki se je zgodil tik pred gradnjo Naram-Sinove palače.[103]

Poakadski Nagar je bil mestna država,[157] ki je v začetku 2 tisočletja pr. n. št. postopoma izgubljala svoj politični pomen, saj ne obstajajo dokazi za kakšnega kralja iz tega obdobja.[100]

Vladarji Tell Braka uredi

Kralj Vladanje Komentar
Zgodnje obdobje, v katerem je verjetno vladal lokalni svet starešin [158]
Predakadsko obdobje Nagarja (okoli 2600–2300 pr. n. št.)
Mara-Il Pozno 24. stoletje pr. n. št.[159]
Zgodnje akadsko obdobje (zgodnje 23. stoletje pr. n. št.)[160]
Nadoblast Urkeša
urkeški kralj Atal-Šen se je naslavljal "Kralj Urkeša in Navarja";[161] naslov so obdržali tudi njegovi nasledniki, čeprav so vladali samo v Urkešu.[162]
Akadska oblast
pod Naram-Sinom Akadskim[163]
Poakadsko kraljestvo Nagar
Talpus-Atili Konec 3. tisočletja pr. n. št.[164] Naslavljal se je "sonce dežele Nagar".[165]
Različni tuji vladarji, med njimi Mari,[166] Kahat,[167] Mitani,[168] in Asirija.[169]

Gospodarstvo uredi

Tell Brak je bil v vsej svoji zgodovini pomembno trgovsko središče. V bakreni dobi je začel trgovati z obsidianom, ker se je nahajal na rečnem prehodu med Anatolijo, Levantom in južno Mezopotamijo.[170] Na podeželju so zrasla manjša mesta, vasi in zaselki, tri kilometre širok pas okoli mesta pa je bil prazen.[36] Praznina je bila verjetno posledica intenzivnega kmetovanja, potrebnega za preživetje prebivalcev.[36] V mestu so izdelovali različne predmete, vključno s kelihi iz obsidijana in belega marmorja,[171] fajanso,[172] orodje iz kremena in intarzije iz školjk.[173] Nekaj najdb kaže, da so po ustanovitvi uruške kolonije proizvodnjo predmetov, zanimivih na jugu, prestavili rahlo proti kupcem.[112]

Trgovina je bila pomembna gospodarska dejavnost tudi v predakadskem Nagarskem kraljestvu.[105] Njegova največja gospodarska partnerja sta bila Ebla in Kiš.[71] V kraljestvu so proizvajali steklo[172] in volno[54] in bili znani po reji in trgovanju s kungi, križanci osla in onagerke.[174][175] Tell Brak je ostal pomembno trgovsko središče tudi v akadskem obdobju[176] in bil eno od glavnih trgovskih mest Mitanija.[150] V Tell Braku so izdelovali različne predmete, tudi iz stekla, in pohištvo iz slonovine, lesa in brona.[105] Mesto je imelo dokazane mednarodne trgovske stike z Egipčani, Hetiti in Mikenci, ki so proizvajali nekaj predmetov, zanimivih na domačem tržišču.[105]

Kungi uredi

V predakadskem obdobju so se v Nagarju pred udomačitvijo konja za vleko kraljevih voz uporabljali kungi.[177] V kraljeve procesije je bilo vključenih do petdeset živali.[178] Po nagarskih kungih je bilo veliko povpraševanje tudi v Eblaitsdkem cesarstvu.[174] Njihova cena je znašala dva kilograma srebra in je bila petdeset krat višja od cene osla.[177] Kupovali so jih predvsem eblaitski monarhi in jih uporabljali za vleko in darila zavezniškim mestom.[174] V 3. tisočletju pr. n. št. so v regiji poznali tudi konje, vendar jih niso uporabljali za vleko vse do okoli 18. stoletja pr. n. št.[175]

Arheologija uredi

Izkopavanja uredi

 
Tell Brak

Tell Brak je leta 1937 in 1938 izkopaval britanski arheolog Max Mallowan, soprog Agathe Christie.[179] Predmeti, ki jih je izkopal, si zdaj v zbirkah Ashmolovega muzeja, Narodnega muzeju Alepa in Britanskega muzeja.[180] V slednjem je tudi "glava iz Tell Braka", izdelana okoli 3500–3300 pr. n. št.[181][182]

Skupina z Inštituta za arheologijo Univerze v Londonu, ki sta jo vodila David in Joan Oates, je najdišče raziskovala 14 sezon od leta 1976 do 1993.[65] Po letu 1993 je najdišče izkopavalo več skupin arheologov pod generalnim vodstvom Davida (do 2004) in Joan Oates.[65] Najdišča v krogu 20 km okoli Tell Braka je v letih 2002-2005 nadziral Henry T. Wright.[183] Veliko najdb iz Tell Braka je razstavljenih v Muzeju Deir es-Zora.[184] Večina nedavnih izkopavanj je bila opravljena spomladi 2011. Dela so zdaj ustavljena zaradi sirske državljanske vojne.[185]

Sirska državljanska vojna uredi

Po izjavah sirskih oblasti je bil tabor arheologov izropan, vključno z orodjem in keramiko.[186] Tabor so zasedale različne nasprotne strani, večinoma kurdske Narodne zaščitne enote in Islamska država Iraka in Levanta (ISIL).[187] Na začetku leta 2015 so najdišče po manjšem spopadu z ISIL zasedle kurdske sile.[188]

