Liguri

Liguri (latinsko Ligvres, grško Λίγυες, Ligies) so bili staroveško ljudstvo, po katerem se imenuje sedanja pokrajina Ligurija v severozahodni Italiji.[1]

Zemljevid železnodobne Cisalpske Galije s približnimi ozemlji ljudstev v 4. in 3. stoletju pr. n. št.
Etnične skupine v železni dobi na Apeninskem polotoku; Ligurija je v gornjem levem kotu zemljevida
Jeziki na Apeninskem polotoku v 3. stoletju pr. n. št.; rožnato so obarvani neindoevropski jeziki
Ozemlje N4, obrvano škrlatno, ustreza ligurski etnični skupini; ozemlje leži med rekami Var na zahodu, Pad na severu in Magra na vzhodu
Rimska Ligurija (rožnato) med rekami Var na zahodu, Pad na severu in Magra na vzhodu

V predrimskih časih so Liguri zasedali najmanj ozemlje sedanje italijanske pokrajine Ligurije, Piemont južno od reke Pad, severozahodno Toskano in francosko pokrajino Provansa-Alpe-Azurna obala. Na splošno velja, da so okoli leta 2000 pr. n. št. zasedali še mnogo večje ozemlje, vključno z večino severozahodne Italije, celo severozahodno Toskano severno od reke Arno, južno Francijo in dele sedanje Katalonije na severovzhodu Iberskega polotoka.[2][3][4]

O starem ligurskem jeziku se ve zelo malo, ker ni nobenih dokumentov ali napisov, pisanih v tem jeziku. Neznana je tudi pradomovina Ligurov. Zgodovinarji domnevajo, da so govorili predindoevropski[5] ali indoevropski jezik iz keltske jezikovne družine.[6] Domneva delno temelji na krajevnih in lastnih imenih, skupnih v tej regiji.

Liguri so bili v antiki znani kot Kelto-Liguri (grško Κελτολίγυες, Keltolígues), verjetno zaradi močnega keltskega vpliva na njihov jezik in kulturo.[7] Na splošno velja, da se je stara ligurščina razvila v indoevropski jezik z močnim keltskim vplivom in bila hkrati podobna italskim jezikom. Ohranjenih je samo nekaj lastnih imen in pripona -asca ali -asco (vas).

ImeUredi

Imeni Ligurija in Liguri je starejše od latinskih imen in je nejasnega izvora, vendar latinska pridevnika ligusticum (na primer v Mare Ligusticum) in liguscus[8] razkrivata izvirni -sc- v korenu ligusc-, ki se je skrajšal na -s- in se po rotacizmu spremenil v -r- v latinskem imenu Liguria. Člen -sc- (-sk-) je prisoten v imenih Etruskan (Etruščan), Bask in Gaskonja. Nekateri raziskovalci menijo, da je povezan s pomorskim ljudstvom ali mornarji.[9][10]

Primerjave z grščino: beseda λίγυς (Ligus), romanizirano v Lígus, dobesedno pomeni Ligur oziroma oseba iz Ligurije, medtem ko beseda λιγυστική (Ligustikḗ) pomeni Ligurija.[11] Zdi se, da je izraz Ligur povezan z imenom reke Loare, čeprav francosko ime reke (Loire) izhaja iz latinskega "Liger", ta pa verjetno iz galskega *liga, ki pomeni blato ali mulj.[12] Liga izhaja iz protoindoevropskega korena *legʰ-, ki pomeni ležati ali počivati.[13]

Po Plutarhu so Liguri sami sebe imenovali Ambroni, kar bi lahko kazalo na povezave z Ambroni v severni Evropi.[14] Plutarh to omenja samo na enem samem mestu, v bitki pri Aquae Sextiae leta 102 pr. n. št., v kateri so rimske ligurske pomožne enote v boju Kimbri in Tevtoni vpile "Ambrones!" in dobile kot odgovor enak nasprotnikov krik. Dogodek ima zato lahko tudi obratno razlago.

Kako so Liguri imenovali sami sebe v svojem jeziku, ni znano. Odpira se tudi vprašanje ali so sploh imeli izraz, ki bi jih opredeljeval. "Liguri" je namreč naziv, s katerim so grški raziskovalci zahodnega Sredozemlja poimenovali to etnično skupino (Ligues). Kasneje so naziv uporabljali za razlikovanje Ligurov od drugih etničnih skupin.

Nekaj poznavalcev meni, da Liguri sprva niso imeli imena, ki bi opredeljevalo celotno narodnost, ampak samo imena posameznih plemen. Združevati so se začeli šele potem, ko so se morali braniti pred bolj organiziranimi ljudstvi, kot so bili Grki, Etruščani in Rimljani. Ob tem so verjetno začeli uporabljati tudi skupno ime.

Ozemlje antične LigurijeUredi

Glavni članek: Rimska Italija.

Strabonov opis Ligurije v 5. poglavju 2. knjige, odstavek 28:

Alpe so naseljene s številnimi narodi, ki so vsi keltski, z izjemo Ligurov. Slednji so jim po načinu življenja kljub drugačnemu rodu močno podobni. Živijo v delu Alp, kjer se stikajo z Apenini (Alpes Maritimes), in delu Apeninov (Ligurske Alpe in Ligurski Apenini). Gorska veriga Apeninov se razteza čez celo Italijo od severa do juga in se konča v Sicilskem prelivu.
— Strabon (1. stoletje pr. n. št.)[15]

Ozemlje rimske Ligurije ustreza sedanji italijanski Liguriji in bivši grofiji Nica in se ujema s sedanjimi Alpes Maritimes.

ZgodovinaUredi

Prazgodovina severne ItalijeUredi

Poladska kultura s središčem v okolici Brescie je bila v prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. razširjena v dolini reke Pad od vzhodne Lombardije in Veneta do Emilije - Romanje. Nastala je morda s prihodom novega ljudstva iz čezalpskih pokrajin Švice in južne Nemčije.[16] Njene vplive so odkrili tudi v kulturah zgodnje bronaste dobe v Liguriji, na Korziki, Sardiniji (bonanarska kultura) in v južni Franciji.[17] Poladska kultura se razlikuje tako od kulture čaš kot od predhodne remedelske kulture. Bronasto orodje in orožje je podobno tistemu iz unjetiške kulture in drugih kultur severno od Alp. Bernard Sergent domneva, da je bil ligurski jezik daljnji sorodnik keltskih in italskih jezikov.

Liguri naj bi se v dolino Pada naselili okoli leta 2000 pr. n. št. Naselili se niso samo v tej dolini, saj so pustili jezikovne in snovne sledi tudi na ozemlju blizu severne obale Jadranskega morja.[18] Ligurom se pripisuje ustanavljanje prvih vasi v dolini Pada, kolišč in naselij, obdanih z nasipi.[19] Njihova kultura je bila naslednica poladske kulture v srednji in pozni bronasti dobi.

Staroveško ime reke Pad (latinsko Padus) izhaja iz njenega ligurskega imena[20] Bod-encus ali Bod-incus. Beseda je v imenu ligurskega mesta Bodincomagus na desnem bregu reke Pad nizvodno od sedanjega Torina.[21]

Po eni od legend je mesti Brescia in Barra (Bergamo) v pozni bronasti dobi ustanovil praoče Ligurov Kidno.[22] Zdi se, da je v mitu tudi zrno resnice, saj so med nedavnimi arheološkimi izkopavanji odkrili ostanke naselja iz obdobja okoli 1200 pr. n. št. Znanstveniki domnevajo, da so naselje zgradili Liguri.[23][24] Drugi znastveniki ustanovitev Brescie in Bergama pripisujejo Etruščanom.[25][26]

Zdi se, da so bila naselja na kolih in z nasipi obdana naselja neprekinjeno nadaljevanje prejšnje poladske kulture stare bronaste dobe. Največ kolišč je bilo v okolici Gardskega jezera, medtem ko so imela naselja na ravninah nasipe in obrambne jarke.

