Lójevec je magnezijev silikat hidroksid[6] s kemijsko formulo H2Mg3(SiO3)4 ali Mg3Si4O10(OH)2. Mineral nastaja s hidrotermalnim preperevanjem magnezijevih silikatov, ki ne vsebujejo aluminija. Uprašen lojevec poznamo pod imenom smukec.

Lojevec
Kristalni lojevec
Splošno
KategorijaVIII. razred - Silikati,
podrazred: plastnati silikati (filosilikati)
Kemijska formulaMg3Si4O10(OH)2
Strunzova klasifikacija09.EC.05
Klasifikacija DANA71.02.01.03
Kristalna simetrijaMonoklinska prizmatična 1 ali 2/m,
prostorska skupina P1 ali C 2/c
Osnovna celicaa = 5,27 Å, b = 9,12 Å, c = 18,85 Å, Z = 4, β = 100,016°, V = 892,17 Å3
Lastnosti
Molekulska masa379,27 g/mol
BarvaBledo zelena, bela, sivo bela, rumenkasto bela, rjavkasto bela
Kristalni habitPlastnata ali vlaknata masa
Kristalni sistemMonoklinski ali triklinski[1]
RazkolnostPopolna na {001}
LomNeraven
Trdota1
ProzornostProsojen
Gostota2,7 – 2,8 g/cm3,
povprečna: 2,75 g/cm3,
izračunana: 2,82 3
Optične lastnostiDvoosen (-)
Lomni količniknα = 1,538 - 1,550,
nβ = 1,575 – 1,594,
nγ = 1,575 - 1,600
Dvolomnostδ = 0,037 - 0,050
Pleohroizemx: brezbarven,
y: bledo zelen
Kot 2VIzračunan: 0 - 38º,
izmerjen: 0 – 30º
DisperzijaOpazna, r > v
Ultravijolična fluorescencaKratkovalovna UV svetloba: oranžno rumena,
dolgovalovna UV svetloba: rumena
Diagnostične značilnostiTrdota, barva, sijaj in razkolnost
TopnostNetopen v vodi, rahlo topen v anorganskih kislinah
DrugoNemagneten, neradioaktiven
Sklici[2][3][4][5]
Glavne vrste
Druga imenaKerolit, magnezijev talk, steatit
Domača imenaAgalit, mastek, salasti kamen, salovec, špehasti kamen

Lojevec kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu. Dobro formirani kristali so redki. Najpogosteje ima obliko listaste ali vlaknate mase. Mineral je mehak, tako da se lahko razi z nohtom in reže z nožem in ima po definiciji trdoto 1. Je bele do sive ali zelene barve, ima voščen do bisern sijaj, voščen otip, prozoren do neprozoren videz in belo barvo črte. V vodi ni topen, rahlo topen pa je v razredčenih anorganskih kislinah.

Steatit je metamorfna kamnina, ki je zgrajena pretežno iz lojevca.

Nastanek

uredi

Lojevec je metamorfen mineral, ki nastaja z metamorfizmom megnezijevih mineralov kot so serpentin, piroksen, amfibol in olivin v prisotnosti ogljikovega dioksida in vode. Proces se imenuje lojevčeva karbonizacija ali steatitizacija, produkti pa lojevčevi karbonati.

Lojevec nastaja predvsem s hidratacijo in karbonizacijo serpentina z naslednjo rakcijo:

serpentin + ogljikov dioksid → lojevec + magnezit + voda
2Mg3Si2O5(OH)4 + 3CO2 → Mg3Si4O10(OH)2 + 3MgCO3 + 3H2O

Lojevec lahko nastane v reakciji med dolomitom in kremenom, ki je tipična skarnifikacija dolomitov z raztaljenim kremenom v kontaktnih metamorfnih avreolah:

dolomit + kremen + voda → lojevec + kalcit + ogljikov dioksid
3CaMg(CO3)2 + 4SiO2 + H2O → Mg3Si4O10(OH)2 + 3CaCO3 + 3CO2

Lojevec nastaja tudi iz magnezijevega klorita in kremena v metamorfizmu modrih skrilavcev in eklogita v naslednji metamorfni reakciji:

klorit + kremen → kianit + lojevec + voda

V tej reakciji je razmerje med lojevcem in kianitom odvisno od vsebnosti aluminija: v bolj aluminoznih kamninah nastaja predvsem kianit. Kianit po navadi spremljajo visokotlačni nizkotemperaturni minerali kot so fengit, granat in glavkofan v nižjih facijih modrih skrilavcev. Takšne kamnine so običajno bele, drobljive in vlaknate in poznane kot beli skrilavci.

Nahajališča

uredi
 
Proizvodnja lojevca leta 2005

Lojevec je pogost mineral v metamorfnih pasovih, ki vsebujeju ulramafične kamnine, na primer steatit, ter v belih in modrih skrilavcih. Obsežna ležišča belih skrilavcev so v kalifornijskem metamorfnem pasu severno od Santa Barbare ZDA Zahodnih Alpah, predvsem v Italiji, nekaterih predelih Musgrave Blocka v Avstraliji in nekaterih kolizijskih orogenih, kakršna ja Himalaja. Največja ležišča lojevčevih karboniziranih ultramafičnih kamnin so v zahodni in vzhodni Avstraliji, Braziliji, Gvajani in ofiolitskih pasovih v Turčiji, Omanu in na Srednjem Vzhodu.

V Sloveniji so lojevec našli na Pohorju.[5]

Največji rudnik lojevca je v Trimounsu pri Luzenacu v južni Franciji, ki je leta 2006 proizvedel 400.000 ton lojevca, kar je predstavljalo 8 % svetovne proizvodnje.[7]

Uporaba

uredi
 
Kristalna struktura lojevca je sestavljena iz slojev Si2O5, med katerimi je na oktaedrskih položajih vezan magnezij

Gospodarski pomen lojevca v zadnjih letih narašča. Uporablja se kot polnilo v proizvodnji papirja, pastičnih mas, barvnih premazov, gumija, hrane, električnih kablov, zdravil, kozmetike, keramike itd. Kakovost lojevca zmanjšujejo primesi, ki vsebujejo ione Fe3+, pirit in manganove okside. Lojevec, primešan asfaltu, preprečuje razpokanje vozišča.

Varnost

uredi

Uprašen lojevec (smukec) se na široko uporablja v sredstvih za osebno higieno in kozmetičnih preparatih. Nekatere raziskave so pokazale možne povezave med lojevcem in nekaterimi boleznimi, predvsem z rakom na pljučih in jajčnikih, vendar niso povsem potrjene.[8][9]

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. W.A. Deer; R.A. Howie; J. Zussman (1992). An Introduction to the Rock-Forming Minerals (2 izd.). Harlow : Longman Scientific & Technical. COBISS 13320709. ISBN 0-582-30094-0.
  2. Handbook of Mineralogy
  3. Talc at Mindat.org
  4. Talc at Webmineral
  5. 5,0 5,1 Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.
  6. Minerals by Name http://www.galleries.com/minerals/byname.htm#T
  7. Luzenac Group report (2006). str. 3.
  8. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2012. Pridobljeno 26. januarja 2011.
  9. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. novembra 2016. Pridobljeno 26. januarja 2011.