Opombe uredi

  1. ↑ Tempelj je imel več ravni. Najstarejši se imenujeta rdeča in siva raven.[29] Datirani sta v obdobje LC3.[30] Tretja raven je datirana v obdobje LC5 (okoli 3200–3000 pr. n. št.).[29][31] Četrta in trenutno vidna (bela) raven je tudi iz 4. tisočletja pr. n. št. in se imenuje "najkasnejši Džemdet Nasr".[32] Izkopavanja so razkrila dve zgradbi iz obdobja, ki je sledilo obdobju "najkasnejši Džemdet Nasr". Datirani sta v zgodnje dinastično obdobje I.[32][33]
  2. ↑ Tempelj stoji na področju TC ob zgradbi, imenovani "Braški oval".[43] datiran je v ninivsko obdobje 5[44] (okoli 2700 pr. n. št.).[45] Tempelj tvori en sam prostor z zidanim oltarjem,[44] v katerem je bilo skritih več kot 500 pečatov.[46]
  3. ↑ Narava zgodnjega akadskega obdobja je dvoumna, lokalna besedila ne odražajo vladavine Sargona ali njegovih naslednikov.[71] V palači Rimuševega nečaka Naram-Sina sta bili odkriti dve skledici z Rimuševim napisom, vendar bi lahko bili tudi diplomatsko darilo lokalnemu vladarju.[72]
  4. ↑ Naram-Sinovo ime je bilo odtisnjeno na nehaj zidakih zgradb.
  5. ↑ Max Mallowan je leta 1947 odkril pečat in ga pripisal Ur-Nammuju Urskemu, kar je privedlo do zaključka, da je bil Tell-Brak pod ursko oblastjo.[90] Prevod besedila na pečatu je pokazal, da na njem ni Ur-Nammujevega imena.
  6. ↑ Harvey Weiss je domneval, da je bil Nagar popolnoma opuščen okoli petdeset let po odhodu Akadcev[94] in dogodek pripisal podnebni katastrofi.[95] Njegovo stališče je sporno.[96]
  7. ↑ V preteklosti se je v Halafijcih videlo bodisi hribovce, ki so se spustili z bližnjih gora jugovzhodne Anatolije, bodisi pastirje iz severnega Iraka.[109] Arheološke raziskave, ki jih je vodil Peter Akkermans, so te poglede spremenile, ker so dokazale izvirnost halafske kulture.[109]
  8. ↑ Belet je ženska oblika besede bel, vzhodnosemitskega naslova najvišjega (moškega) božanstva.[132] Ime Belet-Nagar se zato prevaja kot Gospa Nagarja.[133]
  9. ↑ Belet-Nagarin kult je bil razširjen na obširnem ozemlju. Amar-Sin Urski (vladal okoli 2046–2037 pr. n. št.) je v 8. letu svojega vladanja zgradil Belet-Nagarin tempelj v Uru.[137]
  10. ↑ Geoff Emberling trdi, da je bil prevzem oblasti nasilen in ne posledica miroljubnih vzajemnih odnosov.[38]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Bowden 2012, str. 48.
  2. ↑ Smithsonian Chanel Arhivirano 2020-01-14 na Wayback Machine..
  3. ↑ Bertman 2005, str. 31.
  4. ↑ Max 1994, str. 29.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Mallowan 1959, str. 24.
  6. ↑ Mallowan 1947, str. 10.
  7. ↑ 7,0 7,1 Eidem 1998, str. 75.
  8. ↑ Oates, Oates & McDonald 1997, str. 143.
  9. ↑ Bryce 2009, str. 492.
  10. ↑ Bryce 2009, str. 493.
  11. ↑ Oates & Oates 2001, str. 379.
  12. ↑ Buccellati 1999, str. 241.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Matthews & Eidem 1993, str. 205.
  14. ↑ Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 4, 5.
  15. ↑ Matthews 1997, str. 129.
  16. ↑ Brooke 2014, str. 204.
  17. ↑ Forest 2009, str. 190.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 4.
  19. ↑ Moorey 1999, str. 307.
  20. ↑ Yoffee 2015, str. 159.
  21. ↑ Oates 1987, str. 193–198.
  22. ↑ Peasnall 2002, str. 372.
  23. ↑ Demand 2011, str. 74.
  24. ↑ Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 6.
  25. ↑ 25,0 25,1 Emberling et al. 2001, str. 31.