Hiše v naseljih so bile običajno zgrajene v kolobarjih. Za gospodarstvo sta bila najpomembnejša poljedelstvo in pastirstvo. Pomembni so bili tudi lov in ribolov ter metalurgija bakra in brona (sekire, bodala, klini itd.). Lončenina je bila groba in črnikasta.[27] Pokojnike so kremirali ali pokopavali.

Ustanovitev MassalieUredi

 
Massalijska težka drahma

Med 10. in 4. stoletjem so se Liguri naselili v Provansi v okolici Massilie. Strabon pravi, da so bili Liguri, ki so živeli v sosedstvu s številnimi keltskimi gorskimi plemeni, drugo ljudstvo (ἑτεροεθνεῖς), vendar "po svojem načinu življenja podobni Keltom".[15]

Massalia, katere ime je verjetno privzeto iz obstoječega ligurskega imena,[28] je bila prvo grško naselje v Franciji,[29] ustanovljeno okoli leta 600 pr. n. št. na mestu sedanjega Marseillea. Kolonisti so prišli iz Fokaje (sedanja Foça, Turčija) na egejski obali Male Azije. Povezavo Marseillea in Fokajcev omenja Tukidid v Peloponeški vojni[30] in ugotavlja, da so "fokajskemu projektu nasprotovali Kartažani, katerih flota je bila poražena".[31]

Ustanovitev Massalie je omenjana tudi v legendi. Po legendi je Protis (ali Euksen), rojen Fokajec, med iskanjem mesta za novo trgovsko postajo, s katero naj bi obogatel, odkril zaliv Lacydon, ki ga je napajal potok in ščitila dva skalnata rta.[32] Protis je bil povabljen v notranjost na banket, ki ga je priredil Nannu, poglavar lokalnega ligurskega plemena Segobrigi, za snubce svoje hčerke Giptis. Na koncu pogostitve je Giptis Protisu ponudila ceremonialno čašo vina in nakazala, da je za moža izbrala prav njega. Po poroki sta se preselila na hrib severno od Lacydona in iz tega naselja je zrasla Massalia.[32] Kasneje so domorodci načrtovali uničenje nove kolonije, vendar je bila zarota razkrita. Sledila je bitka, v kateri je bil kralj domorodev Konran ubit.[32] Grki so verjetno nameravali razširiti ozemlje svoje kolonije, zato jo je Konranov sin Nannu poskušal uničiti. Odpor Ligurov je zmanjšal grške apetite in so se odrekli širitvi kolonije. Masalijani so se zato osredotočili na razvoj trgovine, najprej z Liguri in nato z Galci, dokler Massalia ni postala najpomembnejše sredozemsko pristanišče v Galiji.

Prihod Keltov in zlitje z njimiUredi

 
Plemena in naselja v antični Provansi

Med 8. in 5. stoletjem pr n. št. so se v Provanso začela seliti tudi keltska plemena, verjetno iz Srednje Evrope. Kelti so imeli železno orožje, s katerim so zlahka premagali lokalna plemena, oborožena še z bronastim orožjem.

Liguri in prišleki Kelti so se razširili po celem ozemlju sedanje Provanse in se začeli mešati. Nastala je keltsko-ligurska kultura s številnimi plemeni. Vsako pleme je imelo svojo alpsko dolino ali naselje ob reki in imelo svojega kralja ali celo dinastijo. Severno od Massalie okoli Aix-en-Provence so bili naseljeni keltsko-ligurski Saluvi, zahodno od reke Durance pa Katurigi, Trikastini in Kavari.[33] Naselja in trdnjave, ki so jih Rimljani kasneje imenovali oppida, so gradili na vrhu hribov. Do zdaj so ob Varu odkrili ostanke 165 oppidov, v Alpes-Maritimes pa kar 285 oppidov.[34]

Častili so različne vidike narave, ustanavljali svete gozdove v Sainte-Baume in Gemenos in odkrili zdravilne izvire v Glanumu in Vernèguesu. Kasneje, v 5. in 4. stoletju pr. n. št., so različna plemena ustanovila plemenske zveze: Vokonsi na območju od Isère do Vaucluse, Kavari v Comtatu in Salieni od reke Rone do reke Var. Plemena so začela trgovati s svojimi lokalnimi izdelki, železom, srebrom, alabastrom, marmorjem, zlatom, smolo, voskom, medom in sirom. S svojimi sosedi so trgovali najprej po trgovskih poteh ob reki Roni, kasneje pa so tudi z etruščanskimi trgovci, ki so prihajali na sredozemko obalo. Etruščanske amfore iz 7. in 6. stoletja pr. n št. so bile najdene v Marseillu, Cassisu in v oppidih po celi regiji.[34]

KorziUredi

 
Poenostavljen zemljevid antičnih plemen na Korziki

Korzi so bili starodavno ljudstvo na Sardiniji in Korziki, po katerih je Korzika dobila me. Bivali so na skrajnem severovzhodu Sardinije, v pokrajini, ki se zdaj imenuje Gallura.[35][36][37] Podobno mnenje je imel tudi Seneka, ki je trdil, da so bili Korzi na Korziki v izgnanstvu in bili mešanega porekla, ki je bilo posledica nenehnega mešanja Ligurov, Grkov, Ibercev in drugih.[38] V mitu, ki ga omenja Salustij, je mogoče rod Korzov slediti do Korze, Ligurke, ki je med pašo svoje črede zašla na Korziko in ji dala svoje ime. Grki so otok najprej imenovali Kaliste, kasneje pa Kirnos, Kernealis, Korsis in Kirné.

Prebivalci Massalie so leta 565 ali 562 pr. n. št. na Korziki na mestu sedanje Alerije ustanovili kolonijo Alalia. Leta 535 pr. n. št. jih je v bitki pri Alaliji porazila etruščansko-kartažanska koalicija, sklenjena prav v ta namen. Če bi koalicija zmagala, bi Sardinija pripadla Kartažanom, Korzika pa Etruščanom. Po Herodotu so v resnici zmagal Fokajci, vendar je to bila pirova zmaga, saj je bilo od 60 njihovih ladij potopljenih kar 40 ladij, preostale pa so bile neuporabne. Masilci so nato zapustili Korziko, otoka pa so si razdelili Kartažani in Etruščani, kot je bilo dogovorjeno. Etruščani so ponovno vzpostavili nadzor nad vzhodno obalo otoka. Oblast so utrdili z delovanjem vojaškh pristanišč in oporišč v Pisi, Volteri, Populoniji, Tarkviniji in Cereju.

Med Kelti in EtruščaniUredi

Keltsko-ligursko zlitje v Zahodnih Alpah in dolini PadaUredi

V 12. stoletju pr. n. št. se je po združitvi poladske in kanegraške kulture, se pravi po združitvi stare ligurske in nove keltske kulture, vzporedno z halštatsko kulturo v osrednji vropi v Italiji razvila villanovska kultura, ki jo arheologi po tipskem najdišču imenujejo golaseška kultura.

Ljudstva golaseške kulture so bila naseljena na ozemlju približno 20.000 km2, ki se je raztezalo od alpskega razvodja v reko Pad od Valesie do Seria s središčem okoli mest Calende, Bellinzona in Como.

S prihodom galskega prebivalstva z druge strani Alp v 4. stoletju pr. n. št. je ta civilizacija začela ugašati in nato povsem ugasnila. Širitev Etruščanov v porečje Pada in vdor Galcev sta Ligure stisnila med Alpe in Apenine. Liguri so se prodiranju Rimljanov upirali s takšno silovitostjo, da so pri drugih ljudstvih pridobili velik ugled.