  26. ↑ 26,0 26,1 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 5.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 27,3 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 7.
  28. ↑ Ferguson 2013, str. 220.
  29. ↑ 29,0 29,1 29,2 29,3 Akkermans & Schwartz 2003, str. 199.
  30. ↑ Oates & Oates 2002, str. 152.
  31. ↑ 31,0 31,1 Emberling 2002, str. 87.
  32. ↑ 32,0 32,1 Emberling 2002, str. 84.
  33. ↑ Matthews 1997, str. 171.
  34. ↑ Akkermans & Schwartz 2003, str. 198.
  35. ↑ Oates & Oates 2002, str. 151.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 8.</ref
  37. ↑ 37,0 37,1 37,2 Averbeck 2003, str. 92.
  38. ↑ 38,0 38,1 Algaze 2013, str. 84.
  39. ↑ Aubet 2013, str. 174.
  40. ↑ Demand 2011, str. 83.
  41. ↑ 41,0 41,1 41,2 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 9.
  42. ↑ 42,0 42,1 Akkermans & Schwartz 2003, str. 200.
  43. ↑ Sołtysiak 2009, str. 36.
  44. ↑ 44,0 44,1 Akkermans & Schwartz 2003, str. 216.
  45. ↑ Porter 2012, str. 186.
  46. ↑ Ur 2010, str. 411.
  47. ↑ 47,0 47,1 Ristvet 2014, str. 217.
  48. ↑ 48,0 48,1 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 10.
  49. ↑ Kolinski 2007, str. 358.
  50. ↑ Emberling et al. 2001, str. 21, 31.
  51. ↑ Emberling et al. 2001, str. 33, 34.
  52. ↑ 52,0 52,1 52,2 Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 99.
  53. ↑ 53,0 53,1 53,2 53,3 53,4 53,5 Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 100.
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 54,3 Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 101.
  55. ↑ Ristvet 2014, str. 84.
  56. ↑ Sallaberger & Pruß 2015, str. 85.
  57. ↑ Ristvet 2014, str. 82.
  58. ↑ Ristvet 2014, str. 66.
  59. ↑ 59,0 59,1 Lipiński 2001, str. 52.
  60. ↑ Bretschneider, Van Vyve & Leuven 2009, str. 5.
  61. ↑ Podany 2010, str. 57.
  62. ↑ Liverani 2013, str. 208.
  63. ↑ Biga 2014, str. 103.
  64. ↑ Podany 2010, str. 58.
  65. ↑ 65,0 65,1 65,2 65,3 65,4 65,5 Bryce 2009, str. 135.
  66. ↑ McMahon 2013, str. 472.
  67. ↑ 67,0 67,1 Oates 2005, str. 7.
  68. ↑ Oates 2005, str. 10.
  69. ↑ 69,0 69,1 Evans 2003, str. 228.
  70. ↑ Astour 2002, str. 163.
  71. ↑ 71,0 71,1 McMahon 2013, str. 469.
  72. ↑ Matthews 1997, str. 2.
  73. ↑ Oates 2005, str. 11.
  74. ↑ Oates 2005, str. 11.
  75. ↑ 75,0 75,1 75,2 Astour 2002, str. 162.
  76. ↑ 76,0 76,1 76,2 Bryce 2009, str. 752.
  77. ↑ 77,0 77,1 van Soldt 2010, str. 117.
  78. ↑ Oates & Oates 2001, str. 379.
  79. ↑ Leick 2002, str. 21.
  80. ↑ Weiss 2013, str. 374.
  81. ↑ 81,0 81,1 Wossink 2009, str. 30.
  82. ↑ McDonald 1997, str. 109.
  83. ↑ Oates & Oates 2002, str. 146.
  84. ↑ Akkermans & Schwartz 2003, str. 279.
  85. ↑ Oates 2007, str. 171.
  86. ↑ Oates 2001, str. 170.
  87. ↑ Oates, Oates & McDonald 1997, str. 141.
  88. ↑ Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 102.
  89. ↑ Wossink 2009, str. 31.
  90. ↑ Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 109.
  91. ↑ Weiss 1983, str. 49.
  92. ↑ Oates & Oates 2001, str. 129.
  93. ↑ 93,0 93,1 Weiss 2013, str. 372.
  94. ↑ Weiss 2012, str. 5.
  95. ↑ Weiss 2012, str. 11.
  96. ↑ Akkermans & Schwartz 2003, str. 283.
  97. ↑ Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 12.
  98. ↑ 98,0 98,1 98,2 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 13.
  99. ↑ Liverani 2013, str. 226.
  100. ↑ 100,0 100,1 Eidem 1998, p. 76.
  101. ↑ Kuz'mina 2007, str. 133.
  102. ↑ Burney 2004, str. 131.
  103. ↑ 103,0 103,1 Oates 2005, str. 13.
  104. ↑ Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 14.
  105. ↑ 105,0 105,1 105,2 105,3 105,4 105,5 105,6 Evans 2008, str. 195.
  106. ↑ Oates, .Oates & McDonald. 1997, str. 14.
  107. ↑ 107,0 107,1 107,2 107,3 107,4 107,5 107,6 Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 15.
  108. ↑ Ur, Karsgaard & Oates 2011, str. 1.
  109. ↑ 109,0 109,1 Akkermans 2000, str. 43, 44.
  110. ↑ Akkermans & Schwartz 2003, str. 116.
  111. ↑ Forest 2009, str. 190.
  112. ↑ 112,0 112,1 112,2 112,3 Jennings 2011, str. 73.
  113. ↑ Charles, Pessin & Hald 2010, str. 184.
  114. ↑ Campbell 2012, str. 429.
  115. ↑ 115,0 115,1 115,2 Sallaberger 2007, str. 433.
  116. ↑ Archi 2009, str. 313.
  117. ↑ Archi 2002, str. 22.
  118. ↑ 118,0 118,1 Biga 2014, str. 100.
  119. ↑ Oates 2005, str. 10.
  120. ↑ Matney 2012, str. 570.
  121. ↑ 121,0 121,1 Guichard 2014, str. 152.
  122. ↑ Billington 2005, str. 121.
  123. ↑ Guichard 2014, str. 153.
  124. ↑ Charpin 2010, str. 94.
  125. ↑ Wilhelm 2008, str. 82.
  126. ↑ Jawad 1965, str. 73.
  127. ↑ Bertman 2005, str. 31.
  128. ↑ Ulmer 2009, str. 286.
  129. ↑ Ristvet 2014, str. 76, 90.
  130. ↑ 130,0 130,1 Emberling 2002, str. 85.
  131. ↑ Jawad 1965, str. 50.
  132. ↑ Bertman 2005, str. 117.
  133. ↑ Oates & Oates 2001, str. 381.
  134. ↑ Peyronel 2006, str. 398.
  135. ↑ Miller & Shipp 1996, str. 66.
  136. ↑ Astour 2002, str. 86.
  137. ↑ Archi 2002, str. 29.
  138. ↑ Akkermans 1989, str. 346.
  139. ↑ Oates 2007, str. 162.
  140. ↑ Collins 2003, str. 19.
  141. ↑ Porter 2012, str. 140.
  142. ↑ Porter 2012, str. 141.
  143. ↑ Michałowski 2003, str. 1.
  144. ↑ Peyronel 2006, str. 408.
  145. ↑ Matthews 1997, str. 136.
  146. ↑ McMahon 2012, str. 655.
  147. ↑ 147,0 147,1 Peyronel 2006, str. 400.
  148. ↑ 148,0 148,1 Peyronel 2006, str. 402.
  149. ↑ 149,0 149,1 Anthony 2007, str. 403.
  150. ↑ 150,0 150,1 150,2 150,3 Kuz'mina 2007, str. 133.
  151. ↑ Garfinkle 2013, str. 101.
  152. ↑ Emberling 2015, str. 262.
  153. ↑ 153,0 153,1 Ur 2009, str. 201.
  154. ↑ Ristvet 2014, str. 65, 61.
  155. ↑ Raccidi 2013, str. 184.
  156. ↑ Oates 2005, str. 10.
  157. ↑ Hamblin 2006, str. 304.
  158. ↑ Emberling 2015, str. 262.
  159. ↑ Eidem, Finkel & Bonechi 2001, str. 101.
  160. ↑ Oates 2005, str. 7.
  161. ↑ Læssøe 1963, str. 82.
  162. ↑ van Soldt 2010, str. 117.
  163. ↑ Wossink 2009, str. 30.
  164. ↑ Matthews 1997, str. 191.
  165. ↑ Astour 2002, str. 162.
  166. ↑ Liverani 2013, str. 226.
  167. ↑ Bryce 2009, str. 492.
  168. ↑ Kuz'mina 2007, str. 133.
  169. ↑ Bonatz 2014, str. 73.
  170. ↑ Ferguson 2013, str. 219.
  171. ↑ Ferguson 2013, str. 220.
  172. ↑ 172,0 172,1 McIntosh 2005, str. 254.
  173. ↑ Jennings 2011, str. 72.
  174. ↑ 174,0 174,1 174,2 Peyronel & Vacca 2013, str. 436.
  175. ↑ 175,0 175,1 Kuz'mina 2007, str. 134.
  176. ↑ Liverani 2013, str. 232.
  177. ↑ 177,0 177,1 Oates 2005, str. 6.
  178. ↑ Ur 2009, str. 200.
  179. ↑ Oates 1982, str. 62.
  180. ↑ Matthews 1997, str. 217.
  181. ↑ Collon 1995, str. 48.
  182. ↑ LaSor 1988, str. 689.
  183. ↑ McMahon et al. 2007, str. 145.
  184. ↑ Matthews 1997, str. v.
  185. ↑ Bowden 2012, str. 51.
  186. ↑ Elger 2014.
  187. ↑ Perry 2014.
  188. ↑ Sommerville 2015.