Kanegraška, poladska in golaseška kulturaUredi
 
Ozemlje kanegraške kulture

Kanegraška kultura (13. stoletje pr. n. št.) lahko predstavlja prvi selitveni val protokeltskega[39] prebivalstva iz severozahodnega dela Alp, ki je skozi alpske prelaze prodrlo in se naselilo v zahodni dolini Pada med jezerom Maggiore in jezerom Como (kultura Scamozzina). Prišleki so s seboj prinesli novo pogrebno prakso - kremiranje - ki je nadomestila pokopavanje. Protokeltsko prisotnost je mogoče slediti do začetka srednje bronaste dobe (16.-15. stoletje pr. n. št.), saj se zdi, da je bila severozahodna Italija tesno povezana s kulturo tumulov (Srednja Evropa, 1600 pr. n. št. - 1200 pr. n. št.)[40] glede proizvodnje bronastih predmetov, vključno z okraski. Nosilci kanegraške kulture so ohranili svojo homogenost le stoletje in se nato združili z ligurskimi staroselci. V tej zvezi je nastala nova faza, imenovana golaseška kultura,[41][42] ki je danes poistovetena z Leponti[43][44] in drugimi keltsko-ligurskimi plemeni.[45]

Kulturno ozemlje golaseške kulture, ki je postalo Cisalpska Galija, je obsegalo sedanjo italijansko zahodno Lombardijo in vzhodni Piemont in švicarski kanton Ticino. Na nekaterih območjih je koncentracija najdb večja kot drugod in na splošno ustreza različnim arheološkim facijam, izpričanim v golaseški kulturi. Najdbe sovpadajo z ozemlji plemen, o katerih poročajo latinski in grški zgodovinarji in geografi:[40]

  • Insubri, naseljeni na ozemlju južno od jezera Maggiore, Vareseju in delu Novare (Golasecca, Sesto Calende, Castelletto sopra Ticino) . V 5. stoletju pr. n. št. se je na tem ozemlju število prebivalcev nenadoma zelo zmanjšalo, dokler ni nastal Mediolanum (Milano).
  • Leponti, naseljeni v kantonu Ticino (Bellinzona in Sopra Ceneri) in Ossoli.
  • Orobi, naseljeni v okolici Coma in Bergama.
  • Levi in Mariki, naseljeni v Lomellini (Pavia/Ticinum).

Kelti se niso vsiljevali obstoječim domorodnim plemenom, ampak so se z njimi pomešali. Po prihodu Etruščanov in Rimljanov je v severozahodni Italiji nastal zapleten splet keltsko-ligurskega prebivalstva z nekaterimi geografskimi razlikami: na splošno je severno od Pada (kasnejša rimska Gallia Transpadana) odločno prevladovala keltska kultura, medtem ko je bilo južno od Pada (kasnejša rimska Gallia Cispadana) še vedno čutiti močan ligurski vpliv.

Medtem, ko se je v Lombardiji in vzhodnem Piemontu pojavija golaseška kultura, sta v najbolj zahodnem delu sedanje Italije obstajali dve glavni skupini plemen: Tavrini na območju Torina in Salasi v sodobni Ivriji ter Dolini Aoste.

Širitev Etruščanov in ustanovitev GenoveUredi

 
Širitev Etruščanov v južno dolino Pada in na Korziko

Ligurski žarni grobovi na italijanski Rivieri in v Provansi kažejo na etruščanske in keltske vplive.[46]

V 7. stoletju pr. n. št. so začeli na severno Tirensko morje (zdaj Ligursko morje) poleg Grkov pritiskati tudi Etruščani. Etruščani so s svojim intenzivnimi trgovanjem konkurirali Grkom in se z njimi pogosto spopadali. Po letu 540 pr. n. št. in bitki pri Alaliji so se začeli Etruščani ponovno širiti po dolini Pada, kar je povzročilo postopno zmanjševanje prisotnosti Etruščanov v severnem Tirenskem morju.[47] Širitev proti severu Apeninov je bila namenjena odpiranju in nadzoru novih trgovskih poti.

Etruščanska ekspanzionistična politika se je razlikovala od grške. Širili so se predvsem po kopnem in poskušali postopoma osvojiti ozemlja ob svojih mejah. Bili so tudi dobri pomorščaki, vendar niso ustanavljali oddaljenih kolonij, ampak emporije za podporo trgovanja z domačim prebivalstvom. Takšna politika je ustvarila dvoumne odnose z Liguri: po eni strani so bili odlični trgovinski partnerji v vseh obalnih območjih, po drugi strani pa je njihova ekspanzionistična politika pritisnila na ligursko prebivalstvo, naseljeno severno od reke Arno, zaradi česar so se umaknili v gorska območja severnih Apeninov.

Liguri so preprečili Etruščanom, da bi prodrli še dlje. Za mejo med ligurskim in etruščanskim ozemljem se je tradicionalno štela reka Magra, vendar vse kaže, da so ligurska plemena z Apeninov občasno napadala in ropala etruščanska naselja severno od Arna, na primer Piso.

Sovražnosti na mejah niso preprečile intenzivnega trgovanja, kar dokazujejo velike količine etruščanske keramike, odkrite v ligurskih mestih. V tem času je bil okoli leta 500 pr n. št. ustanovljen oppidum Genova v mestnem jedru "Castello" sedanje Genove. Oppidum so verjetno že pred tem ustanovili Liguri.[48] V oppidu je začelo cveteti trgovanje proti sedanjemu Prèju in Rivu Torbidu. Nekateri poznavalci so prepričani, da ji bila Genova etruščanski emporij, ki so ga kasneje prevzeli lokalni ligurski Genuati. Slednji so se morda zlili z Etruščani.[49]

Na začetku 5. stoletja pr. n. št. je moč Etruščanov začela usihati. Na severu so jih napadali Galci in na jugu Grki. Na jugu so se začela tudi upirati mesta pod njihovo oblastjo, med njimi tudi Rim. Prisotnost Etruščanov med Liguri je bila vedno manjša, večal pa se je vpliv Masilije in Galcev.

V tem obdobju je pomembno trgovsko središče postal "ligurski emporij" Genova, naseljena z ligurskimi Genuati. Trgovala je z lesom za gradnjo ladij, živino, usnjem, medom, tkaninami in drugimi ligurskimi proizvodi.

Prvi stiki z RimljaniUredi

V 3. stoletju pr. n. št. so Rimljani zasedli etuščanska ozemlja in prišli v neposreden stik z Liguri. Rimska ekspanzionistična politika je bila takrat usmerjena predvsem proti bolj bogati Galiji in Iberskemu polotoku, ki je bil takrat v domeni Kartažanov. Ligursko ozemlje je bilo za Rimljane zanimivo predvsem zaradi kopenskih cest ob ligurski obali in v jugozahodnih Alpah.

Na začetku je bil odnos Rimljanov do Ligurov dokaj popustljiv. Ligurija je veljala za revno, slava njenih bojevnikov pa je bila znana. Poznali so jih tudi kot imske plačance in zaveznike v prvi punski vojni, zato niso bili pripravljeni odpreti nove fronte in so jih najprej poskušali narediti zaveznike. Kljub prizadevanjem je zavezniške sporazume z Rimljani sklenilo le nekaj ligurskih plemen, predvsem Genuati, drugi pa so se kmalu izkazali za sovražnike.

Sovražnosti so se začele let 238 pr. n. št. s sklenitvijo zavezništva Ligurov in galskih Bojev. V koaliciji je na vojaškem pohodu kmalu prišlo do nesoglasij in zavezništvo je razpadlo. Rimska flota pod poveljstvom Kvinta Fabija Maksima je medtem uničila ligurske ladje ob ligurski obali (234-233 pr. n. št.) in dobila nadzor nad obalno cesto proti Galiji.

Leta 222 pr. n. št. so Insubri med vojno z Rimljani zasedli oppidum Clastidium (sedanji Casteggio), takrat pomembno naselje na ozemlju Anamarov (ali Marikov). Ligurska plemena so, verjetno zaradi strahu pred sosednjimi bojevitimi Insubri, že leto pred tem sprejela zavezništvo z Rimom.