Viri uredi

  • Akkermans, Peter M. M. G. (1989). »Tradition and Social Change in Northern Mesopotamia During the Later Fifth and Fourth Millennium BC«. V Henrickson, Elizabeth F.; Thuesen, Ingolf (ur.). Upon this Foundation: The 'Ubaid Reconsidered. Proceedings from the 'Ubaid Symposium, Elsinore, May 30th-June 1st 1988. Carsten Niebuhr Institute Publications. Zv. 10. Museum Tusculanum Press. ISBN 978-87-7289-070-8. ISSN 0902-5499.
  • Akkermans, Peter M. M. G. (2000). »Old and New Perspectives on the Origins of the Halaf Culture«. V Rouault, Olivier; Wäfler, Markus (ur.). La Djéziré et l'Euphrate syriens de la protohistoire à la fin du second millénaire av. J.-C.: Tendances dans l'interprétation historique des données nouvelles. Subartu (SUBART). Zv. 7. Brepols Publishers. ISBN 978-2-503-51063-7.
  • Akkermans, Peter M. M. G.; Schwartz, Glenn M. (2003). The Archaeology of Syria: From Complex Hunter-Gatherers to Early Urban Societies (c.16,000-300 BC). Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-79666-8.
  • Algaze, Guillermo (2013). »The End of Prehistory and The Uruk Period«. V Crawford, Harriet (ur.). The Sumerian World. Routledge. ISBN 978-1-136-21912-2.
  • Anthony, David W. (2007). The Horse, the Wheel, and Language: How Bronze-Age Riders from the Eurasian Steppes Shaped the Modern World. Princeton University Press. ISBN 978-1-4008-3110-4.
  • Archi, Alfonso (2002). »Formation of the West Hurrian Pantheon: The Case Of Ishara«. V Yener, K. Aslihan; Hoffner, Harry A.; Dhesi, Simrit (ur.). Recent Developments in Hittite Archaeology and History. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-053-8.
  • Archi, Alfonso (2009) [2008]. »Eblaite«. V Brown, Keith; Ogilvie, Sarah (ur.). Concise Encyclopedia of Languages of the World. Elsevier. ISBN 978-0-08-087775-4.
  • Astour, Michael C. (2002). »A Reconstruction of the History of Ebla (Part 2)«. V Gordon, Cyrus Herzl; Rendsburg, Gary (ur.). Eblaitica: Essays on the Ebla Archives and Eblaite Language. Zv. 4. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-060-6.
  • Aubet, Maria Eugenia (2013). Commerce and Colonization in the Ancient Near East. Prevod: Turton, Mary. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-51417-0.
  • Averbeck, Richard E. (2003) [2002]. »Sumer, the Bible, and Comparative Method: Historiography and Temple Building«. V Chavalas, Mark W.; Younger. Jr, K. Lawson (ur.). Mesopotamia and the Bible: Comparative Explorations. T&T Clark International. ISBN 978-0-567-56900-4.
  • Bertman, Stephen (2005) [2003]. Handbook to Life in Ancient Mesopotamia. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-518364-1.
  • Biga, Maria Giovanna (2014). »Inherited Space – Third Millennium Political and Cultural Landscape«. V Cancik-Kirschbaum, Eva; Brisch, Nicole; Eidem, Jesper (ur.). Constituent, Confederate, and Conquered Space: The Emergence of the Mittani State. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-026641-2.
  • Billington, Clyde E. (2005). »Othniel, Cushan-Rishathaim, and the Date of the Exodus«. V Carnagey Sr., Glenn A.; Carnagey Jr., Glenn; Schoville, Keith N. (ur.). Beyond the Jordan: Studies in Honor of W. Harold Mare. Wipf & Stock Publishers. ISBN 978-1-59752-069-0.
  • Bonatz, Dominik (2014). »Tell Fekheriye in the Late Bronze Age: Archaeological Investigations into the Structures of Political Governance in the Upper Mesopotamian Piedmont«. V Bonatz, Dominik (ur.). The Archaeology of Political Spaces: The Upper Mesopotamian Piedmont in the Second Millennium BCE. Topoi – Berlin Studies of the Ancient World. Zv. 12. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-026640-5.
  • Bowden, James (2012). »The Voices of Tell Brak«. Archaeological Diggings. Hornsby, N.S.W.; Down D.K. 19 (4). ISSN 1322-6525. OCLC 47261199.
  • Bretschneider, Joachim; Van Vyve, Anne-Sophie; Leuven, Greta Jans (2009). »War of the lords, The Battle of Chronology: Trying to Recognize Historical Iconography in the 3rd Millennium Glyptic Art in seals of Ishqi-Mari and from Beydar«. Ugarit-Forschungen. Ugarit-Verlag. 41. ISBN 978-3-86835-042-5.
  • Brooke, John L. (2014). Climate Change and the Course of Global History: A Rough Journey. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-87164-8.
  • Bryce, Trevor (2009). The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia. Routledge. ISBN 978-1-134-15908-6.
  • Buccellati, Giorgio (1999). »Urkesh and the Question of Early Hurrian Urbanism«. V Hudson, Michael; Levine, Baruch (ur.). Urbanization and Land Ownership in the Ancient Near East. Peabody Museum Bulletin. Zv. 7. Harvard University Press. ISBN 978-0-87365-957-4.
  • Burney, Charles (2004). Historical Dictionary of the Hittites. Historical Dictionaries of Ancient Civilizations and Historical Eras. Zv. 14. Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-6564-8.
  • Campbell, Stuart (2012). »Northern Mesopotamia«. V Potts, Daniel T. (ur.). A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Zv. 1. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4443-6077-6.
  • Charles, Michael; Pessin, Hugues; Hald, Mette Marie (2010). »Tolerating Change at Late Chalcolithic Tell Brak: Responses of an Early Urban Society to an Uncertain Climate«. Environmental Archaeology. Maney Publishing. 15 (2). ISSN 1749-6314.
  • Charpin, Dominique (2010) [2008]. Reading and Writing in Babylon. Prevod: Todd, Jane Marie. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-04968-0.