Rimska vojska je takrat prvič prodrla preko Pada in se razširila v Transpadsko Galijo. Leta 222 pr. n. št. se je bíla bitka pri Klastidiju, ki je Rimljanom omogočila zasedbo prestolnico Insubrov Mediolanum (sedanji Milano). Rimljani so svojo oblast utrdili z ustanovitvijo kolonij Placentia na ozemlju Bojev in Cremona na ozemlju Insubrov.[50]

Druga punska vojnaUredi

V drugi punski vojni, ki je izbruhnila leta 218 pr. n. št., so ligurska plemena sodelovala na obeh sprtih straneh. Nekatera plemena z rahodne Riviere in Apuani so se pridružili Kartažanom in jim po Hanibalovem prihodu v Italijo dali na razpolago svoje vojake v upanju, da jih bo kartažanski general osvobodil rimske oblasti. Drugi, na primer Genuati, Bagieni in Tavrini, so podprli Rimljane.

Kartažanom naklonjeni Liguri so sodelovali v bitki pri Trebiji, v kateri so zmagali Kartažani. Drugi Liguri so se po prihodu Hanibalovega brata Hasdrubala Barke v Cisalpsko Galijo pridružili njegovi vojski. V pristanišču Savo (današnja Savona), takratni prestolnici Ligurov Sabazov, so našle zatočišče kartažanske trireme Hanibalovega brata Maga Barke, ki je nameraval presekati rimske trgovske poti v Tirenskem morju.

V zgodnjih fazah vojne so trpeli predvsem prorimski Liguri. Na Hanibalovi poti v Italijo so se leta 218 pr. n. št. znašli Tavrini. Hanibal se je povezal z njihovimi dolgoletnimi sovražniki Insubri in jih napadel. Hanibalova vojska je po tridnevnem obleganju zavzela tavrinsko glavno mesto Tavrazijo (današnji Torino).[51]

Leta 205 pr. n. št. je Mago napadel Genuo (današnja Genova) in jo do tal porušil.[52]

Proti koncu druge punske vojne je Mago med Ingauni poskušal blokirati prodiranje Rimljanov. V bitki v Insubriji je bil poražen in po bitki zaradi ran umrl. Genova je bila še isto leto obnovljena. Ligurska vojska je leta 202 pr. n. št. sodelovala v bitki pri Zami, ki je pomenila konec Kartažanov kot velike sile.[53]

Rimska zmaga nad cisalpskimi LiguriUredi

 
Reprodukcija čelade Apuo / ligurskega bojevnika v bližini Pulice

Leta 200 pr. n. št. so Liguri in Boji izropali in uničili rimsko kolonijo Placentia, ki je učinkovito nadzorovala najpomembnejšo plitvino za prehod preko Pada.[54] V tem času so bili Rimljani v vojni z Apuani. Resna rimska povračila so se začela leta 182 pr. n. št., ko so proti Ligurom poslali tako konzularno kot prokonzularno vojsko. Vojne so se nadaljevale v 150. letih pr. n. št., ko so rimski generali slavili dva triumfa nad Liguri. Rimljani so veliko domačinov pregnali iz njihovih domovin in namesto njih naselili koloniste. Takšen primer sta bili Luna in Luca v 170. letih pr. n. št. V istem obdobju so bili Rimljani tudi v vojni z ligurskimi plemeni v severnih Apeninih.

Po koncu druge punske vojne sovražnosti ni bilo konec. Ligurska plemena, Galci in Kartažani z goratih predelov so se še naprej borili z gverilsko taktiko. Rimljani so bili zato prisiljeni v neprekinjene vojaške operacije v severni Italiji.

Leta 201 pr. n. št. so Ingauni sklenili mirovni sporazum z Rimljani.

Rimljani so šele leta 197 pr. n. št. pod vodstvom Municija Rufa z zmago nad Celerati, Cerdikati, Ilvati in Boji uspeli ponovno vzpostaviti oblast nad okolico Placentie in osvojiti oppidij Clastidium.

Genovo je istega leta obnovil prokonzul Spurij Lukrecij. Rim je po porazu Kartažnov poskušal razširiti svoje ozemlje proti severu in Genovo med letoma 191 in 154 pr. uporabil kot oporo za napade proti ligurskim plemenom, ki so bila več desetletij zavezniki Kartažanov.

Za drugo faza konfliktov (197-155 pr. n. št.) je značilno, da so se apuanski Liguri utrdili v Apeninih in od se tam občasno spustili v dolino in plenili bližnja ozemlja. Rimljani so neprekinjeno organizirali odprave v gore v upanju, da bodo prestregli, obkolili in premagali Ligure in pri tem pazili, da ne padejo v njihove zasede. V teh vojnah so Rimljani slavili petnajst zmag in utrpeli vsaj en resen poraz.

Zgodovinsko gledano sega začetek kampanj v leto 193 pr. n. št., ko so Liguri organizirali velik pohod in prodrli vse do desnega brega reke Arno. Sledile so rimske kampanje leta 191, 188 in 187 pr. n. št., ki so bile zmagovite, a ne odločilne.

V kampanji leta 186 pr. n. št. so Liguri v dolini reke Magre premagali Rimljane. V tej bitki, ki je potekala na ozkem in strmem terenu, so Rimljani izgubili približno 4.000 vojakov, tri orle II. legije in enajst praporov latinskih zaveznikov. V bitki je padel tudi konzul Kvint Marcij. Domneva se, da je kraj bitke po padlem konzulu dobil ime Marciaso, ali da se po njem imenuje Marčevski kanal na gori Caprione v mestu Lerici, ki so ga kasneje zgradili Rimljani. Gora Caprione je imela velik strateški pomen, ker je nadzirala dolino Magre in morje.

Leta 185 pr. n. št. so se uprli tudi Inguani in Intimili in se uspeli naslednjih pet let upirati rimskim legijam. Leta 190 pr. n. št. so kapitulirali. Apuani in plemena v njihovem zaledju so se še upirala.

Rimljani so vsekalor želeli trajno umiriti Ligurijo, da bi si olajšali nadaljnja osvajanja v Galiji. V ta namen so pripravili veliko vojsko s skoraj 36.000 vojaki pod poveljstvom prokonzulov Publija Kornelija Cetega in Marka Bebija Tamfila, s katero naj bi odpravili neodvisnost Ligurov.

Leta 180 pr. n. št. so Rimljani resno porazili Apuane in 40.000 Apuanov deportirali v Samnij v južni Italiji. Deportaciji je naslednje leto sledila deportacija 7.000 Ligurov. Deportaciji nista bili edini, v katerih so Rimljani v tako velikem številu preselili poraženo ljudstvo. Leta 177 pr. n. št. se je Rimljanom vdala še ena skupina Apuanov in se v 2. stoletju pr. n. št. asimilirala v rimsko kulturo. Pohodi Rimljanov proti severu so se nadaljevali.[55]

Preostala ligurska plemena, zdaj izolirana in popolnoma podrejena, so se še naprej upirala. Frinatijati so se vdali leta 175 pr. n. št. Leta 172 pr. n. št. so jim skedili Statieli in leta 158 pr. n. št. Velejati. Zadnji odpor Apuanov je leta 155 pr. n. št. strl konzul Mark Klavdij Marcel.

Podjarmljenje transalpskih in kapilatskih LigurovUredi

Zadnji ligurski plemeni, Vokonti in Saluvi, naseljeni v Provansi, sta bili podjarmljeni leta 124 pr. n. št.[56]

Liguri pod rimsko oblastjoUredi

Rimska provinca Cisalpska GalijaUredi

Cisalpska Galija, danes del Italije, je bila v 4. in 3. stoletju pr. n. št. naseljena s Kelti. V 220. letih pr. n. št. jo je zasedla Rimska republika in okoli leta 81 pr. n. št. ustanovila svojo provinco. Leta 42 pr. n. št. je provinco z Acta Caesaris (cesarski odlok) priključila k Rimski Italiji.[57][58] Do takrat se je štela za del Galije, natančneje "Galije na bližnji strani Alp" (s stališča Rimljanov). Na "drugi strani Alp" je bila Transalpska Galija.[59]

Cisalpska Galija je bila razdeljena na Galijo južno in Galijo severno od Pada (Gallia Cispadana in Gallia Transpadana). Cisalpska Galija je na severu in zahodu mejila na Alpe, segala na jugu do Placentie ob Padu, reke Rubikon in Apeninov in na vzhodu do Jadranskega morja.[60] Leta 49 pr. n. št. so prebivalci Cisalpske Galije dobili rimsko državljanstvo.[61]

Regio IX LiguriaUredi

Glavni članek: Rimska Italija.
 
Regio IX Liguria, omejena z rekami Pad, Var in Magra
 
Enajst regij Rimske Italije

Plinij starejši v svoji Naturalis Historia omenja, da je cesar Avgust okoli leta 7. pr. n. št. razdelil Italijo na enajst regij. Bivša provinca Cisalpska Galija je bila razdeljena na štiri regije: Regio VIII Gallia Cispadana, Regio IX Liguria, Regio X Venetia et Histria in Regio XI Gallia Transpadana.[62] Središče Regio IX Liguria je leta 6 n. št. postala Genova. Ligursko prebivalstvo se je pomikalo k dokončni romanizaciji.

Uradno zgodovinsko ime IX. regije ni imelo imena Ligurija. Ime so dodali sodobni akademiki, ki so avgustejske regije poimenovali po tamkajšnjem večinskem prebivalstvu. IX. regija je vključevala le ligursko ozemlje od Pomorskih in Kotijskih Alp ter reke Var na zahodu do Trebije in Magre na meji z Regio VIII Aemilia in Regio VII Etruria na vzhodu in reke Pad na severu.[63]

 
Rimski cesar Pertinaks, rojen leta 193 v Albi Pompei, Ligurija

Regija je bila manjša od ozemlja, na katerem so bili nekdaj naseljeni Liguri in je verjetno obsegala ozemlje, na katerem so takrat še živeli Liguri. V sosednji Regio XI Transpadana (severno od Pada) in Provansi so prevladovali Kelti. Prebivalci z ligurskimi imeni so južno od Placentiae živeli vse do leta 102 n. št.[14]

Leta 126 n. št. je bil v Ligurski regiji rojen rimski vojak in politik Pertinaks, ki je postal rimski cesar.

Kotijevo kraljestvoUredi

 
Avgustov slavolok v Susi, Piemont, zgrajen leta 8-9

Rimska provinca Kotijske Alpe je dobila ime po Kotiju, kralju lokalnega ligurskega plemena Segusini. Kralj se je sprva upiral Avgustovemu imperializmu, potem pa se je uklonil in postal cesarjev zaveznik in osebni prijatelj. Njegovo ozelje in ozemlja okoliških plemen so bila k Rimskemu cesarstvu priključena leta 15 pr. n. št., vendar sta imela Kotij in za njim njegov sin izjemne privilegije in še naprej vladala v regiji kot prefekta, se pravi rimska guvernerja.[64] Kotij je leta 8 pr. n. št. pokazal svojo hvaležnost in v svojem glavnem mestu Segusio (zdaj Susa, Piemont) postavil Avgustov slavolok, ki še vedno stoji. Po Kotijevi in sinovi smrti je cesar Neron (vladal 54-68) za vodjo province imenoval rednega konjeniškega prokurista.[65]

Antični viriUredi

Ajshil v odlomku Vklenjenega Prometeja opisuje Herkula, ki se spopada z Liguri na kamnitih ravnicah blizu ustja Rone, Herodot pa govori o Ligurih, naseljenih "nad Masilijo (sodobni Marseilles), ki so jo ustanovili Grki". Tukidid govori tudi o tem, da so Liguri izgnali iberske Sikane z bregov reke Sicanus v Iberiji.[66] Psevdosklilaks v Periplu opisuje Ligije (Ligure), ki živijo vzdolž sredozemske obale od Antiona (Antibes) vse do ustja Rone in se nato od Rone do Emporija v Hispaniji mešajo z Iberi.[67]

Sodobne teorije o poreklu LigurovUredi

Tradicionalna poročila trdijo, da so Liguri predstavljali severno vejo etno-jezikovne plasti, starejšo od proto-italskih ljudstev in zelo drugačno od njih. Na splošno je veljalo, da je "ligursko-sikanska" kultura zavzemala široko območje južne Evrope[68] od Ligurije do Sicilije in Iberije. Četudi je bilo takšno območje na splošno podobno območju paleoevropske "tirenske kulture", za katero so domnevali kasnejši sodobni učenjaki, ni med Tireni in Liguri nobenih znanih povezav.

V 19. stoletju je izvor Ligurov znova pritegnil pozornost znanstvenikov. Francoska zgodovinarka Amédée Thierry jih je povezovala z Iberi,[69] medtem ko je profesor germanskih starin na univerzah v Kielu in Berlinu Karl Müllenhoff preučeval Avienove spise Ora maritima. Avien je bil latinski pesnik iz 4. stoletja, ki je kot vir za svoje delo uporabil feničanski peripel iz 6. stoletja pr. n. št.[70] Müllenhoff je ugotovil, da se ime Liguri na splošno nanaša na različna ljudstva, ki so živela v zahodni Evropi, vključno s Kelti, vendar je menil, da so bili "pravi Liguri" predindoevropsko prebivalstvo.[71]

Italijanski geolog in paleontolog Arturo Issel je menil, da so Liguri neposredni potomci kromanjonskega ljudstva, ki je od mezolitika živelo po vsej Galiji.[72]

Dominique-François-Louis Roget, baron de Belloguet, je zagovarjal galski izvor Ligurov.[73] V železni dobi so bili govorjeni jeziki, glavna božanstva in predmeti, odkriti na območju Ligurije, po slogu in tipu podobni keltski kulturi.[74]

Med zagovorniki indoevropskega izvora je bil tudi Henri d'Arbois de Jubainville, francoski zgodovinar iz 19. stoletja, ki je v Les Premiers habitants de l'Europe trdil, da so bili Liguri prvi indoevropski govorci v zahodni Evropi. Jubainvilleova "keltsko-ligurska hipoteza" je bila v drugi izdaji njegove prve študije znatno razširjena. Navdihnila je zbirko sodobnih filoloških in nekaj arheoloških raziskav. Keltsko-ligurska hipoteza se je začela povezovati s kulturo lijakastih čaš in se razširila na velik del Srednje Evrope.[75]

Julius Pokorny je keltsko-ligursko hipotezo prilagodil v hipotezo, ki je povezovala Ligure z Iliri, in navedel vrsto dokazov iz vzhodne Evrope. Po tej teoriji so začeli Ligure-Ilire povezovati s prazgodovinskimi umfieldskimi ljudstvi.[76]

Obstajajo tudi druge hipoteze. Dominique Garcia, na primer, se sprašuje, ali se Ligure sploh lahko šteje za posebno etnično skupino, ki se je razlikovala od kultur, ki so jo obkrožale.[77][78]

DružbaUredi

 
Menhir vojščaka iz Zignagoja

Liguri nikoli niso ustvarili centralizirane države. Razdeljeni so bili na neodvisna plemena, ki so bila sama organizirana v majhne vasi ali gradove. Trgovska središča in mesta, ki bi ustrezala prestolnicam posameznih plemen, so bila redka.

Ozemlje plemena je bilo skoraj v celoti javno last. Le majhen del obdelovalne zemlje je bil "zaseben" in bil za plačilo majhnega davka dan v koncesijo. Koncept zasebne, dedne ali tržne lastnine se je razvil mnogo kasneje.

Zaradi decentralizirane družbe Liguri niso imeli centralizirane politične strukture. Vsako pleme se je odločalo zase, včasih tudi v nasprotju z interesi drugih plemen; dokaz za to so nasprotujoča si zavezništva, ki so jih sčasoma sklenila ligurska plemena proti Grkom, Etruščanom in Rimljanom.

Znotraj plemen je prevladoval egalitarni in skupnostni duh. Vpliv plemiškega razreda, če je obstajal, so to ublažili "plemenski shodi", na katerih so sodelovali vsi družbeni razredi. Zdi se, da ni bilo tudi nobene vnaprej organizirane sodne oblasti. Liguri niso imeli dinastičnih voditeljev. Ligurski "kralj" je bil izvoljen za vodjo plemena ali plemenske zveze. Šele v poznem obdobju je začel nastajati pravi dinastični aristokratski razred. Suženjstva prvotno ni bilo: vojne ujetnike so pobili ali žrtvovali.