  • Collins, Paul (2003). »Frieze From a Temple Altar«. V Aruz, Joan; Wallenfels, Ronald (ur.). Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Collon, Dominique (1995). Ancient Near Eastern Art. University of California Press. ISBN 978-0-520-20307-5.
  • Demand, Nancy H. (2011). The Mediterranean Context of Early Greek History. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4443-4234-5.
  • Eidem, Jesper; Finkel, Irving; Bonechi, Marco (2001). »The Third-millennium Inscriptions«. V Oates, David; Oates, Joan; McDonald, Helen (ur.). Excavations at Tell Brak. Zv. 2: Nagar in the third millennium BC. McDonald Institute for Archaeological Research and the British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-9519420-9-3.
  • Elger, Katrin (4. avgust 2014). »Monuments Men: The Quest to Save Syria's History«. Spiegel Online GmbH. Pridobljeno 26. decembra 2016.
  • Emberling, Geoff; McDonald, Helen; Charles, Michael; Green, Walton A.; Hald, Mette Marie; Weber, Jill; Wright, Henry T. (2001). »Excavations at Tell Brak 2000: Preliminary report«. IRAQ. Cambridge University Press - On Behalf of The British Institute for the Study of Iraq (Gertrude Bell Memorial). 63. ISSN 0021-0889.
  • Emberling, Geoff (2002). »Political Control in an Early State: The Eye Temple and the Uruk Expansion in Northern Mesopotamia«. V Al-Gailani Werr, Lamia; Curtis, John; Martin, Harriet; McMahon, Augusta; Oates, Joan; Reade, Julian (ur.). Of Pots and Plans: Papers on the Archaeology and History of Mesopotamia and Syria presented to David Oates in Honour of his 75th Birthday. NABU Booksellers. ISBN 978-1-897750-62-9.
  • Emberling, Geoff (2015). »Mesopotamian Cities and Urban Process, 3500–1600 BCE«. V Yoffee, Norman (ur.). The Cambridge World History. Zv. 3: Early Cities in Comparative Perspective 4000BCE-1200CE. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-19008-4.
  • Evans, Jean M. (2003). »Tell Brak in the Akkadian Period«. V Aruz, Joan; Wallenfels, Ronald (ur.). Art of the First Cities: The Third Millennium B.C. from the Mediterranean to the Indus. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-043-1.
  • Evans, Jean M. (2008). »The Mitanni State«. V Aruz, Joan; Benzel, Kim; Evans, Jean M. (ur.). Beyond Babylon: Art, Trade, and Diplomacy in the Second Millennium B.C.. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-295-4.
  • Ferguson, R. Brian (2013). »Prehistory of War and Peace in Europe and the Near East«. V Fry, Douglas P. (ur.). War, Peace, and Human Nature: The Convergence of Evolutionary and Cultural Views. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-985900-9.
  • Forest, Jean-Daniel (2009). »The State: The Process of State Formation as Seen from Mesopotamia«. V Pollock, Susan; Bernbeck, Reinhard (ur.). Archaeologies of the Middle East: Critical Perspectives. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4051-3723-2.
  • Garfinkle, Steven J. (2013). »Ancient Near Eastern City States«. V Bang, Peter Fibiger; Scheidel, Walter (ur.). The Oxford Handbook of the State in the Ancient Near East and Mediterranean. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-518831-8.
  • Glassner, Jean-Jacques (2003) [2000]. The Invention of Cuneiform: Writing in Sumer. Prevod: Bahrani, Zainab; Van de Mieroop, Marc. Johns Hopkins University Press. ISBN 978-0-8018-7389-8.
  • Guichard, Michaël (2014). »Political Space – Local Political Structures in Northern Syria. The Case of the Country of Ida-Maras in the Eighteenth Century BC«. V Cancik-Kirschbaum, Eva; Brisch, Nicole; Eidem, Jesper (ur.). Constituent, Confederate, and Conquered Space: The Emergence of the Mittani State. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-026641-2.
  • Hamblin, William J. (2006). Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC. Routledge. ISBN 978-1-134-52062-6.
  • Jawad, Abdul Jalil (1965). The Advent of the Era of Townships in Northern Mesopotamia. Brill. OCLC 432527.
  • Jennings, Justin (2011). Globalizations and the Ancient World. Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-49292-8.
  • Kolinski, Rafal (2007). »The Upper Khabur Region in the Second Part of the Third Millennium BC«. Altorientalische Forschungen. Walter de Gruyter. 34 (1–2). doi:10.1524/aofo.2007.34.12.346. ISSN 2196-6761.
  • Eidem, Eidem (1998). »Nagar«. V Edzard, Dietz-Otto (ur.). Nab - Nuzi. Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie. Zv. 9. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-017296-6.
  • Kuz'mina, Elena E. (2007). Mallory, James Patrick (ur.). The Origin of the Indo-Iranians. Prevod: Pitina, Svetlana; Prudovsky, P. Brill. ISBN 978-90-04-16054-5.
  • Læssøe, Jørgen (1963). People of Ancient Assyria: Their Inscriptions and Correspondence. Prevod: Leigh-Browne, Frederick Sebastian. Routledge. OCLC 2086093.
  • LaSor, William Sanford (1988). »Syria«. V Bromiley, Geoffrey W.; Harrison, Everett F.; Harrison, Roland K.; LaSor, William Sanford (ur.). The International Standard Bible Encyclopedia. Zv. 4 (fully revised izd.). Wm. B. Eerdmans Publishing. ISBN 978-0-8028-3784-4.
  • Leick, Gwendolyn (2002). Who's Who in the Ancient Near East. Routledge. ISBN 978-1-134-78796-8.
  • Lipiński, Edward (2001). Semitic Languages: Outline of a Comparative Grammar. Orientalia Lovaniensia Analecta. Zv. 80 (2 izd.). Peeters Publishers & Department of Oriental Studies, Leuven. ISBN 978-90-429-0815-4. ISSN 0777-978X.
  • Liverani, Mario (2013). The Ancient Near East: History, Society and Economy. Routledge. ISBN 978-1-134-75084-9.