Zgodbe o ustanovitvi Masalije vsebujejo nekaj pomembnih informacij:

  • imeli so močan občutek za gostoljubnost,
  • ženske so si same izbrale moža, kar kaže na enakopravnost, ki v vzhodnih narodih znana.

Diodor Sicilski v 1. stoletju n. št. piše, da so ženske opravljale naporna dela skupaj z moškimi.[79]

OblačenjeUredi

Diodor Sicilski poroča, da so Liguri nosili tunike, opasane z usnjenim pasom in zapete običajno z bronasto sponko. Noge so bile gole.[80] Med druga oblačila so spadali ogrinjalo (sagum) in v zimskem času živalske kože, ki so jih ščitile pred mrazom.[81] Značilen element je bila fibula za zapenjanje oblačil in plaščev. Izdelana je bila iz jantarja, uvoženega z Baltika, in raznobarvnega stekla, obogatene z okrasnimi elementi iz kosti ali kamna.

VidezUredi

Mark Anej Lukan v svoji Farzaliji, napisani okoli leta 61 n. št., opisuje Ligure kot dolgolasce s kostanjevo rjavimi lasmi:

... Ligurska plemena, danes ostrižena,
so bila v starih časihdolgolasa. Na svoje kostanjevo
rjave lase so bili izjemno ponosni.[82]

VojskovanjeUredi

Diodor Sicilski opisuje Ligure kot strahovite nasprotnike. S fizičnega vidika niso bili posebej impresivni, moč, volja in vztrajnost pa je iz njih naredila bolj nevarne bojevnike od Galcev. Dokaz za to trditev je, da so bili cenjeni plačanci v drugih sredozemskih vojskah, na primer v kartažanski in sirakuški. V Hanibalovo vojsko je bil po njegovem prihodu v Italijo vključen tudi kontingent Ligurov.

Taktika, vrste enot in opremaUredi

 
Montefortinski tip čelade

Oborožitev vojaka je bila odvisna od razreda in premožnosti lastnika. Večino ligurske vojske je tvorila slabo oborožena lahka pehota.[83] Glavno orožje je bilo kopje s konico, včasih daljšo od vatla (45 cm). Sledil je meč, podoben galskemu, včasih cenen, ker je bil izdelan iz mehke kovine. Loki in puščice so bili zelo redki. Ščiti so bilo podolgovati in leseni,[84] podobni keltskim, vendar brez kovinske izbokline na prednji strani. Na glavah so nosili preproste čelade montefortinskega tipa. Mogoče je tudi to, da so bogatejši bojevniki uporabljali oklep iz organskih materialov, podoben galskemu[85] ali grškemu linotoraksu.

Pehota je bila dobra tako v bitkah kot v manjših spopadih in tudi v bojih mož na moža.

KonjenicaUredi

 
Konjenik na stebru iz oppida Entremont

Strabon in Diodor Sicilski pišeta, da so bili Liguri zaradi značilnosti njihovega ozemlja večinoma pešaki. Nedavne najdbe delov konjske oprave v ligurskih grobovih kažejo, da jim konjenica ni bila povsem neznana. Strabon omenja tudi to, da so imeli Salijci severno od Masalije velike konjeniške enote. Ker so bili eno od keltsko-ligurskih plemen, konjenica morda odraža njihovo keltsko plat.[80]

NajemnikiUredi

 
Sedeč vojak iz Roquepertusea

Zdi se, da so se bili Liguri kot najemniški vojaki pripravljeni vojskovati v tujih vojskah. Ligurske pomožne enote se omenjajo na primer v vojski kartažanskega generala Hamilkarja I. leta 480 pr. n. št.[86] Grški vojskovodje na Siciliji so ligurske najemnike novačili vse do Agatokla Sirakuškega (361-289 pr. n. št.).[87][88]

Trgovanje z najemniki je bilo posebna oblika trgovanja in vira dohodkov. Grški in rimski viri potrjujejo, da so Liguri že v antiki služili kot plačanci v vojskah zahodnega Sredozemlja. Najemali so se celi kontingenti in očitno ne posamezni vojaki, saj je bilo nujno imeti dobro delujoče enote. Stoletno vojskovanje z Masalci, Etruščani, Kartažani in Galci je dalo Ligurom vojno znanje, da so več desetletij zadrževali rimske vojske.

PiratstvoUredi

V starem veku je bila stranska dejavnost pomorstva piratstvo in Liguri niso bili izjema. Če se jim je zdelo primerno, so napadali in ropali ladje, ki so plule ob njihovi obali. Ropanje je bilo najhitrejši način pridobivanja dobrin. Dobro dokumentirani so tudi nenehni napadi ligurskih plemen na sosednja ljudstva, ki so predstavljali pomemben doprinos k njihovem gospodarstvu. Ingauni, pleme pomorščakov, naseljeno okoli Albingaunuma (sedanja Albenga), so sloveli po tem, da so se ukvarjali s trgovino in piratstvom in bili sovražni do Rima. Kot kartažanski zavezniki so sodelovali tudi v drugi punski vojni. Leta 181 pr. n. št. jih je podjarmil rimski konzul Lucij Emilij Paul Makedonski.[89]

Liguri v rimski službiUredi

Po rimski osvojitvi Ligurije v letih 171-168 pr. n. št. se je nekaj Ligurov vojskovalo na rimski strani proti Makedoncem. Od Gaja Marija dalje so bili redni vojaki rimske vojske.

Po Plutarhu se je bitka pri Pidni, odločilna bitka tretje makedonske vojne, začela popoldne s spretno prevaro rimskega konzula Lucija Emilija Paula. Konzul je poskušal zvabiti v bitko svojega nasprotnika tako, da je proti njemu nagnal konja brez vajeti. Z rimskim navideznim lovom na konja se je v resnici začel napad na nasprotnika. Po drugi zgodbi so Tračani v makedonski službi napadli rimske intendante, ki so se malo preveč približali njihovim vrstam. V odgovor jih je takoj napadlo 700 vojakov iz ligurskih pomožnih enot.[90]

Pred bitko pri Pidni so Rimljani uporabljali ligurske pomožne enote skupaj z veliti za preganjanje makedonskih spopadnikov (peltasti).[80]

Salust in Plutarh pravita, da so Liguri med jugurtinsko (112-105 pr. n. št.)[91] in kimbrijskeo vojno (104-101 pr. n. št.) služili v rimskih pomožnih enotah. Kot taki so imeli pomembno vlogo v bitki pri Aquae Sextiae.

Liguri v širšem smislu so pomenili vsa ligurska ljudstva v severozahodni Italiji, jugovzhodni Galiji in zahodnih Alpah. Ko je bila Regio Liguria priključena Rimski Italiji, so Liguri postali rimski državljani in bili rekrutirani v rimske legije. Alpski Liguri iz Kotijskih in Primorskih Alp, ki niso bili rimski državljani, ampak peregrini, so bili rekrutirani v ligurske kohorte v rimskih pomožnih enotah.

ReligijaUredi

Med najpomembnejšimi pričevanji ligurskih verovanj velja omeniti svete gorske kraje (Mont Bègo, Monte Beigua) in razvoj megalitizma (kipi-stele v Lunigiani).

Spektakularni Mont Bégo v Vallée des merveilles je najbolj reprezentativen med številnimi svetimi kraji. Na njem je veliko skalnih rezbarij, žlebov in obrednih bazenov, ki kažejo, da so Liguri med svojimi obredi uporabljali vodo, morda tudi mleko ali celo kri. Mont Bégo je presenetljivo primerljiv s svetimi kraji v Val Camonica. Drug pomemben svet kraj je gora Beigua. Veliko svetih krajev je bilo tudi na številnih rtih v severozahodni Italiji in v Alpah.

Med pomembnejšimi ligurskimi spomeniki so skalne gravure in antropomorfne skulpture, podobne tistim v južni Franciji, najdene v Lunigiani in na Korziki. Nekaj podobnih umetniških stvaritev je tudi na ozemljih vzhodno od Ligurije.[46]

Drugi pomemben dokaz so številni kraji z megaliti, od katerih so najbolj spektakularni in izvirni kipi v Lunigiani. Ti posebni podolgovati kamni, zabodeni v gozdna tla, so se končali s stiliziranimi človeškimi glavami. Morda so imeli tudi roke in spolne atribute in pomembne predmete, na primer bodala. Njihov pravi pomen ni znan. Domneva se, da so predstavljali:

  • bogove
  • prednike in pobóžene junake
  • rojstvo iz maternice, ki simbolizira izvor njihovega plemena neposredno iz maternice zemlje in narave.

Glava je bila za Ligure sedež duše, središče čustev in točka telesa, v kateri so bila skoncentrirana vsa čutila. Posledično je bila glava bistvo božanskega in s tem njihovega kulta.

 
Menhir iz Lunigiane

Na splošno se domneva, da je bila ligurska religija dokaj primitivna, naslovljena na nadnaravne zaščitniške bogove, ki so predstavljali velike naravne sile. Od bogov so pričakovali pomoč in zaščito.

Številna sveta mesta blizu gorskih vrhov bi lahko kazala na kult veličastnih nebesnih božanstev, ki so jih predstavljali visoki vrhovi. Beg, iz katerega izhajata Baginus in Baginatie, Pen, kasneje z romanizacijo preoblikovan v Peninskega Jupitra (Iuppiter Poeninus) in Apeninu pater, in Alb, iz katerega izhaja Albiorix, so bili zaščitniška božanstva ligurskih vrhov.

Omenjena so tudi božanstva, kot sta bila Belenus in Borvo, ki so bila povezana s kultom vode in kultom Matrone. Od tod izvira svetišče Mons Matrona, zdaj Montgenèvre.

Na številnih gravurah je upodobljen bik, včasih stiliziran in predstavljen samo z rogovi, kar bi lahko kazalo na kult bika, moškega in oplojevalca, znanega tudi v anatolskih in semitskih kulturah.

Pomembno božanstvo je bil tudi Cicnu (labod), ki je morda predstavljal pobóženje mitskega antičnega kralja ali, kot v številnih nordijskih kulturah, totemsko žival, povezano s kultom sonca.

Zaradi dolgega stika s keltskimi ljudstvi so Liguri verjetno privzeli verovanja in mite, ki so prihajali iz tega sveta. Od 7. stoletja pr. n. št. so ligurska pogrebna oblačila podobna tistim, ki jih najdemo pri ljudstvih iz keltskega kulturnega kroga.

GospodrstvoUredi

Ligursko gospodarstvo je temeljilo na preprostem poljedelstvu, ovčarstvu, lovu in izkoriščanju gozdov. Diodor Sicilski o Ligurih piše:

Ker je njihova dežela polna drevja, nekateri cele dneve sekajo drevesa z močnimi in težkimi sekirami. Drugi, ki želijo obdelovati zemljo, se morajo spopasti z lomljenjem kamnov, ker je zemlja tako suha, da se vanjo ne da zapičiti orodja ali odstraniti ruše, ne da bi naleteli na kamen. Kljub temu, da se morajo boriti s toliko nevšečnostmi, s trmastim delom premagujejo naravo [...], se pogosto predajajo lovu in iskanju divjadi. In tako so zaradi stalnega gibanja po zasneženi gorah in težko dostopnih goščavah njihova telesa utrjena, mišice pa izredno krepke. Nekateri med njimi trpijo zaradi pomanjkanja hrane in pitne vode in živijo od mesa domačih in divjih živali.
- Diodor Sicilski v Luca Ponte, Le genovesi

Zahvaljujoč se stikom z "iskalci bronastih kovin", so se Liguri ukvarjali tudi z iskanjem mineralov, Dokaz za to je na primer rudnik Labiola, in metalurgijo, četudi je večina kovin v obtoku izvirala iz centralne Evrope.

Pomembna dejavnost je bilo tudi trgovanje. Liguri so bili v Sredozemlju že zelo zgodj znani kot trgovci z dragocenim jantarjem z Baltika. Z razvojem keltskega prebivalstva je ligursko ozemlje postalo ključno za dostop do morja in Liguri so postali, včasih tudi proti svoji volji, varuhi pomembnih komunikacij.

Čeprav niso bili pomembni pomorščaki, so imeli majhno pomorsko ladjevje. Njihov odnos do plovbe je opisan v naslednjem zapisu:

Zaradi nakupov plujejo po Sardinskem in Libijskem morju in se spontano izpostavljajo izjemnim nevarnostim; njihova plovila so manjša od običajnih čolnov in neudobna. Presenetljivo je, da se ne bojijo resnih tveganj zaradi neviht.[92]