  • Mallowan, Max Edgar Lucien (1947). »Part I. Brak and Chagar Bazar: Their Contribution to Archaeology«. IRAQ. Cambridge University Press - On Behalf of The British Institute for the Study of Iraq (Gertrude Bell Memorial). 9 (1). ISSN 0021-0889.
  • Mallowan, Max Edgar Lucien (1959). Twenty-Five Years of Mesopotamian Discovery (1932–1956). British School of Archaeology in Iraq. OCLC 928965616.
  • Matney, Timothy (2012). »Northern Mesopotamia«. V Potts, Daniel T. (ur.). A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Zv. 1. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4443-6077-6.
  • Matthews, Donald; Eidem, Jesper (1993). »Tell Brak and Nagar«. IRAQ. Cambridge University Press - On Behalf of The British Institute for the Study of Iraq (Gertrude Bell Memorial). 55. ISSN 0021-0889.
  • Matthews, Donald M. (1997). The Early Glyptic of Tell Brak: Cylinder Seals of Third Millennium Syria. Orbis Biblicus et Orientalis- Series Archaeologica. Zv. 15. University Press Fribourg Switzerland. ISBN 978-3-525-53896-8.
  • Max, Gerald E. (1994). »Ancient Near East«. V Wiegand, Wayne A.; Davis. Jr, Donald G. (ur.). Encyclopedia of Library History. Garland Publishing. ISBN 978-1-135-78757-8.
  • McDonald, Helen (1997). »The Beads«. V Oates, David; Oates, Joan; McDonald, Helen (ur.). Excavations at Tell Brak. Zv. 1: The Mitanni and Old Babylonian periods. McDonald Institute for Archaeological Research and the British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-9519420-5-5.
  • McIntosh, Jane (2005). Ancient Mesopotamia: New Perspectives. ABC-CLIO. ISBN 978-1-57607-965-2.
  • McMahon, Augusta; Oates, Joan; al-Quntar, Salam; Colantoni, Carlo; Hald, Mette Marie; Karsgaard, Philip; Khalidi, Lamya; Sołtysiak, Arkadiusz; Stone, Adam; Weber, Jill (2007). »Excavations at Tell Brak 2006–2007«. IRAQ. Cambridge University Press - On Behalf of The British Institute for the Study of Iraq (Gertrude Bell Memorial). 69. ISSN 0021-0889.
  • McMahon, Augusta (2012). »The Akkadian Period: Empire, Environment, and Imagination«. V Potts, Daniel T. (ur.). A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Zv. 1. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4443-6077-6.
  • McMahon, Augusta (2013). »North Mesopotamia in the Third Millennium BC«. V Crawford, Harriet (ur.). The Sumerian World. Routledge. ISBN 978-1-136-21912-2.
  • Michałowski, Piotr (2003). »An Early Dynastic Tablet of ED Lu A From Tell Brak (Nagar)«. Cuneiform Digital Library Journal. Cuneiform Digital Library Initiative. 3. ISSN 1540-8779.
  • Miller, Douglas B.; Shipp, R. Mark (1996) [1993]. An Akkadian Handbook: Paradigms, Helps, Glossary, Logograms, and Sign List. Eisenbrauns. ISBN 978-0-931464-86-7.
  • Moorey, Peter Roger Stuart (1999) [1994]. Ancient Mesopotamian Materials and Industries: The Archaeological Evidence. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-042-2.
  • Oates, David (1982). »Tell Brak«. V Curtis, John (ur.). Fifty Years of Mesopotamian Discovery, the Work of the British School of Archaeology in Iraq, 1932–1982. British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-903472-05-0.
  • Oates, David; .Oates, Joan; McDonald., Helen, ur. (1997). »The Excavations«. Excavations at Tell Brak. Zv. 1: The Mitanni and Old Babylonian periods. McDonald Institute for Archaeological Research and the British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-9519420-5-5.
  • Oates, David; Oates, Joan; McDonald, Helen, ur. (1997). »Historical Commentary«. Excavations at Tell Brak. Zv. 1: The Mitanni and Old Babylonian periods. McDonald Institute for Archaeological Research and the British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-9519420-5-5.
  • Oates, David; Oates, Joan (2001). »Archaeological Reconstruction and Historical Commentary«. V Oates, David; Oates, Joan; McDonald, Helen (ur.). Excavations at Tell Brak. Zv. 2: Nagar in the third millennium BC. McDonald Institute for Archaeological Research and the British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-9519420-9-3.
  • Oates, David; Oates, Joan (2001). »Tell Brak«. V Trümpler, Charlotte (ur.). Agatha Christie and Archaeology. British Museum Press. ISBN 978-0-7141-1148-3.
  • Oates, David; Oates, Joan (2002). »The Reattribution of Middle Uruk Materials at Tell Brak«. V Ehrenberg, Erica (ur.). Leaving No Stones Unturned: Essays on the Ancient Near East and Egypt in Honor of Donald P. Hansen. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-055-2.
  • Oates, Joan (1987). »A Note on 'Ubaid and Mitanni Pottery from Tell Brak«. IRAQ. Cambridge University Press - On Behalf of The British Institute for the Study of Iraq (Gertrude Bell Memorial). 49. ISSN 0021-0889.
  • Oates, Joan (2001). »The Third-millennium Pottery«. V Oates, David; Oates, Joan; McDonald, Helen (ur.). Excavations at Tell Brak. Zv. 2: Nagar in the third millennium BC. McDonald Institute for Archaeological Research and the British School of Archaeology in Iraq. ISBN 978-0-9519420-9-3.
  • Oates, Joan (2005). Archaeology in Mesopotamia: Digging Deeper at Tell Brak. Proceedings of the British Academy. Zv. 131: 2004 Lectures. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-726351-8. ISSN 0068-1202.
  • Oates, Joan (2007). »Monumental Public Architecture in Late Chakolithic and Bronze Age Mesopotamia, with particular reference to Tell Brak and Tell al Rimah«. V Bretschneider, Joachim; Driessen, Jan; van Lerberghe, Karel (ur.). Power and Architecture: Monumental Public Architecture in the Bronze Age Near East and Aegean. Orientalia Lovaniensia Analecta. Zv. 156. Peeters Publishers & Department of Oriental Studies, Leuven. ISBN 978-90-429-1831-3. ISSN 0777-978X.
  • Peasnall, Brian (2002). »Ubaid«. V Peregrine, Peter N.; Ember, Melvin (ur.). Encyclopedia of Prehistory. Zv. 8: South and Southwest Asia. Kluwer Academic/Plenum Publishers. ISBN 978-0-306-46262-7.
  • Perry, Tom (22. februar 2014). »Syrian Kurds Take Town From Islamists: Watchdog«. Reuters. Pridobljeno 26. decembra 2016.
  • Peyronel, Luca (2006). »Excavations at Tell Brak, Vol. 2: Nagar in the Third Millennium BC«. Orientalia. Pontificium Institutum Biblicum. 75 (4). OCLC 557711946.
  • Peyronel, Luca; Vacca, Agnese (2013). »Natural Resources, Technology and Manufacture Processes at Ebla. A Preliminary Assessment«. V Matthiae, Paolo; Marchetti, Nicolò (ur.). Ebla and its Landscape: Early State Formation in the Ancient Near East. Left Coast Press. ISBN 978-1-61132-228-6.
  • Podany, Amanda H. (2010). Brotherhood of Kings: How International Relations Shaped the Ancient Near East. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-979875-9.
  • Porter, Anne (2012). Mobile Pastoralism and the Formation of Near Eastern Civilizations: Weaving Together Society. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-76443-8.
  • Raccidi, Mattia (2013). »Wagons and Carts in the 3rd Millennium BC. Syrian Jazirah: A Study Through the Documentation«. V Veldmeijer, André J.; Ikram, Salima (ur.). Chasing Chariots: Proceedings of the first international chariot conference (Cairo 2012). Sidestone Press. ISBN 978-90-8890-209-3.
  • Ristvet, Lauren (2014). Ritual, Performance, and Politics in the Ancient Near East. Cambridge University Press. ISBN 978-1-316-19503-1.
  • Sallaberger, Walther (2007). »From Urban Culture to Nomadism : A History of Upper Mesopotamia in the Late Third Millennium«. V Kuzucuoğlu, Catherine; Marro, Catherine (ur.). Sociétés Humaines et Changement Climatique à la Fin du Troisième Millénaire: Une Crise a-t-elle eu Lieu en Haute Mésopotamie?, Actes du Colloque de Lyon (5-8 décembre 2005). Varia Anatolica. Zv. 19. l'Institut Français d'Études Anatoliennes. ISBN 978-2-906053-94-6.
  • Sallaberger, Walther; Pruß, Alexander (2015). »Home and Work in Early Bronze Age Mesopotamia:"Ration Lists" and "Private Houses" at Tell Beydar/Nabada«. V Steinkeller, Piotr; Hudson, Michael (ur.). Labor in the Ancient World. International Scholars Conference on Ancient Near Eastern Economics. Zv. 5. Islet Press. ISBN 978-3-981-48423-6.
  • Sołtysiak, Arkadiusz (2009). »Short Fieldwork Report: Tell Brak (Syria), Seasons 1984–2009«. Bioarchaeology of the Near East. Department of Bioarchaeology, Institute of Archaeology, University of Warsaw. 3. ISSN 1898-9403.
  • Sommerville, Quentin (15. marec 2015). »Volunteering with the Kurds to fight IS«. BBC. Pridobljeno 26. decembra 2016.
  • Ulmer, Rivka (2009). Egyptian Cultural Icons in Midrash. Studia Judaica: Forschungen zur Wissenschaft des Judentums. Zv. 52. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-022392-7. ISSN 0585-5306.
  • Ur, Jason (2009). »Emergent Landscapes of Movement in Early Bronze Age Northern Mesopotamia«. V Snead, James E.; Erickson, Clark L.; Darling, J. Andrew (ur.). Landscapes of Movement: Trails, Paths, and Roads in Anthropological Perspective. Penn Museum International Research Conferences. Zv. 1. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-1-934536-53-7.
  • Ur, Jason Alik (2010). »Cycles of Civilization in Northern Mesopotamia, 4400–2000 BC«. Journal of Archaeological Research. Springer. 18 (4). ISSN 1059-0161.
  • Ur, Jason; Karsgaard, Philip; Oates, Joan (2011). »The Spatial Dimensions of Early Mesopotamian Urbanism: The Tell Brak Suburban Survey, 2003–2006«. IRAQ. Cambridge University Press - On Behalf of The British Institute for the Study of Iraq (Gertrude Bell Memorial). 73. ISSN 0021-0889.
  • van Soldt, Wilfred H (2010). »The Adaptation of the Cuneiform Script to Foreign Languages«. V de Voogt, Alexander J.; Finkel, Irving L. (ur.). The Idea of Writing: Play and Complexity. Brill. ISBN 978-90-04-17446-7.
  • Weiss, Harvey (1983). »Excavations at Tell Leilan and the Origins of North Mesopotamian cities in the Third Millennium B.C.«. Paléorient. Association Paléorient. 9 (2). ISSN 0153-9345.
  • Weiss, Harvey (2012). »Quantifying Collapse: The Late Third Millennium Khabur Plains«. V Weiss, Harvey (ur.). Seven Generations Since the Fall of Akkad. Studia Chaburensia. Zv. 3. Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-06823-9. ISSN 1869-845X.
  • Weiss, Harvey (2013). »The Northern Levant During the Intermediate Bronze Age: Altered Trajectories«. V Steiner, Margreet L.; Killebrew, Ann E. (ur.). The Oxford Handbook of the Archaeology of the Levant: c. 8000-332 BCE. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-166255-3.
  • Wilhelm, Gernot (2008). »Hurrian«. V Woodard, Roger D. (ur.). The Ancient Languages of Asia Minor. Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-46933-3.
  • Wossink, Arne (2009). Challenging Climate Change: Competition and Cooperation Among Pastoralists and Agriculturalists in Northern Mesopotamia (c. 3000–1600 BC). Sidestone Press. ISBN 978-90-8890-031-0.
  • Yoffee, Norman (2015) [2012]. »Deep Pasts Interconnections and Comparative History in the Ancient World«. V Northrop, Douglas (ur.). A Companion to World History. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-118-30547-8.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tell_Brak&oldid=6190494«