SkliciUredi

  1. Maggiani, Adriano (2004). "Popoli e culture dell'Italia preromana. I Liguri". Il Mondo dell'Archeologia (italijansko). Roma: Treccani editore. Pridobljeno 14. septembra 2019.
  2. "Ligurian | people".
  3. Francisco Villar. Los Indoeuropeos y los origines de Europa: lenguaje e historia. Madrid, Gredos, 1991.
  4. Martín Almagro Basch. "Ligures en España".
  5. "Liguri". Enciclopedie on line. Treccani.it (italijansko). Rome: Treccani -Istituto dell'Enciclopedia Italiana. 2011.
  6. "Ligurian language". Britannica.com. 16. december 2014. Pridobljeno 29. avgusta 2015.
  7. Baldi, Philip (2002). The Foundations of Latin. Walter de Gruyter. str. 112.
  8. "DicoLatin". DicoLatin.
  9. Room. "Placenames of the World". 2006
  10. Marie Henri d'Arbois de Jubainville. Premiers Habitants de l'Europe (2nd edition 1889-1894).
  11. "Greek Word Study Tool". www.perseus.tufts.edu.
  12. Xavier Delamarre. Dictionnaire de la langue gauloise. Errance, 2003. str. 201.
  13. Montclos, Jean-Marie Pérouse de (1997). Châteaux of the Loire Valley. Könemann. ISBN 978-3-89508-598-7. Pridobljeno 11. aprila 2011.
  14. 14,0 14,1 Boardman, John (1988). The Cambridge ancient history: Persia, Greece and the Western Mediterranean c. 525–479 BC. str. 716.
  15. 15,0 15,1 Strabo, Geography, book 2, chapter 5, section 28.
  16. Bietti Sestieri 2010, str. 21.
  17. An Early History of Horsemanship, str. 129.
  18. Cfr. Rivista archeologica della provincia e antica diocesi di Como, 1908, str. 135; Emilia preromana vol. 8-10, 1980, str. 69; Istituto internazionale di studi liguri, Studi genuensi, vol. 9-15, 1991, str. 27.
  19. Fausto Cantarelli. I tempi alimentari del Mediterraneo: cultura ed economia nella storia alimentare dell'uomo, vol. 1, 2005, str. 172.
  20. Daiches, David; Anthony Thorlby (1972). Literature and western civilization (illustrated ed.). Aldus. str. 78.
  21. Alberto Nocentini. l'Etimologico. Dizionario etimologico della lingua italiana. Firenze, Le Monnier, 2010. ISBN 978-88-0020-781-2.
  22. Ducato di Piazza Pontida.
  23. History of Brescia: the origins and the Roman Brescia. turismobrescia.it. Pridobljeno 20. junija 2014.
  24. Storia del Colle Cidneo. bresciamusei.com (italijansko). Pridobljeno 14. maja 2014.
  25. "Ducato di Piazza Pontida". www.ducatodipiazzapontida.it. Pridobljeno 8. Decembra 2019.
  26. Le origini. www.bresciastory.it. Brescia Story. Arhivirano iz izvirnika 7. marca 2008. Pridobljeno 9. decembra 2019.
  27. P. Palmieri (1965). Enciclopedia dell'arte antica, Polada.
  28. "Online Etymology Dictionary". Etymonline.com. Pridobljeno 12. marca 2013.
  29. Peregrine, Anthony (14. oktober 2015). "Marseille city break guide". The Telegraph. Pridobljeno 9. marca 2016.
  30. Duchêne & Contrucci 1998, str. 42.
  31. Thucydides. History of the Peloponnesian War 1.13.6.
  32. 32,0 32,1 32,2 Duboi, Marius; Gaffarel, Paul; Samat, J.-B. (1913). Histoire de Marseille (francosko). Marseille: Librairie P. Ruat.
  33. J. R. Palanque. Ligures, Celts et Grecs. Histoire de la Provence. str. 34.
  34. 34,0 34,1 J.R. Palanque. Ligures, Celts et Grecs, in Histoire de la Provence. str. 34.
  35. Ptolemy's Geography online.
  36. Mastino, Attilio (2006). Corsica e Sardegna in età antica (italijansko).
  37. Ugas 2005, str. 13-19.
  38. Seneca. Ad Helviam matrem de consolatione, VII. The Latin Library.
  39. Venceslas Kruta. La grande storia dei celti. La nascita, l'affermazione e la decadenza. Newton & Compton, 2003. ISBN 88-8289-851-2, ISBN 978-88-8289-851-9.
  40. 40,0 40,1 Raffaele C. De Marinis.
  41. "Maps of the Golasecca culture". Arhivirano iz izvirnika 22. julija 2011. Pridobljeno 10. avgusta 2010.
  42. G. Frigerio. Il territorio comasco dall'età della pietra alla fine dell'età del bronzo, in Como nell'antichità. Società Archeologica Comense. Como, 1987.
  43. Kruta, Venceslas (1991). The Celts. Thames and Hudson. str. 52–56.
  44. Stifter, David (2008). Old Celtic Languages (PDF). str. 24–37.
  45. https://www.britannica.com/topic/ancient-Italic-people/Other-Italic-peoples#ref63581.
  46. 46,0 46,1 Ancient Italic people, The Ligurians. Enciclopedia Britannica. [1].
  47. La Battaglia del mare Sardo (540 a.C.). Ahivirano 26. februarja 2013 v Internet Archive.
  48. Marco Milanese. Scavi nell'oppidum preromano di Genova. L'Erma di Bretschneider, Rim, 1987; Piera Melli. Una città portuale del Mediterraneo tra il VII e il III secolo a.C.. Genova, Fratelli Frilli ed., 2007.
  49. Piera Melli. Una città portuale del Mediterraneo tra il VII e il III secolo a.C. Genova, Fratelli Frilli ed., 2007. Arhivirano 28. februarja 2009 v Internet Archive.
  50. Demandt, str. 86.
  51. Polybius iii. 60, 8.
  52. Titus Livius. Ab Urbe Condita libri CXLII 21, 32,1 and 28, 46,7.
  53. Polibius. Stories, XV, 11.1.
  54. "Ancient Rome - Roman expansion in the western Mediterranean".
  55. Broadhead, William (2002). Internal migration and the transformation of Republican Italy (PDF) (Ph.D.). University College London. str. 15.
  56. Plinius the elder, Naturalis Historia, III, 47.
  57. Williams, J. H. C. (2001). Beyond the Rubicon: Romans and Gauls in Republican Italy. ISBN 9780198153009. Arhivirano iz izvirnika 22. maja 2020.
  58. Long, George (1866). Decline of the Roman republic: Volume 2. London.
  59. Snith, William George (1854). Dictionary of Greek and Roman geography: Vol. 1. Boston.
  60. Schmitz, Leonhard (1857). A manual of ancient geography. Philadelphia: Blanchard and Lea.
  61. Cassius Dio XLI, 36.
  62. Brouwer, Hendrik H. J. (1989). Hiera Kala: Images of animal sacrifice in archaic and classical Greece. Utrecht.
  63. Strabo, Geography, V, 1,1 and 2.1.
  64. CAH X 170.
  65. Encyclopædia Britannica (1911). Segusio.
  66. William Smith, ur. (1854). "Liguria". Dictionary of Greek and Roman Geography.
  67. Shipley, Graham (2008). "The Periplous of Pseudo-Scylax: An Interim Translation".
  68. Sciarretta, Antonio (2010). Toponomastica d'Italia. Nomi di luoghi, storie di popoli antichi. Milano: Mursia. str. 174–194. ISBN 978-88-425-4017-5.
  69. Amédée Thierry. Histoire des Gaulois depuis les temps les plus reculés.
  70. Avienius. Ora maritima. str. 129–133.
  71. Karl Viktor Müllenhoff. Deutsche Alterthurnskunde, vol. I.
  72. Arturo Issel. Liguria geologica e preistorica. Genova 1892, vol. II. str. 356–357.
  73. Dominique François Louis Roget de Belloguet. Ethnogénie gauloise, ou Mémoires critiques sur l'origine et la parenté des Cimmériens, des Cimbres, des Ombres, des Belges, des Ligures et des anciens Celtes. Troisiéme partie. Preuves intellectuelles. Le génie gaulois, Pariz 1868.
  74. Gilberto Oneto. Paesaggio e architettura delle regioni padano-alpine dalle origini alla fine del primo millennio. Priuli e Verlucc, 2002. str. 34–36, 49.
  75. McEvedy, Colin (1967). The Penguin Atlas of Ancient History by Colin McEvedy. str. 29.
  76. Henning, Andersen (2003). Language Contacts in Prehistory: Studies in Stratigraphy. John Benjamins Publishing. str. 16–17.
  77. Garcia, Dominique (2012). From the Pillars of Hercules to the Footsteps of the Argonauts (Colloquia Antiqua). Peeters.
  78. Haeussler, Ralph (2013). Becoming Roman?: Diverging Identities and Experiences in Ancient Northwest Italy. Routledge.
  79. Diodorus Siculus. Bibliotheca historica, V, 39, 1.
  80. 80,0 80,1 80,2 Armies of the Macedonian and Punic Wars. Duncan Head, 2012. str. 296.
  81. Diodorus Siculus. Bibliotheca historica, V, 39, 1-8.
  82. Lucan. Pharsalia, I. 496; angleški prevod Edward Ridley (1896).
  83. Livius XXXIX I, 6.
  84. Polibius XXIX 14, 4.
  85. "AD PUGNAM PARATI: Rievocazione Storica, Spettacolo, Sperimentazione" (italijansko). Pridobljeno 9. septembra 2019.
  86. Herodotus 7.165; Diodorus Siculus 11.1.
  87. William Smith, ur. (1854). "Liguria". Dictionary of Greek and Roman Geography.
  88. Diodorus Siculus 21.3.
  89. "Ingauni". Enciclopedia Treccani.
  90. Plutarch. The Lives of Emilius Paul and Timoleon, XVIII.
  91. Salustio. Giugurtine War (francosko).
  92. Diodorus Siculus v Luca Ponte, Le genovesi.

ViriUredi

  • Arslan E.A. (2004b). LVI.14 Garlasco, vI Liguri. Un antico popolo europeo tra Alpi e Mediterraneo, Catalogo della Mostra (Genova, 23.oktober 2004), Milano-Ginevra, str. 429–431.
  • Arslan E.A. )2004). Liguri e Galli in Lomellina, v I Liguri. Un antico popolo europeo tra Alpi e Mediterraneo, Saggi Mostra (Genova, 23. oktober 2004–23.januar 2005).
  • Raffaele De Marinis. Giuseppina Spadea (a cura di), Ancora sui Liguri. Un antico popolo europeo tra Alpi e Mediterraneo, De Ferrari editore, Genova 2007 (scheda sul volume).
  • John Patterson, Sanniti,Liguri e Romani,Comune di Circello;Benevento
  • Giuseppina Spadea (a cura di), I Liguri. Un antico popolo europeo tra Alpi e Mediterraneo" (catalogo mostra, Genova 2004–2005), Skira editore, Genova 2004.

Zunanje povezaveUredi